Integracija alogritmov strojnega učenja v pravosodni sistem je vse pogosteje opažena agenda evropskih in nacionalnih zavez digitalne preobrazbe pravosodja. Z naraščajočo potrebo po pravni regulaciji umetne inteligence nas vse pogosteje zanima obseg pristojnosti, ki ji jih bomo dodelili, a obenem pozabljamo na njeno primerjalnopravno gledano že obstoječo prisotnost. Porajajo se dvomi o njeni pristranskosti, etičnosti uporabe, (ne)zmožnosti imitiranja pravnega občutka in potencialnih spremembah sistemu imanentnih institutov. Na drugi strani se spregleda vlogo umetne inteligence kot podporne tehnologije, ki omogoča uspešnejšo analizo vsebine dokumentov, povzemanje obsežnih sodnih dokumentov in vlog, vsebinsko raziskovanje in povezovanje sodne prakse ter boj proti organiziranemu in gospodarskemu kriminalu.
