Oris pojma pravne dobrine v znanosti kazenskega prava

Uvod v oris

Pojem pravne dobrine je danes v slovenskem pravnem prostoru splošno uporabljan; postal je del skoraj vsake pravne debate, pravnega prispevka, pravne vloge. Njegova raba se posamezniku bodisi že tekom pravnega študija bodisi kasneje ob opravljanju pravosodne, pravoznanstvene ali druge s pravom povezane vloge vtre v izrazoslovni oziroma miselni repertoar. Pojem pravne dobrine tako postane samoumeven, celo inherenten element pravnega diskurza, pri čemer pa prav posebno težo nosi za kazensko materialno pravo (v nadaljevanju: kazensko pravo). Namen prispevka je poskušati orisati in zarisati meje te osrednje pravne figure ter s tem preko kratke opredelitve ustrezne teoretične in historične podstati zagotoviti izhodišče za razumevanje, na kakšen način lahko pojem pravne dobrine v kazenskem pravu velja za terminus technicus, tj. kot znanosti kazenskega pravu lasten in specifičen pojem. 

Izhodišče orisa: znanost in sistem kazenskega prava

Da bi lahko sestavino mislili kot inhereten del nečesa večjega, kot del neke smiselne in zaključene celote, naj bo najprej opredeljena zadnja, da bi sploh razumeli prvo. Najprej lahko kazensko pravo kot pravno panogo ob določenih predpostavkah označimo za znanost; deloma smo tu dolžni tudi nemškemu (pristopu k) pojmovanju, saj to že izhodiščno govori o znanosti kazenskega prava (Strafrechtswissenschaft(en) in ne le o kazenskem pravu (Strafrecht), kar loči od ostalih zasebnih- ter javnopravnih področij oziroma znanosti. Kazensko pravo lahko nadalje za ta namen poenostavljeno opredelimo kot pravno znanost natančnega razčlenjevanja zakonskih dejanskih stanov posebnega dela kazenskega zakonika in permutiranja z instituti splošnega dela kazenskega prava ter nenazadnje razčlenjevanja navedenega v okviru trodelne strukture splošnega pojma kaznivega dejanja. Pri tem ima edinstven značaj kazenskopravna dogmatika kot izvorno zlasti kontinentalnemu, na drugih celinah pa v okviru izvažanja nemške kazenskopravne teorije, veljavnemu kazenskemu pravu neogiben in sovisen pojav, običajno imenovan tudi kazensko pravo v ožjem pomenu. Kazensko pravo po naravi stvari predstavlja najbolj represiven, krut, grob odziv na določene pojave v družbi, s tem pa najhujši legitimen in legalen poseg v človeka, kar vse terja rigidno strukturo dogmatike, strogo upoštevanje načela zakonitosti, nenazadnje tudi aktivno prizadevanje za ugotovitev resnice v procesnem smislu. Njegov znanstveni cilj je ravno natančno ugotavljanje izpolnjenosti negativnih in pozitivnih predpostavk, ki so potrebne, da do tega najbolj represivnega (pravnega) odziva šele lahko pride. 

Takšnemu pojmovanju znanosti kazenskega prava je nekoliko specifično neizbežen tudi pojem sistema. Kritična masa znanja oziroma vednosti, ki se nakopiči ob znanstvenem preučevanju kazenskopravnih pojavov, namreč ravno v formi sistema zadobi zagotovilo urejenosti, hierarhiziranosti, trdnosti. Znanstvena zahteva, torej prizadevanje za natančno urejenost in predvidljivost kazenskopravne represije, zato morebitno kršenje, odstopanje od sistema, bodisi s strani snovalca ali vršitelja kazenske norme, a fortiori prepozna za problematično. Govoriti o sistemu kazenskega prava se danes podobno zdi samoumevno; sistem lahko za ta namen razumemo kot skupek norm veljavnega prava, ki se na podlagi notranjih in zunanjih pravil organizira v smiselno in zaključeno celoto. 

Pravna dobrina kot presečni pojem

 Na presečišču obeh, tako znanosti kot sistema kazenskega prava, se zgodovinsko vzpostavi ravno pojem pravne dobrine (Rechtsgutsbegriff). Osrednja sestavina prispevka, obravnavana in podprta v nadaljevanju, zadeva tezo, da pojem pravne dobrine ni naključno izbran, arbitrarno dodeljen oziroma samemu sebi namen, temveč je odraz daljšega in premišljenega razvoja v postajanju središčni pojem sodobnega kazenskega prava. Obravnavam jo v okviru kratkega zgodovinskega (i.) in funkcijskega (ii.) pregleda pojma. 

Zgodovinski pregled

Začnimo še pred začetkom. Paul Anselm Johann von Feuerbach v letu 1811 konča svoje delo Bavarski kazenski zakonik, ki nato dve leti kasneje za vso deželo stopi v veljavo in po mnenju nekaterih predstavlja sploh prvi moderni kazenski zakonik. Feuerbach, razsvetljeni mislec pod vplivom Kanta in Beccarie, kazenski zakonik spiše izhajajoč iz svojega sicerjšnjega filozofskega sistema, osrednji del katerega predstavlja pojem kršitve posameznikove subjektivne pravice. Ravno ta kriterij Feuerbach vzame za opredelitev kaznivega dejanja (Verbrechen) in ga s tem loči od nižjih prestopkov (Übertretungen). V primeru kaznivega dejanja se tako ugotavlja, ali je prišlo do kršitve oziroma posega v pravico (Rechtsverletzungslehre). 

Kljub številnim spornim elementom Feuerbachovega zakonika, kjer sta izstopali zlasti v luči zastraševalnosti in s tem generalne preventivnosti indicirani strogost ter surovost kazni, šele v letu 1834 pride do kritike Feuerbachovega osrednjega koncepta kaznivega dejanja. Takrat profesor kazenskega prava Johann Michael Franz Birnbaum za temelj svojega eseja vzame problem ugotavljanja obstoja kaznivega dejanja razžalitve. Birnbaumu namreč ni pojmljivo, da v primeru razžalitve govorimo o kršitvi pravice do časti. Zlasti glede na večplastnost časti kot entitete, lastne posamezniku, se mu zdi neprimerno govoriti o pravici do časti, saj je čast vendarle nekaj, kar posamezniku pripada, kar mu je dano, ne do česar pravico bodisi ima oziroma izgubi, ko ga nekdo razžali. Smiselneje se mu zdi govoriti o kršitvi oziroma poškodbi dobrine. Poleg tega pa, dogmatično gledano, za Birnbauma pojem dobrine brez večjih težav prenese tudi konstrukcijo ogrozitve, ki teoriji o kršitvi pravici predstavlja težavo: “Pravice ni mogoče ogroziti, temveč le odvzeti.”

Pol stoletja kasneje, ko je sicer že sprejet nemški kazenski zakonik iz leta 1871, kazenskopravni teoretik Karl Binding ob sklicevanju na Birnbaumov predlog resneje omeni pojem dobrine in ga uvede v sistem kazenskega prava. V svoji monografiji Norme in njihova kršitev opredeli, da je koncept dobrine smiseln šele takrat, ko govorimo o pravni dobrini, kaznivo dejanje pa je namenjeno njihovemu varovanju. Zanj je pravna dobrina vse, za kar obstaja v pozitivnem pravu interes, poškodbo dobrine pa, podobno kot naredi Feuerbach s svojo pravico, vzame za razločevalni kriterij med kaznivim dejanjem in prekrškom. 

Kot zadnjega v okviru zgodovinskega preleta omenjam kazenskega pravnika Franza von Listza, ki v genezi pojma pravne dobrine v kazenskem pravu naredi še korak dlje in ga ustrezno umesti tako v sistem kot znanost kazenskega prava. Zanj pravna dobrina ni le temelj kaznivega dejanja, temveč temelj kazenskega prava samega: varovanje in ohranjanje pravnih dobrin je cilj, ki ga mora kazensko pravo dosegati. Da bi ga lažje dosegel, pa Liszt pravno dobrino vzame še za temelj kaznovanja vobče. Kazen mora namreč odsevati kvantiteto in kvaliteto okrnitve pravne dobrine, ki jo doseže poseg vanjo. S tem združi čisti sistemski del s kriminalitetnopolitičnim, saj pravno dobrino razume kot mejni pojem (Grenzbegriff) med posameznimi družboslovnimi znanostmi. Nenazadnje pa na podlagi pravne dobrine ponovno organizira tudi posebni del kazenskega zakonika ter razčleni njen pomen v okviru kazenskopravne dogmatike. Pravna dobrina se tako izkaže za orodje pravo-znanstvenega napredka. 

Funkcijski pregled

Pojem pravne dobrine v kazenskem pravu avtorji običajno obravnavajo skoraj izključno z vidika funkcij, ki jih opravlja. O definiciji pravne dobrine in o tem, kakšen je njen ontološki status, je namreč bore malo konsenza. 

Predhodno je potrebno ugotoviti, da želi teorija pojem pravne dobrine (Rechtsgutslehre) razumeti zlasti kot del materialnega pojma kaznivega dejanja. Iz dejstva, da za osrednji element posamezne inkriminacije posebnega dela kazenskega zakonika opredeli prav okrnitev pravne dobrine, nujno izhaja, da brez pravne dobrine ni kaznivega dejanja, oziroma bolje, da brez ustreznega negativnega vpliva na (posameznikovo) pravno dobrino kaznivo dejanje ne more biti izvršeno. Usoden trn v peti takšnemu razumevanju običajno predstavlja argument, da je konstrukcija pravnih dobrin krožen proces, ki utemelji še tako sporno zakonodajalčevo odločitev. 

Funkcija, ki naj bi jo imela pravna dobrina kot instrument kazenskega prava vis-à-vis nujno politično motiviranemu zakonodajalcu, je ravno zagotavljanje kritike o (ne)ustreznosti in (ne)primernosti obstoječih ali prihajajočih sprememb kazenskega zakonika. Četudi morebitni kriteriji, ki bi jih kazensko pravo uspelo zagotoviti, ne morejo postati zavezujoč element v okviru sprejemanja kriminalitetne politike, poleg tega pa so lahko celo v navzkrižju z ustavnopravnimi zahtevami, je bistvo kritične funkcije pravne dobrine v zagotavljanju instrumentarija za nadrobnejšo pravo-znanstveno obravnavo. Na ta način pojem pravne dobrine obenem sistem upošteva in poskuša iti hkrati onkraj njega; nanj ni izključno in brezpogojno vezan, temveč ga prebija.

Drug sklop funkcij zadeva funkcije, ki izhajajo iz sistema kazenskega prava samega kot samozadostnega in zaprtega mehanizma. Tukaj omenjam sistematizacijsko funkcijo, v okviru katere je pojem pravne dobrine vzet za krovni razvrščevalni kriterij znotraj posebnega dela kazenskega zakonika; razlagalno funkcijo, v okviru katere ravno identificirana pravna dobrina (ali več njih) zagotovi razumevanje namena kazenske norme, s čimer razjasni pomen spornega zakonskega znaka; procesno funkcijo, v okviru katere se morebiti ugotavlja majhen pomen kaznivega dejanja zaradi neznatnega vpliva na pravno dobrino in, nenazadnje, dogmatično funkcijo, kjer narava in struktura kazenskopravne dobrine morda najbolj ključno zaznamujeta možne dogmatične konstrukcije, še posebej navideznost idealnih stekov, možnost privolitve oziroma silobranskega odziva. V okviru zadnje funkcije je posebnega pomena tudi tipizacija pravnih dobrin na razpoložljive (disponibilne), delno razpoložljive in nerazpoložljive (nedisponibilne) kot tudi na individualne in kolektivne. 

Namesto zaključka: zaris meja 

Zgoraj orisana shema poskuša v plejadi teoretičnih opredelitev izpostaviti tiste ključne poudarke, ki pojem pravne dobrine v kazenskem pravu naredijo specifičen. Teoretična pozicija, iz katere izhajam, zagovarja preučitev in študij vsaj zgodovinskopravnega in pozitivnopravnega konteksta, v katerem se je kalil pojem, ki je danes absolutno osrednjega pomena znotraj kazenskopravnega diskurza. Če namreč stavimo na znanost in teorijo, potem je razširjati diskusijo o tako temeljnih konceptih še toliko bolj bistveno. V tem smislu je tudi obravnavana pravna figura lahko povedna v smeri morebitnega doseganja sprememb, denimo v okviru problematiziranja posameznih inkriminacij posebnega dela, usmerjanja novih zakonodajnih predlogov s predhodnimi teoretičnimi analizami ali pa z vnaprejšnjim spodbujanjem k spremembi neustreznih in nefunkcionalnih norm. Čeprav bi nadrobnejša (dogmatična) analiza posameznih inkriminacij zelo verjetno razkrila nova stranpota slovenske kazenske zakonodaje, je morda vredno začeti še pred začetkom - : pri vprašanju:. »Kam gremo in kam želimo?«