Ustavna ureditev retroaktivnosti je pogosto narobe razumljena, saj nam teorija pogosto ponuja klasično dihotomijo prave in neprave retroaktivnosti, kot materijo 155. in 2. člena Ustave RS. A natančno branje 155. člena Ustave poda elegantnejše razumevanje teh dveh konceptov, ki je po mojem mnenju tudi bolj zvesto originalnemu namenu piscev Ustave.
Članek raziskuje pojem in problematiko »ozračja nasilja« (nem.: Klima der Gewalt / Angst) iz nemške teorije spolnega kazenskega prava. Pojav lahko umestimo v širši sklop vprašanja konkludentne grožnje kot sredstva prisile, in zajema situacije, ko ta izhaja iz ponavljajočega nasilja znotraj tesno povezanih družbenih skupin. Zanimivo se je pri aplikaciji tega koncepta v praksi pokazal znaten razkorak med prevladujočo pravno teorijo in sodno prakso, ki je sprožil nekoliko neposrečen odziv nemškega zakonodajalca.
Članek obravnava raznolikost zakonskih opredelitev posilstva v državah članicah Evropske unije in se osredotoča na ključno vlogo soglasja v pravni kvalifikaciji spolnih dejanj. Na podlagi analize zakonodajnih ureditev avtor razvršča obstoječe pristope v tri temeljne modele: prisilni model, zavrnitveni model in afirmativni model soglasja. Modeli se razlikuje glede na to, kako obravnava soglasje žrtve, kar vpliva tako na dokazne standarde kot tudi na širino kazenskopravne zaščite. Članek predstavi primerjalno analizo izbranih nacionalnih ureditev in sodne prakse (npr. primer Gisèle Pelicot in La Manada), ter osvetli normativni premik, ki se na ravni EU vse bolj nagiba k afirmativnemu modelu, podprtemu z Istanbulsko konvencijo in sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice. Ob tem opozori tudi na kritike afirmativnega modela, zlasti glede pravne varnosti, dokaznih bremen in implementacijskih izzivov. Namen prispevka je spodbuditi razpravo o tem, kateri model najbolj ustreza cilju učinkovitega varstva spolne samoodločbe ob hkratnem spoštovanju temeljnih načel kazenskega prava.
V prispevku podam oris svojega predavanja na letošnji konferenci AI x Pravo. Osrednja nit orisa se osredotoča na dve načelni izhodišči: pretirano upiranje »umetni inteligenci« se mi zdi povsem nesmiselno, medtem ko njeno pretirano poveličevanje ocenjujem kot povsem naivno. Prispevek ta izhodišča naslavlja v polemični maniri, in sicer prek poskusa oblikovanja navodil robotu, ki naj bi nadomestil pravničino odločanje. Ta navodila služijo kot preprost opomnik na svojevrstnost in nenadomestljivost pravničinega uma. Kljub strahu pred tragično usodo, ki me morebiti doleti v primeru robotovega prevzema oblasti, pa prispevek prinaša slabo novico: drugače kot v pravnico, vanj ne verjamem.
Od sredine 20. stoletja raziskovalci prenašajo koncepte iz domene računalništva v pravo. Presečišče med pravom in informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami je postalo znano kot LegalTech. Z vzponom umetne inteligence, se lahko vprašamo, kako bo spremenila domeno prava. V prispevku na kratko nakažemo na razna področja umetne inteligence in njih pomembnost za pravno področje. Na kratko predstavimo primere kjer se umetno inteligenco ter informacijsko-komunikacijske tehnologije uporablja v domeni prava. Zaključimo z razmislekom o potencialu umetne inteligence za preoblikovanje pravnega ekosistema ter nenadomestljivo vlogo človeka.
Projekt Human rights nudge, pri katerem sodeluje tudi Dr. Ula Aleksandra Kos, izpostavlja problematiko neizvrševanja številnih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice in preko različnih raziskovalnih metod analizira odziv držav na izrečene sodbe, ter postopek in sprejem ukrepov, ki so jim naloženi. Preko analize podatkov, ki je temeljila na kvalitativnih in kvantitativnih pristopih, pri čemer je bila uporaba statistike ena izmed izmed uporabljenih metod, poskuša odkriti vzorce, ki se pojavljajo in ugotoviti na kakšen način podatki medsebojno vplivajo drug na drugega in vzpostaviti korelacije, na podlagi katerih se da sklepati o posledicah. Preko tako pridobljenih podatkov se izboljšajo možnosti uspešnejše implementacije rešitev, ki jih država mora izvesti.
Razložljiva umetna inteligenca postaja ključna komponenta pri uporabi umetne inteligence v občutljivih družbenih kontekstih, kot so pravo, zdravstvo in finance. Kompleksnost naprednih modelov umetne inteligence, kot so globoke nevronske mreže in veliki jezikovni modeli, pogosto onemogoča razumevanje njihovega delovanja in tako zmanjšuje zaupanje uporabnikov. V tem prispevku predstavimo glavne koncepte in metode razložljive UI, raziskujemo regulativne zahteve in tehnološke izzive ter posebno pozornost namenimo uporabi razložljive UI v pravnem okviru. Članek osvetljuje tudi izzive, ki jih predstavljajo veliki jezikovni modeli, in zagovarja potrebo po razložljivosti kot temeljnem pogoju za zanesljivo, pravično in zakonito uporabo UI.
Razumevanje podatkov in njihova učinkovita uporaba sta ključna izziva sodobne umetne inteligence. Napovedni modeli temeljijo na prepoznavanju vzorcev in omogočajo analizo ter predikcijo kompleksnih pojavov, pri čemer je izbira pravega modela bistvena za zanesljive rezultate. S povečevanjem količine podatkov in računske moči so nevronske mreže postale osrednje orodje za reševanje nalog, ki jih tradicionalni algoritmi niso zmogli. Posebej pomembne so pri obdelavi jezika, kjer besede pretvorimo v vektorske predstavitve, da lahko modeli zajamejo pomenske odnose med njimi. Sodobne arhitekture, kot so transformerji, so prinesle revolucijo pri generiranju besedil, omogočajo globlje razumevanje konteksta in odpirajo vprašanja o vlogi umetne inteligence v družbi.
Umetna inteligenca (UI) v pravni praksi vedno bolj spreminja načine dela in razmišljanja pravnikov, tako v javnem kot zasebnem sektorju. Na okrogli mizi, ki je potekala v okviru dogodka »AI x Pravo«, so panelisti izpostavili vrsto izzivov – od zahtevnega varstva podatkov in pomanjkanja ustreznega kadra do odgovornosti in (ne)natančnosti novih orodij. Sočasno so poudarili tudi številne priložnosti, ki jih uporaba UI prinaša: avtomatizacija rutinskih opravil, hitrejša analiza tveganj in potencialno izboljšana dostopnost pravnih storitev. Kljub očitnim prednostim ostaja ključno, da ljudje ohranijo nadzor nad končnimi odločitvami. Prihodnost pravne prakse bo tako slonela na kombinaciji tehnične učinkovitosti in človeške odgovornosti, ki jo podpira premišljena regulacija.
Umetna inteligenca (UI) je v zadnjih nekaj letih doživela bliskovit razvoj, predvsem na področju generativne UI, ki je sposobna ustvariti nove vsebine, kot so na primer besedila, slike in videoposnetki. Tako lahko UI ustvari dela, ki po kakovosti konkurirajo človeškim stvaritvam. Sistem UI zato danes v procesu kreativnega ustvarjanja ni več zgolj orodje, temveč lahko v veliki meri nadomešča človeka, kar postavlja pod vprašaj dosedanjo ureditev in interpretacijo prava intelektualne lastnine. V prispevku bom analizirala, ali lahko novim vsebinam, ustvarjenim s strani UI, pripišemo kakršnekoli posledice z vidika nekaterih pravic prava intelektualne lastnine, in sicer ali lahko UI ustvari avtorsko delo, patent ali znamko. Prispevek je deloma zasnovan na predavanju z naslovom Umetna inteligenca in intelektualna lastnina govorcev Nataše Pipan Nahtigal, Maruše Juhant in Mihe Hočevarja iz odvetniške pisarne Šelih & partnerji, ki je bil izveden v okviru konference AI x Pravo 2025.
Nove tehnologije vedno prinašajo nove regulatorne izzive. Za pravilno regulacijo uporabe novih tehnologij je zato pomembno, da regulator spremlja novosti v industriji in razume delovanje takšnih tehnologij. Kako ustvariti ustrezno okolje, v katerem se lahko državni organi neposredno seznanijo z razvojem tehnologij? Odgovor na to morda leži v implementaciji regulativnih peskovnikov. Dne 20.2.2025 je na Fakulteti za matematiko in fiziko potekala konferenca Pravo x AI, na kateri je dr. Til Rozman, vodja Sektorja za kakovost predpisov in razvojno načrtovanje pri Ministrstvu za javno upravo predstavil regulativne peskovnike v luči pravnega urejanja umetne inteligence. Kaj so regulativni peskovniki? Kako delujejo v konkretnih primerih? Odgovor na ta vprašanja podajam skozi analizo pravne ureditve regulativnih peskovnikov v EU in predstavitvijo primerov uporabe le-teh v praksi. Kot izhodiščni vir sem uporabil predavanje dr. Rozmana, pravne predpise, ki implementirajo regulativne peskovnike, ter poročila regulatorjev o njihovi implementaciji.
Afganistan je država z bogato zgodovino in pomembno geostrateško lego, ki je bila skozi stoletja priča številnim vojnam, okupacijam in notranjim konfliktom. Po padcu talibanskega režima leta 2001 je mednarodna skupnost skušala vzpostaviti demokratični sistem, a so korupcija, gospodarska nestabilnost in varnostne grožnje preprečevale željen razvoj. Leta 2021 so talibani znova prevzeli oblast, kar je povzročilo množično begunstvo in drastične spremembe v družbenem življenju. Položaj žensk in deklet se je bistveno poslabšal – onemogočen jim je bil dostop do izobraževanja, zaposlitve in osnovnih človekovih pravic. Zaradi številnih kršitev se je zadeva znašla tudi pred Mednarodnim kazenskim sodiščem, ki preiskuje morebitne vojne zločine talibanskih voditeljev. Prispevek raziskuje politične in družbene razmere v Afganistanu po prevzemu oblasti s strani talibanov, opisuje njihovo ideologijo in vlogo mednarodnega prava pri obravnavi njihovega delovanja.
Javna naročila predstavljajo dokaj zapleteno strukturo oskrbe in nadgradnje državnih in drugih interesov. Zlasti se to pokaže preko velikega števila pravnih virov, ki natančno regulirajo postopek oddaje javnih naročil. Konglomerat take pravne regulacije se hitro poruši, kadar bi prišlo do kršitve postopka oddaje javnih naročil oz. pogodbe o izvedbi javnega naročila. Ker gre za dva različna instituta (postopek oddaje in pogodba), se lahko vprašamo o arbitrabilnosti tako enega kot drugega dela. V omenjenem prispevku opisujem oz. nadaljujem razvijanje teze, ki sem jo zapisal v članku Vloga ničnosti arbitražnega sporazuma v arbitražnem postopku pod rubriko objektivna arbitrabilnost, s katerim poskušam odpraviti in razložiti zmedo pri določanju objektivne arbitrabilnosti v sklopu javnih naročil.
Prepoved prisilnega dela najdemo v številnih mednarodnih dokumentih, prav tako pa ga izrecno prepoveduje tudi Ustava Republike Slovenije. Gre za pridobitev, ki je z razvojem civilizacije postala nujna, prisilnega dela pa vsaj na prvi pogled ne bomo našli v državah razvitega sveta. Kakor hitro pa začnemo vsebinsko preučevati različne oblike dela, pri čemer članek podrobneje razpravlja o delu obsojencev na prestajanju kazni zapora, zaznamo različne elemente, ki jih po ustreznem premisleku ne moremo šteti kot elemente dela, ki je povsem osvobojeno vseh značilnosti prisilnega dela. Ob preučevanju slovenske ureditve dela zapornikov in kratkem pregledu ureditev v drugih evropskih državah poteka razprava o skladnosti takšnih ureditev z mednarodnimi dokumenti. Nenazadnje pa avtorica zaključuje, da s sklicevanjem na prevzgojo storilcev Slovenija in tudi druge evropske države ne smejo zaiti v smer, kjer bi delo zapornikov, ki se opravlja za človeka nevredno plačilo, predstavljajo zlorabo njihove psihološke stiske, s tem pa pozabo ustavno zagotovljene pravice do svobode dela.
Prispevek se poglablja v aktualno dogajanje, in sicer v proces ukinjanja prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji ter vpeljavo obveznega zdravstvenega prispevka (OZP). Prispevek pojasnjuje ozadje ter različne dejavnike, ki so privedli do odločitve o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji. Poleg tega se osredotoča na preučevanje učinkov, ki jih je imela uvedba obveznega zdravstvenega prispevka na slovenski zdravstveni sistem in družbo kot celoto. Prispevek izpostavlja tako prednosti kot slabosti prejšnje in sedanje ureditve, predstavi pa tudi različna stališča glede same izvedbe spremembe.
Zasebnost na delovnem mestu je pravica vsakega posameznega delavca, ki mu je delodajalec ne more v celoti odvzeti. Lahko jo omeji, vendar le ob upoštevanju načela sorazmernosti. Delodajalec ima na voljo številne nadzorne mehanizme, s katerimi nadzoruje izvajanje dela s strani delavcev, vendar mora biti pri uporabi le-teh previden, da ne poseže prekomerno v delavčeve pravice.
Sistem socialnega varstva, kot ga poznamo, je nevzdržen. Kljub zakonski ureditvi in nekaterim mehkim metodam, ki prehod skušajo ublažiti, obstajajo pomanjkljivosti. Trenutno upokojena generacija se sooča predvsem s stigmatizacijo in izgubo prihodka. Aktivno prebivalstvo se bo verjetno v prihodnosti soočalo z izzivi, saj napovedi kažejo, da bo trenutni istem že do leta 2030 neuporaben. Potrebne so temeljite reforme, s katerimi države odlašajo, kar še pogloblja edgeneracijski razkorak.
Kljub temu da se romskemu vprašanju posveča veliko pozornosti in je ekonomsko-socialni status Romov, živečih v Republiki Sloveniji, v povprečju še vedno izrazito slabši od večinskega slovenskega prebivalstva, to ne pomeni, da stanje ni rešljivo in da je pozitivna dolžnost države, prebivalce varovati pred revščino in socialno izključenostjo, izpolnjena. V članku navedeni izzivi, s katerimi se Romi vsakodnevno spopadajo, njihovi vzroki in konkretni predlogi za ukrepanje razkrivajo, da je tako prostora kot nuje za izboljšave še, vendar je potrebno k težavi pristopiti celovito in sistematično, ob poznavanju dejavnikov, ki na to stanje vplivajo ter preseči »splošno prepričanje, da je 'romska problematika' izključno stvar Romov, in da jo izključno Romi sami tudi generirajo«.
