Manca Kramar je študentka 5. letnika Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, ki študentsko delo pri odvetniški pisarni Grlica Law opravlja že dobro leto. Novinarji Revije Pamfil smo se z Manco srečali na kavici, da nam opiše svojo izkušnjo z opravljanjem študentske prakse v odvetniški pisarni ter jo vprašali, kakšne nasvete ima za študente, ki jih opravljanje odvetniške prakse zanima.
Ničnost v materialnem pravu razumemo kot samodejno nemožnost izpolnitve določenih pogodbenih in drugih obveznosti. Predvsem se pri tem poudarja njegova trdna narava, ki preprečuje nastanek določenih obveznosti, saj so le-te nastale pod nesprejemljivimi okoliščinami (npr. zmota, prevara, grožnja). Arbitražni postopek in njegova podlaga za začetek (tj. arbitražni sporazum) pa institut ničnosti nekoliko drugače razumeta. Ker je arbitražni postopek vendarle del procesnega prava, se zdi, da so procesnopravna pravila tudi v tem primeru mogoče odmaknjena od siceršnjih materialnopravnih. Omenjeni prispevek odpira vprašanje obstoja in uporabe instituta ničnosti v arbitražnem postopku.
Vloga predsednika kot državnega poglavarja v republiški obliki vladavine je pogojena zlasti z organizacijo oblasti. Po klasični ustavnopravni teoriji naj bi obseg pristojnosti predsednika republike določal način njegove izvolitve, vendar pa zaradi načelnih usmeritev, izhajajočih iz oblike države, kot tudi povsem političnih interesov ali celo logističnih vprašanj v ustavotvornem procesu, simetrija med iz izvolitve izvirajočo stopnjo legitimnosti in pristojnostmi pogosto ni podana. Posrednost volitev pogosto tudi sistemsko nasprotuje načelu enake volilne pravice, zaželenem v sodobni demokratični družbi.
Delavci v gospodinjstvu so osebe, ki opravljajo delo za zaprtimi vrati, kjer se lahko zgodi marsikaj. Izpostavljeni so fizičnemu, psihičnemu, spolnemu nasilju, prav tako so tudi izolirani od ostale okolice. Vendar vseeno predstavljajo del delovne sile, ki je pogosto spregledan in premalo cenjen. Članek se ukvarja z vprašanjem pomanjkanja in neustreznosti zakonodaje, ki omogoča delodajalcem, da izvajajo nad svojim delavcem prekomeren nadzor, ki je v nekaterih primerih lahko podoben že kar suženjstvu. Skozi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice predstavljam, kaj pomeni za takšnega delavca suženjsko razmerje.
Plačilo za poslovno uspešnost, poznano tudi kot trinajsta plača ali božičnica, je odraz poslovnega upeha družbe v preteklem letu in pripada vsem zaposlenim. Ureditev, prepuščena avtonomnemu kolektivnemu urejanju, tradicionalno sledi poslovni logiki delodajalcev ter nagrajuje in spodbuja prisotnost na delovnem mestu, pri tem pa izključuje tiste, ki s svojo odsotnostjo z delovnega mesta ne prispevajo k realizaciji letnega poslovnega načrta. O posredni diskriminatornosti kriterija prisotnosti so odločala tako slovenska sodišča kot Sodišče Evropske unije, katerih razlogovanje ponuja različno argumentacijo tako v prid delodajalcem kot na drugi strani delavcem.
Članek obravnava vprašanja delovnega prava, predvsem glede pravne opredelitve delovnega časa in njegove razmejitve s prostim časom. Sodišče EU ima pomembno vlogo pri interpretaciji pojma delovni čas, saj pogosto rešuje zapletene primere, kot so obdobja stalne pripravljenosti in dežurstva. Spodnje besedilo izpostavlja težave binarne klasifikacije delovnega in prostega časa ter izzive, ki jih to prinaša za delodajalce in delavce. Članek analizira vpliv sodne prakse in pomen pravilne interpretacije za zaščito pravic delavcev.
Z globalizacijo prihaja do porasta hitre mode, ki ima vedno večje nezaželene posledice na okolje, delovnopravne in človekove pravice. Direktiva EU CSDDD je zasnovana za minimizacijo teh vplivov, vendar bo samo čas pokazal ali bo res imela želeni učinek.
Članek obravnava zgodovinsko preobrazbo v dojemanju vojnega posilstva, ki je bilo v preteklosti obravnavano predvsem kot neizogibni stranski učinek vojne. Med dogodki, ki so to dojemanje spremenili, je genocid v Ruandi leta 1994. Ad hoc ustanovljeno Mednarodno kazensko sodišče za Ruando je posilstvo prvič obsodilo ne samo kot vojni zločin, temveč tudi kot sredstvo za izvajanje genocida. Primer Jean-Paul Akayesu je bil ključni primer pri tem preboju, saj je bilo posilstvo uporabljeno kot načrtno orožje za uničenje etnične skupine Tutsijev. Sodba v tem primeru je postavila pomemben precedens v mednarodnem kazenskem pravu in poudarila, da spolno nasilje ni zgolj naključni učinek vojne, ampak se ga agresorji lahko načrtno poslužijo tudi kot sredstvo za uničevanje celotnih skupnosti oz. genocid, ki pa ima daljnosežne pravne posledice.
Victim impact statements oz. osebna izjava žrtve je institut, ki ga poznajo common law sistemi in omogoča žrtvi oz. njenim svojcem, da podajo svoje občutke glede izvršenega kaznivega dejanja, kar posledčno vpliva na odločitev o kazenski sankciji. Pa s tem kratimo pravice obdolžencu in zoper njega poleg države postavljamo na stran obtožbe še nekoga tretjega?
Sprememba obtožbe, s katero se v kazenskem postopku uresničujeta obtožno načelo in načelo iskanja materialne resnice, je orodje v rokah državnega tožilca, s katerim poseže v opis kaznivega dejanja. Na prvi pogled povsem nedolžen institut, ki ga v Zakonu o kazenskem postopku zasledimo v 344. členu, buri duhove pravnim teoretikom, ki ga poskušajo legitimirati in upravičiti njegovo vlogo v kazenskem postopku.
Načeloma so EU institucije naklonjene ideji lastništva zaposlenih v luči spodbujanja socialne ekonomije, kar lahko zasledimo v raznih aktih Evropske komisije ter Evropskega parlamenta, kjer spodbujata tako ozaveščenost o zadrugah, kot tudi pozivata države članice, da npr. v obliki davčnih spodbud, podkrepita razširitev raznih oblik lastništva zaposlenih. Tudi Svet Evropske unije je nedavno sprejel priporočilo, kjer omenja, da naj države članice zagotovijo v domačih davčnih zakonodajah, spodbudne pogoje za razvoj socialne ekonomije, pod kar spadajo tudi zadruge.
Tudi nekatere države članice, npr. Španija in Italija, imajo bogato zgodovino zadrug kot oblik lastništva zaposlenih, pri čemer je vredno izpostaviti, da je velikokrat prisotna tudi institucionalna podpora, da se takšna oblika podjetja dodobra razširi. Pri tem je vredno izpostaviti, da med najpomembnejšimi oblikami podpore, kot jih tudi štejejo institucije EU, so davčne spodbude za razne oblike lastništva zaposlenih.
Odškodninska odgovornost je pravni koncept, ki določa odgovornost posameznika ali pravne osebe za škodo, ki jo povzroči drugi osebi. Temelji na načelu, da ima vsak, ki povzroči škodo drugemu, dolžnost to škodo popraviti oziroma povrniti. Pri predpisovanju obsega odškodninske odgovornosti se pogosto pojavi vprašanje, kako naj zakonodajalec predpiše obseg odškodninske odgovornosti. Pri tem mora imeti zakonodajalec v mislih temeljni namen odškodnine, ki je, da se oškodovanca postavi v položaj, v katerem bi bil, če do škodnega dogodka ne bi prišlo, obenem pa je potrebno preprečiti nalaganje pretirane odgovornosti. Obstaja več načinov, s katerimi različni pravni sistemi določijo odškodninsko odgovornost in s tem omejijo obseg odgovornost povzročitelja škode, da ta ne postane nepredvidljiva in pretirana.
Bikoborbe predstavljajo tradicijo, globoko zakoreninjeno v kulturno dediščino nekaterih držav, kot sta Španija in Mehika, hkrati pa se soočajo z naraščajočimi izzivi s strani zagovornikov pravic živali. Članek analizira pravno in etično napetost med ohranjanjem kulturne dediščine ter vedno večjim priznanjem pravic živali v mednarodnem in evropskem pravu. Obravnava primere državnih ureditev in potencialnih zakonodajnih sprememb, ki bi omogočile uravnoteženje teh nasprotujočih si interesov.
Ob osemdesetletnici neuspelega atentata na Hitlerja in nastavljenim sodnim procesom, ki so temu sledili se ob predstavitvi teh dogodkov in pravnozgodovinskega fenomena nacističnega Ljudskega sodišča sprašujem o relativnosti dojemanja pojma prava in pravičnosti ter grozot, v katere lahko ta relativnost vodi v nemirnih časih, v kakršnih živimo.
Samoodločba naroda na ozemlju tuje države lahko sproži mnoge polemike na področju njene ozemeljske celovitosti. Za vsak narod je posebnega pomena, da ima pravico izvajati svojo samoodločbo, saj le na takšen način krepi svojo nacionalno identiteto. Kako se bo uresničila tovrstna želja narodov, je odvisno od naroda samega – lahko preko notranje ali zunanje samoodločbe. Slednja je zlasti problematična, saj je njen poglavitni cilj odcepitev od prejšnje matične države, kar pa za seboj pripelje težavne pravne posledice. Krši se lahko ozemeljska celovitost držav, kar pa je nedvomno vzrok nastalim vojaškim konfliktnim območjem. Zato je pomembno, da se pravica naroda do samoodločbe načeloma izvaja do te mere, da ne povzroči nastanka kršitve ozemeljske celovitosti, razen kadar bi za to obstajal utemeljen razlog.
Zagonska podjetja v trenutnem gospodarskem okolju stojijo pred ključnim izzivom: kako privabiti delavce, da se za nizko plačo posvetijo razvoju podjetja z negotovo prihodnostjo. Ta članek namiguje, da se startupi lahko s tem izzivom soočijo s podeljevanjem delniških opcij, saj te zaposlenim nudijo delček lastništva – in s tem možnost, da participirajo pri uspehu podjetja.
Slovenska davčna zakonodaja pa kljub temu otežuje koriščenje tega mehanizma
. S kritično analizo obstoječe zakonske ureditve in primerjalno analizo rešitev iz tujine članek raziskuje spremembe, ki bi lahko Slovenijo postavile ob bok državam z najboljšim podpornim okoljem za startupe in tako prispevale k širšemu ekonomskemu napredku države.
Olimpijske igre so tako v antični kot tudi moderni dobi splošno razumljene kot izrazito integrativen projekt, ki naj premosti kulturne, politične in sorodne razlike. Za masko te plemenite ideje se pogosto skriva izključevanje na temelju narodnosti, katero služi kot politični vzvod doseganju sicer občečloveško sprejetih ciljev, pri čemer pa je pogosto v ozadje ponikne posameznik – športnik, ter njegovi legitimni, čeprav pravno razmeroma šibko varovani interesi. Navedeni trend gre kontinuirano opažati na strani države nosilke delegacije, v zadnjem obdobju pa posebej prominentno na strani organizatorja, zlasti z izrazito omejenim zastopstvom ruskih in beloruskih športnikov na olimpijskih igrah v Parizu kot posledico vojne agresije v Ukrajini.
Svoboda testiranja ter obdarovanja je nekoliko omejena v korist nujnih dedičev. Pravni sistem dedovanje namreč normira na način, ki onemogoča zapustniku, da bi s svojim premoženjem razpolagal popolnoma neovirano. Tako poznamo institut nujnih dedičev in nujnega deleža, ki na eni strani opredeljuje osebe, katerih zapustnik v določeni meri ne more prezreti ob dedovanju, na drugi strani pa postavi omejitve glede predmeta dedovanja. Instrumenta prikrajšanja nujnega deleža ter vračunanja daril in volil v dedni delež pa odpravljata morebitna nesorazmerja tako, da se darila in volila posameznemu dediču vračunajo v dedni delež, ki bi mu sicer pripadal in se zapuščina porazdeli sorazmerno vrednosti teh razpolaganj. Če bi nujni dediči še zmeraj bili prikrajšani nujnega deleža, lahko zahtevajo, da se oporočna razpolaganja zmanjšajo, vrednosti darila pa vrnejo, kolikor je to potrebno, da se dopolni nujni delež.
