Članek obravnava pravno ureditev nadzora nad neposrednimi tujimi naložbami v EU in Sloveniji. Izhodišče predstavlja Uredba 2019/452, ki vzpostavlja okvir sodelovanja med državami članicami, vendar hkrati ohranja nacionalno pristojnost za vzpostavitev mehanizmov pregleda naložb. Posledično sistem na ravni EU ostaja neenoten, saj ga zaznamujejo omejena harmonizacija, pravna nedoločenost ter široka diskrecija nacionalnih organov, kar vpliva na predvidljivost in enotnost uporabe pravil. V Sloveniji je področje urejeno z Zakonom o spodbujanju tujih investicij, ki pa zaradi pomanjkanja jasnih razlagalnih meril povzroča pravno negotovost in vodi v veliko število preventivnih ali celo nepotrebnih priglasitev naložb. To dodatno obremenjuje upravne postopke in zmanjšuje učinkovitost sistema.
