To write well, express yourself like the common people, but think like a wise man. - Aristotle

Genocid v Ruandi: Od kdaj mednarodno javno pravo priznava posilstvo kot sredstvo za izvajanje genocida?

Genocid v Ruandi: Od kdaj mednarodno javno pravo priznava posilstvo kot sredstvo za izvajanje genocida?

Ajda Likar

Ajda Likar (*3. letnik PF UL)

Izvleček: Članek obravnava zgodovinsko preobrazbo v dojemanju vojnega posilstva, ki je bilo v preteklosti obravnavano predvsem kot neizogibni stranski učinek vojne. Med dogodki, ki so to dojemanje spremenili, je genocid v Ruandi leta 1994. Ad hoc ustanovljeno Mednarodno kazensko sodišče za Ruando je posilstvo prvič obsodilo ne samo kot vojni zločin, temveč tudi kot sredstvo za izvajanje genocida. Primer Jean-Paul Akayesu je bil ključni primer pri tem preboju, saj je bilo posilstvo uporabljeno kot načrtno orožje za uničenje etnične skupine Tutsijev. Sodba v tem primeru je postavila pomemben precedens v mednarodnem kazenskem pravu in poudarila, da spolno nasilje ni zgolj naključni učinek vojne, ampak se ga agresorji lahko načrtno poslužijo tudi kot sredstvo za uničevanje celotnih skupnosti oz. genocid, ki pa ima daljnosežne pravne posledice.

Ključne besede: posilstvo v času vojne, genocid, genocidno posilstvo, Mednarodno kazensko sodišče za Ruando, ICTR, Ruanda, Genocid v Ruandi

Uvod

Posilstvo je nenehen, morda celo kroničnem spremljevalec oboroženih konfliktov, vse od antike do danes. Označba, da gre za »kolateralno škodo vojne« se je obdržala vse do 20. stoletja, ko so številni, še danes aktualni dogodki to dojemanje spremenili. S porastom posilstev v času konfliktov so je začelo kolo zgodovine počasi obračati k stališču, da je posilstvo lahko samostojno inkriminirano tako kot vojni zločin kot tudi način za izvedbo genocida.

Eden najbolj krutih in pretresljivih dogodkov, ki so to spremembo prinesli, je genocid v Ruandi leta 1994, ki je trajal sicer le 100 dni, a je za sabo pustil več kot 500.000 mrtvih in nešteto ranjenih. Storilci genocida, večinoma pripadniki etnične skupine Hutu, pa svoje sle po maščevanju manjšinskemu prebivalstvu, pripadnikom skupine Tutsi, niso uresničil zgolj z množičnimi poboji. Dejanje posilstva je bilo v konkretnem primeru izvedeno množično, načrtno in sistematično – na način, ki je enakopraven drugim oblikam genocida in z namenom uničenja etnične skupine Tutsijev. Posiljenih je bilo med 250.000 in 500.000 žensk, predvsem Tutsijevk pa tudi žensk iz plemen Hutu in Twa, ki so bile s Tutsiji poročene ali so jim pomagale.

Stališče Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando in s tem povezano spremembo mnenja mednarodne pravne stroke glede opredelitve vojnega posilstva je zabeležila članica enega od senatov sodišča,  sodnica Navanethem Pillay. V svojem govoru po obsodbi v primeru Jean-Paul Akayesu je poudarila, da želi mednarodna skupnost s tem poslati jasno sporočilo: »vojno posilstvo se od zdaj naprej obravnava kot eden od načinov izvajanja genocida in ne več kot vojna trofeja!« [1]

Vloga Mednarodnega sodišča za Ruando

Mednarodno kazensko sodišče za Ruando (angl. International criminal tribunal for Rwanda, v nadaljevanju: ICTR) je bilo ustanovljeno 8. novembra 1994, z Resolucijo 955  Varnostnega sveta Združenih narodov (angl. United nations, v nadaljevanju: UN). Za ustanovitev se je Varnostni svet odločil po pregledu uradnih poročil UN, ki so nakazovala, da je v Ruandi med aprilom in julijem 1994 prišlo do genocida ter drugih sistematičnih kršitev mednarodnega humanitarnega prava. Varnostni svet je skladno s sedmim poglavjem[2] Listine UN odločil, da konflikt v Ruandi predstavlja grožnjo mednarodni varnosti ter da bi kazenski pregon storilcev teh hudodelstev pripomogel k spravi ruandskega naroda, obnovi in  ohranitvi miru v državi[3]. Za sedež ICTR so določili mesto Arusha v sosednji Tanzaniji.

Prvi člen Statuta ICTR (v nadaljevanju: Statut) sodišču dodeljuje možnost kazenskega pregona tistih, ki so na območju Ruande resno kršili mednarodno humanitarno pravo med 1. januarjem in 31. decembrom 1994. Določba velja prav tako za državljane Ruande, ki so v istem časovnem okviru izvršili iste kršitve v drugih sosednjih državah.

Mednarodnopravna ureditev vojnega posilstva

Glede problematike klasificiranja posilstva kot sredstva za genocid, sta bila za namene sojenja znotraj ICTR bistvenega pomena predvsem dva pravna vira, Protokol II k Ženevski konvenciji 1949 (v nadaljevanju: Konvencija) in Statut.

Prvo omenjeni vojno posilstvo uvršča med vojne zločine iz drugega odstavka 4. člena. S tem dopolnjuje Konvencijo v njenem 3. členu, ki posilstva izrecno ne omenja, našteva pa druga prepovedana dejanja[4] za zaščito civilistov v konfliktih, ki niso mednarodne narave[5].

Statut posilstvo v času vojne opredeljuje na več načinov. Prvo opredelitev zajema 4. člen, kjer je posilstvo navedeno kot ena izmed kršitev s Protokolom dopolnjenega 3. člena Konvencije. Drugič ga lahko najdemo v 3. členu Statuta. In sicer kot zločin proti človeštvu. Zadnjo in najpomembnejšo vlogo pa posilstvo dobi v 2. členu, ki ponuja generalno klavzulo za opredelitev genocida in eksemplifikativno našteva načine, na katere se lahko izvrši. Med temi načini posilstvo ni izrecno omenjeno, a je splošno sprejeto, da je pri izpolnjenih pogojih lahko posilstvo subsumirano pod nekatere od naštetih načinov[6]. Ta vidik je sodišče prvič poudarilo v primeru Jean-Paul Akayesu, iz katerega tudi izhaja pravni precedens o posilstvu kot sredstvu za izvajanje genocida.

Primer Akayesu

Prvo in v povezavi z inkriminacijo posilstva kot sredstva za genocid najpomembnejše sojenje v okviru ICTR se je začelo januarja 1997. Obtoženi, Jean-Paul Akayesu, je v času genocida opravljal funkcijo »bourgmestre«, primerljivo funkciji župana v evropskem sistemu. Do te funkcije se je senat v obsodbi poglobljeno opredelil, svoje ugotovitve pa med drugim naslonil tudi na odsek iz obtožnice, ki pravi, da funkcija »bourgmestre« igra najpomembnejšo vlogo v ruandski komuni ter da je njegova de facto moč večja od tiste, ki mu je podeljena[7] (de iure).

Obtožnica proti Akayesu-ju je bila sestavljena iz 15 točk (angl. counts), znotraj katerih je tožilstvo obtoženemu očitalo več vrst izvajanja genocida oziroma sodelovanja pri njem, vojnih zločinov in kršitev 3. člena Konvencije. Akayesu naj bi med drugim spodbujal h Hutujskem nasilju nad Tutsiji, naročal pretepanje in poboje Tutsijev, izvajal nedovoljene hišne preiskave, žrtvam grozil s smrtjo, nenazadnje pa tudi dovolil in celo spodbujal k spolnemu nasilju nad ženskami. Večine očitanih dejanj Akayesu sicer ni izvršil sam, pogosto ob njih sploh ni bil prisoten. Kljub temu se senat sklicuje na 6. člen Statuta, ki določa, da je individualno kazensko odgovornost možno pripisati vsakomur, ki načrtuje, spodbuja, naroča, izvaja ali kako drugače pomaga in spodbuja pri načrtovanju, pripravi ali izvršitvi katerega od dejanj iz 2., 3. ali 4. člena Statuta.

Za razvoj instituta vojnega posilstva in s tem povezanega mednarodnopravnega precedensa sta pomembna predvsem odstavka 12A in 12B v konkretni sodbi. Odstavek 12A opisuje vse različne načine nasilja, kateremu so bile izpostavljene predvsem Tutsi ženske, ki so iskale zatočišče na območju komune Taba, konkretno v njihovih uradnih prostorih. Poudarja predvsem nenehno, sistematično in množično spolno nasilje, znotraj katerega je bilo najbolj pogosto prav posilstvo z namenom uničenja etnične skupine Tutsi. Naslednji odstavek, 12B, navaja, da je obtoženi vedel za vse različne vrste nasilja, ki se je dogajalo v uradnih prostorih komune. To dejstvo, v navezavi z dejstvom, da je nasilje olajševal, bil pri njem prisoten ter ga občasno tudi naročal; zadošča za ugotovitev, da je Akayesu kot »bourgmestre« te aktivnosti spodbujal. Ta odstavka sta zajeta v treh točkah obtožnice, v točkah 13 in 14  je obsojen vojnih zločinov (posilstvo in druga nehumana dejanja), v 15 . točki pa kršitve 3. člena Konvencije.

Senat je odstavka 12A in 12B oziroma obtožbe v točkah 13-15 obravnaval enakopravno drugim obtožbam, ki so bližje dotedanjem dojemanju izvajanja genocida. K pričanju je tožilstvu uspelo nagovoriti zmerno število žensk, najsi Tutsi porekla ali Hutujevk, ki so bile s Tutsiji poročene ali pa so jim pomagale. Večina jih je povedala, da so prisostvovale množičnim posilstvom v uradnih prostorih komune, v kulturnem centru in tudi na drugih območjih komune. Skoraj vse priče so v svojih izpovedbah izjavile, da so bile tudi same večkrat posiljene, po navadi na posebej ponižujoč[8] način ter skoraj vedno s strani pripadnikov paravojaške skupine Interahamwe[9]. Strinjale so se, da obtoženega niso nikoli sáme videle sodelovati pri očitanih dejanjih, vednar pa so navedle, da naj bi obtoženi za omenjeno nasilje zagotovo vedel, saj naj bi to po njihovem vedeli vsi. Ena od prič je izpovedala, da je obtoženega videla, da je opazoval  izvajanje spolnega nasilja zoper mlado žensko, ni pa vedela, ali je pri dejanju aktivno udeležen. Poleg tega so o obtoženem priče izpovedale, da je posilstvo in druge oblike spolnega nasilja redno dopuščal, k le-tem včasih tudi sam nagovarjal, nič pa ni storil, da bi jih ustavil. Prav tako se ena izmed prič v svoji izpovedbi navedla, da je obtoženi naročil mlademu dekletu, naj se pred vsemi zbranimi v neposredni okolici uradnih prostorov komune sleče ter izvaja gimnastiko. Tako je ni ponižal samo pred uradniki in pripadniki Interahamwe, temveč tudi pred tistimi, ki so se zbirali pred uradnimi prostori komune in tam iskali zatočišče – njeno družino, prijatelji, znanci. Kasneje naj bi tudi naročil pripadnikom Interahamwe, naj jo posilijo. Obtoženi je vse obtožbe zanikal ter dejal, da so izmišljene. Trdil je, da je te obtožbe prvič slišal in da so verjetno plod nevladnih organizacij  in gibanj žensk v Ruandi, ki naj bi, kot je obtoženec v svojem ugovoru sarkastično pripomnil, »končno prišle do medsebojnega soglasja, da pričajo, da so bile posiljene.«[10]

Senat je na podlagi pričanj ugotovil, da obstaja dovolj verodostojnih dokazov za izpolnitev dokaznega standarda onkraj razumnega dvoma, da je bilo nad ženskami v komuni Taba izvršenih več vrst nasilja, s poudarkom na spolnem nasilju. Poudarili so, da je pomembno, da je do množičnega nasilja prihajalo predvsem v uradnih prostorih same komune kot tudi na njenem celotnem ozemlju in neposredni okolici. Velika večina spolnega nasilja, predvsem posilstev je bila izvedena pred večjim številom ljudi, konkretno  zoper pripadnice etnične skupine Tutsi.  Pričanja prič, ki jih je predlagala obramba pa so se tekoma postopka večkrat dokazala kot nezanesljiva.

Za ugotovitev katera dejanja spolnega nasilja konstituirajo zločin proti človeštvu pod točko g) 3. člena Statuta, je senat moral definirati (vojno) posilstvo, saj pred tem v mednarodnem pravu ni obstajala nobena splošno sprejeta definicija. To je bilo pomembno predvsem zato, ker je pri pričanju večina oseb uporabila pojem »posilstvo«. Senat je posilstvo opredelil kot obliko agresije, ki ne more biti zajeta zgolj z mehanskim opisom objektov in delov telesa. Pri tem se sklicuje na Konvencijo UN proti Mučenju[11], ki prav tako ne zajema kataloga dejanj, ki naj bi pomenila mučenje, ampak se osredotoča na konceptualni okvir dejanja. Senat zato, zgledujoč se po tem vidiku, kot posilstvo smatra tudi dogodek iz enega od pričanj, ko so pripadniki skupine Interahamwe, umirajoči ženski v spolne organe zatlačili kos lesa – čeprav to načeloma ni subsumabilno pod tradicionalni pomen posilstva. Zgornjo opredelitev je dopolnil še z bolj oprijemljivo in konkretnejšo definicijo: »Posilstvo je fizičen napad spolne narave, ki je nad žrtvijo izveden prisilno. Spolno nasilje pa ni omejeno samo na fizičen napad na človeško telo ter lahko vključuje dejanja, pri katerih sploh ne pride do fizičnega kontakta.« Sami definiciji je dodal še kumulativne pogoje, ki morajo izpolnjeni, da se določeno dejanje spolne narave lahko obravnava kot posilstvo. Akt mora biti del širše razširjenega ali sistematičnega napada, izveden mora biti nad civilisti in na podlagi katalogiziranih diskriminatornih razlogov[12] (predvsem diskriminacija na podlagi nacionalne oz. etnične pripadnosti, političnega prepričanja, rase ali vere).

Akayesu je bil v zvezi z odstavkoma 12A in 12B obdolžen za zločine proti človeštvu, v točkah g) (posilstvo) in i) (druga nečloveška dejanja) 3. člena Statuta. Prav tako je bil spoznan za krivega kršitve 3. člena Konvencije po točki e) četrtega člena Statuta. Senat je v zvezi s tema dvema odstavkoma izpostavil tudi, da sta zajeta v obsodbi za genocid iz točk 1-3 obtožbe. ICTR je s tem postavil precedens kvalifikacije vojnega posilstva kot vojnega zločina in še bolj pomembno, načina za izvedbo genocida.

Zaključek

Obsodba v primeru Akayesu in sojenje pred ICTR sta prelomna trenutka v mednarodnem kazenskem in humanitarnem pravu. Prvič v zgodovini je bilo posilstvo v času vojne obravnavano in obsojeno kot sredstvo za izvajanje genocida, vojni zločin in zločin proti človeštvu. Dejanje posilstva je izgubilo naravo "kolateralne škode" v konfliktih in pridobilo konotacijo orožja, ki cilja na celotne skupnosti in služi kot orodje uničenja. S precedensom izvirajočim iz tega primera je mednarodno pravo priznalo grozote, ki so jih doživele žrtve vojnega posilstva in travme, ki še vedno preganjajo prebivalce Ruande.

 

Seznam literature:


[1] Povzeto po: Walters: Introduction of judge Navanethem Pillay, URL: https://web.archive.org/web/20060926231120/http://www.ru.ac.za/academic/graduation/addresses_and_citations/2005/Judge_Pillay_citation.doc, str. 2

[2] Charter of the United Nations 1945, Chapter VII, Article 39: The Security Council shall determine the existence of any threat to the peace, breach of the peace, or act of aggression and shall make recommendations, or decide what measures shall be taken in accordance with Articles 41 and 42, to maintain or restore international peace and security.

[3] Povzeto po: Judgement in the Prosecutor v. Jean-Paul Akayesu case (ICTR-96-04), str. 5-6

[4] The Geneva Conventions of 12 August 1949, Relative to the protection of civilian persons in time of war, Article 3, Paragraph 1: The following acts are and shall remain prohibited at any time and in any place whatsoever: violence to life and person, taking of hostages, humiliating and degrading treatment, the passing of sentences and the carrying out of executions without previous judgment pronounced by a regularly constituted court…

[5] Tu je dobro vidna vloga dopolnitev Protokola, saj večina konfliktov od druge svetovne vojne naprej ni bilo mednarodne narave.

[6] Predvsem pod točko d) Imposing measures intended to prevent births within the group.

[7] Povzeto po: Judgement in the Prosecutor v. Jean-Paul Akayesu case (ICTR-96-04), str. 39

[8] Ponižujoč zato, ker so bila posilstva izvršena javno, skupinsko, žrtve so ob njih degradirali z besedami, pogosto so jih celo načrtno okužili z virusom HIV…

[9] Interahamwe je bil podmladek politične stranke generala Habyarimana, Nacionalno revolucionarno gibanje za razvoj (fran. Mouvement Revolutinnaire National pour le Developement /MRND)

[10] Povzeto po: Judgement in the Prosecutor v. Jean-Paul Akayesu case (ICTR-96-04), str. 184: The Accused suggested that his Indictment was amended because of pressure from the women’s movement and women in Rwanda, whom he described as "worked up to agree that they have been raped.''

[11] Convention against Torture and Other Cruel, Inhuman or Degrading Treatment or Punishment 1984

[12] Povzeto po: Judgement in the Prosecutor v. Jean-Paul Akayesu case (ICTR-96-04), str. 141

EVROPSKI POSKUS UREJANJA »FAST FASHION«

EVROPSKI POSKUS UREJANJA »FAST FASHION«
Victim impact statements oz. osebna izjava žrtve

Victim impact statements oz. osebna izjava žrtve

Related Posts