Umetna inteligenca in intelektualna lastnina

Avtorica: Katarina Čepon[1]

Izvleček: Umetna inteligenca (UI) je v zadnjih nekaj letih doživela bliskovit razvoj, predvsem na področju generativne UI, ki je sposobna ustvariti nove vsebine, kot so na primer besedila, slike in videoposnetki. Tako lahko UI ustvari dela, ki po kakovosti konkurirajo človeškim stvaritvam. Sistem UI zato danes v procesu kreativnega ustvarjanja ni več zgolj orodje, temveč lahko v veliki meri nadomešča človeka, kar postavlja pod vprašaj dosedanjo ureditev in interpretacijo prava intelektualne lastnine. V prispevku bom analizirala, ali lahko novim vsebinam, ustvarjenim s strani UI, pripišemo kakršnekoli posledice z vidika nekaterih pravic prava intelektualne lastnine, in sicer ali lahko UI ustvari avtorsko delo, patent ali znamko. Prispevek je deloma zasnovan na predavanju z naslovom Umetna inteligenca in intelektualna lastnina govorcev Nataše Pipan Nahtigal, Maruše Juhant in Mihe Hočevarja iz odvetniške pisarne Šelih & partnerji, ki je bil izveden v okviru konference AI x Pravo 2025.

Oznake: intelektualna lastnina, umetna inteligenca, avtorsko delo, patent, znamka 

Avtorsko delo

Je umetna inteligenca lahko avtor svoje stvaritve? Avtorsko delo temelji na petih elementih, ki izhajajo iz 5. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP).[2] Ti elementi so: stvaritev, področje ustvarjenosti (književnost, znanost ali umetnost), izraženost, duhovnost in individualnost. Za vprašanje avtorstva umetne inteligence je najrelevantnejši element stvaritve. Ta v praksi pomeni, da je avtor lahko le fizična oseba, ne pa tudi na primer žival, narava ali računalniški sistem. ZASP sicer tudi izrecno določa, da mora biti avtor fizična oseba,[3] in s tem nedvomno izključuje možnost, da bi bil sistem UI lahko avtor ustvarjene vsebine. Tudi celotna pravna ureditev avtorske pravice je prilagojena človeku, na primer preko časovnih omejitev avtorske pravice (avtorska pravica načeloma traja še 70 let po smrti avtorja[4]) in moralnih pravic avtorja (to so: pravica prve objave, pravica priznanja avtorstva, pravica spoštovanja dela in pravica skesanja[5]). Praksa držav je v tem pogledu enotna in zanika možnost, da bi bil sistem UI avtor dela, saj ne gre za fizično osebo.[6][7] UI sistem torej nikakor ne more biti nosilec avtorske pravice, saj nima pravne subjektivitete in zato ne more biti nosilec pravic in obveznosti.

Dela, ki jih je UI samostojno ustvarila, ne morejo biti avtorskopravno varovana, morebiti pa bi avtor lahko postala oseba, ki je pri nastanku dela sodelovala, na primer s podajo poziva za stvaritev dela. Ker je smisel avtorske pravic v spodbudi človekove ustvarjalnosti, mora biti v tem primeru podan tudi dovoljšen prispevek človeka. Države različno obravnavajo navedeno tematiko. Tako je po mnenju večine držav EU z UI generirano delo mogoče avtorsko zaščititi, če je človeški vložek pri ustvarjanju zadosten in če so izpolnjeni vsi ostali pogoji za avtorsko zaščito.[8] Avtorjeve ustvarjalne odločitve se morajo odraziti v končnem delu, ki je individualna intelektualna stvaritev. Potrebna je torej presoja, v kolikšni meri je človek sodeloval pri stvaritvi (npr. kakšna je bila natančnost pozivov, ali so bili izvedeni morebitni popravki in kakšna je skladnost ideje s končnim izdelkom).

Na tem področju so se po svetu že pojavljale zadeve, v katerih so se sodišča ali uradi za intelektualno lastnino ukvarjali z vprašanjem, kolikšen mora biti vložek človeka, da ga lahko opredelimo kot avtorja z UI ustvarjene vsebine. Tako je v zadevi Li v. Liu na Kitajskem sodišče presojalo, ali je slika, ustvarjena s pomočjo generativnega UI modela za pretvorbo besedila v sliko, imenovanega Stable Diffusion, zaščitena z avtorskopravnim varstvom.[9] Tožnik je v konkretnem primeru uporabil večje število pozivov za generacijo portreta ženske in jo objavil na socialnem omrežju, toženec pa je navedeno sliko objavil ob svoji poeziji, pri čemer je odstranil vodni žig.[10] Sodišče je presojalo, ali se z UI generirana slika šteje za “intelektualno stvaritev,” in za konkretni primer odločilo, da je bilo v stvaritev slike vloženega dovolj intelektualnega dela tožnika, na primer z izbiro subjekta, vnosom velikega števila pozivov, izbiro parametrov in podobno, zato se tožnikov prispevek v sliki tudi izraža.[11] Po mnenju kitajskega sodišča gre zgolj za novo tehnologijo, ki se jo človek poslužuje kot orodje pri ustvarjanju.[12]  

ZDA v primerjavi s Kitajsko postavlja strožje pogoje pri avtorstvu, ko je uporabljena UI. Urad za avtorske pravice ZDA je v zahtevi gospoda Allana za registracijo slike, poimenovane Théâtre D’opéra Spatial, ki je bila generirana s pomočjo Midjourney, sistema UI za pretvorbo besedila v sliko, postavilo standard, da v primeru, ko delo vsebuje več kot de minimis vsebine, ustvarjene s strani UI, ne gre za avtorsko delo.[13] Gospod Allan je zatrjeval, da je vnesel več kot 624 pozivov, da je prišel do prve verzije slike, potem pa je z Adobe Photoshop odstranil napake ter dodal novo vsebino in z Gigapixel AI povečal njeno ločljivost in velikost, vendar je Urad dovolil registracijo slike le v delu, ki ga ni ustvaril UI, temveč je nastal kot plod človeškega truda (na primer dodatke in popravke, ustvarjene s Photoshopom).[14] Urad je svojo odločitev utemeljil s tem, da je bil kljub večjemu številu pozivov s strani gospoda Allana rezultat odvisen od tega, kako je sistem pozive “interpretiral,” saj ne gre za direktna navodila, in da so bili tradicionalni elementi avtorstva izvedeni s strani UI, ne človeka.[15] Gre torej za bistveno drugačno odločitev kot pri kitajskem sodišču.

Kljub takšni odločitvi v ZDA ne izključujejo možnosti, da bi bilo s pomočjo UI mogoče ustvariti avtorsko delo. Urad za avtorske pravice ZDA je v letu 2023 izdal smernice v povezavi z deli, ki vsebujejo z UI generirano delo,[16] in ugotovil, da delo lahko vsebuje zadostno človeško avtorstvo, vendar le, če je človek v zadostni meri izvrševal ustvarjalni nadzor nad izražanjem dela in če je “dejansko oblikoval” tradicionalne elemente avtorstva, UI pa je pri tem zgolj pomožno orodje.[17] Zaradi številnih  še vedno odprtih vprašanj je Urad v januarju 2025 izdal Poročilo o avtorskopravnem varstvu del, ustvarjenih z uporabo generativne UI,[18] v katerem je bilo ponovno pojasnjeno, da je potrebno razlikovati med uporabo UI kot nadomestka človeške ustvarjalnosti, kjer UI sama sprejema ustvarjalne odločitve, ter uporabo UI kot stranskega orodja. Zgolj vnašanje pozivov v model UI po mnenju Urada ne zadostuje za avtorskopravno zaščito končnega dela, saj rezultat ni predvidljiv in človek nima kontrole nad rezultatom, temveč posreduje zgolj prvotno idejo (ne glede na število vnešenih pozivov).[19] Urad pa ne izključuje možnosti, da bi v prihodnosti z nadaljnjim razvojem tehnologije možno s pozivi izkazovati dovoljšni nadzor nad končnim delom, da bi lahko prišli do drugačnega zaključka.[20] Avtorska zaščita je možna v primeru ustvarjalnih vnosov, ki se v veliki meri ohranijo v končnem delu, na primer ko avtor posreduje sistemu UI lastno ilustracijo, vendar je tudi v tem primeru zaščiten le človeški prispevek.[21] V primeru, ko človek v zadostni meri preuredi oziroma spremeni z UI generirano delo, se ta prav tako lahko zaščiti (le v delu, ki predstavlja človeški doprinos).[22]

Problem se pojavlja tudi pri podatkih, na katerih se UI uči, in sicer ko so za učenje sistema UI uporabljena avtorsko zaščitena dela (kar se lahko odrazi tudi v vsebini, ki jih proizvede sistem UI). Gre za izredno pomembno vprašanje, pri katerem je potrebno najti ravnovesje med spodbujanjem razvoja in zaščito avtorjev oziroma imetnikov pravic intelektualne lastnine. Navedeno problematiko je izpostavila tožba medijske hiše The New York Times proti podjetjema OpenAI in Microsoft zaradi kršitve avtorskih pravic, in sicer naj bi podjetji za usposabljanje svojih modelov UI ChatGPT in Copilot brez dovoljenja pridobili milijone avtorsko zaščitenih del, objavljenih s strani The New York Times, zaradi česar je uporabnikom teh modelov UI omogočen dostop do informacij iz člankov (včasih celo do dobesednih odlomkov člankov) brez obiska njihove spletne strani in plačila naročnine.[23] OpenAI in Microsoft se v odgovor sklicujeta na pošteno uporabo (angl. fair use).[24] O zadevi še ni bilo odločeno, vendar bi sodba v korist tožnika zaradi velike količine podatkov, potrebnih za usposabljanje sistemov UI, močno posegla v dosedanji razvoj. V EU to problematiko ureja Direktiva (EU) 2019/790 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu,[25] in sicer z izjemo besedilnega in podatkovnega rudarjenja iz 3. in 4. člena Direktive. 4. člen Direktive omogoča, da lahko imetniki pravic preprečijo uporabo avtorskih del za besedilno in podatkovno rudarjenje (opt-out mehanizem), vendar še ni popolnoma jasno, kako bo sistem deloval v praksi. Posredno problem naslavlja tudi Akt EU o umetni inteligenci,[26] in sicer z zahtevo po spoštovanju prava intelektualnih pravic, še posebno opt-out mehanizma pri besedilnem in podatkovnem rudarjenju in obveznostjo ponudnikov generativnih AI modelov, da zagotavljajo transparentnost podatkov za usposabljanje AI modelov.[27] Potrebno je tudi omeniti, da ne gre zgolj za morebitno kršitev avtorskih pravic, temveč je navedeno lahko problematično tudi z vidika drugih pravic intelektualne lastnine.

Patent

Je morebiti UI sposobna ustvariti izume, ki bi jih lahko zaščitili s patentom? Patent varuje izume, ki predstavljajo tehnično rešitev problema in ki so novi, na inventivni ravni in industrijsko uporabljivi. [28] Tudi tukaj je Zakon o industrijski lastnini (ZIL-1)[29] oblikovan na predpostavki, da je izumitelj lahko le fizična oseba in ne sam sistem UI. Zakon na primer predpostavlja, da register patentov vsebuje priimek, ime in naslov izumitelja,[30] pravico do patenta pa lahko izpodbijajo izumitelj, njegov dedič ali drug pravni naslednik.[31] Tudi pravni redi drugih držav omejujejo možnost patentiranja na izumitelje, ki so fizične osebe.

Navedeni problem je izpostavil gospod Thaler, razvijalec sistema UI, poimenovanega DABUS, ki popolnoma samostojno, tj. brez človeške intervencije, ustvarja nove izume. Gospod Thaler je pred patentnimi uradi vložil več prijav za registracijo in kot izumitelja navedel DABUS, pri čemer je bil v veliki večini neuspešen, med drugim tudi v EU z utemeljitvijo, da je izumitelj lahko le fizična oseba. Thalerjevo zahtevo so presojala tudi sodišča, med pomembnejšimi sta Prizivno sodišče ZDA[32] in Vrhovno sodišče Združenega kraljestva,[33] in prišla do enakih zaključkov, torej da glede na trenutno zakonodajo sistem UI ne more biti izumitelj, saj nima statusa fizične osebe. Pri tem je Vrhovno sodišče Združenega kraljestva prav tako zavrnilo možnost, da bi lahko gospod Thaler postal izumitelj na podlagi lastništva nad DABUS-om, med drugim tudi zato, ker sistem UI nima pravne subjektivitete, zato ne more biti nosilec pravic in obveznosti, posledično pa jih tudi ne more na nikogar prenesti. Sodišče je v svoji odločitvi še izpostavilo, da se ni ukvarjalo z vsebinskimi vprašanji patentibilnosti stvaritev UI (na primer z vprašanjem, ali so izumi DABUS-a zadovoljili kriterijema inventivnosti in novosti), saj glede na trenutno zakonodajo, ki zahteva, da je izumitelj fizična oseba, takšna presoja ni bila potrebna.

Situacija je drugačna, ko UI zgolj sodeluje pri stvaritvi izuma in imamo torej tudi človeški vložek. V tem primeru podelitev patenta je mogoča (seveda ob izpolnitvi ostalih kriterijev), kot izumitelj pa bo navedena oseba, ki je sodelovala v procesu, pri čemer bo potrebna presoja, ali je bil prispevek te osebe zadosten. V EU to med drugim omenjajo Smernice Evropskega patentnega urada,[34] na podlagi katerih mora človek zagotoviti pomemben doprinos k izumu.  Tudi glede na smernice Ameriškega urada za patente in blagovne znamke sodelovanje UI še ne pomeni, da izuma ne bo mogoče patentirati, temveč je potrebna presoja, ali je fizična oseba podala pomemben prispevek k izumu, pri čemer bo ta oseba štela za izumitelja.[35] Presoja je narejena po Pannu kriterijih, ki se sicer v ZDA pogosto uporabljajo za presojo skupnega izumiteljstva, in sicer mora oseba pomembno prispevati k zasnovi ali uresničitvi izuma, prispevek osebe mora biti kakovostno pomemben glede na celotni izum in oseba mora več kot le pojasnjevati splošno znano znanje ali stanje tehnike.[36]

Znamka

Narava znamk se razlikuje od avtorskih pravic in patentov, zato je obravnava stvaritve znamke s sodelovanjem UI bistveno drugačna. Z znamko se zavarujejo različni razlikovalni znaki, na primer logotipi, fraze in imena. Bistveni namen znamke je jasno razlikovanje od drugega blaga in storitev. Ustvarjalec znaka tukaj ni relevanten, zato dejstvo, da je znak ustvarila UI, nikakor ne ovira registracije znamke. Znamka mora kljub temu še vedno izpolnjevati druge pogoje za uspešno registracijo.

Sklepno

Umetna inteligenca se še naprej razvija in postaja vedno bolj uporabljiva, kar zahteva prilagoditev prava intelektualne lastnine. Trenutni pravni okvirji še niso povsem jasni in usklajeni s tehnološkim napredkom, kar je še posebej opazno pri določanju človeškega prispevka, ki je potreben pri generiranju vsebin s pomočjo UI, da se oseba lahko šteje za avtorja ali izumitelja, ter pri uporabi s pravicami intelektualne lastnine  zaščitenih podatkov za učenje modelov UI. Pri nadaljnjem urejanju in interpretaciji prava je ključnega pomena, da se ohrani spodbujanje človeške ustvarjalnosti, hkrati pa se mora spodbujati tudi nadaljnji razvoj in uporaba novih tehnologij.

Seznam literature

-       Council of the European Union: Policy questionnaire on the relationship between generative Artificial Intelligence and copyright and related rights – Revised Presidency summary of the Member States contributions, 16710/1/24 REV 1, Bruselj (20. december 2024).

-       European Patent Office: Guidelines for Examination in the European Patent Office, ISBN 978-3-89605-361-9, Minhen (marec 2024).

-       Patent and Trademark Office: Inventorship Guidance for AI-Assisted Inventions, [Docket No. PTO-P-2023-0043], v: Federal Register / Vol. 89, No. 30 (2024), str.10043 – 10051.

-       Repas, Martina; Ovčak Kos, Maja; Zirnstein, Elizabeta: PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE, 1. natis, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana, 2023.

-       Pipan Nahtigal, Nataša; Juhant, Maruša; Hočevar, Miha (Odvetniki Šelih & partnerji, o.p., d.o.o.): Umetna inteligenca in intelektualna lastnina, konferenca AI x Pravo 2025, Ljubljana (20. februar 2025).

Prosojnice so dostopne na URL: https://law-brainer.com/wp-content/uploads/2025/02/Komercialno-pravni-dan.pdf, str. 27 – 44.

-       U.S. Copyright Office: Copyright and Artificial Intelligence, Part 2: Copyrightability, A Report of the Register of Copyrights, Washington (januar 2025).

-       U.S. Copyright Office: Copyright Registration Guidance: Works Containing Material Generated by Artificial Intelligence, 37 CFR Part 202, v: Federal Register / Vol. 88, No. 51 (2023), str. 16190 – 16194.

OPOMBE

[1] Študentka magistrskega študija Pravne fakultete Univerze v Ljubljani.

[2] Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), Ur. l. RS, št. 16/07, 68/08, 110/13, 56/15, 63/16 – ZKUASP, 59/19 in 130/22.

[3] 10. člen ZASP.

[4] 59. člen ZASP.

[5] 17. – 20. člen ZASP.

[6] U.S. Copyright Office, Copyright and Artificial Intelligence, Part 2: Copyrightability (2025), str. 28.

[7] Tako so sodišča presodila na primer v zadevah Feilin v. Baidu, Li v. Liu in  Thaler v. Perlmutter.

[8] Council of the European Union: Revised Summary of Member States contributions on the policy Questionnaire on the relationship between generative artificial intelligence and copyright and related rights (2024), str. 3.

[9] Li v. Liu, Beijing Internet Court Civil Judgment (2023) Jing 0491 Min Chu No. 11279, str. 1 (strani glede na angleški prevod, ki ga je objavilo sodišče).

[10] Prav tam.

[11] Prav tam, str. 11.

[12] Prav tam, str. 13.

[13] U.S. Copyright Office: Second Request for Reconsideration for Refusal to Register Théâtre D’opéra Spatial (SR # 1-11743923581; Correspondence ID: 1-5T5320R), 2023, str. 1.

[14] Prav tam, str. 1 – 2.

[15] Prav tam, str. 6 – 7.

[16] U.S. Copyright Office: Copyright Registration Guidance: Works Containing Material Generated by Artificial Intelligence, 2023.

[17] Prav tam, str. 16192 – 16193.

[18] U.S. Copyright Office, Copyright and Artificial Intelligence, Part 2: Copyrightability (2025).

[19] Prav tam, str. 18 – 19.

[20] Prav tam, str. 21.

[21] Prav tam, str. 22, 24.

[22] Prav tam, str. 24 – 25.

[23] The New York Times Company v. Microsoft Corporation, 1:23-cv-11195, (S.D.N.Y.), str. 2.

[24] Prav tam, str. 4.

[25] Direktiva (EU) 2019/790 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu in spremembi direktiv 96/9/ES in 2001/29/ES, Ur. l. EU 130/92, 17.5.2019.

[26] Uredba (EU) 2024/1689 Evropskega parlamenta In Sveta z dne 13. junija 2024 o določitvi harmoniziranih pravil o umetni inteligenci in spremembi uredb (ES) št. 300/2008, (EU) št. 167/2013, (EU) št. 168/2013, (EU) 2018/858, (EU) 2018/1139 in (EU) 2019/2144 ter direktiv 2014/90/EU, (EU) 2016/797 in (EU) 2020/1828 (Akt o umetni inteligenci), Ur. l. EU 2024/1689, 12.7.2024.

[27] 53. člen Akta o umetni inteligenci.

[28] Repas, v: Repas, Ovčak Kos, Zirnstein, PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE (2023), str. 107.

[29] Zakon o industrijski lastnini (ZIL-1), Ur. l. RS, št. 51/06, 100/13, 23/20 in 76/23.

[30] 106. člen ZIL-1.

[31] 115. člen ZIL-1.

[32] Thaler v. Vidal, 43 F.4th 1207 (Fed. Cir. 2022).

[33] Thaler v. Comptroller-General of Patents, Designs and Trade Marks [2021] EWCA Civ 1374.

[34] European Patent Office: Guidelines for Examination in the European Patent Office, 2024.

[35] Patent and Trademark Office: Inventorship Guidance for AI-Assisted Inventions, 2024, str. 10046.

[36] Prav tam, str. 10047.