Nürnberški sodni procesi

Zgodovinski uvod

Vojna vihra, ki je izbruhnila leta 1939 in postopoma zajela tako evropsko celino, kot tudi Atlantski ocean, tihooceanska otočja in puščave severne Afrike, se je zaključila z uporabo nikoli prej videnega jedrskega orožja nad vztrajno Japonsko. Drugi dve sili osi sta kapitulirali že nekaj mesecev pred japonsko vdajo, Italija že leta 1943 po zavezniškem izkrcanju na Apeninski polotok, Nemčija pa 8. maja 1945 ob sovjetski osvojitvi nemške prestolnice. 

Nemški vojni stroj, t. i. Wehrmacht, je na kolena spravil vse evropske velesile, ki pa so se po spletu »slabih« vojaških odločitev, prevelikega apetita in nenazadnje visoke stopnje paranoje nacističnega idejnega vodje, v navezi z Združenimi državami Amerike (v nadaljevanju: ZDA) in Sovjetsko zvezo zopet zavihtele na svoje nekdanje položaje. Ker so poleg držav poraženk tudi same utrpele veliko število vojnih žrtev in neizmerne količine škode, predvsem pa so bile v teku vojne ponižane, so bile željne maščevanja. 

Ker idejnega vodje nacistične Nemčije po koncu druge svetovne vojne ni bilo več, je kazen doletela le preživele predstavnike nacističnega vrha. Višjim predstavnikom so sodili v prvi fazi nürnberških procesov,1 nižje rangiranim in manj pomembnim obtožencem pa kasneje, vse do leta 1949.

Oblikovanje mednarodnega kazenskega razsodišča in imenovanje njegovih sodnikov

Nesoglasja med zavezniki glede izbire primerne lokacije sodišča v Nemčiji ter vprašanja glede poenotenja uporabe prava so privedla k srečanju delegatov Francije, Sovjetske zveze, ZDA in Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske (v nadaljevanju: Združeno kraljestvo) v Londonu, junija 1945, ki je trajalo dva meseca.

Delegati so bili izkušeni pravniki z nalogo doseči kompromis med pravnimi sistemi držav in tako določiti postopek, ki črpa iz vseh sistemov ter je učinkovit in pošten. Razplet srečanja predstavlja Agreement of the prosecution and punishment of the major war criminals of the European Axis (angl. tudi London Charter, v nadaljevanju: Listina), ki so ga 8. avgusta podpisali William Jowitt,2 Robert Falco,3 Iona Nikitchenko4 in Robert Houghwout Jackson,5 torej pravni strokovnjaki na visokih položajih. Z Listino se je ustanovilo prvo Mednarodno vojaško razsodišče (angl. International Military Tribunal, v nadaljevanju: IMT). Kasneje je Listino ratificiralo še dvajset držav, tudi novonastala Federativna ljudska republika Jugoslavija.

Pri poskusih poenotenja prava, ki bi ga uporabili tekom procesa, so podpisniki Listine (v nadaljevanju: podpisniki) naleteli na temeljne razlike med pravnimi sistemi Sovjetske zveze in zahodnih držav, zlasti glede delitve oblasti in položaja sodne veje na ozemlju države. Sovjetska delegacija je temu skladno zavzela stališče, da bi morali biti pri ustanavljanju kateregakoli sodišča vezani na Moskovsko deklaracijo iz leta 1943, ki so jo takrat podpisali Franklin D. Roosevelt, Winston Churchill in Josif Stalin. Ta je določala, da se mora nacistične vojne ujetnike obsoditi, čemur so zahodne države nasprotovale. Te so zahtevale, da se vsakemu tožencu osebno dokaže krivda onkraj razumnega dvoma na podlagi dokazov in v skladu s pravom. Sovjetska zveza je na koncu zahtevam zahodnih držav pristala.

Druga temeljna razlika med pravnimi sistemi se je nanašala na kazenski postopek, kot ga najdemo v common-law pravnih sistemih6 ter kontinentalnih pravnih sistemih.7 Razliko so  podpisniki kompromisno rešili tako, da so razširili ameriško obtožnico in tožencu dali manj informacij, kot je značilno za kontinentalni sistem. Do razhajanja med tradicijama je prišlo tudi na področju pravic obtožencev v kazenskem postopku. Ker do konsenza med delegacijami ni prišlo, so imeli obtoženci tako pravico do zagovora po kontinentalnem pravnem sistemu, kot tudi pravico do naslovitve sodišča na samem koncu postopka po common-law pravnem sistemu.

Glede imenovanja sodnikov pa so podpisniki tehtali med dvema možnostima, bodisi postaviti sodnike iz nevtralnih držav, bodisi določiti po enega sodnika in namestnika iz vsake izmed držav, ki so podpisale Listino. Zaradi svetovne razsežnosti vojne in ideoloških razkolov so se odločili za slednje, saj se sodnik iz nevtralne države ni zdel nič manj pristranski ali »strasten« pri svojih odločitvah kot sodnik iz Francije, Združenega kraljestva, ZDA ali Sovjetske zveze.8 Listina je določala, da si obtoženec lahko sam izbere zagovornika, če pa si ga ne, mu ga izmed pravnih praktikov in akademikov v Nemčiji določi sodišče samo. Pri tem simpatizerski nazor zagovornika ni bila ovira pri določanju kandidatov. Zagotovljeno jim je bilo plačilo, pisarna, stenograf in možnost dostopa do kopij dokumentov vsaj štiriindvajset ur pred uporabo na sodišču.9

Problematika nürnberških procesov

Zaveznikom se je ideja o oblikovanju mednarodnega sodišča, ki bi sodilo nacističnim voditeljem, sicer porodila že med vojno, utrdila se je julija 1945 na Potsdamski konferenci, dokončno realizirala pa v aneksu k Listini iz istega meseca.

Prvi sporni vidik nürnberških procesov je sama pristojnost mednarodnega vojaškega razsodišča, da sodi preživelim nacističnim voditeljem kot mednarodnim pravnim subjektom. Pred drugo svetovno vojno so bili subjekti mednarodnega prava zgolj države kot podpisnice mednarodnih pogodb, po njej pa se je mednarodna subjektiviteta začela pripisovati tudi posameznikom. V okviru vprašanja kdo je subjekt mednarodnega prava pa je IMT poseglo tudi v suvereno pravico ter dolžnost Nemčije, da sodi svojim državljanom kot posameznikom.10

Naslednje sporno dejstvo je tudi to, da so zavezniki kot pravno podlago za pristojnost mednarodnega razsodišča navajali 227. člen11 Versajske pogodbe iz leta 1919. V omenjenem členu je kot »začetnik« prve svetovne vojne nemški cesar Wilhelm II. obtožen močne žalitve mednarodne morale in dejanj agresije. Iz same obtožbe izhaja ideja12 o sojenju cesarju na mednarodni ravni, ki pa nima niti hierarhično višje pravne podlage, niti ne določa točno za kaj bi mu sploh sodili. Do sojenja na koncu ni prišlo, saj se je Wilhelm II. po koncu vojne zatekel na Nizozemsko, ki je zavrnila njegovo izročitev silam antante. Skladno z dejstvom, da se tudi Nizozemska kot ena izmed evropskih velesil, ni strinjala z določbo Versajske pogodbe, je zato mogoče dvomiti v navajanje 277. člena in same ideje o sojenju posamezniku na mednarodni ravni kot precedens oziroma pravni temelj za nürnberške procese.

Na stran pravnih strokovnjakov, ki pristojnosti IMT-ja za sojenje posameznikom kot subjektom mednarodnega prava niso priznavali ali pa so odklanjali navajanje členov Versajske pogodbe kot precedensa, so se postavili tudi sami obtoženci.13 Tako eni kot drugi so trdili, da se poglavarja države ne da obtožiti na mednarodni ravni in s tem priznavali mednarodnopravno subjektiviteto zgolj državam, s čimer se moderno mednarodno zasebno pravo ne strinja.

Potek nürnberških procesov

Obtožnica proti štiriindvajsetim tožencem je bila vložena že 18. oktobra 1945, sojenje pa so uradno začeli šele 20. novembra 1945. 

Za kraj sojenja je bila sprva izbrana nemška prestolnica, a se je sojenje kaj kmalu premaknilo v bavarsko mesto Nürnberg, ki je bilo po drugi svetovni vojni eno izmed bolj ohranjenih  nemških mest. Sama lokacija procesov pa je imela poleg praktičnega pomena tudi simbolni pomen. V Nürnbergu so namreč leta 1935 sprejeli nürnberške zakone, ki so odvzeli nemško državljanstvo Judom in drugim »ne-arijcem« in prepovedovali zakonsko zvezo med Nemci in Judi. Nenazadnje je znan tudi kot kraj mnogih shodov nacistične stranke, t.i. nürnberških mitingov, kjer je svoje ideje s podporniki režima delila smetana nacističnih vodij.

Tudi pri izbiri jezika procesa so zavezniki želeli poudariti njegovo mednarodno naravo. Sojenje je tako potekalo v jezikih držav, ki so bile v zadevo najbolj vpletene: nemščini, angleščini, francoščini in ruščini.

Večino dokazov v procesih so predstavljali dokumenti, ki so jih zavezniki zbrali in zasegli v Nemčiji. Šlo je zlasti za poročila o uspešnih metodah uporabljenih za masovno pobijanje, ki so jih pripravljali nemški generali za svoje nadrejene, dokumente zunanjega ministrstva in dokumente nacistične stranke. Robert H. Jackson, glavni ameriški tožilec na nürnberških procesih, se je zaradi velike količine dokumentov odločil uporabiti samo dokaze,14 ki so jih podpisali obtoženi. Poleg dokumentov so pomembno vlogo igrala tudi pričevanja, skupaj je bilo poklicanih relativno malo prič – štiriindevetdeset. Ene izmed najpomembnejših so bile izjave Otta Ohlendorfa,15 ki je ocenil število smrti pod njegovim ukazom na devetdeset tisoč, Rudolfa Hössa,16 ki je govoril, kakšne tehnike mučenja in ubijanja so imeli v Auschwitzu, Generala Erwina von Lahousena,17 ki je opisal vojne zločine na Poljskem in v Sovjetski zvezi, češkega zdravnika Franza Blaha,18 ki je opisal medicinske poskuse v taborišču Dachau.

Izjemnega pomena so tudi izjave žrtev, med-drugim: Marie-Claude Vaillant-Couturier19 in Severine Shmaglevskayeve,20 ki sta opisovali mučenje ter izjave Samuela Rajzmana21 in Abrahama Sutzkeverja,22 ki sta predstavila pravila ubijanja Tretjega rajha.

V sodni dvorani, ki so jo za namen sojenja največjim vojnim zločincem in oblikovanja prvega mednarodnega vojaškega razsodišča tudi prenovili, so med samim sojenjem v dokaznem postopku pomembno vlogo odigrali dva video posnetka in zvočne snemalne naprave, katerih funkcija je bila zlasti omogočanje transkripcije in prevajanja. Sojenje je bilo prevedeno ne samo v jezike držav podpisnic Listine, ampak tudi v nizozemski, poljski, bolgarski in češki jezik, kar je pomagalo zlasti pričam iz teh območij.23

Obtožence so obsodili na štiri različne, a vsebinsko povezane zločine, ki so jih poleg oblikovanja razsodišča določili že v Listini. Prvi od teh je bil zločin proti miru, ki je zajemal načrtovanje in začetek vojne. Drugi je bil zločin proti človeštvu, pod katerega so šteli eksterminacijo, deportacijo in genocid. Tretji, imenovan kot vojni zločin, je pokrival kruto ravnanje z vojnimi ujetniki. Četrti in zadnji zločin je združeval prejšnje tri pod skupnim imenom zločin zarote oziroma splošni nacistični načrt. Medtem ko so ameriški tožilci prevzeli dokazovanje splošnega nacističnega načrta, britanski pa so se osredotočili na nacistične zločine zoper mir, so Sovjeti in Francozi dobili nalogo dokazovanja vojnih zločinov, prvi na vzhodni, drugi pa na zahodni fronti. Razdelitev dokazovanja zločinov med države je bila smiselna zaradi zbiranja dokazov, a je pod vprašanje postavila homogeno delovanje sodišča.

Prva in tudi najbolj medijsko odmevna faza procesov se je zaključila po dolgih devetih mesecih, 1. oktobra 1946. Obtoženih predstavnikov nacističnega režima je bilo štiriindvajset, od teh jih je bilo na nürnberških procesih prisotnih enaindvajset. Zoper Martina Bormanna24 je bilo sojenje vodeno in absentia, Gustav Krupp von Bohlen und Halbach25 ni sodeloval na sojenju zaradi nesposobnosti, Robert Ley26 pa je pred sojenjem storil samomor. Izmed dvaindvajsetih obtožencev, proti katerim je potekalo sojenje, je bilo dvanajst obsojenih na smrtno kazen z obešanjem, trije na doživljenjsko zaporno kazen, eden na desetletno in eden na petnajstletno ter dva na dvajsetletno zaporno kazen. Trije obdolženci so bili v duhu »nepristranskosti« spoznani za nedolžne. Poleg tega je razsodišče razglasilo vodstvo Nacionalsocialistične nemške delavske stranke (nem. Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei, v nadlajevanju: NSDAP), tajne državne policije (nem. Geheime Staatspolizei, v nadaljevanju: Gestapo), zaščitnega voda (nem. Schutzstaffel, v nadaljevanju: SS)27 in vodje obveščevalne in varnostne agnecije (nem. Sicherheitsdienst, v nadaljevanju: SD) enot kot kriminalne organizacije. Smrtne kazni so bile izvršene v nürnberškem zaporu (Hermann Göring je pred obešanjem pojedel cianidno tableto in umrl), zaporne kazni pa so prav talko začeli prestajati v Nürnbergu. Kasneje so jih premestili v zapor za vojne zločince Berlin-Spandau.

Nürnberškim procesom, ki so se z izrekom sodb najhujšim vojnim zločincem zaključili, je sledilo še dvanajst naknadnih sojenj v Nürnbergu, od decembra 1946 do aprila 1949, ki so se zaradi spremenjenih razmer med zavezniki odvijali pred ameriškim vojaškim sodiščem v nürnberški Palači pravice. Sodili so zdravnikom, ki so na vojnih ujetnikih izvajali medicinske poskuse, odvetnikom in sodnikom, ki so sodelovali pri izvajanju nacističnega rasnega načrta in industrialcem zaradi prisilnega dela. Vojaškim poveljnikom so sodili glede grozot, ki so jih povzročali ujetnikom, poveljnikom SS enot pa zaradi povzročenega nasilja v koncentracijskih taboriščih. Izrečeno je bilo dvanajst smrtnih kaznih, osem doživljenjskih zapornih kazni in sedeminsedemdeset zapornih kazni različnih dolžin.

Odziv nemškega prebivalstva in dediščina nürnberških procesov

Eden izmed ciljev prvega mednarodnega vojaškega razsodišča je bilo tudi soočanje nemškega naroda z dejstvi vojne ter krutimi odločitvami njihovih vodij. To so dosegli s poštenimi in organiziranimi sojenji največjim vojnim zločincem, o izidu katerih so bodisi prek nemških medijev bodisi z lastno propagando28 razširjali informacije in na ta način nekdanjim nacistom preprečili ponoven prevzem oblasti. Nepoznavanje resničnih dejstev in lažna nacistična propaganda sta predstavljali oviri pri denacifikaciji nemškega prebivalstva, ki je navsezadnje večinsko bodisi aktivno bodisi pasivno podpiralo Hitlerja in njegovo ideologijo. Čeprav so prvi rezultati anket po opravljenih sojenjih kazali rezultate v prid sojenju, je v naslednjem desetletju še vedno tretjina Nemcev trdila, da so bila sojenja v Nürnbergu nepoštena in nepravična, prav tako pa je bilo devetdeset odstotkov sodnikov v Nemčiji v petdesetih letih nekdanjih privržencev nacistične ideologije.29

Pomembna dediščina nürnberških procesov je vsekakor tudi uporaba video posnetkov kot dokazov in zvočnih naprav za simultano prevajanje, ki se kot tako uporablja še danes. Uporaba različnih jezikov je prvemu vojaškemu razsodišču mednarodne razsežnosti predstavljala precejšnjo težavo, ki so jo v Nürnbergu rešili prvič. 

Čeprav je bilo IMT zgolj ad hoc ustanovljeno mednarodno kazensko sodišče, je predstavljalo zadosten temelj za ustanovitev Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu, ki deluje še danes. Kot temelj je IMT služil tudi za skoraj istočasne tokijske procese, kjer so sodili japonskim vojnim zločincem. Nenazadnje so se po njem zgledovali ob oblikovanju Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando leta 1994 in za Jugoslavijo leta 1993.

Zaključek

Nürnberški sodni procesi kot zavezniški odgovor na najhujša dejanja zoper človeštvo pomenijo pomemben povod za oblikovanje mednarodnega in humanitarnega prava, kot ju poznamo danes. Procesi so tako za seboj pustili svoj zgodovinski pečat, vseeno pa puščajo nekatera vprašanja odprta, predvsem glede obstoja pravnega temelja in morebitnih alternativnih načinov kaznovanja arhitektov nacistične agresije. Samo kaznovanje bi bilo lahko zaradi neobstoja pravne podlage arbitrarno, a je zmagovalna stran vseeno izbrala transparenten in pravno podprt način dokazovanja (ne)krivde nacističnih obtožencev. Ne glede na to, da se pravni strokovnjaki še danes ne strinjajo glede same pravičnosti procesov, je moč pritrditi, da so sojenja nacističnim vojnim zločincem personifikacija zmage vrednostne podstati pravičnega prava nad arbitrarnostjo vojne. 

SPROTNE OPOMBE:

1 Prva faza procesov je potekala 9 mesecev, od novembra 1945 do oktobra 1946.

2 Takratni Lord Chancellor.

3 Takratni sodnik na Cour de Cassation.

4 Takratni podpredsednik Sovjetskega vrhovnega sodišča.

5 Takratni sodnik na Vrhovnem sodišču ZDA.

6 ZDA in Združeno kraljestvo.

7 Francija in Sovjetska zveza.

8 Povzeto po: Jackson, Nuremberg in Retrospect, American Bar Association Journal, 1946, str. 881.

9 Povzeto po: Jackson, Nuremberg in Retrospect, American Bar Association Journal, 1946, str. 813-816 in str. 881-883.

10 Povzeto po: Vodlan, Politična (ne)pravičnost na Nürnberškem sodišču, 2013, str. 16 - 18.

11 The Treaty of Versailles, Article 227, Paragraph 1: The Allied and Associated Powers publicly arraign William II of Hohenzollern, formerly German Emperor, for a supreme offence against international morality and the sanctity of treaties.

12 The treaty of Versailles, Article 227, Paragraph 2: A special tribunal will be constituted to try the accused, thereby assuring him the guarantees essential to the right of defence. It will be composed of five judges, one appointed by each of the following Powers: namely, the United States of America, Great Britain, France, Italy and Japan.

13 Hermann Göring je na primer procese označil kot »predrznost, da se poglavarjem suverene države sodi na tujih sodiščih« in povedal, da sodišču ne priznava pristojnosti sodišča. (povzeto po: Gilbert, Nürnberški dnevnik, 1981, 235)

14 Danes jih hranijo v International Court of Justice v Palači miru v Haagu.

15 Vodja notranje varnostne službe (ang. Interior Security Service, nem. Inland – SD).

16 Komandant v koncentracijskem taborišču Auschwitz z najdaljšim mandatom.

17 Član upornega gibanja proti nacizmu in eden preživelih, ki so sodelovali pri neuspešnem atentatu na Adolfa

Hitlerja leta 1943.

18 Doktor medicine, interniran v koncentracijskem taborišču Dachau.

19 Francoska upornica in novinarka.

20 Ujetnica v Birkenau, razdelek Auschwitza. Predstavi odnos nacistov do otrok v koncentracijskih taboriščih

21 Poljski ujetnik v Treblinki.

22 Židovski pesnik, ki ga The New York Times označi za največjega pesnika holokavsta.

23 Povzeto po: Nuremberg Trial Archives, ICJ, Haag, 2018, 21-35

24 Vodja kanclerstva nacistične stranke. Sojenje in absentia zaradi pomanjaknja dokazov o smrti.

25 Zaradi psihičnega zloma po angleškem bombardiranju na Krupp Works 25. julija 1943.

26 Eden največjih Hitlerjevih fanatikov, vodja Nemške delovne zveze (nem. Deutsche Arbeitsfront, DAF). Samomor stori tri dni po prejemu obtožnice.

27 Zaščitni vod je bil razdeljeni na splošne (nem. Allgemeine) in bojne (nem. Waffen) enote.

28 Kot npr. panoji s podobami grozodejstev, tudi s podobami Hitlerja in pripisi kot so schuldig (kriv) ali »nemška kultura«.

29 Podatki iz Bamford, The Nuremberg Trial and its legacy, 2020.