All tagged Pravo EU

MAGNITSKI – PARABOLA O PUTINU Z MALO ZAČETNICO

MAGNITSKI – PARABOLA O PUTINU Z MALO ZAČETNICO

Gal Prestor in Matevž Jurič

Umor ruskega odvetnika in žvižgača Sergeja Magnitskega leta 2009 je zahodne demokracije spodbudil k sprejemu sankcijskih režimov zoper posameznike in subjekte, vpletene v kršitve človekovih pravic ter korupcijo. Prispevek obravnava ukrepe, ki so jih implementirale Združene države Amerike in Evropska unija, pri čemer uvodoma analizira dogodke, ki so privedli do uvedbe sankcij ter njihove posledice za mednarodne odnose. Nadaljnja obravnava se posveti  izzivom in polemikam ter kritikam v zvezi z uporabo sankcij kot orodja zunanje politike, končno pa tudi učinkovitosti ciljno usmerjenih sankcij pri spodbujanju spoštovanja človekovih pravic in boju proti korupciji.

Pakt za stabilnost in rast: ali je res brezzobi tiger?

Pakt za stabilnost in rast: ali je res brezzobi tiger?

David Nagode

Pakt za stabilnost in rast predstavlja okvir za fiskalna pravila, ki veljajo med državami članicami Evroobmočja kot ostalimi EU članicami. V zgodovini evropske integracije je Ekonomska in monetarna unija nedvomno zadnji večji dosežek, vendar razpoke med varčnimi državami zahodne in severne Evrope in zadolženimi državami na jugu razdira krhko naravo skupne valute, države pa so še omejene pri krojenju lastne fiskalne politike. Analiza Pakta temelji na primarnem pravu EU in nanj-stoječih sekundarnih aktih, ki vzpostavljajo strog sistem nadzora Komisije nad državami članicami, sočasno pa Pogodba o delovanju EU ohranja pravilo o državnem dolgu in letnih proračunskih deficitih, ki je v določeni meri tudi zastarelo in preveč rigidno. Ključno vprašanje pa je, ali sankcije, ki jih izvajata Komisija in Svet sploh učinkujejo?

Prihajajo nova pravila glede poročanja podjetij o trajnosti – kaj to pomeni za podjetja in na kaj vse se morajo pripraviti?

Prihajajo nova pravila glede poročanja podjetij o trajnosti – kaj to pomeni za podjetja in na kaj vse se morajo pripraviti?

Daška Levstik

Direktiva o trajnostnem korporativnem poročanju (ang. Corporate Sustainability Reporting Directive, v nadaljevanju direktiva CSRD) bo nadomestila trenutno Direktivo o nefinančnem poročanju (ang. Non-financial Reporting Directive, v nadaljevanju direktiva NFRD). Področje uporabe direktive CSRD je bistveno bolj razširjeno, tako da se bo uporabljala za več evropskih in neevropskih podjetij. Podjetja naj bi začela poročati v skladu z direktivo CSRD z letom 2024 (za finančno leto 2023). Slednje se bo po vsej verjetnosti še spremenilo, saj EU zamuja s sprejetjem direktive. Predvidevamo lahko, da bo začetek poročanja tako šele z letom 2025 (za finančno leto 2024). Zagotovo pa vemo, da bo poročanje v skladu z direktivo CSRD temeljilo na obveznih standardih EU za poročanje o trajnosti, pri čemer bodo morale biti informacije o trajnosti del enovitega, v digitalni, strojno berljivi obliki, poročila, ki bo sedaj v celoti podvržen reviziji. Pomembna novost je tudi zagotovitev zunanjega zagotovila o poročanju o trajnosti, s katerim naj bi zagotavljali kakovost poročanja.

Aktivacija direktive o začasni zaščiti ali kako smo izvotlili solidarnost

Aktivacija direktive o začasni zaščiti ali kako smo izvotlili solidarnost

Rok Šarić in Lara Gobec
begunsko pravo, Pravo EU, upravno pravo, Pamfil 2021/22

Začasna zaščita je mehanizem evropskega prava migracij in azila, namenjen nudenju zaščite v primeru množičnega prihoda začasno razseljenih oseb. Direktiva, ki začasno zaščito ureja, je bila prvič uporabljena v praksi šele pred kratkim, marca 2022. Avtorja v članku opredeliva začasno zaščito v razmerju do statusa begunca, razlogujeva o njeni neuporabi v preteklosti in se opredeliva do postopkovnega vidika kopičenja mehanizmov varstva (evropskega) prava migracij in azila, s poudarkom na Uredbi Dublin III.

Načelo vzajemnega priznavanja skozi zadevo Melloni, doktrino Solange in zadevi Taricco

Načelo vzajemnega priznavanja skozi zadevo Melloni, doktrino Solange in zadevi Taricco

Tjaša Fajdiga

Načelo vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb v pravni red EU in držav članic vpeljuje logiko samodejnega priznavanja tujih sodb in sodnih odločb. Načelo, ki je sprva predstavljalo enostavno rešitev za zagotovitev lažjega pravosodnega sodelovanja držav članic v kazenskih in civilnih področjih, je hitro trčilo v oviro različnih standardov pravne varnosti posameznih držav članic, zaradi česar ga je bila EU prisiljena reševati z vzpostavitvijo skupnih minimalnih standardov EU, ki jih morajo države članice skladno z načelom primarnosti prednostno upoštevati. Pri tem se načelo vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb ter uporaba skupnih minimalnih standardov EU vseskozi razvija ter dobiva nove razsežnosti tudi preko sodne prakse SEU v zadevah »Melloni«, »Taricco I« in »Taricco II« ter skozi doktrino »Solange«, ki jo je razvilo nemško zvezno ustavno sodišče.