Prikrito prisilno delo zapornikov
Avtorica: Maja Kozina
Izvleček: Prepoved prisilnega dela najdemo v številnih mednarodnih dokumentih, prav tako pa ga izrecno prepoveduje tudi Ustava Republike Slovenije. Gre za pridobitev, ki je z razvojem civilizacije postala nujna, prisilnega dela pa vsaj na prvi pogled ne bomo našli v državah razvitega sveta. Kakor hitro pa začnemo vsebinsko preučevati različne oblike dela, pri čemer članek podrobneje razpravlja o delu obsojencev na prestajanju kazni zapora, zaznamo različne elemente, ki jih po ustreznem premisleku ne moremo šteti kot elemente dela, ki je povsem osvobojeno vseh značilnosti prisilnega dela. Ob preučevanju slovenske ureditve dela zapornikov in kratkem pregledu ureditev v drugih evropskih državah poteka razprava o skladnosti takšnih ureditev z mednarodnimi dokumenti. Nenazadnje pa avtorica zaključuje, da s sklicevanjem na prevzgojo storilcev Slovenija in tudi druge evropske države ne smejo zaiti v smer, kjer bi delo zapornikov, ki se opravlja za človeka nevredno plačilo, predstavljajo zlorabo njihove psihološke stiske, s tem pa pozabo ustavno zagotovljene pravice do svobode dela.
Ključne besede: prisilno delo, delo zapornikov, resocializacija, prevzgoja storilcev, svobodna volja, plačilo za delo.
Pojem in ureditev prisilnega dela
Zavzemanje za odpravo prisilnega dela, ki bi mu lahko rekli tudi novodobna oblika suženjstva, srečamo v številnih mednarodnih dokumentih, svoboda dela pa je tako postala ena temeljnih človekovih pravic, za katero se (vsaj na videz) zavzemajo vse države razvitega sveta. Konvencija Mednarodne organizacije dela (v nadaljevanju: MOD) št. 29 daje definicijo prisilnega dela in ga opredeljuje kot vsako delo ali storitev, ki zahteva od posameznika opravljanje dela, za katerega se le-ta ni prostovoljno odločil, pod pretnjo kakršne koli kazni.[1] Bistvena sta torej dva identifikatorja, to sta neprostovoljnost in grožnja s kaznijo. Pretnja kazni iz konvencije se nanaša na fizično ali moralno prisilo, ob tem pa ima predhodno soglasje delavca za delo ali opravljanje storitev le relativni pomen.[2] Kot kazen se lahko pri tem šteje tudi denimo kazen v obliki izgube pravic, privilegijev, denarna kazen ipd. Ob presojanju posameznikove svobodne izbire pa so aktualne zlasti različne oblike zunanje ali posredne prisile.[3] Takšni opredelitvi sledi tudi protokol h konvenciji in Konvencija MOD št. 105 o odpravi prisilnega dela.[4] K prepovedi prisilnega dela stremijo tudi številni drugi mednarodni in univerzalni dokumenti, kot so Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP), Splošna deklaracija človekovih pravic, Mednarodna pakta o človekovih pravicah, Evropska socialna listina in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah.
Prisilnemu delu nasprotuje tudi Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS), pri čemer v 49. členu navaja, da je zagotovljena svoboda dela, vsakdo lahko prosto izbira zaposlitev in mu je pod enakimi pogoji zagotovljeno vsako delovno mesto, prisilno delo pa je prepovedano brez kakršne koli navedene izjeme.[5] Skladno z uporabo zgoraj navedenih aktov in splošno zagotovitvijo svobode dela, lahko rečemo, da je z Ustavo RS zagotovljeno varstvo zoper kakršno koli obliko nesvobodnega dela.[6]
Ali je zapornikom v Sloveniji zagotovljena svoboda dela?
Zagotovo se torej lahko strinjamo, da je svoboda dela pravica, ki je tako rekoč nujno potrebna pridobitev civilizacije na današnji stopnji razvoja, vsak posameznik pa se bo ob kakršni koli morebitni prisili glasno (in seveda povsem legitimno) skliceval na ustavno prepoved prisilnega dela. Kakor hitro pa začnemo govoriti o tistih, ki so bili zaradi kršitve kazenskopravnih predpisov obsojeni na kazen zapora, se ideja o popolni svobodi dela razblini, pojavijo pa se brez resnih pomislekov dane pobude državljanov, da je treba kršitelje prisiliti k delu, na tak način pa naj bi se ti oddolžili za »udobje«, ki ga domnevno uživajo v času prestajanja zaporne kazni. Tako lahko zasledimo nekatere pobude, naslovljene na Vlado Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vlada RS), naj se uvede prisilno delo za vse zapornike, s čimer bi ti na tak način »odslužili svoj dolg družbi, država pa bi s tem profitirala«.[7]
Ministrstvo za pravosodje takšnim predlogom sicer ustrezno nasprotuje in navaja, da bi prisilna ureditev dela zapornikov pomenila kršitev že zgoraj navedenih zavezujočih mednarodnih dokumentov ter Ustave RS, ob tem pa dodaja, da je delo zapornikov že urejeno v 45. – 57.a členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1).[8] V navedeni zakonodaji zasledimo, da je treba obsojencu, ki je zmožen za delo, omogočiti delo v skladu z možnostmi zavoda.[9] Zapornikom se omogoči delo v gospodarskih dejavnostih zavoda, na delih, potrebnih za normalno poslovanje zavoda, ali v okviru delovne terapije, obsojenec pa lahko dela tudi zunaj zavoda pri pravnih ali fizičnih osebah, če je to skladno z osebnim načrtom.[10] Delo zapornikov je tesno povezano z nameni kaznovanja in v skladu vsaj z nekaterimi prepričanji ključ do resocializacije obsojencev.[11] Vendar je delo v času prestajanja kazni njihova pravica, nikakor pa ne obveznost.[12] Zavod za prestajanje kazni zapora tako ponuja delo in zaslužek obsojencem, ki si tega želijo, posameznik pa se lahko domnevno prostovoljno odloči, ali mu pogoji dela ustrezajo in ali bo delo sploh opravljal.[13]
V primeru, da obsojenec dela polni delovni čas in med delom neopravičeno ne izostaja z delovnega mesta pogosteje, kot je razlog za prenehanje delovnega razmerja po splošnih predpisih, oziroma ki pri delu dosega primeren uspeh, mu pripadajo vse pravice iz dela po siceršnjih predpisih, če ni z zakonom določeno drugače.[14] Kadar obsojenec opravlja delo izven zavoda, sklene zavod z delodajalcem pogodbo o delu zunaj zavoda, v kateri se podrobneje določijo pogoji dela ter medsebojne pravice in obveznosti.[15] Če pa se pri istem delodajalcu zaposli večje število obsojencev, lahko zavod z delodajalcem sklene eno skupno pogodbo.[16] Obsojenci, ki med prestajanjem kazni zapora delajo, imajo tako na primer pravico do letnega dopusta, kakor to ureja ZIKS-1, niso pa pokojninsko zavarovani. V določenih primerih, denimo v primeru neupravičene odklonitve dela, utemeljenih razlogov varnosti, ne doseganja pričakovanih rezultatov iz krivdnih razlogov in drugih, lahko direktor zavoda odloči, da obsojencu pravice iz dela prenehajo.[17]
Če se ponovno navežemo na odgovor Ministrstva za pravosodje, ki razumljivo nasprotuje uvedbi prisilnega dela obsojencev, se lahko vprašamo, ali je delo, na način kot je urejeno v ZIKS-1 in kakor se izvršuje v slovenskih zaporih, res otreseno vseh elementov prisilnega dela, ali se posameznik zanj res v celoti prostovoljno odloči, ali pa morda lahko zasledimo elemente fizične ali moralne prisile in s tem le navidezno zagovarjanje, da je svoboda dela pravica, ki je zagotovljena vsakomur.
a) Problem plačila
Prva točka, ob katero se lahko spotaknemo, je problem, kakšno plačilo se za opravljeno delo zagotavlja zapornikom. Plačilo, ki ga prejme posameznik, se določa glede na določbe Pravilnika o plačilu za delo obsojencev, le-to pa je sestavljeno iz osnove, ocene delovne uspešnosti, dodatkov, prav tako pa je odvisno tudi od rezultatov dela.[18] Tako se mesečno plačilo za delo obsojencev v različnih zavodih v Sloveniji giba med 19,9 in 323,01 evrov, seveda za opravljanje med seboj različnih del, pa vendar plačilo pri nekaterih obsojencih ne bo znašalo več kot nekaj deset centov na uro.[19] Ali lahko takšno plačilo res označimo za ustrezno in dostojno nadomestilo za opravljeno delo, ali pa se mogoče v tem vidiku delo zapornikov že nagiba v smer prisilnega dela? Ali ne gre tukaj ravno za tisto, kar lahko zasledimo v predlogih Vladi RS, da bi država z uvedbo prisilnega dela zapornikov na koncu »profitirala«?
Osnova za izračun zgoraj navedenega nizkega plačila za delo je 25 odstotkov osnove za obračun plače orientacijskega delovnega mesta v sistemu plač javnega sektorja.[20] Če k temu prištejemo še bivalne stroške ter stroške preživljanja zapornikov, ki jih plačuje država, po navedbah Višjega sodišča v Ljubljani ni podlage za zaključek, da Slovenija izkorišča zapornike, ki so prisiljeni delati za človeka nevredno plačilo.[21] Kot že navedeno, bo plačilo zapornika na koncu res odvisno tudi od lastne prizadevnosti ter vrste in težavnosti dela, ki ga opravlja. Kljub temu pa ne smemo zanemariti, da je potrebno tudi za opravljanje enostavnih del zagotoviti (seveda sorazmerno nižje zahtevnim delom) dostojno plačilo, saj sicer takšno delo ne more ne doseči želenih učinkov resocializacije ne izpolniti zahtev zagotavljanja svobode dela tudi osebam na prestajanju kazni zapora. Nenazadnje pa država bivalnih stroškov in stroškov preživljanja ne krije le zapornikom, ki delajo, temveč tudi tistim, ki se za to niso odločili ali morebiti za delo niso zmožni, iz navedb sodišča pa bi bilo mogoče sklepati, da se stroški zagotavljanja osnovnih potreb zapornikom s strani države »očitajo« le tistim, ki si dodaten vir dohodka prislužijo z delom.
b) Problem svobodne volje
Druga sporna točka je problem pogojevanja pridobivanja različnih zavodskih in zunaj zavodskih ugodnosti zapornikov. Obsojenec se lahko torej domnevno prostovoljno odloči, ali bo v času prestajanja kazni opravljal delo, na drugi strani pa bo tisti, ki bo opravljanje dela zavrnil, težje pridobil različne ugodnosti, bil izpuščen na pogojni odpust ali premeščen na odprt oziroma polodprt režim prestajanja kazni zapora.[22] Ugodnosti, ki jih zaprta oseba pridobi, niso vezane izključno na opravljanje dela, ampak na celotno obnašanje obsojenca v času prestajanja kazni zapora in njegovo prizadevanje v procesu prevzgoje.[23] O odkritem prisiljevanju zapornikov v delo tukaj res ne moremo govoriti, lahko pa bi se spraševali o morebitni posredni prisili, pri čemer je potrebno izpostaviti, da je ob obsodbi na kazen zapora obsojencu odvzeta oziroma omejena osebna svoboda in temeljna človekova pravica do svobode gibanja, posledično pa je posameznik bistveno omejen na številnih področjih svojega življenja, kar pomeni velik psihološki pritisk. Če posameznik ob začetku prestajanja zaporne kazni ve, da bo z opravljanjem dela in svojo prizadevnostjo lažje in korak za korakom v večji meri ponovno užival svoje temeljne človekove pravice, se na tak način razumljivo odloči, da bo delal, četudi v slabih pogojih in za plačilo, za katerega v določenih primerih stežka rečemo, da odraža človekovo dostojanstvo. Ali gre v takih primerih za izkoriščanje psihološke stiske obsojencev, je seveda odvisno od konkretnega primera in tega ne gre posploševati na splošen sistem prestajanja kazni zapora v Sloveniji. Pa vendar ni odveč omeniti, da med izvrševanjem kazenskih sankcij obsojencu pripadajo vse pravice državljanov Republike Slovenije, razen tistih, ki so mu izrecno odvzete ali omejene z zakonom. Ob tem pa zapornikov v slovenski zakonodaji ne najdemo kot izrecno navedene izjeme od prepovedi prisilnega dela.[24] Ustava RS svobodo dela zagotavlja vsakomur.
Delo zapornikov v drugih evropskih državah
Prevzgoja storilca je eden izmed glavnih namenov kaznovanja tudi v ostalih evropskih državah, ob tem pa delo obsojenca predstavlja pot, po kateri ga lahko bolje pripravimo na ponovno vključitev v družbo. Delo zapornikov se sicer razlikuje glede na zakonodajo posamezne države, vendar pa se vsebinsko tudi drugod porajajo podobna sporna vprašanja kot jih odpira slovenska ureditev. Za primer, v Belgiji naj bi imel vsak zapornik možnost opravljanja dela, delo kot kazenski ukrep pa je prepovedano. Ob tem sicer prejemajo plačilo, vendar je to bistveno nižje od minimalne plače, saj ne bo preseglo zneska, ki se sicer giblje med 0,62 in 3,6 evrov na uro.[25] Na drugi strani je delo zapornikov v državah, kot sta Avstrija in Nemčija, kot del rehabilitacije obvezno. V povprečju zaporniki v avstrijskih zaporih prejmejo 5 evrov na dan, potem ko se odšteje njihov prispevek za stroške zapora in za zavarovanje za primer brezposelnosti.[26] V Nemčiji so zaporniki s plačilom, ki se giblje med 1 in 3 evre na uro, prav tako plačani znatno pod minimalno plačo, o tem problemu pa je že večkrat razpravljalo tudi njihovo Zvezno ustavno sodišče.[27] Ob tem vzbuja pozornost, da sodišče problematike ni naslavljalo z vidika spornosti prisilnega dela, temveč z vidika uspešne prevzgoje storilca. Sodišče je tako opozorilo, da bi sistem dela z nizkim plačilom, ki ga zaporniki dojemajo kot nepoštenega, lahko škodoval prizadevanjem za njihovo resocializacijo.[28]
Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) takšni ureditvi obveznega dela zapornikov sicer ne nasprotuje, saj 4. člen EKČP pravi, da pojem prisilnega ali obveznega dela ne vključuje dela, ki se zahteva pri rednem prestajanju zapora.[29] ESČP tako s sklicevanjem na naveden člen redko ugotovi spornost opravljanja obveznega in nizko plačanega dela, ki zapornikom velikokrat ne nudi niti socialne varnosti. Tako je na primer tudi Evropska komisija za človekove pravice Sveta Evrope v zadevi P.S. proti Nemčiji potrdila, da s samo Konvencijo ni zagotovljena pravica do zaslužka, ki bi bil primerljiv z običajnim zaslužkom za enako delo na prostosti.[30] Na drugi strani pa je v Evropskih zaporskih pravilih iz priporočila Odbora ministrov Sveta Evrope opredeljeno, naj bo zapornikom zagotovljeno pravično plačilo, naj interesi zapornikov, kljub uresničevanju cilja finančnega dobička gospodarske dejavnosti v instituciji, ne bodo podrejeni tem namenom in naj bodo ti v čim večji meri vključeni v nacionalni sistem socialnega zavarovanja.[31] Vendar ESČP zlasti glede vprašanja urejanja socialne strategije pravi, da imajo države pri tem vsaj do neke mere polje proste presoje.[32] Tudi 2. člen Konvencije MOD št. 29 pravi, da pojem prisilnega dela ne vključuje delo, ki ga mora opravljati oseba na podlagi obsodbe, ki jo izreče sodišče, pod pogojem da delo nadzira javna oblast, vendar obsojenec pri tem ne sme biti na razpolago posamezniku, družbam ali zasebnim pravnim osebam.[33] Vendar pa je razvidno, da gre trend razvoja v nasprotno smer, saj zlasti pri novejših dokumentih, kot je na primer Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, dela zapornikov ne bomo našli kot delo, ki se lahko potencialno izogne oznaki prisilnega dela, pa tudi že omenjena Evropska zaporska pravila priporočajo drugačno prakso. Kako so torej ureditve držav kot sta Nemčija in Avstrija v resnici skladne tudi z ostalimi dokumenti, je odprto in sporno vprašanje. Vendar je pomembno, da tudi na takšen način urejeno delo zapornikov vsebinsko ne predstavlja dela, ki bi okrnilo njihove človekove pravice v večji meri kot je v resnici potrebno, zlasti z vidika njihove prevzgoje.
Sklep
Kot prisilno delo torej ne moremo šteti le dela, ki se že na prvi pogled očitno opravlja proti volji posameznika. Gre za obširni pojem, pri katerem je potrebno vedno upoštevati vse okoliščine posameznega primera, zlasti zavzemanje za družbeno solidarnost in upoštevanje splošnega interesa.[34] Pomembno je ponovno poudariti, da ima privolitev posameznika ob tem le relativni pomen, vprašanje svobodne volje pa je treba raziskati onkraj pravil, ki so vsaj na prvi pogled skladna z mednarodnimi akti in državnimi predpisi. Zlasti pri osebah, ki se zaradi odvzema prostosti lahko znajdejo v duševni stiski, moramo biti previdni, da ne bi pod pretvezo njihove prevzgoje tiho zagovarjali dopustnost dela, ki se opravlja za človeka nevredno plačilo, v mizernih razmerah in s privolitvijo, dano na podlagi psihološke prisile.
Seznam literature:
- Belopavlovič, Nataša; Bubnov Škoberne, Anjuta; Kalčič, Miran; Končar, Polonca; Kresal, Barbara; Kresal Šoltes, Katarina; Novak, Mitja; Strban, Grega; Vodovnik, Zvone: KONVENCIJE MEDNARODNE ORGANIZACIJE DELA S KOMENTARJEM, GV Založba, Ljubljana 2006.
- Blaha, Miran: Odločitve ESČP, URL: https://e-kurs.si/komentar/odlocitve-escp-21/ (Dostopno dne: 2. marec 2024).
- Brinc, Franci: Vloga dela v prevzgoji, v: Revija za kriminalistiko in kriminologijo, letn. 41, št. 3 (ur. E. Česnik, S. Jušić, G. Meško), Republiški sekretariat za notranje zadeve Republike Slovenije, Ljubljana 1990, str. 185-196.
- Cvikl, L., 2014. Dopustne in nedopustne omejitve pravic med prestajanjem prostostne kazni. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta.
- DW: German top court tells two states to pay prisoners better, URL: https://www.dw.com/en/german-top-court-tells-two-states-to-pay-prisoners-better/a-65977679 (Dostopno dne: 3. marec 2024).
- Odbor ministrov Sveta Evrope: Priporočilo št. R(2006) 2 Odbora ministrov državam članicam o Evropskih zaporskih pravilih (11. januar 2006).
- Pogačnik, Miha: Prepoved suženjstva in suženjstvu podobnih oblik s posebnim ozirom na prepoved prisilnega dela, v: Zbornik znanstvenih razprav, letn. 61 (ur. L. Mišič) Pravna fakulteta, Ljubljana 2001, str. 215-243.
- Republika Slovenija: Predlog z odzivom pristojne institucije, URL: https://predlagam.vladi.si/predlog/1953 (Dostopno dne: 2. marec 2024).
- Prison insider: Belgium, URL: https://www.prison-insider.com/en/countryprofile/belgique-2023 (Dostopno dne: 3. marec 2024).
- Prison insider: Germany, URL: https://www.prison-insider.com/en/countryprofile/allemagne-2023?s=vie-quotidienne#travail (Dostopno dne: 3. marec 2024)
- Republic of Austria, Federal ministry of justice: Correctional sevices in Austria, Dunaj (1. avgust 2016).
- Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij: Letno poročilo 2022, št. ISSN 1581-6338, Ljubljana (junij 2023).
OPOMBE
[1] Končar, v: Belopavlovič, Bubnov Škoberne, Kalčič, Končar, Kresal, Kresal Šoltes, Novak, Strban, Vodovnik, KONVENCIJE MOD S KOMENTARJEM (2006), str. 73.
[2] Vrhovno sodišče RS, št. VIII Ips 320/2010, 3. april 2012.
[3] Končar, v: Belopavlovič, Bubnov Škoberne, Kalčič, Končar, Kresal, Kresal Šoltes, Novak, Strban, Vodovnik, KONVENCIJE MOD S KOMENTARJEM (2006), str. 82.
[4] Pogačnik, Prepoved suženjstva in suženjstvu podobnih oblik s posebnim ozirom na prepoved prisilnega dela (2001), str. 5.
[5] 49. člen Ustave Republike Slovenije (URS), Ur. L. RS, št. 69/03, 18/04 – ZVKSES, 47/06 – ZEN, 45/08 – ZVEtL, 57/08, 62/10 – ZUPJS, 56/11 – odl. US, 87/11, 40/12 – ZUJF, 14/17 – odl. US, 27/17, 59/19, 189/20 – ZFRO, 90/21, 18/23 – ZDU-1O in 77/23 – odl. US.
[6] Blaha, Prepoved prisilnega dela, URL: https://e-kurs.si/komentar/prepoved-prisilnega-dela/.
[7] Republika Slovenija, Predlog z odzivom pristojne institucije, URL: https://predlagam.vladi.si/predlog/1953.
[8] Prav tam.
[9] 15. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), Ur. l. RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 40/09, 9/11 – ZP-1G, 96/12 – ZPIZ-2, 109/12, 54/15, 11/18, 200/20 – ZOOMTVI in 141/22.
[10] 52. člen ZIKS-1.
[11] Brinc, Vloga dela v prevzgoji (1990), str. 7.
[12] Višje sodišče v Ljubljani, št. II Cp 1090/2018, 12. junij 2019.
[13] Brinc, Vloga dela v prevzgoji (1990), str. 7.
[14] 45. člen ZIKS-1
[15] 53. člen ZIKS-1
[16] 30. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, Ur. l. RS, št. št. 46/19.
[17] 56. in 57.a člen ZIKS-1.
[18] Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij, Letno poročilo 2022 (2023), str. 101.
[19] Prav tam, str. 101.
[20] 54. člen ZIKS-1.
[21] Višje sodišče v Ljubljani, št. II Cp 1090/2018, 12. junij 2019.
[22] Cvikl, L., 2014. Dopustne in nedopustne omejitve pravic med prestajanjem prostostne kazni. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta. Str. 56.
[23] Višje sodišče v Ljubljani, št. II Cp 1090/2018, 12. junij 2019.
[24] 4. člen ZIKS-1.
[25] Prison insider, Belgium, URL: https://www.prison-insider.com/en/countryprofile/belgique-2023?s=vie-quotidienne#travail.
[26] Republic of Austria, Federal ministry of justice, Correctional sevices in Austria (2016), str. 22.
[27] Prison insider, Germany, URL: https://www.prison-insider.com/en/countryprofile/allemagne-2023?s=vie-quotidienne#travail.
[28] DW, German top court tells two states to pay prisoners better, URL: https://www.dw.com/en/german-top-court-tells-two-states-to-pay-prisoners-better/a-65977679.
[29] Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic 1950, 4. člen.
[30] Cvikl, L., 2014. Dopustne in nedopustne omejitve pravic med prestajanjem prostostne kazni. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta. Str. 55.
[31] Odbor ministrov Sveta Evrope, Priporočilo št. R(2006) 2 Odbora ministrov državam članicam o Evropskih zaporskih pravilih (2006), točka 26.8, 26.10, 26.17.
[32] Cvikl, L., 2014. Dopustne in nedopustne omejitve pravic med prestajanjem prostostne kazni. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta. Str. 56.
[33] Končar, v: Belopavlovič, Bubnov Škoberne, Kalčič, Končar, Kresal, Kresal Šoltes, Novak, Strban, Vodovnik, KONVENCIJE MOD S KOMENTARJEM (2006), str. 73.
[34] Blaha, Odločitve ESČP, URL: https://e-kurs.si/komentar/odlocitve-escp-21/.
