Načelo vzajemnega priznavanja skozi zadevo Melloni, doktrino Solange in zadevi Taricco
Institut vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb, ki ima pogodbeni temelj v 82. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju: PDEU), v pravni red EU in pravne rede držav članic vpeljuje logiko samodejnega priznavanja sodb in sodnih odločb drugih držav članic, pri čemer imajo države članice precej omejene razloge za zavrnitev takšnih sodnih odločb. Institut vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb tako predstavlja enega izmed temeljev t. i. pravosodnega sodelovanja držav članic v civilnih[1] in pravosodnega sodelovanja držav članic v kazenskih zadevah.
Kaj je načelo vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb?
Načelo vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb je bilo na ravni EU vzpostavljeno z namenom vzdrževanja nacionalnih raznolikosti držav članic EU in priznavanja standardov drugih držav članic ob hkratnem ustvarjanju skupnega pravnega območja EU.[2] Načelo vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb predstavlja podlago za medsebojno pomoč ter sodelovanje držav članic v evropskih kazenskih in civilnih zadevah, saj naj bi države članice na podlagi vzajemnega priznavanja sodnih in izvensodnih odločb izvrševale odločbe pristojnih organov drugih držav članic na enak način, kot bi izvrševale svoje lastne nacionalne odločbe.[3] Pri tem je glavna prednost omenjenega načela kot temeljne podlage pravosodnega sodelovanja držav članic v tem, da naj se težave, ki nastanejo pri pravosodnem sodelovanju držav članic iz razloga preveč različnih ureditev nacionalnih pravnih sistemov članic EU, sploh ne bi pojavile, oziroma naj bi jih bilo mogoče razrešiti zgolj z uporabo načela vzajemnega priznavanja sodnih in izvensodnih odločb.
Pa je res vse tako enostavno?
Čeprav se je načelo vzajemnega priznavanja sodnih in izvensodnih odločb zdelo kot nekakšen hiter, popoln in enostaven odgovor na vprašanje, kako poskrbeti za lažji prestop čez razlike med nacionalnimi pravnimi redi[4] in hitrejši potek sodelovanja med državami članicami v pravosodnih zadevah na ravni EU, pa se je hitro pojavila dilema glede uporabe omenjenega načela v praksi. Za uspešno izvajanje načela vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb je namreč nujen predpogoj vzajemno absolutno zaupanje med državami članicami, ki pa ga je zaradi želje po odsotnosti tujega vmešavanja v suverenost in notranje zadeve posameznih držav članic težko doseči.[5] Posledično pa je zaradi razlik med standardi ureditve nacionalnih pravnih sistemov držav članic v praksi težko doseči tudi poenotene skupne standarde sodnega varstva, ki so nujen predpogoj za uspešno praktično uveljavitev načela vzajemnega priznavanja sodnih in izvensodnih odločb.
Rešitev najdemo v (skupnih) minimalnih standardih EU
Omenjeno problematiko sta rešila Evropski parlament in Svet z določitvijo minimalnih skupnih standardov EU oziroma pravil, ki so nujno potrebna za lažje vzajemno priznavanje sodb in sodnih odločb ter posledično za lažje sodelovanje držav članic v kazenskih in civilnih zadevah.[6] Minimalni skupni standardi EU, ki so običajno vsebovani v direktivah, se tako nanašajo na področje dopustnosti dokazov med državami članicami, pravnega varstva temeljnih procesnih pravic osumljenih in obdolženih oseb v kazenskem postopku, pravnega varstva pravic žrtev kaznivih dejanj ter na nekatera druga področja kazenskega postopka, ki jih je Svet predhodno opredelil v sklepu ter sprejel z naknadno odobritvijo Evropskega parlamenta.[7] Pri tem imajo minimalni skupni standardi EU skladno z načelom primarnosti prava EU prednostno veljavo in države članice zavezujejo pri njihovem delovanju ter sprejemanju nacionalne zakonodaje.[8] Zaradi tega se zastavlja vprašanje, ali se za varovanje pravic in interesov posameznikov upošteva višje nacionalne standarde, ki bi posameznikom omogočili močnejše pravno varstvo njihovih pravic, ali se upošteva nižje minimalne skupne standarde EU, čeprav lahko uporaba slednjih zniža nivo pravnega varstva posameznikov, ki jim ga zagotavlja pravni red države članice.[9]
Zadeva »Melloni«
Odgovor na zastavljeno vprašanje je Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) podalo v zadevi C-399/11, Stefano Melloni proti Ministerio Fiscal.[10] V tej zadevi je SEU postavilo pravilo, da vedno prevladajo nižji skupni standardi EU nad višjimi nacionalnimi ustavnopravnimi standardi, pri čemer utemeljitev sloni na načelu primarnosti prava EU.[11] Načelo primarnosti, vzpostavljeno leta 1964 v sodbi v zadevi C-6/64, Flaminio Costa proti E.N.E.L., zahteva od držav članic, da prednostno obravnavajo pravo EU, saj bi to v nasprotnem primeru izgubilo veljavo in pomen.[12] Kljub temu, da je iz navedene utemeljitve popolnoma razumljivo, zakaj se je SEU odločilo dati prednost skupnim, čeprav nižjim, standardom EU pred višjimi nacionalnimi standardi držav članic, pa se številne države članice s tem niso strinjale. Kaj sledi?
Doktrina »Solange«
Odločitvi SEU v zadevi C-399/11, Stefano Melloni proti Ministerio Fiscal, sledi odgovor Zveznega ustavnega sodišča Zvezne republike Nemčije, ki je izrazilo dilemo o morebitni prenagljenosti EU[13] glede priznavanja nižjih skupnih standardov EU pred višjimi nacionalnimi standardi. Iz tega razloga Zvezna republika Nemčija načela primarnosti ni nikoli sprejela in ga posledično (kljub njegovi pomembni vlogi) ne najdemo v določbah PEU in PDEU, ampak le v Izjavi k pogodbama.[14] Zvezno ustavno sodišče je v svoji sodni praksi[15] posledično razvilo t. i. doktrino Solange[16], ki postavlja pravilo, da bo Nemčija pogojno upoštevala načelo primarnosti prava EU le tako dolgo, dokler (nem. Solange) pravo EU ne krši oziroma ne poseže v pravice državljanov, ki jim jih podeljuje nemška ustavnopravna zakonodaja.[17] Z namenom zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva poskuša SEU elegantno zaobiti težavo nižjih skupnih standardov EU s pomočjo sklicevanja na 6. člen PEU (v njem so opredeljene temeljne pravice, ki jih določa EKČP), in sicer kot ustavno izročilo skupno državam članicam.[18]
Zadevi »Taricco I« in »Taricco II«
Zanimiva je nadgradnja zadeve »Melloni« in doktrine »Solange« v zadevi C-42/17, M.A.S. in M.B. oziroma t. i. Taricco II. V zadevi C‑105/14, Taricco in drugi, ki se nanaša na vprašanja glede nacionalne ureditve zastaralnih rokov v zvezi z zaščito finančnih interesov EU in v zvezi z davčnimi kaznivimi dejanji, je SEU odločilo, da italijanski predpisi o postavitvi zastaralnih rokov pri davčnih kaznivih dejanjih niso dovolj učinkoviti ter nacionalna sodišča predložitvene države članice pozvalo, naj ne upoštevajo nacionalne zakonodaje, temveč predpise prava EU.[19] SEU v tej zadevi še poudari, da so nacionalna sodišča dolžna svoje nacionalno pravo razlagati v skladu s pravom EU na takšen način, da se doseže prvoten polni učinek in cilj določb prava EU ter posledično učinkovite in odvračilne sankcije.[20] Ponovno je SEU poudarilo svoje stališče glede načela primarnosti, ki je povezano s prednostno uporabo minimalnih skupnih standardov, ki ga je zagovarjalo že v zadevi C-399/11, Stefano Melloni proti Ministerio Fiscal, ter dejalo, da morajo nacionalna sodišča vsakršno neskladje nacionalnega prava s pravom EU odpraviti. Še več, države članice določb nacionalnega prava ne smejo uporabiti, če bi njihova uporaba vodila k nespoštovanju obveznosti, ki jih ima država članica na podlagi prava EU.[21] Pa vendar se številni niso strinjali z odločitvijo SEU in s postavljenim t. i. Taricco pravilom, ki izhaja iz sodbe v zadevi C‑105/14, Taricco in drugi, in so opozorili na težavo, ki lahko nastane ob neuporabi nacionalnega prava iz razloga neskladnosti z določbami prava EU. Kritiki so opozorili, da lahko obvezna uporaba minimalnih skupnih standardov prava EU v primeru, da so nižji od nacionalnih standardov, povzroči poslabšanje položaja osumljenih oziroma obdolženih oseb.[22] Predvsem italijanska nacionalna sodišča so bila mnenja, da bi lahko Taricco pravilo resno spodkopalo standard zaščite, ki se ga mora zagotavljati osumljenim oziroma obdolženim osebam. Poleg tega so na pojasnilo s strani SEU, da so nacionalni sodniki dolžni kaznovati kazniva dejanja, ki v večjem številu škodijo finančnim interesom EU s takšnimi ukrepi, ki bodo delovali odvračilno in učinkovito,[23] opozorili, da se lahko nacionalni sodniki zaradi premalo natančnih meril (kar sicer lahko ogroža načelo pravne varnosti) spopadejo z vprašanji, kdaj in katera so sploh ta dejanja, ki bi imela takšen vpliv na finančne interese EU. Izrazili so strah, da so s sodbo v zadevi C‑105/14, Taricco in drugi, nacionalna sodišča dobila v roke preširoka pooblastila, s čimer se lahko ogrozi nacionalni pravni red in povozi načelo zakonitosti, kar predstavlja morebitno grožnjo temeljnim pravicam, med drugim pa tudi krši načelo predvidljivosti, kar lahko ogroža položaj osumljenih in obdolženih oseb.[24]
Italijanska nacionalna sodišča so na potencialno možnost ogrožanja ustavnosti in ustavnega izročila Republike Italije opozorila italijansko ustavno sodišče. Tako v sodbi v zadevi C-42/17, M.A.S. in M.B. oziroma t. i. Taricco II, v kateri je italijansko ustavno sodišče z zgoraj navedenimi argumenti izrazilo nestrinjanje z odločitvijo SEU v zadevi C‑105/14, Taricco in drugi, ter na SEU naslovilo vprašanje v predhodno odločanje. Ta postopek je začelo kljub temu, da se je zavedalo možnosti odstopa od načela primarnosti (doktrina Solange),[25] ki sicer državam članicam in nacionalnim sodiščem nalaga, da (brez izjeme) upoštevajo tako določbe prava EU kot zavezujoče sodbe SEU. Želelo je namreč pridobiti dodatna pojasnila s strani SEU glede pereče problematike.[26] Izrazilo je težavo glede sodne diskrecije na področju davčnega prava in določanja zastaralnih rokov v Italiji, saj načelo zakonitosti na tem področju preprečuje pristransko odločanje in samovoljno odločanje organov, ki vodijo postopek, ter nalaga, da vsaka odločitev vsebinsko temelji na zakonu. Poleg tega s kršitvijo načela primarnosti obstaja nevarnost porušenja sistema delitve oblasti. Številni komentarji sodbe C‑105/14, Taricco in drugi, izpostavljajo dilemo glede izpolnjevanja načela zakonitosti v povezavi z izvajanjem pravila iz sodbe Taricco I. Predložitveno ustavno sodišče je pričakovalo, da bo SEU spremenilo svoje stališče in podalo razlago za nastalo dilemo.[27] Vendar je SEU v zadevi C-42/17, M.A.S. in M.B., ponovilo svojo odločitev iz zadeve C‑105/14, Taricco in drugi, ter dejalo, da je treba določbe prava EU razlagati na takšen način, da nacionalna sodišča ne uporabijo svojih nacionalnih določb, če niso v skladu z določbami prava EU in v osnovi ne izpolnjujejo pogoja učinkovitih ter odvračilnih kazenskih sankcij.[28] Vendar je SEU v zadevi C-42/17, M.A.S. in M.B., dodalo še novo pravilo, in sicer izjemoma se lahko od pravila neuporabe nacionalnega prava v primeru kolizije s pravom EU odstopi, če obstaja nevarnost kršenja načela zakonitosti oziroma zaradi nevarnosti morebitne retroaktivnosti zakonodaje, ki nalaga strožjo kazen od tiste, ki je veljala v času storitve kaznivega dejanja.[29] Nadalje je SEU v 46. in 47. točki sodbe nadgradilo izrek sodbe C‑105/14, Taricco in drugi, in s tem dodatno poskrbelo za varstvo temeljnih pravic. SEU je namreč dodalo, da so nacionalna sodišča obvezana zagotavljati spoštovanje temeljnih pravic osumljenih ali obdolženih oseb v kazenskem postopku, v kolikor se morajo odločiti, da določb nacionalnega prava ne bodo uporabila.[30] SEU dodatno pojasnjuje, da je za navedeno obveznost zagotavljanja spoštovanja temeljnih pravic dovoljena uporaba nacionalnih višjih standardov, v kolikor se z njihovo uporabo ne posega v raven varstva, zagotovljenega z Listino EU ter da se ne posega v načelo primarnosti, načelo enotnosti in načelo učinkovitosti prava EU.[31]
Tako v sodbi v zadevi C‑105/14, Taricco in drugi, kot v sodbi v zadevi C-42/17, M.A.S. in M.B. oziroma t. i. Taricco II je odločitev SEU pričakovana in sledi dosedanji sodni praksi na področju načela primarnosti. Tudi generalni pravobranilec Yves Bot je v svojih sklepnih predlogih sledil svoji že podani presoji iz zadeve C-399/11, Stefano Melloni proti Ministerio Fiscal, in svetoval SEU naj dalje sledi načelu primarnosti, ki ima za pravo EU izjemen pomen, prav tako pa naj sledi načeloma enotnosti prava EU in učinkovitosti prava EU ter hkrati podal svoje stališče, da dejansko nič ne nasprotuje temu, da bi nacionalno sodišče izključilo uporabo določb nacionalnega prava zaradi namena izpolnjevanja obveznosti, h katerim države članice zavezujejo določbe prava EU.[32] Tako ovrže očitke italijanskega ustavnega sodišča tudi glede kršitve načela predvidljivosti in nadalje pojasni, da temeljne pravice osumljenih oziroma obdolženih oseb ne bodo ogrožene oziroma kršene.[33]
Obe omenjeni sodbi SEU sta v sodno prakso vnesli dve novi izjemi oziroma pravili, ki pomembno vplivata na uporabo prava EU in na rešitev konfliktov med nacionalnimi pravnimi redi in pravnim redom EU. V primeru neskladnosti nacionalnega prava s pravom EU država članica neskladje odpravi oziroma ji ni dovoljena uporaba določb svojega nacionalnega pravnega reda, zaradi slednjega pa ji SEU dovoljuje uporabo svojih višjih nacionalnih standardov, če to prispeva k boljši zaščiti temeljnih pravic posameznikov, pod pogojem, da se z uporabo višjih nacionalnih standardov ne posega v raven varstva, ki ga zagotavlja pravo EU.[34]
Odprta vprašanja
Če potegnemo vzporednico med odločitvami v sodbah C‑105/14, Taricco in drugi, C-42/17, M.A.S. in M.B., C-399/11, Stefano Melloni proti Ministerio Fiscal, ter t.i. doktrino Solange, se pojavijo odprta vprašanja, na katera bo SEU v prihodnosti še moralo poiskati odgovore. Niti v sodbi C‑105/14, Taricco in drugi, niti v sodbi C-42/17, M.A.S. in M.B., se SEU ni opredelilo do t. i. doktrine Solange, čeprav je predložitveno sodišče opozorilo, da določbe prava EU v zadevnem primeru znižujejo nacionalne standarde pravne varnosti, pač pa je opomnilo na primarnost prava EU. SEU se v navedenih sodbah prav tako ni opredelilo do svoje odločitve v zadevi C-399/11, Stefano Melloni proti Ministerio Fiscal, v kateri kljub opozorilom države članice o zniževanju nacionalnega pravnega varstva ni dovolilo uporabe višjih nacionalnih standardov pravnega varstva ter z argumentom načela primarnosti dalo prednost nižjim skupnim standardom.[35] SEU se bo prej ali slej moralo opredeliti do navedene sodne prakse, predvsem, če bo želelo narediti korak naprej na področju zagotavljanja pravnega varstva posameznikom.
Opombe
[1] Uredba (EU) št. 1215/2012.
[2] Erbežnik, Načelo vzajemnega priznavanja v okviru EU kot slaba utilitaristična rešitev (2010), str. 205; Moussis, Guide To European Policies (2003), str. 84.
[3] Brozina, Cerar, Pogodba O Ustavi Za Evropo S Komentarjem (2005), str. 203.
[4] Desmond, ever closer union An introducition to european integration (1999), str. 417.
[5] Bavcon, Bošnjak, Brinc, Jager, Krapac, Maver, Mednarodno Kazensko Pravo (1997), str. 198.
[6] Erbežnik, Načelo vzajemnega priznavanja v okviru EU kot slaba utilitaristična rešitev (2010), str. 205; drugi odstavek 82. člena PDEU.
[7] Skladno s prvim odstavkom 83. člena PDEU.
[8] Navedeno dokazuje tudi sodna praksa SEU, primeroma v zadevah SEU Hubert Wachauf proti Bundesamt für Ernährung und Forstwirtschaft, C-5/88, 13. 7. 1989; SEU Liselotte Hauer proti Land Rheinland-Pfalz, C-44/79, 13. 12. 1979; SEU Elliniki Radiophonia Tiléorassi AE in Panellinia Omospondia Syllogon Prossopikouproti Dimotiki Etairia Pliroforissis in Sotirios Kouvelas in Nicolaos Avdellas in drugim, C-260/89, 18. 6. 1991.
[9] Erbežnik, Načelo vzajemnega priznavanja v okviru EU kot slaba utilitaristična rešitev (2010), str. 220.
[10] SEU Stefano Melloni proti Ministerio Fiscal, C-399/11, 26. 2. 2003.
[11] SEU Stefano Melloni proti Ministerio Fiscal, C-399/11, 26. 2. 2003, tč. 58 in 59.
[12] SEU Flaminio Costa proti E.N.E.L., C-6/64, 15. 7. 1964; Avbelj, Sodno Pravo Evropske Unije (2011), str. 69.
[13] Albi, national constitutions in european and global governance: democracy, rights, the rule of law. National reports. Volume 1 (2019), str. 857.
[14] Erbežnik, Skupni standardi EU na področju kazenskega prava v primerjavi z nacionalnimi (ustavnopravnimi) standardi - Solange Reloaded (2014), str. 22.
[15] Glej Sodbi Zveznega ustavnega sodišča ZR Nemčije BVerfGE 37, Solange I, 271, 29. 5. 1974 in BVerfGE 73, Solange II, 339 2 BvR 197/83, 29. 5. 1974.
[16] BVerfGE 73, Solange II, 339 2 BvR 197/83, 29. 5. 1974, tč. 1. II b; Erbežnik, 2014, str. 22.
[17] Erbežnik, Skupni standardi EU na področju kazenskega prava v primerjavi z nacionalnimi (ustavnopravnimi) standardi - Solange Reloaded (2014), str. 22; Avbelj, Sodno Pravo Evropske Unije (2011), str. 262.
[18] 6. člen PEU.
[19] SEU Taricco in drugi, C‑105/14, 8. 9. 2015, tč. 58.
[20] Prav tam.
[21] Prav tam, tč. 52; SEU Stefano Melloni proti Ministerio Fiscal, C-399/11, 26. 2. 2003, tč. 56 in 57.
[22] Glej komentarje npr. Velkaverh, 2018; Lassalle, 2015; Zaccaroni, Rossi, 2018.
[23] SEU Taricco in drugi, C‑105/14, 8. 9. 2015, tč. 50.
[24] Prav tam, str. 5 do 8.
[25] BVerfGE 73, Solange II, 339 2 BvR 197/83, 29. 5. 1974.
[26] SEU M.A.S. in M.B., C-42/17, 5. 12. 2017, tč. 27.
[27] Velkaverh, 2018.
[28] Prav tam, tč. 61 in 62.
[29] SEU M.A.S. in M.B., C-42/17, 5. 12. 2017, tč. 62.
[30] Prav tam, tč. 46.
[31] Prav tam, tč. 47.
[32] Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Yvesa Bota, 2017, tč. 141.
[33] Prav tam.
[34] Tu glej tudi sodbo v zadevi SEU Åklagaren proti Hansu Åkerbergu Franssonu, C-617/10, 26. 2. 2013, tč. 27 do 29.
[35] SEU Stefano Melloni proti Ministerio Fiscal, C-399/11, 26. 2. 2013, tč. 56 do 64.
Viri in liteartura
Albi, national constitutions in european and global governance: democracy, rights, the rule of law (2019), str. 209
Avbelj, Sodno Pravo Evropske Unije (2011), str. 69
Bavcon, Ljubo; Bošnjak, Marko; Brinc, Franc; Jager, Matjaž; Krapac, Davor; Maver, Darko: Brozina, David; Cerar, Miro: Pogodba O Ustavi Za Evropo S Komentarjem, GV založba, Ljubljana 2005
Mednarodno Kazensko Pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1997
BVerfGE 73, Solange II, 339 2 BvR 197/83, 29. 5. 1974
BVerfGE 37, Solange I, 271, 29. 5. 1974
Desmond, Dinan: ever closer union An introducition to european integration, Great Britain: Creative Print & Design, Ebbw Vale, Wales 1999
Erbežnik, Anže: Načelo vzajemnega priznavanja v okviru EU kot slaba utilitaristična rešitev, v: Dignitas, 47/48 (2010) str. 205–224
Erbežnik, Anže: Skupni standardi EU na področju kazenskega prava v primerjavi z nacionalnimi (ustavnopravnimi) standardi - Solange Reloaded, v: Pravna praksa, 27 (2014), str. 22
Moussis, Nicholas: Guide To European Policies, European Study Service 2003
Pogodba o Evropski uniji, prečiščena različica (PEU). Uradni list Evropske unije, C 202, 7. 6. 2016
Pogodba o delovanju Evropske unije, prečiščena različica (PDEU). Uradni list Evropske unije, C 202, 7. 6. 2016
SEU Hubert Wachauf proti Bundesamt für Ernährung und Forstwirtschaft, C-5/88, 13. 7. 1989 SEU Liselotte Hauer proti Land Rheinland-Pfalz, C-44/79, 13. 12. 1979
SEU Elliniki Radiophonia Tiléorassi AE in Panellinia Omospondia Syllogon Prossopikou proti Dimotiki Etairia Pliroforissis in Sotirios Kouvelas in Nicolaos Avdellas in drugim, C-260/89, 18. 6. 1991
SEU Stefano Melloni proti Ministerio Fiscal, C-399/11, 26. 2. 2003
SEU Flaminio Costa proti E.N.E.L., C-6/64, 15. 7. 1964
SEU Stefano Melloni proti Ministerio Fiscal, C‑399/11, sklepni predlogi generalnega pravobranilca Yvesa Bota, 2. 10. 2012, ECLI:EU:C:2012:600
SEU Taricco in drugi, C-105/14, Sodišče Evropske unije, 8. 9. 2015, ECLI: EU:C:2015:555
SEU M.A.S. in M.B., C-42/17, Sodišče Evropske unije, 5. 12. 2075, ECLI: ECLI:EU:C:2017:936
SEU M. A. S. in M. B., C‑42/17, sklepni predlogi generalnega pravobranilca Yvesa Bota, 18. 7. 2017, ECLI: ECLI:EU:C:2017:564
SEU Åklagaren proti Hansu Åkerbergu Franssonu, C-617/10, Sodišče Evropske unije, 26. 2. 2013, ECLI:EU:C:2013:105
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah
UL EU 351, 20.12.2012, str. 1–32
