Dr. Vid Jakulin je redni profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.
Povzetek
Avtor obravnava poročanje medijev o kazenskih postopkih v Republiki Sloveniji. Ugotavlja, da mediji ves čas svojega obstoja prinašajo informacije o zadevah, za katere domnevajo, da zanimajo njihove uporabnike (bralce, gledalce, uporabnike družbenih omrežij). Včasih v želji, da bi obdržali ali celo povečali krog svojih uporabnikov, prestopijo mejo dostojnega in dovoljenega.
Živimo v informacijski družbi. V takšni družbi so toliko bolj pomembne svoboda izražanja, pravica do obveščenosti, pravica sprejemati in posredovati informacije. V informacijski družbi so mediji dobili moč in vpliv, kakršnega niso imeli nikoli prej. Velika moč brez odgovornosti je po avtorjevem mnenju nevarna in v demokratični družbi nesprejemljiva. Ne zavzema se za omejevanje svobode tiska in medijev, zavzema pa se za to, da mediji prevzamejo svoji moči in vplivu ustrezno odgovornost.
I. Uvod
Mediji ves čas svojega obstoja prinašajo informacije o zadevah, za katere domnevajo, da zanimajo njihove uporabnike (bralce, gledalce, uporabnike družbenih omrežij). Včasih v želji, da bi obdržali ali celo povečali krog svojih uporabnikov, prestopijo mejo dostojnega in dovoljenega. Med informacijami, ki zanimajo uporabnike, so tudi informacije o kaznivih dejanjih in postopkih zoper storilce kaznivih dejanj. Večina slovenskih splošnih časopisov (dnevnikov, večernikov) ima celo posebno rubriko - »Kronika«, »Črna Kronika«, v kateri objavljajo novice o različnih nesrečah, kaznivih dejanjih in postopkih zoper storilce kaznivih dejanj. Posebno oddajo »Kronika« ima tudi tretji program slovenske državne televizije. O nesrečah in bolj odmevnih kazenskih zadevah pa v okviru informativnih oddaj poročajo tudi privatne televizijske mreže.
Svoboda izražanja je pomembna vrednota in cilj že sama po sebi, poleg tega pa je tudi »temelj in nepogrešljiv pogoj skoraj vsake druge oblike svobode.«[1] Ustava Republike Slovenije[2] svobodo izražanja ureja v 39. členu.[3]
V sodobni teoriji ni dvoma, da pojem »izražanje« ne zajema le besednega izražanja (pisnega ali ustnega), temveč se nanaša tudi na slike, podobe, radijsko in televizijsko oddajanje, elektronske medije, umetniško ustvarjanje, simbolno izražanje in sploh na vsa ravnanja, katerih namen je izraziti idejo oziroma mnenje ali predstaviti novico oziroma informacijo.[4]
II. Poročanje o kazenskih postopkih
Čeprav ni dvoma o pomenu svobode izražanja, bi rad opozoril na nekatere primere poročanja medijev o kazenskih zadevah, ki so po mojem mnenju vsaj zelo sporni, če že ne protizakoniti.
Svoboda izražanja lahko trči ob druge pravice, ki so prav tako zajamčene z Ustavo Republike Slovenije (npr. domneva nedolžnost - 27. člen, varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - 35. člen ali pravice otrok - 56. člen). Objava določenih informacij pa je celo kaznivo dejanje.
Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP)[5] v 460. členu določa, da se brez dovoljenja sodišča ne sme objaviti potek kazenskega postopka proti mladoletniku in tudi ne odločba, ki je bila v njem izdana. Objaviti se sme samo tisti del postopka oziroma samo tisti del odločbe, ki ga je sodišče dovolilo objaviti, vendar pa se niti v tem primeru ne sme objaviti mladoletnikovo ime in ne drugi podatki, iz katerih bi se dalo sklepati, za katerega mladoletnika gre.
Objava osebnih podatkov mladoletne osebe, ki je udeleženec v postopku, pa je celo kaznivo dejanje. Kazenski zakonik (Republike Slovenije - v nadaljevanju KZ-1)[6] v drugem odstavku 287. člena določa, da se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh let, kdor objavi osebne podatke mladoletne osebe, ki je udeleženec v sodnem, upravnem ali v kakršnemkoli drugem postopku, ali objavi informacije, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati njegovo identiteto.
Kljub takšni pravni ureditvi pa občasno naletimo na poročila (zlasti v tisku), iz katerih je mogoče razbrati identiteto mladoletnega storilca ali mladoletnih storilcev kaznivih dejanj. V spominu mi je ostal zapis, da sta dejanje storila XY iz vasi A in njegov mladoletni brat. Opisi dejanj in dogodkov ali slike kraja pa so lahko takšni, da okolje, iz katerega izhaja, lahko prepozna mladoletnega storilca kaznivega dejanja. Prav to pa je tisto, pred čimer skuša pravni red mladoletnike zavarovati, saj stigmatizacijo najbolj občutijo prav v lokalnem okolju.
Če pravni red varuje mladoletne storilce kaznivih dejanj, je toliko bolj razumljivo, da varuje otroke, ki so bili žrtve kaznivega dejanja. Ne nazadnje celo Ustava Republike Slovenije v 56. člena določa , da otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Otrokom se zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem.
Čeprav ni nobenega dvoma, da drugi odstavek 287. člena KZ -1, varuje tudi mladoletne žrtve kaznivih dejanj (torej nedvomno tudi otroke), pri poročanju o kaznivih dejanjih spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let[7], relativno pogosto naletimo na primere, ko je tako ali drugače razkrita identiteta otroka - žrtve kaznivega dejanja. Mediji, predvsem tiskani, o primerih spolne zlorabe oseb, mlajših od petnajst let, pogosto poročajo na senzacionalističen način in tako, da je razkrita identiteta otroka. V marsikaterem primeru se ni mogoče znebiti vtisa, da mediji ne poročajo zato, da bi bila javnost objektivno obveščena o dogodku, temveč jih vodi zenzacionalizem in želja po dvigovanju naklade in s tem zaslužka. Mediji pogosto poročajo na način: »policija je aretirala XY, ki ga sumijo, da je več kot dve leti spolno zlorabljal svojo enajstletno hčerko«. V takšnih primerih je identiteta oškodovanega otroka nedvomno razkrita, saj ljudje, ki osumljenca poznajo, brez težav ugotovijo, kdo je oškodovani otrok.
V enem od bolj odmevnih primerov spolne zlorabe osebe, mlajše od petnajst let, je časopis Slovenske novice poročal takole:
»ŠOKANTNO, SLOVENSKI FRITZL DOMA S PTUJA?« (naslov) . V podnaslovu pa je avtor z odebeljenimi črkami zapisal: »Dvainšestdesetletni Peter R. iz neposredne bližine Ptuja naj bi spolno zlorabil 15. letno hčer, ki v mariborski porodnišnici zdaj čaka na porod - Oče je zaradi suma spolne zlorabe priprt, trije otroci so na varnem - Širijo se govorice, da je oče že pred dobrim desetletjem posiljeval tudi drugo hčer, takrat mladoletno - Preden so proti njemu ukrepali, se je družina odselila v Nemčijo, od koder so se vrnili pred slabima dvema letoma - Za vrnitev so se menda odločili zaradi sina, ki naj bi prišel navzkriž z zakoni.« V podobnem stilu je napisan tudi članek.[8]
Članek je očitno napisan senzacionalistično in omogoča razkritje identitete oškodovane mladoletnice. Kolikor vem zoper avtorja članka teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja kršitve tajnosti postopka po drugem odstavku 287. člena KZ - 1.
Slovenske novice so o istem primeru poročale še večkrat. Na podoben način pa so poročali tudi nekateri drugi mediji (tiskani in elektronski).[9] Glede na način poročanja slovenskih medijev je očitno, da relativno pogosto pride do razkritja identitete mladoletnih oškodovancev. Žal nimam podatkov o številu kazenskih postopkov zoper storilce, ki so razkrili identiteto mladoletnih oškodovancev ali celo otrok. Na podlagi podatkov Statističnega urada Republike Slovenije pa sklepam, da tožilstva v Republiki Sloveniji razkritja identitete mladoletnih oškodovancev, v primeru spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let , ne preganjajo pogosto, čeprav je drugi odstavek 287. člena KZ -1 povsem jasen in obstajajo dokazi, da je bilo takšno dejanje storjeno.[10]
Poznam pa tudi nasproten primer. V zadevi pod opr. št. V K 17413/2011 je bil novinar pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje kršitve tajnosti postopka po drugem odstavku 287. člena KZ -1, ker je v svojem članku objavil osebne podatke (ime) mladoletne deklice (takrat stare 10 let) pri čemer je dejansko samo (skoraj dobesedno) povzel novico, ki jo je o sodbi Sodišča Evropske Unije C - 403/09 PPU z dne 23.12.2009 na svoji spletni strani istega dne objavila Evropska komisija.[11] Ta sodba je še vedno v polnem besedilu (vključno z vsemi osebnimi podatki takrat mladoletne deklice) objavljena na spletni strani Sodišča Evropske Unije.
Prepričan sem, da je navedena obsodilna sodba napačna. Čeprav je bilo besedilo drugega odstavka sedanjega 287. člena KZ-1 spremenjeno,[12] KZ- 1 še vedno sankcionira kršitev tajnosti postopka. Novinar, ki je skoraj dobesedno povzel sporočilo Sodišča za javnost, ni kršil tajnosti postopka, saj tisto, kar je že bilo javno objavljeno, ni več tajno.[13] Poleg tega je podatke preko Evropske komisije objavilo sodišče samo. Kolikor vem tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v svojih odločbah, ki so javno objavljene, ne zakriva imen otrok, ki so vpleteni v sodne postopke. Da ne bi prihajalo do podobnih situacij, kot je zgoraj opisana, bi bilo smiselno določbo drugega odstavka 287. člena KZ-1 preoblikovati tako, da bi se glasila tako kot pred spremembo, se pravi, da bi kaznivo dejanje storil tisti, ki bi podatke objavil brez dovoljenja sodišča.
Določene težave verjetno izvirajo tudi iz ureditve v ZKP, ki v četrtem odstavku 360. člena določa, da se izrek sodbe vselej prebere na javnem zasedanju, tudi če je bila javnost glavne obravnave izključena. Senat odloči, ali naj se in koliko izključi javnost pri razglasitvi razlogov sodbe. To pomeni, da mora biti razglasitev sodbe (izrek) vedno javna. Obsodilna sodba mora imeti izrek o krivdi, ki ga sestavljata dejanski in pravni opis kaznivega dejanja. Opis dejanja v obsodilni sodbi mora imeti podatke o času in kraju storitve kaznivega dejanja, o predmetu, na katerem, in sredstvu, s katerim je bilo kaznivo dejanje storjeno, ter vse druge podatke in okoliščine, ki zakonske znake določenega kaznivega dejanja kar najbolj natančno označijo.[14] Osebe, ki so navzoče pri razglasitvi sodbe, se torej seznanijo z identiteto oškodovanca tudi v primerih, ko je javnost glavne obravnave sicer izključena.[15] Če bi predsednik senata osebe, navzoče pri razglasitvi sodbe, opozoril v skladu s tretjim odstavkom 296. člena ZKP,[16] potem javna razglasitev sodbe ne bi imela nobenega smisla. Težko bi bilo razložiti zakaj ljudstvo (javnost) ne sme biti seznanjeno z izrekom sodbe, ki jo je sodišče izreklo v njegovem imenu.[17] Ob dejstvu, da mediji, zlasti v bolj odmevnih primerih, poizkušajo razkriti čim več podrobnosti (po možnosti čim bolj pikantnih), ki naj bi ostale tajne, me preseneča, da v nekaterih primerih, ki so močno razburili javnost, mediji naenkrat ne poročajo več, čeprav gre za primere, ko javnost zelo zanima, kako se bo zadeva iztekla na sodišču.
V spominu mi je ostal primer treh komaj polnoletnih gimnazijcev, ki so na Gorenjskem lovili mačke. Mačke so na najrazličnejše načine mučili, pohabljali in na okruten način pobijali. Ko je primer prišel v javnost, je zbudil veliko ogorčenje javnosti. Splošno mnenje javnost je bilo, da je treba storilce tega dejanja strogo kaznovati . Kljub velikemu zanimanju javnosti pa je poročanje o tem dejanju popolnoma prenehalo in kolikor jaz vem, javnost nikoli ni izvedela kakšne sankcije, če sploh kakšne, so bile izrečene.
Spomnim se tudi primera umora nekdanjega športnika v Šoštanju. Mediji so prinesli vest, da so v zapuščeni hiši sredi Šoštanja našli truplo klošarja, nekdaj obetavnega športnika, na katerem je bilo opaziti sledove strahovitega mučenja in izživljanja. Policija je ugotovila, da so dejanje storili štirje mladoletniki, ki so komaj dobro končali osnovno šolo in štiridesetletnik. Objava informacije je izzvala ogorčen odziv javnosti. Slišati je bilo glasove, da bi bilo treba postrožiti kazni in celo glasove, da bi morali storilce mučiti tako, kot so oni mučili svojo žrtev. Poročanje o dogodku je kljub velikemu zanimanju javnosti popolnoma prenehalo. Verjetno zaradi štirih mladoletnih storilcev kaznivega dejanja, še bolj verjetno pa zaradi tega, ker je primer vzbujal represivne strasti.
Podobno je bilo v primeru devetnajstletnega mladeniča, ki je pred stanovanjskim blokom v Ljubljani do smrti pretepel šestdesetletnega stanovalca bloka. Mediji so prinesli novico, da je devetnajstletnik, ki je bil izurjen v borilnih veščinah, do smrti pretepel šestdesetletnega stanovalca bloka, samo zato, ker ga je le ta opomnil naj ne meče ogorkov po tleh, ker je pravkar pometel. Devetnajstletnik ga je tako močno pretepel, da je umrl na kraju dogodka (pred blokom sredi dneva in pred očmi otrok). Kasneje o tem primeru nisem zasledil nobenega poročila več, čeprav sem prepričan, da je javnost zanimalo, kako se je primer končal pred sodiščem.
Zelo podobno je bilo tudi v več drugih primerih, ko so bili storilci mladoletniki ali mlajši polnoletniki. Šlo je za primere, ki so izzvali izjemno ogorčenje javnosti in sprožili močno represivno naravnanost javnosti proti storilcem konkretnih kaznivih dejanj in proti storilcem kaznivih dejanj na splošno. Očitno obstaja mehanizem, ki v primerih, ki sprožijo veliko ogorčenje javnosti in težnje po zaostovanju kazenske politike, ustavi medijsko poročanje o dogodku. Zanimivo bi bilo vedeti kako ta mehanizem deluje in kdo ga obvladuje.
V Republiki Sloveniji je opazen trend, da mediji (zlasti televizija) vedno bolj pogosto poročajo o posameznih preiskovalnih dejanjih že v času pred uvedbo kazenskega postopka in to s polnimi imeni in slikami. Čeprav v teoriji ni enotnega mnenja o tem, kdaj se začne kazenski postopek, v teoriji ni sporno, da sta kazenska preiskava in predkazenski postopek tajna. Mediji torej naj ne bi vedeli in poročali o posameznih preiskovalnih dejanjih zoper posameznike, zoper katere se še ni niti začel kazenski postopek. Kljub temu mediji poročajo s sliko in besedo, da so policisti opravili hišno preiskavo pri XY. Običajno o tem poročajo v primerih, ko gre za bolj znane osebnosti. Poročilo je pogosto objavljeno v osrednji informativni oddaji na televiziji. Stvar je dobila že takšne razsežnosti, da se je eden od odvetnikov pošalil : »Če pogledaš skozi okno in opaziš, da se zbirajo televizijske ekipe, moraš vedeti, da bo najkasneje čez pol ure prišla Policija z nalogom za hišno preiskavo. Torej imaš še čas, da na hitro posesaš in »pospraviš« stanovanje.« Takšno ravnanje medijev se mi zdi nesprejemljivo, saj je iz poročanja mogoče razbrati, da jim je več do senzacije, kot pa do objektivnega obveščanja javnosti, ki naj o stvari tako in tako ne bi bila obveščena, saj sta predkazenski postopek in kazenska preiskava tajna..
V spominu mi je ostal prizor, kako dva policista vodita na zaslišanje vklenjenega nekdanjega direktorja velikega gradbenega podjetja, ki zaradi starosti in težav s hrbtenico komaj še hodi. Težko si predstavljam, da takšen posnetek služi objektivnemu obveščanju javnosti. Bolj gre za senzacionalizem, zastraševanje in poniževanje osumljenca.
Ob dejstvu, da so preiskava in preiskovalna dejanja tajna, se postavlja vprašanje, ali tisti, ki obvesti televizijske hiše o tem kdaj in kje bo potekalo preiskovalno dejanje, stori kaznivo dejanje kršitve tajnosti postopka po prvem odstavku 287. člena KZ-1.[18] Mislim, da ni sporno, da tisti, ki novinarjem sporoči, kdaj in kje bo preiskovalno dejanje, neupravičeno izda informacijo, ki jo je izvedel v postopku pred glavno obravnavo, sporno pa bi lahko bilo ali je z zakonom določeno, da se takšna informacija ne sme objaviti ali pa je bilo z odločbo pristojnega organa ali sodišča odločeno, da ostane tajna. Prepričan pa sem, da bi tistega, ki novinarjem sporoči kdaj in kje bo potekalo preiskovalno dejanje (tajni podatek) lahko preganjali za kaznivo dejanje Izdaje tajnih podatkov po prvem odstavku 260. člena KZ-1.[19] Novinarja, ki bi takšne podatke uporabil (npr. počakal na prihod Policije, ga posnel in posnetek objavil), pa bi lahko preganjali za kaznivo dejanje izdaje tajnih podatkov po drugem odstavku 260. člena KZ-1, če bi mu lahko dokazali, da je tajne podatke pridobil protipravno z namenom, da bi jih neupravičeno uporabil, kakor tudi da je take podatke brez dovoljenja javno objavil.[20]
V Republiki Sloveniji mediji o kazenskih postopkih pogosto poročajo na način kot da so vsa dejstva že dokazana in ne da gre za trditve v obtožnem aktu, ki jih bo treba v kazenskem postopku šele raziskati in dokazati. Takšno poročanje je pogosto zlasti v zvezi z gospodarsko kriminaliteto. Takšno poročanje ne predstavlja samo kršitve domneve nedolžnosti, ki jo jamči 27. člen Ustave Republike Slovenije,temveč ima tudi druge škodljive posledice. Če mediji o kazenskem postopku poročajo kot da so vsa dejstva že znana in dokazana ter da je treba le še izreči kazen, ob koncu postopka pa je izrečena oprostilna sodba, v javnosti pride do negodovanja, češ da vrana vrani ne izkljuje oči, da so imeli obdolženci spretne odvetnike, ki so jih izvlekli brez kazni, da so sodišča nesposobna, da je sodstvo korumpirano in podobno. Takšno poročanje ustvarja negativen odnos in nezaupanje do sodstva ter nespoštovanje sodne veje oblasti. Takšno stanje je nevarno, čeprav se zdi, da se zakonodajna in izvršilna veja oblasti tega ne zavedata in ne ukreneta ničesar, da bi se napadi na sodno vejo oblasti zmanjšali in pogosto celo sami spodbujata napade na pravosodje. Če si zakonodajno, izvršilno in sodno vejo oblasti predstavljamo kot trinožni stolček, na katerem počiva demokracija, nam je hitro jasno, da se bo sistem sesul, če trinožnemu stolčku spodmaknemo eno nogo (sodno vejo), saj trinožni stolček na dveh nogah ne more stati.
III. Novi Sodni red in obveščanje o kazenskih zadevah
Minister za pravosodje je izdal novi Sodni red,[21] ki je začel veljati 1. januarja 2017. V tem sodnem redu je kar nekaj novosti, ki se nanašajo na slikovno snemanje in obveščanje javnosti. Prav določbe o snemanju in fotografiranju so bile deležne največ kritike in so izzvale celo nekaj negodovanja sodnikov. Toda pojdimo po vrsti.
Mediji (zlasti televizija) so si že dolgo časa prizadevali prodreti v sodne dvorane (zlasti v bolj odmevnih primerih). Novi sodni red jim je odprl vrata v razpravne dvorane. Prvi odstavek 17. člena Sodnega reda določa, da je snemanje in fotografiranje v zadevah, kjer javnost ni izključena, dovoljeno neposredno pred pričetkom javne glavne obravnave in ob ustni razglasitvi odločitve, in sicer s prostora, ki ga za to določi sodnik, ki vodi postopek. Prav ta določba pa je sporna, ker je v nasprotju z ureditvijo v ZKP. ZKP v tretjem odstavku 301. člena izrecno določa, da v sodni dvorani niso dovoljena slikovna snemanja. Izjemoma pa sme predsednik Vrhovnega sodišča dovoliti tako snemanje na posamezni glavni obravnavi. Če je bilo dovoljeno snemanje, sme senat na glavni obravnavi iz opravičenih razlogov odločiti, da se posamezni deli glavne obravnave ne snemajo. Sodni red je podzakonski akt, ki bi moral biti v skladu z zakoni. Ni sporno, da v primeru neskladja med zakonom in podzakonskim aktom velja zakon. Poleg tega Sodni red sam v drugem odstavku drugega člena določa, da se za področje poslovanja sodišč, ki je urejeno s posebnimi predpisi, ta red uporablja v primerih, ki s temi predpisi niso posebej urejeni. Slikovno snemanje kazenskih obravnav pa je, kot že rečeno, urejeno v ZKP.
Navedena določba Sodnega reda pa je sporna še z enega vidika. Snemanje in javna objava razglasitve sodbe v bistvu pomeni objavo sodbe. Objava sodbe pa je institut kazenskega materialnega prava, ki ga ureja KZ-1. KZ-1 sicer ne opredeljuje pravne narave ukrepa objave sodbe, iz opredelitve v tretjem odstavku tretjega člena pa je mogoče razbrati, da gre za ukrep, ki ima značaj kazenske sankcije. Za kazenske sankcije pa velja pravilo, da se lahko uporabijo samo, če so izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Iz te ugotovitve sledi, da je mogoča objava sodbe samo v primerih, ki so z zakonom izrecno določeni, objava ostalih sodb pa ni dopustna. Kljub temu pa sredstva javnega obveščanja, zlasti v bolj odmevnih zadevah, objavljajo sodbe. Razglasitev sodbe človeku, ki so ga obsodili za umor znanega politika, je bila že pred mnogimi leti (ko še ni bilo takšne določbe v Sodnem redu) objavljena na televiziji. Prav pred kratkim pa so vse televizijske hiše začele osrednjo informativno oddajo z objavo sodbe, ki je bila izrečena človeku, ki je obtožen, da je umoril svojega nekdanjega direktorja. Sodba seveda še ni pravnomočna.
Sodni red, kot že rečeno prinaša precej novosti glede obveščanja javnosti in komuniciranja z mediji. Za ilustracijo nekaj določb Sodnega reda.
IV. Zaključek
Živimo v informacijski družbi. V takšni družbi so toliko bolj pomembne svoboda izražanja, pravica do obveščenosti, pravica sprejemati in posredovati informacije. V informacijski družbi so mediji dobili moč in vpliv, kakršnega niso imeli nikoli prej. Velika moč brez odgovornosti je nevarna in v demokratični družbi nesprejemljiva. Ne zavzemam se za omejevanje svobode tiska in medijev, zavzemam pa se za to, da mediji prevzamejo svoji moči in vplivu ustrezno odgovornost.
Media coverage of criminal proceedings in the Republic of Slovenia
Abstract
The author deals with the media coverage of criminal proceedings in the Republic of Slovenia. He states that media have always presented the information on cases which were supposed to be interesting for their public (newspaper readership, television spectators, social network users). In their desire to keep or even increase a group of their users, the media sometimes tend to exceed the limits of what is considered to be decent or admissible.
We live in the information society. A freedom of expression, a right to be informed, a right to receive and forward information are even more important in such a society. In the information society the media has got the power and impact that they have never had before. Yet, a great power without any responsibility is in author's opinion dangerous and inadmissible in a democratic society. He does not plead for the restriction of freedom of the press and public media, but rather for assuming their responsibility regarding the power and impact they exercise.
Key words: media, Slovenia, coverage of criminal proceedings, freedom of expression
[1] Cardoza, povzeto po: K. Jaklič : Komentar Ustave Republike Slovenije (urednik L. Šturm), Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj, 2010, ponatis, s. 417.
[2] Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS št. 33/91 - letnik I; 42/97; 66/00; 24/03; 69/04; 68/06; 47/13 in 75/16.
[3] Svoboda izražanja - 39. člen Ustave Republike Slovenije:
»Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.
Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen javni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon.«
[4] K. Jaklič: navedeno delo, s. 418-419.
[5] Zakon o kazenskem postopku, neuradno prečiščeno besedilo - ZKP -NPB 11, spletna stran Državnega zbora Republike Slovenije, prečiščena besedila.
[6] Kazenski zakonik, neuradno prečiščeno besedilo, KZ -1- NPB 4, spletna stran Državnega zbora Republike Slovenije, prečiščena besedila.
[7] Prvi odstavek 173. člena KZ -1 določa:
»Kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo drugega ali istega spola, ki še ni stara petnajst let, se kaznuje z zaporom od treh do osmih let.«
Tretji odstavek istega člena pa se glasi:
»Učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara petnajst let in mu je zaupana v učenje, vzgojo, zdravljenje, varstvo ali oskrbo, se kaznuje z zaporom od treh do desetih let.«
[8] Članek objavljen na str. 3 Slovenskih novic dne 31. Januarja 2009.
[9] Glej npr.: Slovenske novice 28.1.2012: »Ptujski Fritzl obtožen posilstva še dveh hčerk« (naslov), - podnaslov: »V torek na ptujskem sodišču spet Peter Rakuš, ki je hčerki naredil otroka« Objavljena je tudi fotografija storilca.
Slovenske novice 9. 5. 2012: »Ptujski Fritzl še naprej blebeta neumnosti« (naslov članka), - podnaslov: »Peter Rakuš je bil obsojen zaradi spolnega zlorabljanja še dveh hčera« Objavljena je tudi fotografija storilca
SIOLnet 14. 10. 2011.: »Ptujski Fritzl« ali zlorabe za zaprtimi vrati družin« (naslov članka) V članku je navedeno polno ime storilca in informacija, da je zlorabljal hčerko.
Dnevnik 26.10.2012: »Ptujski Fritzl » znova obsojen« (naslov članka), - podnaslov »Okrožno sodišče na Ptuju je 64 letnega Petra R., ki že prestaja 17 letno zaporno kazen zaradi spolne zlorabe svoje hčere, včeraj obsodilo tudi zaradi posilstva in spolnih napadov na drugi dve hčerki.« Objavljena je tudi fotografija storilca.
24 ur.com 31.1.2012: »Ptujski Fritzl« spet na sodišču zaradi zlorabe hčerke« (naslov članka), - podnaslov: »Peter Rakuš, ki zaradi zlorab 15 letne hčerke na Dobu prestaja 17 - letno zaporno kazen, je tokrat na zatožno klop ptujskega sodišča sedel zaradi posilstva in zlorabe drugih dveh hčera« Objavljena je tudi fotografija storilca.
Delo 7.12.2009: »Ptujski Fritzl« nesposoben za obravnavo« (naslov članka), - podnaslov: »Sodni senat ptujskega sodišča še vedno ni zaključil procesa proti Petru Rakušu, ki je obtožen spolnega nasilja nad 15 - letno hčerko, ki je z njim tudi zanosila. Obtoženec namreč naj ne bi bil sposoben za obravnavo, ki je zato odpadla«. Časopis Delo je večkrat objavil tudi fotografijo storilca.
[10] Iz podatkov Statističnega urada Republike Slovenije je razvidno, da sta bili v letih od 2006 do 2013 samo dve polnoletni osebi obsojeni za kaznivo dejanje po prvem odstavku 287. člena KZ -1. Leta 2014 so bile štiri polnoletne osebe obsojene za kaznivo dejanje po drugem odstavku 287. člena KZ-1, leta 2015 pa sta bili pravnomočno obsojeni dve osebi za kaznivo dejanje po drugem odstavku 287. člena KZ -1. Podatke sem dobil na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije http://www.stat.si 21.4.2017.
[11] European Commission, News, European Court of Justice judgment C - 403/09 PPU z dne 23.12.2009, Ref: 67659.
[12] Pred uveljavitvijo sedaj veljavnega Kazenskega zakonika (KZ-1) leta 2008 se je besedilo drugega odstavka (takrat) 291. člena KZ glasilo: »Enako se kaznuje, kdor brez dovoljenja sodišča objavi potek postopka proti mladoletniku, ali objavi mladoletnikovo ime ali druge podatke, iz katerih je mogoče sklepati, za katerega mladoletnika gre.«
[13] Glej tudi M. Deisinger: Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, s. 706.
[14] Podrobneje o tem glej: Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, s. 746.
[15] V skladu z 295. členom ZKP sodišče lahko izključi javnost vse ali dela glavne obravnave, če je to potrebno za varovanje tajnosti, varstva javnega reda, morale, varstva osebnega ali družinskega življenja obtoženca ali oškodovanca ali koristi mladoletnika, ali če bi po mnenju senata javnost škodovala interesom pravičnosti.
[16] Tretji odstavek 296. Člena ZKP: »Predsednik senata opozori tiste, ki so navzoči na glavni obravnavi, katere javnost je izključena, da so dolžni varovati kot tajnost vse, kar zvedo na glavni obravnavi, in jih opozori, da pomeni izdaja tajnosti kaznivo dejanje.«
[17] Sodbe se namreč izrekajo in razglašajo v imenu ljudstva.
[18] Prvi odstavek 287. Člena KZ-1 določa:
»Kdor neupravičeno izda, kar je izvedel v postopku pred glavno obravnavo ali na obravnavi pred sodiščem, na ustni obravnavi v upravnem postopku ali postopku o prekršku ali postopku parlamentarne preiskave ali v postopku pred Komisijo za preprečevanje korupcije, za kar je z zakonom določeno, da se ne sme objaviti, ali pa je bilo z odločbo pristojnega organa ali sodišča odločeno, da ostane tajno, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.«
[19] Prvi odstavek 260. člena KZ-1 določa:
»Uradna oseba ali druga oseba, ki v nasprotju s svojimi dolžnostmi varovanja tajnih podatkov sporoči ali izroči komu tajne podatke ali mu kako drugače omogoči, da pride do njih, ali zbira take podatke, zato da jih izroči nepoklicani osebi, se kaznuje z zaporom do treh let.«
[20] Drugi odstavek 260. Člena KZ-1 določa:
» Enako (z zaporom do treh let) se kaznuje, kdor protipravno pride do tajnih podatkov, da bi jih neupravičeno uporabil, kakor tudi, kdor take podatke brez dovoljenja objavi.«
[21] Sodni red, Uradni list RS št. 87/2016.
[22] 5. člen (zagotavljanje javnosti):
(1) Sodišča zagotavljajo javnost obravnavanja v skladu s procesnimi predpisi in predpisi o dostopu do informacij javnega značaja.
(2) Sodišče obvešča javnost o svojem delu, ugotovitvah, problemih, odločbah in stališčih, preko publikacij in drugih medijev, na tiskovnih konferencah ali na drug primeren način.
8. člen (spremljanje medijev):
(1) Sodišča spremljajo poročanje medijev na svojem območju.
(2) Za spremljanje medijev in obveščanje javnosti skrbi predsednik sodišča ali po njegovem pooblastilu oseba, pooblaščena za odnose z javnostmi. Sodišče lahko v ta namen ustanovi posebno službo.
9. člen (obveščanje javnosti):
(1) O zadevah, ki so pri sodišču v reševanju, se obvestila medijem ali novinarjem, ki se predhodno izkažejo z novinarsko izkaznico medija, pri katerem so zaposleni, oziroma ki so akreditirani pri sodišču, dajejo pisno ali ustno. V odmevnih zadevah se izjemoma dajejo obvestila na tiskovnih konferencah ali na drug primeren način.
(2) Pisno obvestilo sodišče objavi na svojih spletnih straneh ali na drug primeren način ter pošlje uredništvom posameznih medijev, če gre za informacijo, ki zadeva splošno javnost. Če gre za odgovor posameznemu mediju ali za obvestilo o zadevi, ki zanima le specializirano ali lokalno javnost ali za to javnost specializiran medij, se obvestilo pošlje le izbranemu mediju, sodišče pa lahko o odgovoru obvesti tudi splošno javnost.
(3) Pri dajanju obvestil javnosti je treba upoštevati zakonske določbe o izključitvi javnosti ter omejitve glede dostopa do podatkov. Obvestilo mora biti sestavljeno tako, da varuje ugled, zasebnost in poslovne interese strank in drugih udeležencev v postopku.
10. člen (akreditacija novinarjev)
(1) Vrhovno sodišče vodi evidenco akreditiranih novinarjev.
(2) Pogoje za pridobitev in odvzem akreditacije določi predsednik vrhovnega sodišča in jih objavi na spletni strani sodišča.
11. člen (obveščanje javnosti v kazenskih zadevah):
(1) V kazenskih zadevah daje sodišče obvestila o vloženi zahtevi za preiskavo in o vloženem obtožnem aktu šele potem, ko je opravljen preizkus procesnega akta in je o tem obveščen obdolženec.
(2) Izjemoma daje sodišče obvestilo še pred vložitvijo zahteve za preiskavo le v najbolj odmevnih zadevah, če je preiskovalno dejanje opravil preiskovalni sodnik in je primerno, da se javnost obvesti o dogodku in ukrepih.
(3) Obvestilo lahko zajema le podatke o vrsti vloženega procesnega akta, pravni opredelitvi in zakonski označbi kaznivega dejanja. Obvestilo se omeji le na splošen opis dogodka. Ne dajejo se podatki o strankah, kakor tudi ne tisti podatki, ki bi lahko škodovali interesom kazenskega postopka. Ne dajejo se tudi podatki o izjavah oseb, katerih izjave bodo v skladu s procesnimi predpisi izločene iz spisa.
(4) V obvestilu mora biti posebno opozorilo, v kateri fazi je kazenski postopek. Obvestilo o izidu zadeve lahko sodišče da po razglasitvi sodbe.
(5) Če je dalo sodišče obvestilo o kazenski zadevi, katere izid je bil v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi drugačen od prvotnega, sodišče o tem pisno obvesti javnost na spletnih straneh ali na drug primeren način.
(6) Osebna imena strank v kazenskih postopkih so informacije javnega značaja, razen če je to izključeno s procesnimi predpisi. V kazenskih postopkih zoper mladoletnike iz obvestila ne smejo izhajati podatki, na podlagi katerih bi se lahko domnevala identiteta mladoletnika.
(7) V kazenskih postopkih, kjer je javnost izključena, daje sodišče obvestilo pred razglasitvijo sodbe le izjemoma, če gre za odmevno zadevo. V obvestilu ne sme biti podatkov o storilcu in žrtvi, ki bi kakorkoli omogočili prepoznavo oseb, povezanih s kaznivim dejanjem, storilcem ali oškodovancem.
12. člen (obveščanje javnosti v drugih zadevah):
Pri dajanju obvestil javnosti v drugih zadevah se smiselno uporabljajo določbe prejšnjega člena.
13. člen (obvestilo javnim glasilom):
Če sodišče oceni, da gre v posameznih primerih za zadeve širšega javnega pomena, ki imajo posebno odmevnost, lahko poda obvestilo javnosti, ko je odločitev v postopku vročanja.
14. člen (samostojno podajanje informacij):
(1) Sodnik ne daje javnosti ustnih informacij o zadevi, ki jo obravnava.
(2) Pri pripravi pisnih obvestil lahko predsednik sodišča od sodnika, vodje pristojnega sodnega oddelka ali predsednika senata, ki zadevo obravnava, zahteva pripravo pisnega osnutka. Predsednik vrhovnega sodišča ali z njegove strani pooblaščena oseba za odnose z javnostmi lahko pripravo pisnega osnutka zahteva tudi od drugih predsednikov sodišč.
(3) Če sodnik ali oseba pooblaščena za odnose z javnostmi v javnosti nastopa kot predstavnik sodišča, mora izraziti stališče sodišča.
15. člen (pravica do popravka):
(1) Če sodišče ugotovi, da v mediju objavljena informacija ni v skladu z obvestilom, ki ga je dalo sodišče, ali da v mediju objavljena informacija neobjektivno prikazuje delo sodišča, predsednik sodišča ali oseba pooblaščena za odnose z javnostmi v skladu s predpisi, ki urejajo medije, lahko zahteva objavo popravka, odgovora ali informacije splošni javnosti.
(2) Zaradi odgovora ali popravka lahko predsednik sodišča ali pooblaščena oseba za odnose z javnostmi pisno zahteva na vpogled tonske in slikovne zapise oddaj, predvajanih na radiu, televiziji ali drugih elektronskih medijih.
(3) Če sodišče oceni, da je glede poročanja medijev potreben odgovor načelne narave, o tem obvesti vrhovno sodišče in mu predlaga, da pošlje odgovor.
17. člen (snemanje in fotografiranje glavne obravnave):
(1) Snemanje in fotografiranje v zadevah, kjer javnost ni izključena, je dovoljeno neposredno pred pričetkom javne glavne obravnave in ob ustni razglasitvi odločitve, in sicer s prostora, ki ga za to določi sodnik, ki vodi postopek.
(2) Snemanje celotne glavne obravnave, kjer javnost ni izključena, izjemoma pisno dovoli predsednik sodišča in s tem seznani sodnika, ki vodi postopek, najmanj en dan pred pričetkom glavne obravnave. Prošnjo za snemanje je treba oddati v poslovnem času sodišča najmanj dva delovna dneva pred začetkom glavne obravnave.
(3) Sodnik, ki vodi postopek, snemanje dopusti v obsegu, ki je potreben za pravilno obveščanje javnosti in na način, ki najmanj ovira potek postopka.
(4) Za potrebe obveščanja javnosti lahko sodišče samo snema del ali celoten potek glavne obravnave.