Razlike v definicijah posilstva med državami EU
Avtor: Rok Tretjak[1]
Izvleček: Članek obravnava raznolikost zakonskih opredelitev posilstva v državah članicah Evropske unije in se osredotoča na ključno vlogo soglasja v pravni kvalifikaciji spolnih dejanj. Na podlagi analize zakonodajnih ureditev avtor razvršča obstoječe pristope v tri temeljne modele: prisilni model, zavrnitveni model in afirmativni model soglasja. Modeli se razlikuje glede na to, kako obravnava soglasje žrtve, kar vpliva tako na dokazne standarde kot tudi na širino kazenskopravne zaščite. Članek predstavi primerjalno analizo izbranih nacionalnih ureditev in sodne prakse (npr. primer Gisèle Pelicot in La Manada), ter osvetli normativni premik, ki se na ravni EU vse bolj nagiba k afirmativnemu modelu, podprtemu z Istanbulsko konvencijo in sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice. Ob tem opozori tudi na kritike afirmativnega modela, zlasti glede pravne varnosti, dokaznih bremen in implementacijskih izzivov. Namen prispevka je spodbuditi razpravo o tem, kateri model najbolj ustreza cilju učinkovitega varstva spolne samoodločbe ob hkratnem spoštovanju temeljnih načel kazenskega prava.
Oznake: spolno kazensko pravo, Istanbulska konvecnija, ESČP, novela KZ-1H.
1. Uvod
Opredelitev kaznivega dejanja posilstva v državah članicah Evropske unije razkriva izrazito raznolikost, ki izhaja iz različnih pravnih tradicij, kulturnih norm in zgodovinskega razvoja posameznih kazenskopravnih sistemov. Čeprav si države delijo skupen cilj – varstvo telesne in spolne integritete posameznika – se pomembno razlikujejo v tem, pod kakšnimi pogoji se neko spolno dejanje pravno šteje za posilstvo.
Osrednje vprašanje, ki pri tem izstopa, je vloga soglasja žrtve kot konstitutivnega elementa kaznivosti. Pojmovanje soglasja in njegovo umestitev v pravno definicijo posilstva namreč predstavlja ključno ločnico med zakonodajnimi pristopi držav članic.
Tako je kljub raznolikosti kazenskopravne ureditve posameznih držav EU lahko definicije posilstvo na grobo razdelimo v tri temeljne modele, ki se razlikujejo prav glede na obravnavo soglasja: prisilni model, zavrnitveni (rejektivni) model in soglaševalni (afirmativni) model.
2. Temeljni modeli
V tem članku bomo tako predstavili omenjeno tipologijo in jo uporabili kot izhodišče za primerjalno analizo, ki osvetli ključne razlike med posameznimi sistemi ter razmisleke o njihovi učinkovitosti pri zagotavljanju varstva spolne samoodločbe.
Seveda bi bilo mogoče oblikovati tudi drugačno tipizacijo, ki bi izhajala iz drugih kriterijev – na primer vloge manipulacije, opredelitve žrtve (ali ta vključuje zgolj ženske ali vse osebe), ali glede vrste kaznivih spolnih dejanj (penetracija ali širša spolna ravnanja). Vendar pa za potrebe te analize izhajamo iz zgoraj predstavljenega tridelnega modela, ki najbolje zajame premike v razumevanju spolne samoodločbe in zakonske zaščite posameznika.
Prisilni model
Prisilni model je tradicionalna pravna ureditev, po kateri je posilstvo opredeljeno kot spolno občevanje, izvršen z uporabo sile, grožnje ali izkoriščanjem nemoči žrtve.[2] Ta model je bil dolgo časa prevladujoč in je bil do leta 2021 uveljavljen tudi v slovenskem kazenskem pravu.[3] Danes ga še vedno znotraj EU uporabljajo Poljska, Madžarska, Slovaška, Češka, Romunija, Bolgarija, Italija in Francija;[4] prav tako pa ga uporablja večina držav izven EU.
Značilnost prisilnega modela je, da kaznivost temelji na prisilitvenem ravnanju storilca.[5] V praksi to pomeni, da pravni sistemi zahtevajo dokaz o fizični prisili ali aktivnem upiranju žrtve. Vendar pa sodobne zakonodaje tudi znotraj tega modela širijo opredelitev kaznivih ravnanj s paraprisilitvenimi izvršitvenimi akti, kot sta zlasti presenečenje in zvijača. Italijanski kazenski zakonik, vključuje tudi zlorabo oblasti, izrabo telesne ali duševne inferiornosti ter zavajanje z zamenjavo identitete.[6]
Zgovoren je tudi odmeven francoski primer Gisèle Pelicot. V tem primeru je gospod Pelicot skoraj desetletje sistematično omamljal svojo ženo in vabil druge moške, da so z njo spolno občevali, medtem ko je bila nezavestna.[7] Za pričujočo analizo je posebej pomemben zaključek kazenskega pregona teh moških. Čeprav sami niso sodelovali pri omamljanju gospe Pelicot in so trdili, da niso vedeli, da je bila v nezavestnem stanju, je francosko sodišče vseeno obsodilo vse obdolžene.[8] To ponovno kaže, da tudi prisilitveni model nudi široko zaščito žrtvam.
Zavrnitveni model
Zavrnitveni model, ki ga po novem uporabljata Nemčija in Avstrija,[9] za obstoj posilstva ne zahteva več prisilitvenih ali paraprisilitvenih elementov, temveč temelji na odsotnosti soglasja, izraženega kot zavrnitev. Gre za ureditev, pogosto označeno z geslom “ne pomeni ne”, kjer je kaznivo vsako spolno dejanje, ki je bilo izvršeno kljub jasni zavrnitvi s strani žrtve.[10]
Nemčija je ta model uvedla z reformo kazenske zakonodaje leta 2016, ki določa, da je kaznivo že spolno ravnanje, ki nasprotuje jasno izraženi volji žrtve – ne glede na uporabo sile. S tem pristopom zakonodajalec priznava pravico žrtve do telesne in spolne avtonomije brez zahteve po fizičnem odporu ali ogroženosti. Omenjena reforma je zelo kritizirana znotraj nemške kazenskopravne teorije, kar bomo podrobneje preučili v nadaljevanju tega članka.
Afirmativni model soglasja
Afirmativni model, znan pod geslom “samo ja pomeni ja”, predstavlja najnovejši in zaenkrat najradikalnejši razvojni korak v kazenskopravnem pristopu k opredelitvi posilstva. Ta model zahteva jasno, aktivno in svobodno izraženo privolitev žrtve kot ključno komponento zakonite spolne interakcije. Fizična prisila, grožnje ali izraba nemoči so v tem modelu še vedno pomembne, vendar zgolj kot oteževalne okoliščine, ne pa kot temeljni element kaznivosti.[11]
Ta model so do zdaj sprejele Švedska, Finska, Danska, Irska, Portugalska, Španija, Nizozemska, Belgija, Luksemburg, Malta, Grčija, Ciper, Hrvaška in pa seveda tudi Slovenija.[12] V Španiji[13] je bil uveljavljen leta 2022 z reformo “solo sí es sí”, ki je sledila odmevnemu primeru La Manada. V tem primeru je šlo za skupinsko posilstvo 18 letnega dekleta. Španski sodišči sta na prvih dveh stopnjah storilca obsodili zgolj za spolno zlorabo, saj ni bila dokazana prisila, ki je bila potrebna, da bi dejanje štelo za posilstvo. Kasneje je sicer tamkajšnje vrhovno sodišče sodbo razveljavilo in vse storilce obsodilo za posilstvo, vendar so na tisti točki protesti in javna razprava že sprožili zakonodajno reformo, ki je uvedla afirmativni model soglasja pri posilstvu.[14]
Podoben premik se je zgodil v Sloveniji z novelo KZ-1H leta 2021, ki je uzakonila afirmativni model.[15] Po novi ureditvi je posilstvo vsak penetrativni spolni akt brez svobodne privolitve žrtve, ne glede na uporabo sile ali grožnje. Tako je slovenska zakonodaja izrecno priznala pomen soglasja kot osrednjega merila kaznivosti spolnega dejanja.
3. Kateri pristop je najprimernejši?
Primerjava sistemov neizogibno od nas zahteva tudi razmislek v smer, kateri pristop glede definicije posilstva je najprimernejši. Odgovor na tako vprašanja v luči raznolikosti in specifik kazenskopravnih sistemov seveda ne more biti enoličen. Zato bomo v nadaljevanju predstavili konsenz, ki se giba v korist afirmativnega modela, ter tudi kritiko tega konsenza s strani dela pravne teorije.
Proti evropskemu konsenzu? Premiki k afirmativnemu modelu.
Na ravni Evropske unije in širše v okviru regionalnih mednarodnih organizacij opažamo postopno, a vse bolj izrazito oblikovanje političnega konsenza v prid afirmativnemu modelu soglasja. Ključno vlogo pri tem ima tudi mednarodno pravo, kot na primer Istanbulska konvencija,[16] ki zahteva, da njene podpisnice uvedejo afirmativni model definicije posilstva. Konvencijo so ratificirale vse države EU, z izjemo Bolgarije, Češke, Madžarske, Litve, Latvije in Slovaške.[17]
Poleg tega je leta 2024 tudi Evropska unija kot pravni subjekt pristopila h Istanbulski konvenciji, kar dodatno utrjuje zavezo k harmonizaciji kazenskopravnih standardov v smeri zaščite spolne samoodločbe.[18] Čeprav poskus Evropske komisije, da bi v okviru direktive o boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini določila obvezno uvedbo afirmativne definicije posilstva ni uspel,[19] je trend jasen: večina držav članic zakonodajo že prilagaja tem standardom. Je pa seveda potrebno omeniti, da se je sklopu tega predloga pojavil resen dvom o pristojnosti EU glede definicije posilstva,[20] tako da na ravni EU v prihodnosti ni pričakovati harmonizacije nacionalnih pravnih sistemov na tem področju.
K premikom k afirmativnem sistemu doprinaša tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). V zadevi M.C. proti Bolgariji (2003)[21] je Sodišče ugotovilo, da kazenskopravna ureditev, ki za obsodbo posilstva zahteva dokaz fizične prisile ali aktivnega odpora, ne ustreza sodobnim standardom varstva človekovih pravic. Po presoji Sodišča mora biti kazenskopravna zaščita usmerjena v dejansko soglasje žrtve, saj lahko rigidne zahteve po fizični prisili vodijo v nekaznovanost določenih oblik spolnega nasilja.[22] S tem je ESČP utemeljilo pozitivno obveznost držav, da zagotovijo učinkovito kaznovanje vseh oblik nesoglasnega spolnega ravnanja.
Skupaj s prizadevanji civilne družbe in naraščajočim številom zakonodajnih reform ta sodna praksa kaže, da se afirmativni model soglasja vse bolj uveljavlja kot novi evropski pravni standard, čeprav formalne pravne poenotenosti (še) ni.
Kritika afirmativnega modela
Kljub rastoči politični podpori in simbolni moči afirmativnega modela pa ta pristop ni brez težav. V kazenskopravni stroki, zlasti v nemški pravni teoriji, se pogosto izpostavljajo pomisleki glede pravne varnosti, dokaznih standardov in potencialne prekomerne kazenskopravne intervencije.
Prva in najpogostejša kritika se nanaša na širokost in nejasnost definicije kaznivega dejanja. Afirmativni model zahteva pozitivno privolitev, kar pomeni, da je vsako (penetrativno) spolno ravnanje brez jasnega »da« lahko kvalificiran kot posilstvo oziroma spolni napad – tudi v primerih, kjer nesoglasje ni bilo eksplicitno izraženo. To ustvarja potencialno tveganje kaznovanja tudi v primerih, kjer storilec ni mogel objektivno zaznati pomanjkanja soglasja.[23]
Druga težava izhaja iz dokaznih okoliščin. Ker afirmativni model ne temelji več na dokazovanju prisile oziroma manipulacije s tujo voljo, temveč na odsotnosti soglasja, se dokazno breme pogosto premakne na vprašanje, kdo govori resnico – žrtev ali obtoženi. Takšne situacije, ki jih pogosto opisujemo kot “beseda proti besedi”, ustvarjajo pravno negotovost tako za žrtve kot za obtožene.
Poleg tega se v pravni stroki pojavljajo opozorila glede tveganja instrumentalizacije kazenskega prava. Španska reforma »solo sí es sí«, ki je bila sprejeta pod pritiskom množičnih protestov po primeru »La Manada«, je sicer pomenila pomemben simbolni korak, vendar so se kasneje pojavile težave pri implementaciji in razlagi zakonskih določb, vključno z neželenimi posledicami pri prekvalifikaciji kaznivih dejanj.[24]
Nazadnje velja izpostaviti, da se velik del kazenskopravne stroke zavzema za strožjo zahtevo po normativni predvidljivosti. Po njihovem mnenju mora biti meja med dopustnim in kaznivim jasno določena in razpoznavna, sicer se krši temeljno načelo zakonitosti. Afirmativni model soglasja, če ni dopolnjen z natančnimi merili presoje in jasnimi definicijami, lahko po njihovem mnenju to načelo ogrozi.[25]
Glede na novost večino ureditev, ki uporabljajo afirmativni model, znatne sodne prakse na to temo trenutno (še) nimamo.[26] Zato bomo šele s časom videli, kakšen dejansko je vpliv teh sprememb na praktično aplikacijo spolnega kazenskega prava in v kolikšni meri bo zagotovljena pravna varnost spolno aktivnih ljudi.
4. Zaključek
Analiza zakonskih modelov opredelitve posilstva v državah članicah EU kaže na postopno, a vse bolj izrazito normativno preusmeritev k modelu, ki v ospredje postavlja soglasje kot osrednji element kaznivosti. K temu premiku prispevajo tako mednarodne obveznosti, kot je Istanbulska konvencija, kot tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice. Afirmativni model soglasja se pri tem vse bolj uveljavlja kot nov standard, čeprav ostaja predmet akademske razprave, predvsem glede vprašanj pravne varnosti in dokazovanja. Kljub legitimnim pomislekom glede morebitne represivnosti tako širokih rešitev pa je težko spregledati njegovo normativno in simbolno vrednost pri uveljavljanju spolne avtonomije. V prihodnje bo ključen izziv razvoj takšne zakonodaje in prakse, ki bosta hkrati zagotavljali učinkovito zaščito žrtev in spoštovali temeljna načela kazenskega prava.
5. Seznam Literature
· Council of Europe: Istanbul Convention enters into force in respect of the European Union, URL: https://www.coe.int/en/web/portal/-/istanbul-convention-enters-into-force-in-respect-of-the-european-union, (dostopano dne:
· DW: EU fails to agree on legal definition of rape, URL: https://www.dw.com/en/eu-fails-to-agree-on-legal-definition-of-rape/a-68195256.
· European Parliamentary Research Service: Definitions of rape in the legislation of EU Member States, PE 757.618, Januar 2024, URL: https://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/IDAN/2024/757618/EPRS_IDA(2024)757618_EN.pdf.
· Korošec, Damjan; Markelj, Zgaga, Sabina; Žepič, SPOLNO KAZENSKO PRAVO OD STAREGA VEKA DO DANAŠNJEGA KAZENSKOPRAVNEGA OBVLADOVANJA SPOLNOSTI, Uradni list Republike Slovenije, 2024.
· N1: Nekdanji mož Gisele Pelicot in 50 drugih moških spoznanih za krive, URL: https://n1info.si/novice/svet/nekdanjega-moza-gisele-pelicot-spoznali-za-krivega/.
OPOMBE
[1] Študent 4. Letnika.
[2] Korošec, Markelj, Žepič, SPOLNO KAZENSKO PRAVO (2024), str. 369.
[3] Prejšnja dikcija 170. člena KZ-1: »Kdor prisili osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, tako da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let«.
[4] EPRS, Definitions of rape in the legislation of EU Member States (2024), str. 3.
[5] Korošec, Markelj, Žepič, SPOLNO KAZENSKO PRAVO (2024), str. 369.
[6] Neuradni prevod 609. člena italijanskega kazenskega zakonika: »Kdor z nasiljem, grožnjo ali zlorabo oblasti nekoga prisili, da opravi ali se podvrže spolnemu odnosu dejanja, se kaznuje z zaporom od šestih do dvanajstih let. Enako se kaznuje, kdor koga prisili, da opravi ali je deležen spolnim dejanjem: z zlorabo telesne ali duševne manjvrednosti prizadete osebe v času dejanja; s tem, da zavaja oškodovano osebo tako, da se zamenja za drugo osebo.«.
[7] N1, Nekdanji mož Gisele Pelicot in 50 drugih moških spoznanih za krive, URL: https://n1info.si/novice/svet/nekdanjega-moza-gisele-pelicot-spoznali-za-krivega/ .
[8] Ibid.
[9] EPRS, Definitions of rape in the legislation of EU Member States (2024), str. 8 in 13.
[10] Korošec, Markelj, Žepič, SPOLNO KAZENSKO PRAVO (2024), str. 353.
[11] Ibid., str. 357.
[12] EPRS, Definitions of rape in the legislation of EU Member States (2024).
[13] Neuradni prevod 1. odstavka 178 člena španskega kazenskega zakonika: »Z zaporno kaznijo od enega do štirih let bo kot storilec spolnega napada kaznovan vsak, ki stori kakršnokoli dejanje, ki posega v spolno svobodo druge osebe brez njenega soglasja. Šteje se, da je soglasje podano samo, če je bilo izraženo svobodno z dejanji, ki glede na okoliščine primera jasno izražajo voljo osebe.«; Neuradni prevod 179. člena: »Ko spolni napad vključuje spolni odnos po vaginalni, analni ali ustni poti oziroma vnos telesnih delov ali predmetov po eni od prvih dveh poti, se storilec kaznuje kot storilec posilstva s kaznijo zapora od štirih do dvanajstih let.«.
[14] Korošec, Markelj, Žepič, SPOLNO KAZENSKO PRAVO (2024), str. 357.
[15] 1. odstavek 170. člena KZ-1: »Kdor brez privolitve druge osebe doseže, da ta spolno občuje ali s tem izenačeno spolno ravna, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.«
[16] Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini iz leta 2011
[17] EPRS, Definitions of rape in the legislation of EU Member States (2024), str. 3.
[18] CoE, Istanbul Convention enters into force in respect of the European Union, URL: https://www.coe.int/en/web/portal/-/istanbul-convention-enters-into-force-in-respect-of-the-european-union
[19] DW, EU fails to agree on legal definition of rape, URL: https://www.dw.com/en/eu-fails-to-agree-on-legal-definition-of-rape/a-68195256 .
[20] DW, EU fails to agree on legal definition of rape, URL: https://www.dw.com/en/eu-fails-to-agree-on-legal-definition-of-rape/a-68195256.
[21] M.C. proti Bolgarija (št. 39272/98).
[22] EPRS, Definitions of rape in the legislation of EU Member States (2024), str. 11.
[23] Korošec, Markelj, Žepič, SPOLNO KAZENSKO PRAVO (2024), str. 369 – 400.
[24] EPRS, Definitions of rape in the legislation of EU Member States (2024), str. 27.
[25] Korošec, Markelj, Žepič, SPOLNO KAZENSKO PRAVO (2024), str. 369 – 400.
[26] Ibid., str. 366.
