Pakt za stabilnost in rast: ali je res brezzobi tiger?

Uvod

Pakt za stabilnost in rast predstavlja osnovni gradnik zakonodaje Evropske unije, ki postavlja omejitve vsem državam članicam pri sestavi in porabi sredstev državnega proračuna. V 90. letih prejšnjega stoletja so se voditelji držav članic takratne Evropske skupnosti odločili vzpostaviti ekonomsko in monetarno unijo, ki bi povezala monetarno in fiskalno politiko držav članic notranjega trga in tako doprinesla k stabilnosti evropskega trga.1 Pogodba v Maastrichtu je predvidela novo poglavje evropske integracije, vzpostavitev EMU pa prenos pristojnosti za urejanje monetarne politike in deloma tudi fiskalne politike v roke Evropske komisije in Evropske centralne banke. Predvidena institucionalna reforma naj bi vzpostavila homogeno ekonomsko unijo, ki bi garantirala cenovno stabilnost in blaginjo, v veliko širšem pomenu kot samo ekonomskem. Evropska skupnost in institucije so to idejo uresničile s sprejetjem paketa uredb, ki temeljijo na Pogodbi o delovanju Evropske unije, ki so si prisvojile ime 'pakt za stabilnost in rast'.2

Od sprejetja prvotnih uredb leta 1997 je bil Pakt močno kritiziran kot preveč rigiden in neuspešen pri sankcioniranju držav članic, ki so se znašle v prekršku oz. niso spoštovale pravil pri zadolževanju. Osrednja ideja članka je torej analiza pravil, ki državam članicam nalagajo obveznosti in pravice pri zadolževanju in sprejemanju letnih državnih proračunov. Na podlagi analize trenutno veljavnih predpisov in vpogledu v sodno prakso pa je možno vzpostaviti kvalitativno ovrednotenje in vpliv pravil na dejansko situacijo in njihovo učinkovitost.

Zakonodajna podlaga Pakta

Pakt sam ima kompleksno pravno podlago, ki jo sestavljata glavna pogodba med državami članicami o vzpostavitvi in delovanju Evropske unije in na aktih, ki jih lahko uvrstimo pod sekundarne akte Evropske unije, večinoma kot uredbe naslovljene na države članice.

Primarno pravo

Pogodba o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju: PDEU)3 je v naslovu VIII Ekonomska in monetarna politika, poglavje I Ekonomska politika prenesla poglavje iz predhodne verzije Lizbonske pogodbe. Nastanek zgoraj omenjenega poglavja je torej povezan z letom 1992. Cilj, ki so ga države članice zasledovale je bila ekonomska konvergenca in zbliževanje, ki bi vodilo v prvo zaokroženo celoto strogih fiskalnih pravil za države članice. Le-ta lahko razdelimo na dve skupini: prva, ki omejuje nacionalne vlade pri sprejetju državnih proračunov in drugih fiskalnih dokumentov, in drugo, ki ureja širši ekonomski aspekt notranjega trga. Na konceptualni ravni si je potrebno predstavljati notranji trg kot območje, kjer je zagotovljen prost pretok vseh faktorjev proizvodnje, kjer pravila o ekonomskih svoboščinah v PDEU urejajo vpliv držav članic in javnih organov na notranji trg, skupaj s pravili o konkurenci pa posameznike omejuje pri izkrivljanju trga. Iz vidika nadaljnje integracije v evropskem prostoru je naslednji logičen korak vzpostavitev enotne valute in koordinacija ekonomske politike vseh sodelujočih. V ta namen PDEU nudi tri poglavitna načela: cenovna stabilnost, ustrezne monetarne razmere in razumne javne finance.4

Cenovna stabilnost je predvsem usmerjena v nadzorovanje inflacije v skladu z vnaprej-določenimi cilji. Drugo načelo – ustrezne monetarne razmere – naj bi nalagal državam članicam zasledovanje razumne javne porabe, predvsem pa koordinacijo monetarne politike med državami članicami in Unijo. Slednje načelo cilja na razumno javno porabo pri načrtovanju in sprejemanju državnih proračunov, ki naj bi bili uravnoteženi, v najboljši situaciji pa bi se izogibali prekomernemu zadolževanju držav članic. Od naštetih načel so za fiskalno politiko in svobodo pri krojenju le-te pomembna vsa tri načela, v ospredju pa stoji zadnje tj. razumne javne finance.

Že v poimenovanju načela je vsebovan pridevnik, ki nima popolnoma jasne oz. nedvoumne definicije v PDEU. Ob pogledu v preteklost se najhitreje navežemo na politiko, ki jo je zagovarjala največja in najbolj uspešna nemška stranka Krščanskih demokratov (v nadaljevanju: CDU) v povojnem času, ki je rezultirala v vključitvi t.i. zavore pri zadolževanju (Schuldenbremse) v nemško ustavo leta 2009.5 Zavora onemogoča sprejetje oz. izvajanje proračuna z deficitom, ki bi presegal 0.35% BDP-ja na letni ravni. Navkljub interpretacijski svobodi je cilj načela jasen: omejiti in, v najslabšem primeru, ublažiti posledice nerazumne fiskalne politike posameznih držav članic oz. ekonomskih kriz, ki bi grozile delovanju notranjega trga in ekonomske in monetarne unije. V ta namen je PDEU in pripadajoč Protokol 12 predvidel povezavo med proračunskim deficitom in državnim dolgom in bruto domačim proizvodom. Protokol 126 jasno predpiše  60% - mejo, ki je zasnovana tako, da države članice odvrača od zadolževanja preko nje, v povezavi z BDP-jem. Poleg javnega dolga Protokol 12 vsebuje še določbe glede državnih proračunov, ki ne smejo prekoračiti 3% v primerjavi z BDP-jem na letni ravni.

PDEU vsebuje v členih 120, 121 in 126 določbe, ki se nanašajo na ekonomsko politiko in postopke discipliniranja držav članic, ki odstopajo od zgoraj navedenih meril. Pri tem sta ključna 121. in 126. člen, ki tvorita podlago za sprejem sekundarnih aktov Pakta. 126. člen prav tako, skupaj s Protokolom 12, opredeli postopek čezmernega primanjkljaja.

121. člen PDEU

Samo besedilo 121. člena PDEU razkrije konstitucionalno razmerje med državami članicami in Evropsko unijo, nanašajoč se na 120. člen PDEU, ki jasno opredeli cilj in ustanovitev EMU in nadaljnjo usmerja članice k »[...] doseganju ciljev Unije, kakor so opredeljeni v členu 3 Pogodbe o Evropski uniji, in v okviru širših smernic, navedenih v členu 121(2). Države članice in Unija delujejo v skladu z načelom odprtega tržnega gospodarstva s svobodno konkurenco [...].«7 V skladu s tem, 121. člen pooblašča države članice, da obravnavajo svoje ekonomske politike kot zadevo skupnega pomena, istočasno pa nalaga Svetu EU in Komisiji nalogo sprejeti ekonomsko politiko na ravni celotne unije, nadzorovanje ekonomskih situacij v državah članicah in preventivno (kot tudi kurativno) ukrepanje v primeru neskladnosti. V 4. odstavku člena pa se skriva inovacija, ki predvideva postopek analize in sankcioniranja držav članic, ki se ne držijo predpisov o javnem dolgu in deficitu in s tem povzročajo nevarnost in ogrožajo delovanje EMU. Sam postopek je podrobno opisan v 126. členu

126. člen PDEU

Postopek čezmernega primanjkljaja je po sami definiciji namenjen državam članicam, ki ne izpolnjujejo najmanj enega izmed danih pogojev fiskalne politike. 126. člen PDEU tvori t.i. korektivno roko Pakta za stabilnost in rast. Na tej točki je relevantna razdelitev Pakta na preventivno »roko« oz. del, ki se ukvarja s pravočasnim, transparentnim in učinkovitim poročanjem ključnih ekonomskih kazalnikov držav članic Komisiji, in »korektivno roko«8 oz. korektivni del– sankcioniranje in nadzor nad ukrepi držav članic, ki ne spoštujejo širokih smernic fiskalnih pravil.

Sam postopek je zasnovan na več fazah: v prvi fazi Komisija prepozna oz. se seznani z ekonomskim položajem države članice, ki bodisi presega 60% javni dolg v razmerju z BDP-jem ali pa ima več kot 3% deficit v razmerju z BDP-jem. Na tej točki Komisija prevzame analitično in kontrolno vlogo, kjer opazuje ekonomsko situacijo v državi članici. Ko država članica preseže vrednost v enem izmed obeh kriterijev, Komisija pripravi poročilo, v katerem jasno analizira faktorje, ki povzročajo kreditno oz. proračunsko problematiko, z upoštevanjem unikatnih ekonomskih lastnosti vsake države članice. Ko je poročilo pripravljeno, izda Komisija obrazloženo mnenje državi članici in obvesti Svet EU. V drugi fazi Svet EU odloča o prepoznavi  čezmernega primanjkljaja9 in o morebitni izdaji sankcij. Skozi celotno drugo fazo je postopek proti državi članici po 258. členu izključen – 126. člen deluje kot lex specialis za neizpolnjevanje dolžnosti države članice. Glasovanje v Svetu EU poteka v obliki glasovanja s kvalificirano večino po členu 238 (3) (a) PDEU.

Sekundarno pravo

Sekundarno pravo na področju fiskalnih pravil Evropske unije je razdeljeno na korespondenčno dvopartitno naravo Pakta za stabilnost in rast: preventivno in korektivno. Večina prvotnih uredb je bila amandmiranih in dopolnjenih ob 10-letnici obstoja Pakta in ob nastopu krize evra po padcu borznih tečajev leta 2008.

Uredbi 1466/97 in 1467/97

Navedeni uredbi sta pravno bazirani na členih v PDEU (glej zgoraj) in konkretizirata postopek nadzora in nadaljnjo ravnanje v primerih nespoštovanja fiskalnih pravil.

Uredba 1466/9710 vsebuje določbe, ki se nanašajo na nadzor držav članic in proračunskega dogajanja v le-teh. V osnovi je uredba namenjena preventivnemu ukrepanju v primeru, ko bi državni proračun postal finančno nevzdržen in nerazumen, s tem da vzpostavi dolžnost države članice, da predstavi program za stabilnost in konvergenco (programi za stabilnost so namenjeni državam Evroobmočja, programi konvergence pa za nečlane Evroobmočja). V tem dokumentu mora biti vključena analiza srednjeročnih fiskalnih obetov, previdno napovedano gibanje javnega dolga oz. zadolževanja in proračunske porabe. Namen tega dokumenta je omejitev vlad pri sestavljanju proračunov v prihodnjih obdobjih na srednji rok. Program za stabilnost in konvergenco služi tudi kot osnutek za srednjeročen proračunski načrt (mid-term budgetary objective – v nadaljevanju: MTO), ki začrta srednjeročne cilje. Država članica se s tem zaveže, da bo odpravila nepravilnosti in dosegla vzdržne in razumne javne finance.

Uredba 1467/9711 pa konkretizira določbe postopka čezmernega primanjkljaja. Namen postopka je sankcioniranje držav članic, ki so neuspešno naslovile situacija čezmernega primanjkljaja in s tem povzročajo nevarnost stabilnosti EMU in sočasno nasprotujejo dolgoročnemu načrtu in smernicam Unije na področju zaposlovanja in gospodarske rasti. Nujnost pri naslavljanju teh situacij je časovno uokvirjena v 10 mesecev – odstopanja se prepoznajo v mesecu marcu in so lahko naslovljena do konca koledarskega leta. Prav tako teh 10 mesecev predstavlja okvir državam članicam, da odpravijo nepravilnosti in se izognejo finančnim sankcijam in globam (glej spodaj). Sam postopek je trofazen: prvo fazo sestavlja notifikacija, kjer Svet EU glasuje o poročilu Komisije in postavi štiri mesečni rok, znotraj katerega morajo države članice predstaviti načrt s popravki, ki je usmerjen v zmanjševanje deficita. Druga faza sledi, če je bila prva faza neuspešna – neuspešnost se odraža v bodisi premilih ukrepih ali pa neuspešnih (tudi neobstoječih) ukrepih za naslovitev deficita. To omogoči Svetu EU, da izda globo, t.j. brezobresten depozit, ki se sčasoma spremeni v globo, ta pa se vplača v Evropski mehanizem za stabilnost oz. v alternativne sklade za stabilnost.

Odločba sodišča Evropske unije C-27/04 Komisija proti Svetu12 podrobno predstavi položaj Sveta EU pri glasovanju o predloženih priporočilih Komisije. Spor pred sodišče prispe v obliki zahteve za ugotovitev ničnosti po 263. členu, kjer je Komisija želela izničiti učinke akta Sveta EU, ki naj bi bil zavezan sprejeti sklep na podlagi poročila Komisije. Svet EU ni dosegel ustrezne večine pri glasovanju o postopka čezmernega primanjkljaja po 126 (6) in (7) PDEU in postopek je bil ustavljen. Svet EU je zato sprejel sklep,13 ki je predvidel zaustavitev postopka čezmernega prikrajšanja, državi članici v prekršku (Nemčija in Francija) pa sta prejeli le priporočilo o ukrepih za izboljšanje državnega deficita. Komisija se s takim razpletom v Svetu EU očitno ni strinjala in želela (i) izničiti sklep Sveta EU, da priporočilo Komisije ni bilo sprejeto in (ii) ugotovitev ničnosti sklepa Sveta EU, da je postopek čezmernega primanjkljaja zadržan. Sodišče je v svoji odločitvi skopo zavrnilo prvi del zahtevka. Drugi del pa obširno obrazložilo in izluščilo vprašanje »ali lahko Svet EU zadrži postopek čezmernega primanjkljaja?«. Sodišče je tu prišlo do zaključka, da so situacije, v katerih je zadržanje postopka dovoljeno, izčrpno naštete v Uredbi 1467/97 in PDEU. Prav tako je sklep Sveta EU ničen, saj ima Komisija edina iniciativo za vložitev postopka čezmernega primanjkljaja v skladu s 126. členom.

Zgoraj omenjene sankcije so v obliki brezobrestnih depozitov in glob. Brezobrestni depoziti se pretvorijo v globo, če država članica neuspešno naslovi oz. ne naslovi in vključi predlogov Sveta EU in ne zmanjša letnega deficita. V skladu z načelom proporcionalnosti in pravne varnosti so globe izdane državam članicam gradacija brezobrestnega posojila pri Komisiji, če se le-ta izkaže za neučinkovitega. Znesek, ki ga mora država članica deponirati pri Komisiji je vsebovan v Uredbi 1467/97 in znaša 0,2% BDP-ja kot fiksno komponento, variabilna komponenta pa je razlika med dejanskim deficitom in referenčno vsoto 3% (kot predvideno v Protokolu 12). V hipotetičnem primeru, ko bi država imela predviden letni deficit 3,2% BDP-ja, bi depozit v postopku čezmernega primanjkljaja znašal 0,2% + (3,2% - 3%), kar bi pomenilo, da bi država morala vplačati znesek enak 0,4% lastnega BDP-ja. V nobenem primeru pa kumulativno znesek ne sme presegati 0,5% BDP-ja. Če država ni naredila dovolj oz. nič pri naslavljanju deficita, se ta depozit pretvori v globo (glej zgoraj).

»Dvojček« in »šestorček« ukrepov po finančni krizi 2008

Leta 2011 je Evropska unija sprejela sveženj ukrepov pod naslovom »Six-pack legislation«, ki je naslovil očitne težave v postopku čezmernega primanjkljaja. Slednje se je posodobilo z dodatno analizo ekonomskih neravnotežij (economic imbalances), poleg analize deficitov. Leta 2013 je sledila še zadnja modifikacija Pakta za stabilnost in rast, ki je naslovila težave grške gospodarske krize in vpeljala sinhronizirano in enotno nadzorovanje proračunskih izdatkov. Iz motivov in zgodovinskih prelomnic je možno razbrati, da Pakt v osnovni obliki iz leta 1997 ni ustrezno naslavljal spreminjajočih se ekonomskih razmer in razmerij znotraj Evropske unije in delovanju svetovnega trga. Reforme, ki so se zgodile med letom 2011 in 2013 so bile nujno potrebne za stabilizacijo Evroobmočja in skupne valute, saj je kriza državnega oz. evro-dolga močno oslabila monetarno situacijo v Uniji, povrh vsega pa je Grčija padla v recesijo epskih proporcev.

Šest pravnih aktov,14 ki je posodobilo in amandmiralo obstoječe predpise je razdeljenih na dve skupini, na fiskalno in makroekonomsko. Glavna kritika pred sprejetjem reform je bilo pomanjkanje preventivnih ukrepov in kvaliteta ekonomskih podatkov, ki so jih države članice morale sporočati Komisiji. Ratio legis reform je torej več centralizacije moči v roke Komisije, ki ima sedaj večja pooblastila v preventivni fazi Pakta za stabilnost in rast. Pristojnosti so predvsem v hitrejšem prepoznavanju slabšanja ekonomskih okoliščin v gospodarstvu držav članic. Da bi Komisija lahko nearbitrarno prepoznala take situacije, je pridobila pooblastila, da objavi vrsto ekonomskih indikatorjev in referenčnih vrednosti, s tem da upošteva unikatne lastnosti vsake države članice. Namen teh standardov poročanja je širša predstava o dejanski ekonomski situaciji, ki ni vezana samo na proračunski deficit in državni dolg. Če država članica prekorači posamezne referenčne vsote, to še ne pomeni nespoštovanje in kršitev obveznosti – Komisija vključi več različnih faktorjev pri prepoznavanju grožnje EMU. Ko Komisija prepozna t.i. ekonomsko neravnotežje, opozori Svet, naj pozove državo članico k pripravi korektivnega načrta, ki je potem predmet glasovanja v Svetu. Reforma torej vnaša predhodno fazo pred postopkom čezmernega primanjkljaja in omogoča nadzor nad državami članicami pred nastopom kritičnih dejstev. Od predstavitve te predhodne faze Pakta, je Komisija na letni ravni nadzorovala 15 do 17 držav članic, medtem ko so bila ekonomska neravnotežja prepoznana v samo treh do šestih državah članicah.15

V to predhodno fazo je vključen postopek v zvezi z makroekonomskimi ravnotežji, ki ga Komisija lahko predlaga na podlagi odstopanj od zgoraj omenjenih indikatorjev. Če je odstopanja možno odpraviti s predlaganimi ukrepi v obstoječih načrtih, Komisija ne predlaga začetka postopka. Če pa so odstopanja taka da ogrožajo delovanje EMU, pa Komisija izda predlog Svetu, postopek predložitve načrta z ukrepi se ponovi, neupoštevanje oz. neuspešno naslavljanje težav pa lahko rezultira v globi v višini 0,1% BDP-ja.

Zadnja reforma Pakta za stabilnost in rast je bila v letu 2013, pod imenom »two-pack«, ki ga sestavljata dve uredbi.16 Cilj obeh uredb je povečanje nadzora pri poročanju in omejevanju oz. sodelovanju vlad držav članic pri krojenju skupne fiskalne politike. Uredba 473/201317 predpostavlja, da če država članica ni pod strogim nadzorom v postopku čezmernega primanjkljaja oz. postopku v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji, mora do 15. oktobra vsako leto predložiti osnutek proračuna, ki ga Komisija pregleda in poda komentar, preden je proračun predložen parlamentu v državi članici. Za države članice, ki pa so podvržene strogemu nadzoru znotraj postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji (oz. finančno pomočjo18) pa velja Uredba 472/201319, ki predvideva še strožji nadzor s strani Komisije in poročanje države članice.

Derogacija pravil Pakta za stabilnost in rast

Trenutno izjemno aktualna tema pogovorov med finančnimi ministri Evropske unije in Evroobmočja je vprašanje reforme trenutne varovalke Pakta.20 Ta varovalka omogoča vsem državam članicam odstopanje od splošnih fiskalnih pravil Unije, s tem da lahko državni proračuni presežejo vrednost 3% BDP-ja. V zadnjih dveh letih se je izkazalo, da je ta derogacija pravil o zadolževanju še kako pomembna v času hudih ekonomskih kriz. Že na podlagi gospodarskih podatkov za Slovenijo je razvidno, da je slovenska vlada izkoristila priložnost in sprejela proračun za leto 2020, ki korespondira s 6,2% deficitom. Leta 2021 je primanjkljaj znašal 3,9% BDP-ja, za leto 2022 pa je predviden 3,2% primanjkljaj.21 Kaj omogoča Komisiji, da utemelji odstopanja od sprejetih fiskalnih pravil in kakšna je argumentacija?

Marca 2020 je Komisija sprejela ustrezen sklep22 in aktivirala generalno klavzulo znotraj Pakta za stabilnost in rast in tako opredelila pandemijo kot »resen upad gospodarske aktivnosti«.23 Generalna klavzula za derogacijo pravil Pakta je bila vključena v reforme leta 2011 in predvideva protiukrepe zoper ekstremnim gospodarskim padcem in finančnim krizam. Sama klavzula omogoča vsaki državi članici, da odstopa od splošnih fiskalnih pravil za določen čas – načeloma je to časovni okvir, za katerega je derogacija predvidena. Do prve konjunkture v letu 2022 je bilo obdobje predvideno da se konča istega leta, trenutno stališče Komisije pa je, da bo klavzula veljala do začetka leta 2023, odvisno od Komisijskega poročila za zimo 2023.24 Ukrep je jasno ciljan v proticiklične proračune za obdobje, ko gospodarska aktivnost upade in je predvidena intervencija države. Države članice so pri tem v precejšnji meri svobodne, edina omejitev, ki jo imajo, je, da ne smejo ogroziti že začrtanih srednjeročnih ciljev. Sama klavzula vpliva na postopek čezmernega primanjkljaja, temveč le do faze, ki jo predvideva 126 (3) člen PDEU – Komisija torej še vedno opravlja svojo dolžnost nadzorovanja in opazovanja, ne sproži oz. začne pa nobenega novega postopka pred Svetom, trenutni postopki v teku pa se zadržijo.

Zaključek

Pakt za stabilnost in rast, ki je bil sprejet leta 1997 naj bi celostno uredil fiskalno politiko na ravni Unije in kot posledica pripomogel k zbliževanju tako monetarne politike, ki je centralizirana v roke Evropske Centralne Banke (v nadaljevanju: ECB) in fiskalne politike. Prvotna pravila so udejanjila določbe PDEU, kjer je izpostavljena koordinacija nacionalnih fiskalnih in makroekonomskih načrtov in zasledovanje ciljev Evropske unije na področju Ekonomske in monetarne unije. Pakt je tako vseboval v prvotnih dveh uredbah (14466/97 in 1467/97) preventivo in kurativo, v primeru, če se države članice niso držale splošnih fiskalnih pravil iz PDEU in Prokola 12. Sankcija predvidena za kršitve je dobila obliko brezobrestnih depozitov pri Komisiji, ki so se pretvorili v globo ob nadaljnjem neuspešnem naslavljanju težav.

Statistični podatki glede državnega dolga med letoma 2002 in 2007 kažejo na neupoštevanje pogoja glede državnega dolga v višini 60% BDP-ja, saj se državni dolg na ravni EU giblje med 66% in 71% za takratnih 13 članic Evroobmočja (navkljub padajočemu trendu od 2005 naprej). Vrednosti letnih proračunskih deficitov pa se je gibala med 1% in 3% BDP-ja, iz česar je moč sklepati, da je v prvotni fazi Pakt učinkoval na letno potrošnjo in javne finance držav članic.25 Od finančne krize leta 2008 do 2013 pa so letni deficiti za EU države zrastli na 6% BDP-ja in se vrnili v dovoljene meje šele po letu 2013. Podoben padec se je zgodil 2020 in 2021. Korespondenčno je državni dolg iz 65% zrasel na 86% v letu 2013, po letu 2013 pa je več kot polovica članic EUja presegla 60% mejo državnega dolga.26 Državni dolg na področju EU se torej ne zmanjšuje oz. približuje najvišji dovoljeni meji. Analogno bi lahko sklepali, da sankcije, tako prvotne kot tiste, ki so bile predstavljene v Pakt 2011 in 2013 nimajo nobenega učinka na fiskalno korekcijo držav članic in so, v trenutni zasnovi brezobrestnih depozitov in glob, precej neučinkovite.

Opombe

1 Evropski parlament, Resolucija o rezultatih medvladne konference, April 1997, str. 4.

2 Poimenovanje izhaja iz predloga nemškega finančnega ministra Thea Waigela v 90. letih.

3 Konsolidirana različica Pogodbe o delovanju Evropske unije [2012] OJ C 326.

4 Člen 119 (3) PDEU.

5 Deutsche Bundesbank, Die Schuldenbremse in Deutschland – Wesentliche Inhalte und deren Umsetzung, 2011, str. 1.

6 Konsolidirana različica Pogodbe o delovanju Evropske unije [2012] OJ C 326.

7 Prav tam.

8 Breuss, Fritz and European Community Studies Association-Austria. THE STABILITY AND GROWTH PACT : EXPERIENCE AND FUTURE ASPECTS, 2006.

9 Evropska komisija, The corrective arm/ Excessive deficit procedure, URL: https://economy-finance.ec.europa.eu/economic-and-fiscal-governance/stability-and-growth-pact/corrective-arm-excessive-deficit-procedure_en .

10 Uredba Sveta (ES) št. 1466/97 z dne 7. julija 1997 o okrepitvi nadzora nad proračunskim stanjem ter o nadzoru in usklajevanju gospodarskih politik (1997) OJ L209.

11 Uredba Sveta (ES) št. 1467/97 z dne 7. julija 1997 o pospešitvi in razjasnitvi izvajanja postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem (1997) OJ L209/1.

12 C-27/04 Commission v. Council [2004] ECR I-06649.

13 Svet EU, 003/89/EC: Council Decision of 21 January 2003 on the existence of an excessive deficit in Germany Application of Article 104(6) of the Treaty establishing the European Community OJ L 34, 11.2.2003, p. 16–17.

14 Uredba (EU) št. 1175/2011, Uredba Sveta (EU) št. 1177/2011, Uredba (EU) št. 1173/2011, Direktiva Sveta 2011/85/EU, Uredba (EU) št. 1176/2011, Uredba (EU) št. 1174/2011.

15 Evropska komisija, Macroeconomic Imbalance Procedure. Rationale, Process, Application: A Compendium (17 November 2016) URL: https://ec.europa.eu/info/sites/default/files/file_import/ip039_en_2.pdf .

16 Uredba (EU) št. 472/2013 in Uredba (EU) št. 473/2013.

17 Uredba (EU) št. 473/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o skupnih določbah za spremljanje in ocenjevanje osnutkov proračunskih načrtov ter zagotavljanje zmanjšanja čezmernega primanjkljaja držav članic v euroobmočju.

18 Do sedaj je edini primer programa za finančno pomoč bila Grčija – Evropska komisija, Financial assistence programme, URL: https://economy-finance.ec.europa.eu/eu-financial-assistance/euro-area-countries/financial-assistance-greece_en.

19 Uredba (EU) št. 472/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o okrepitvi gospodarskega in proračunskega nadzora v državah članicah euroobmočja, ki so jih prizadele ali jim grozijo resne težave v zvezi z njihovo finančno stabilnostjo.

20 Evropska komisija, Obvestilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Centralni banki, ESS in Odboru Regij, februar 2020.

21 Evropska komisija, Commission staff working document 2022 Country report – Slovenia, URL: https://ec.europa.eu/info/system/files/2022-european-semester-country-report-slovenia_en.pdf, str. 60.

22 Evropska komisija, Coronavirus: Commission proposes to activate fiscal framework's general escape clause to respond to pandemic, Bruselj, 20.3.2020.

23 Prav tam.

24 Evropska komisija, Q&A: Commission Communication on fiscal policy guidance for 2023, URL: https://ec.europa.eu/commission/presscorner/detail/en/qanda_22_1477.

25 Eurostat, European Economic Statistics, URL:https://ec.europa.eu/eurostat/documents/3217494/5701211/KS-30-08-410-EN.PDF.pdf/136daa1e-dba9-479c-9414-08e44ab6ecd1?t=1414773948000, str. 70.

26 Eruostat,  Government debt decreasing again in 2021, URL: https://ec.europa.eu/eurostat/cache/digpub/european_economy/bloc-4c.html?lang=en .