All in kazensko pravo

Nürnberški sodni procesi

Sodni procesi v Nürnbergu so prelomnica, ki je pomenila povod za razvoj mednarodnega in humanitarnega prava in nekatera druga sojenja vojnim zločincem. Pred zavezniki je bila težka naloga poštenega in poenotenega sojenja, zlasti zaradi pomanjkanja primerne pravne podlage in različnih pravnih sistemov. Kompromisno se odločijo o uporabi prava in oblikovanja sodišča, na katerem sodijo največjim vojnim zločincem Tretjega rajha za grozodejstva storjena v drugi svetovni vojni. Članek napravi pregled postopka oblikovanja sodišča, sojenja samega in dediščine nürnberških procesov.

Poročilo o obisku glavne obravnave (nekoliko drugače)

V običajnih okoliščinah drugega letnika ljubljanske pravne fakultete se vsak študent seznani tudi z obiskom glavne obravnave v kazenski zadevi in nanjo vezanim poročilom. V letošnjem študijskem letu je bilo pri kazenskem pravu posebno pohvaljeno le eno, ki sva se ga ob spodbudi prof. dr. Damjana Korošca avtorja odločila objaviti. Njemu se za spodbudo, zaposlenim na Okrajnem sodišču v Kamniku pa za prijazno gostoljubnost in pomoč iz srca zahvaljujeva. Poročilo je vsebinsko nalašč enako, kakor sva ga marca oddala v ocenjevanje, zaradi česar so v njem možne tudi (pravne) napake. Takrat so bili izpiti pač še daleč.

Oris pojma pravne dobrine v znanosti kazenskega prava

V prispevku obravnavam danes že notoričen pojem pravne dobrine v kazenskem pravu, o katerem pa je v slovenskem prostoru malo napisanega. Sprva na kratko opredelim znanost in sistem kazenskega prava ter na njuno presečišče uvede pojem pravne dobrine. Nato ob obravnavi temeljne nemške zgodovinske literature podam oris razvoja pojma pravne dobrine v 19. stoletju ter na podlagi kratke opredelitve funkcij, ki jih pojem pravne dobrine nosi v današnjem (slovenskem) kazenskem pravu, predstavm njegovo vsesplošno pomembnost. Zaključim s pozivom po globljem premisleku o tej pravni figuri, katere raba je sicer uveljavljena, a obenem nosi potencial za morebitne nove sistemske, zakonodajne, teoretske nastavke.

IQ testi pred sodišči: težave z ocenjevanje inteligentnosti

Ker se pravo sooča z normiranjem posameznikovega vedenja, je inteligentnost, definirana kot posameznikova kognitivna sposobnost, za odločanje sodnikov relevantna, saj omogoča opis posameznikovih sposobnosti razlogovanja, planiranja, reševanja problemov in abstraktnega razmišljanja, ki vplivajo na njegov odziv na in navigiranje po pravnih pravilih. Zdi se, da tudi praksa podpira takšne ugotovitve, saj je uporaba IQ testov relativno pogosta med izvedenci psihološke stroke. Kljub temu pa je potrebno opozoriti na določene zaplete do katerih pride pri uporabi inteligentnostnih testov pred sodišči, ki se pojavijo v naslednjih kategorijah: 1.) zapleti zaradi metodološko neodgovorne uporabe IQ testov in izbire napačnih testov, 2.) zapleti zaradi posameznikove variacije v rezultatih in učinka vaje (ang. practice effect), 3.) zapleti glede prepoznavanja hlinjenja intelektualne razvojne motnje in 4.) ovire pri prilagajanju rezultatov na Flynnov učinek.

G2i problem

Čeprav sta pravo in (nevro)znanost na prvi pogled morda nekoliko nenavadna partnerja, je njuno razmerje v praksi nujno – pravo je glede precejšnjega števila pravno relevantnih okoliščin neuko in zato potrebuje pomoč znanosti. Poleg tega nova (nevro)znanstvena odkritja prinašajo številne obljube – od odkrivanja laži z fMRI napravami do uporabe možganskih slik za napovedovanje verjetnosti izvršitve kaznivih dejanj v prihodnosti. Še pred uporabo (nevro)znanstvenih dognanj v sferi prava pa je potrebno razčistiti konceptualni problem, ki predstavlja neke vrste šum v komunikaciji med področjema. Glavno oviro predstavlja nesoglasje med izhodiščema obeh področij: medtem ko je pravo osredotočeno na ugotavljanje konkretnih, specifičnih okoliščin glede ravnanja posameznika, znanost operira na drugačen način – osredotočena je na opazovanje pojavov v določenem vzorcu (delu populacije) in ugotavljanju splošnih pravil. Pravo se osredotoča na posameznika (»I« - individual), znanost pa obravnava pojave na ravni skupine (»G« - group). Prav ta različna konceptualna izhodišča odpirajo vrata za tako imenovan G2i problem.

Avtor obravnava poročanje medijev o kazenskih postopkih v Republiki Sloveniji. Ugotavlja, da mediji ves čas svojega obstoja prinašajo informacije o zadevah, za katere domnevajo, da zanimajo njihove uporabnike (bralce, gledalce, uporabnike družbenih omrežij). Včasih v želji, da bi obdržali ali celo povečali krog svojih uporabnikov, prestopijo mejo dostojnega in dovoljenega.