Razmerja med Državnim zborom in Vlado
Uvod
Spoznanje, da oblast ne sme biti absolutna, ima globoke korenine, ki segajo v antiko. O tem so razpravljali že Aristotel, Platon in Cicero. Vendar pa se je ta misel bolj koherentno začela razvijati šele v 17. stoletju z angleškim filozofom Johnom Lockom, ki je prvi postavil zahtevo po delitvi oblasti,1 s čimer je želel izključiti zlorabo oblasti in zagotoviti politično svobodo. Stoletje kasneje je Charles de Montesquieu v delu Duh zakonov prelil idejo o delitvi oblasti iz filozofije v politiko. Montesquieu je še temeljiteje razdelil oblast na tri veje – zakonodajno, izvršilno (upravno) in sodno. V tej razdelitvi je Montesquieu videl edino jamstvo za zagotavljanje varstva državljanov pred zlorabo državne oblasti.2
V moderni državi je sodna veja oblasti bolj samostojna, medtem ko je delovanje zakonodajne in izvršilne veje oblasti bistveno bolj prepleteno in soodvisno. Tipičen nosilec zakonodajne veje oblasti je Državni zbor, tipičen predstavnik izvršilne veje oblasti pa Vlada. Delovanje slednjih dveh organov je močno prepleteno in soodvisno. Nastanek Vlade je odvisen od političnih razmerij v Državnem zboru, hkrati pa Državni zbor z uveljavljanjem politične odgovornosti Vlade ali njenih članov lahko poskrbi za njen padec. V slovenski ustavnopravni ureditvi se razmerja med Državnim zborom in Vlado najbolj kažejo preko institutov oblikovanja Vlade, zaupnice, konstruktivne nezaupnice, poslanskega vprašanja interpelacije in preko odgovornosti posameznega ministra.
Načelo delitve oblasti
Sodobna doktrina shemo delitve oblasti šteje za fleksibilen model, kjer vsaka veja oblasti opravlja več državnih funkcij, pri tem pa je med vejami zagotovljeno medsebojno ravnotežje. Državni organi iz zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti se medsebojno nadzorujejo in omejujejo. Gre za t.i. sistem zavor in ravnovesij, preko katerega vsaka izmed vej oblasti vpliva na drugi dve.3 Vsebina načela delitve oblasti ni le v tem, da nobena od vej oblasti ne posega v pristojnost druge, ampak tudi v tem, da nobena ne opušča pristojnosti, ki jo je dolžna opraviti.4,5 Zahteva pa se tudi sodelovanje med vejami oblasti, saj si brez tega ni mogoče zamisliti delujočega sistema državne oblasti.6 Veje oblasti so torej odvisne druga od druge.7 Demokratična učinkovitost sistema delitev oblasti je odvisna od kakovosti razmerij vzajemnega nadzora, omejevanja in tudi sodelovanja med vejami oblasti.8
Naloge načela delitev oblasti so zlasti; (i) varovanje in zagotavljanje osebne svobode posameznika, (ii) preprečiti koncentracijo in monopol oblasti, (iii) vzpostaviti nadzor nad oblastjo in s tem preprečiti njeno samovoljo, zlorabo oblasti in brezpravje, (iv) smiselno razporediti državne naloge in pristojnosti, (v) vzpostaviti vzajemno kontrolo nosilcev oblasti ter (vi) vzdrževati ravnotežje in enakomerno porazdeljeno moč med posameznimi vejami oblasti in njihovimi nosilci. Delitev oblasti torej zagotavlja svobodo posameznika, hkrati pa omejujejo arbitrarno uporabo oblasti. Prav zato je to načelo bistvena prvina vsake državljanom odgovorne oblasti in pravne države.9
Načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno v slovenskem pravnem redu izhaja iz 3. člena10 Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS).11 Značilni predstavnik zakonodajne veje oblasti v Sloveniji je Državni zbor, tipični predstavnik izvršilne veje oblasti pa Vlada. Navedena organa sta funkcionalno najtesneje povezana državna organa v shemi delitve oblasti, njuno razmerje pa predstavlja osrednje razmerje v parlamentarnem sistemu.12
V klasičnem parlamentarnem sistemu sta parlament in vlada med seboj usodno povezana, saj vlada ne more obstajati brez parlamenta in nasprotno. Vlada namreč lahko obstaja le toliko časa, kolikor ima podporo v parlamentu. Na drugi strani pa vlada lahko doseže razpust parlamenta.13 Poleg tega je vlada ves čas podvržena parlamentarnemu nadzoru, ki se kaže prek različnih institutov, zlasti prek poslanskih vprašanj in interpelacij, posredno pa tudi prek nadzorstva, ki ga opravljajo delovna telesa in parlament kot celota.14
Oblikovanje Vlade
V slovenskem ustavnopravnem sistemu je Vlada oblikovana, ko je izvoljen predsednik Vlade in so imenovani ministri.15,16 Gre za dvostopenjski sistem oblikovanja Vlade, ki predstavlja slovensko posebnost. Postopek oblikovanja Vlade v slovenski ustavni ureditvi se namreč razlikuje od klasičnega parlamentarnega modela in se zgleduje po posebnostih nemške ureditve. Slednji zasleduje idejo po krepitvi vloge Vlade in njenega predsednika. V skladu z nemškim zgledom predsednik Vlade v slovenskem sistemu dobi mandat od Državnega zbora in ne od šefa države, kot je značilno za klasičen parlamentarni sistem. Zaradi načina izvolitve je predsednik Vlade precej močneje vezan na parlament, kot je to značilno v klasičnem modelu, to pa vpliva na njegovo politično odgovornost.17
Predsednika Vlade na predlog predsednika republike voli Državni zbor. Po opravljenih državnozborskih volitvah se predsednik republike posvetuje z vodji poslanskih skupin.18 Namen tovrstnih posvetov je, da predsednik republike ugotovi, kdo (praviloma gre za predsednike parlamentarnih strank) uživa zadostno podporo med poslanci, tako da bi njegova morebitna kandidatura za funkcijo predsednika Vlade tudi uspela. Pri izbiri kandidata predsednik republike ni pravno vezan na izid volitev v smislu, da bi imel dolžnost za kandidata predlagati relativnega zmagovalca volitev, kakor to zahteva pravni red v nekaterih državah.19,20 Državni zbor predsednika Vlade voli z večino glasov vseh poslancev,21 pri čemer je glasovanje tajno.22
Če kandidat za predsednika Vlade v prvem krogu ni izvoljen, lahko predsednik republike v roku 14 dni predlaga novega kandidata ali ponovno predlaga istega kandidata. Svojega kandidata lahko predlagajo tudi vsaka poslanska skupina ali 10 poslancev. Kadar je kandidatur več, se o njih glasuje po vrstnem redu vložitve predloga, pri čemer ima predlog predsednika republike prednost in se o njem glasuje najprej. Če tudi v drugem krogu noben kandidat za predsednika Vlade ni izvoljen, potem predsednik republike razpusti Državni zbor in razpiše nove volitve. Vendar je pred tem mogoč še en, tretji poskus izvolitev predsednika vlade. V roku 48 ur od ugotovitve predsednika republike, da bo razrešil Državni zbor in razpisal državnozborske volitve lahko Državni zbor z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev izvoli novega predsednika Vlade. To mu omogoča vzpostavitev manjšinske vlade.23 Če tudi tretji krog volitev predsednika vlade ni uspešen, sledi razpust državnega zbora in ponovne volitve.24 Razpust Državnega zbora ni pravica predsednika republike, temveč njegova dolžnost v primeru nastanka z URS določenih okoliščin.25, 26
Po izvolitvi predsednika vlade sledi še druga faza oblikovanja vlade – imenovanje ministrov. V nemškem parlamentarnem modelu izvoljeni kancler predlaga ministre v imenovanje predsedniku republike. V Sloveniji pa mora predsednik Vlade ministre predložiti v imenovanje Državnemu zboru v 15ih dneh po svoji izvolitvi.27, 28 Pred javnim glasovanjem v Državnem zboru, se mora vsak kandidat za ministra še predstaviti delovnemu telesu Državnega zbora iz istega delovnega področja, kot je področje ministrstva za katerega je predlagan. Vlada je oblikovana, če je imenovanih 2/3 ministrov. Vendar morajo v treh mesecih biti imenovani vsi ministri, sicer Vladi preneha mandat.29
Imenovanje ministrov v Državnem zboru predstavlja znatnejši odmik od klasičnega parlamentarnega modela v primerjavi z nemškim sistemom. V praksi je najbolj problematična možnost, da večina ministrskih mest ni zasedenih, ker ministri niso dobili zadostne podpore v Državnem zboru, ali celo, da Vlada sploh ni oblikovana, pa čeprav je isti Državni zbor izvolil predsednika Vlade. To je v nasprotju z vsako logiko parlamentarnega sistema. Imenovanje ministrov v Državnem zboru omogoča pretiran vpliv Državnega zbora na personalno zasedbo Vlade.30 To je v nasprotju z moderno zasnovo vlade, v kateri ministri odgovarjajo šefu vlade, ta pa jih lahko kadarkoli zamenja.31 Poleg tega pa to v praksi pomeni, da predsedniku Vlade ni omogočeno, da bi si izbral ekipo po lastni volji in izbiri,32 kar vpliva na kakovost delovanja Vlade kot celote.
Zaupnica
V parlamentarnem sistemu vlada ne more delovati, če ne uživa zadostne podpore v parlamentu. Slednjemu je vlada tudi odgovorna za svoje delo. Parlament uresničuje politično odgovornost Vlade preko različnih institutov, izmed katerih sta najstrožja instituta zaupnice in nezaupnice.
Zahtevo za glasovanje o zaupnici lahko sproži zgolj predsednik Vlade.33 Med zahtevo o glasovanju o zaupnici in glasovanjem v Državnem zboru mora poteči najmanj 48 ur.34 Predmet glasovanja v Državnem zboru je zaupnica Vladi, ki pa se lahko postavi na dva različna načina. O zaupnici se lahko glasuje kot o samostojnem vprašanju (gola zaupnica) ali pa se zaupnico veže na sprejem zakona ali drugo odločitev Državnega zbora (vezana zaupnica). V prvem primeru se o zaupnici posebej glasuje v Državnem zboru, v drugem primeru pa se glasuje samo o zakonu ali drugi odločitvi in če ta ni sprejeta, se šteje, da vladi ni bila izglasovana zaupnica. Če je bila odločitev sprejeta, pa se šteje, da je vladi bila izglasovana zaupnica.35
Za izglasovanje gole zaupnice je potrebna večina glasov vseh poslancev. Ni pa jasno, s kakšno večino je potrebno izglasovati vezano zaupnico. Možna sta dva odgovora – bodisi je takšno zaupnico potrebno izglasovati z absolutno večino, torej z večino vseh poslancev, bodisi zadostuje, da odločitev, na katero je zaupnica vezana, prestane glasovanje v Državnem zboru. Slednje stališče ima večjo podporo tudi zaradi pretekle prakse.36
Po neizglasovani zaupnici sta mogoči dve poti. Državni zbor v 30 dneh izvoli novega predsednika Vlade ali pa v tem času opravi ponovljeno glasovanju in Vladi, torej stari Vladi, izglasuje zaupnico. Vnovično glasovanje je dovoljeno izvesti zgolj enkrat. Če se ne zgodi niti prvo niti drugo, potem predsednik republike razpusti Državni zbor in razpiše nove državnozborske volitve.37
Konstruktivna nezaupnica
Tudi pri institutu nezaupnice se slovenska ureditev zgleduje po nemškem sistemu in uveljavlja model konstruktivne nezaupnice, ki krepi stabilnost Vlade. V modelu konstruktivne nezaupnice je mogoče izreči nezaupnico prejšnji Vladi zgolj tako, da se zadostna večina v parlamentu poenoti okrog novega predsednika Vlade in mu izglasuje podporo. Ker je to mnogo težje doseči, kot se zgolj poenotiti v nasprotovanju obstoječi Vladi, to naredi položaj Vlade stabilnejši kot v klasičnem parlamentarnem sistemu.38
Zahtevo za glasovanje o nezaupnici Vladi sproži predlog, ki ga vloži najmanj 10 poslancev.39 O konstruktivni zaupnici se glasuje tako, da se izvoli novega predsednika Vlade. Z izvolitvijo nove osebe na to funkcijo je dotedanji predsednik Vlade razrešen, s čimer preneha funkcija tudi vsem članom vlade. Ti opravljajo tekoče posle40 do zaprisega nove Vlade.41 Vendar pa z izvolitvijo novega predsednika Vlade preko instituta konstruktiven nezaupnice, postopek sestave Vlade še ni končan. Državni zbor mora namreč še imenovati ministre. Lahko se tudi zgodi, da do oblikovanja Vlade sploh ne pride, saj ministri niso imenovati, kar pravzaprav izniči idejo konstruktivne nezaupnice.42
Poslansko vprašanje
Za najblažjo obliko uresničevanja politične odgovornosti Vlade v Državnem zboru velja poslansko vprašanje.43 Pravica poslanca do zastavljanja vprašanj Vladi ali posameznemu ministru predstavlja pomemben način izvajanja nadzora nad delom Vlade in posamičnih ministrstev in s tem odgovornosti Vlade do Državnega zbora. Poslansko vprašanje je namenjeno uveljavljanju individualne odgovornosti ministra in lahko le posredno privede do kolektivne odgovornosti ministrov. Načeloma velja, da poslanska vprašanja položaja Vlade neposredno ne ogrožajo.44
Poslansko vprašanje se postavi glede posameznega vprašanja iz pristojnosti Vlade ali posamičnega ministrstva.45 Zastavi se bodisi vladi bodisi posameznemu ministru.46 V praksi je poslansko vprašanje način, s katerim dobi poslanec informacijo o neki zadevi ali pa hoče z njim pokazati na nesposobnost ministra oz. napake pri njegovem delu. V slovenskih razmerah institut nima večjega pomena, zlasti zato, ker nima pravega vpliva na delovanje Vlade in odgovornost ministrov.47
Interpelacija
Namen interpelacije je, da se začne razprava o politični odgovornosti Vlade ali posameznega ministra, na podlagi te pa se opravi glasovanje.48 Interpelacijo o delu Vlade ali posameznega ministra lahko vloži najmanj deset poslancev.49 Vložiti se mora pisno in v njej mora biti jasno zastavljeno vprašanje, ki je njen predmet.50 Interpelacija se predloži predsedniku Državnega zbora, ta pa z njo seznani poslance in predsednika Vlade oz. ministra, na katerega se interpelacija nanaša.51 Pred razpravo o interpelaciji ima predstavnik poslancev, ki so vložili interpelacijo, pravico do obrazložitve. Tudi predsednik Vlade oz. minister ima pravico, da na interpelacijo odgovori bodisi pisno bodisi ustno.52 Obrazložitvam sledi razprava o interpelaciji.
Razprava se lahko konča s sklepom o oceni dela Vlade oz. posameznega ministra lahko pa se nadaljuje z glasovanjem o nezaupnici Vladi kot celoti oz. posameznemu ministru.53 Posledica nezaupnice je, da Državni zbor Vlado oz. ministra razreši. Ker naša ustavnopravna ureditev pri položaju Vlade poudarja čim večjo stabilnost tega organa, je potrebno določbe o interpelaciji vlade iz 118. člena URS povezati z določbami o konstruktivni nezaupnici iz 116. člena URS. To pomeni, da lahko po opravljeni razpravi o interpelaciji večina vseh poslancev izreče nezaupnico Vladi le tako, da na predlog najmanj 10 poslancev izvoli novega predsednika Vlade. Če predlagatelj interpelacije predlaga, da se Vladi izreče nezaupnica, mora predlagati tudi kandidata za novega predsednika Vlade. Po končani razpravi o interpelaciji ministra lahko 10 poslancev predlaga, da se glasuje o nezaupnici ministru, zoper katerega je bila interpelacija vložena.54
Institut interpelacije predstavlja za opozicijo proceduralno najlažji, politično pa najmanj tvegan način preizkušanja trdnosti položaja Vlade in vladne koalicije.55 V javnosti ima navadno interpelacija velik odmev in pomeni svojevrsten politični pritisk na Vlado in vladajočo stranko oziroma strankarsko koalicijo. Moč interpelacije kot sredstva opozicije še dodatno krepi to, da ministre imenuje in razrešuje Državni zbor. To pa nujno poudarja individualno odgovornost ministrov in njihovo tesnejšo vezanost na predstavniško telo.56
Odgovornost posameznega ministra
V parlamentarnem sistemu je vlada sestavljena iz predsednika vlade in ministrov. Slednji imajo dvojno vlogo. So hkrati člani vlade kot kolegijskega organa, kjer sooblikujejo splošne vladne politike, poleg tega pa vodijo ministrstva kot organe državne uprave. Posledica tega je dvojna politična odgovornost ministrov, v okviru katere so odgovorni tako kolektivno kot individualno.57
Kolektivna odgovornost ministra se kaže v tem, da je minister na svojem položaju lahko le toliko časa, dokler je na položaju vlada, katere član je. Zaradi položaja predsednika vlade v sodobnem parlamentarnem sistemu se je uveljavilo pravilo, da odstop predsednika vlade hkrati pomeni tudi odstop celotne vlade. Medtem pa je individualna odgovornost ministra vezana zgolj na njegovo osebo. Takšna odgovornost se uveljavlja predvsem s poslanskimi vprašanji, interpelacijo, pravico do odstopa in tudi z ustavno obtožbo. Za sodobne parlamentarne sisteme je značilna krepitev kolektivne odgovornosti ministrov na račun njihove individualne odgovornosti. Slednja se ne uveljavlja več prek parlamenta, temveč običajno znotraj same vlade.58
V slovenskem ustavnopravnem redu je položaj predsednika Vlade močno oslabljen, saj ministre imenuje Državni zbor. Takšen način imenovanja poudarja individualno odgovornost ministrov in njihovo tesnejšo vezanost na Državni zbor.59 Pravzaprav edini vzvod za uveljavljanje individualne odgovornosti ministra, ki ga ima predsednik Vlade na voljo je, da Državnemu zboru predlaga razrešitev ministra.60 Vendar pa je v slovenski zgodovini že prišlo do primera, ko Državni zbor ni razrešil ministra, čeprav je predsednik Vlade razrešitev predlagal.61, 62
V slovenskem sistemu državne ureditve je Državni zbor močnejši od Vlade
V parlamentarnem sistemu organizacije državne oblasti velja, da sta si parlament in vlada načeloma enakopravna. Vendar pa je v svetu mogoče zaznati trend povečevanja moči vlade ob hkratnem zmanjševanjem moči parlamenta. Vlada tako opravlja aktivno vlogo iniciatorja zakonodaje, medtem ko je vloga parlamenta predvsem v tem, da potrjuje njene predloge in podpira njene politike. Prav nasprotno pa velja za slovensko različico parlamentarnega sistema. Zanjo je namreč značilno, da je vpliv Državnega zbora na oblikovanje in delovanje Vlade neprimerno večji v primerjavi s klasičnim parlamentarnim sistemom.63
Nekateri temeljni elementi slovenskega modela organizacije državne oblasti niso uresničeni na sprejemljivi ravni, zlasti načelo enakopravnosti vej oblasti.64 Jedro slovenske oblike parlamentarnega sistema sicer tvori nemška ideja o krepitvi stabilnosti vlade. Temu služita predvsem instituta volitev predsednika Vlade v Državnem zboru in institut konstruktivne nezaupnice.65 K stabilnosti Vlade pripomore tudi ureditev, ki omogoča do tri kroge volitev predsednika Vlade.66 Vendar, čeprav nemški parlamentarni sistem predstavlja jedro slovenske organizacije državne oblasti, pa je v slovenski sistem vpletena še vrsta elementov skupščinskega sistema, kot je institut imenovanja ministrov s strani Državnega zbora in močna volilna funkcija Državnega zbora.67 Moč Državnega zbora se kaže tudi v tem, da lahko na različne načine doseže razrešitev Vlade ali posameznega ministra. Medtem pa Vlada ne more doseči razpusta Državnega zbora, niti v primeru vladne ali parlamentarne krize.68 Navedeni instituti delujejo v nasprotni smeri kot nemški vzori in znatno povečujejo odvisnost Vlade od Državnega zbora ter krepijo moč Državnega zbora v razmerju do Vlade v primerjavi z razmerjem, ki so značilno za klasični parlamentarni sistem.69 Prav tako se nekateri instrumenti, ki zagotavljajo enakopravnost obeh vej oblasti, ne morejo uveljaviti v zadostni meri. To še posebej velja za instituta zaupnice in nezaupnice.70 Vse navedeno slabi in zamegljuje načelo delitve oblasti, zaradi česar je mogoče celo trditi, da je ta del slovenske ustavne ureditve v nasprotju z zahtevo po delitvi oblasti.71 Posledično nekateri avtorji celo navajajo, da je za slovenski model organizacije državne oblasti značilna mešanica elementov tako skupščinskega kot tudi parlamentarnega sistema.72
Sklepno
Človekove pravice in iz njih izhajajoča svoboda posameznika predstavljajo glavne značilnosti moderne države. In prav zaradi potrebe po zaščiti posameznika je v 17. stoletju vzniknila ideja delitve oblasti. Dandanes praviloma govorimo o delitvi na tri veje oblasti. Izmed njih je sodna veja bolj samostojna, medtem ko sta zakonodajne in izvršilna veja bistveno bolj prepleteni in soodvisni. Posledično sta tudi Državni zbor in Vlada prepletena in soodvisna, saj gre za tipična predstavnika navedenih vej oblasti.
V parlamentarnem sistemu delitve oblasti, kamor spada tudi slovenska ureditev, načeloma velja, da sta si parlament in vlada enakovredna. Od tega odstopa nemški model, ki gradi na ideji stabilnosti vlade. Sovenski model deloma povzema nemško ureditev, deloma pa od nje odstopa v povsem drugi smeri in krepi vlogo Državnega zbora. Slednji ima tako ključno vlogo pri nastanku Vlade, saj izvoli tako predsednika Vlade kot tudi imenuje vse ministre. Ker je postopek oblikovanja Vlade v slovenski ureditvi dvostopenjski, lahko pride do absurdnih primerov, kjer ista sestava Državnega zbora izvoli predsednika Vlade, ne imenuje pa ministrov, ki jih slednji predlaga. Zaradi takšnega postopka imenovanja ministrov so ti pretirano individualno odgovorni Državnemu zboru, kar se vidi tudi skozi institute interpelacije in odgovornosti posameznega ministra. Po drugi strani pa so ministri še premalo odgovorni predsedniku Vlade, ki jih ne more sam odpoklicati, ampak lahko njihovo rešitev zgolj predlaga Državnemu zboru. Za slovenski sistem državne ureditve je torej značilno neravnotežje med močjo Vlade in močjo Državnega zbora v prid slednjega. Gre celo za takšno nesorazmerje, da nekateri slovensko ureditev opisujejo kot kombinacijo skupščinskega in predsedniškega sistema.
SEZNAM LITERATURE
1 V tem pogledu je bil antipod Hobbesa, ki je zagovarjal absolutno oblast monarha.
2 Šturm, OMEJITEV OBLASTI: USTAVNA IZHODIŠČA JAVNEGA PRAVA (1998), str. 11-13.
3 Prav tam, str. 18, 25-26.
4 Avbelj idr., KOMENTAR USTAVE REPUBLIKE SLOVENIJE (2019), str. 63.
5 Še zlasti, če je taka dolžnost naložena s sodno odločbo.
6 Šturm, OMEJITEV OBLASTI: USTAVNA IZHODIŠČA JAVNEGA PRAVA (1998), str. 11.
7 18. točka Odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-474/18 z dne 10. december 2020.
8 Šturm, OMEJITEV OBLASTI: USTAVNA IZHODIŠČA JAVNEGA PRAVA (1998), str. 28.
9 Prav tam, str. 27.
10 Ta v svojem drugem odstavku navaja: »V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.«
11 Ustava Republike Slovenije (URS), Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a in 92/21 – UZ62a.
12 Grad, PARLAMENTARNO PRAVO (2013), str. 109 -110.
13 Prav tam.
14 Grad, RAZMERJE MED ZAKONODAJNO IN IZVRŠILNO OBLASTJO (1998), str. 1192-1199.
15 Grad, PARLAMENTARNO PRAVO (2013), str. 114.
16 Predsednik Vlade in ministri morajo pred nastopom funkcije pred Državnim zborom še podati svojo prisego.
17 Grad, PARLAMENTARNO PRAVO (2013), str. 115.
18 Avbelj idr., KOMENTAR USTAVE REPUBLIKE SLOVENIJE (2019), str. 221.
19 Npr. v Grčiji, Romuniji in Bolgariji.
20 Avbelj idr., KOMENTAR USTAVE REPUBLIKE SLOVENIJE (2019), str. 221.
21 Tj. 46 glasov.
22 Grad, PARLAMENTARNO PRAVO (2013), str. 114-115.
23 Manjšinska vlada je vlada, ki nima večinske podpore v parlamentu.
24 Grad, PARLAMENTARNO PRAVO (2013), str. 114-115.
25 Grad, RAZMERJE MED ZAKONODAJNO IN IZVRŠILNO OBLASTJO (1998), str. 1192-1199.; Debelak, POTI DO PREDČASNIH VOLITEV (2011), str. 14.
26 Če ne pride do izvolitve predsednika Vlade v Državnem zboru niti v drugem ali tretjem krogu volitev ali če vladi ni izglasovana zaupnica, pa v 30 dneh odtlej ni niti predsedniku Vlade pri ponovljenem glasovanju izglasovana zaupnica niti ni izvoljen nov predsednik Vlade.
27 Grad, PARLAMENTARNO PRAVO (2013), str. 116.; Avbelj idr., KOMENTAR USTAVE REPUBLIKE SLOVENIJE (2019), str. 225.
28 Če predsednik Vlade tega ne stori v roku oz. dodatnem roku, ki mu ga lahko postavi Državni zbor, mu funkcija preneha.
29 Grad, PARLAMENTARNO PRAVO (2013), str. 116, 118 in 119.
30 Prav tam, str. 115-116.
31 Grad, PREDSEDNIK VLADE IN MINISTRI (2002), str. 1260.; Grad, PARLAMENTARNO PRAVO (2013), str. 116.
32 Grad, DRŽAVNI ZBOR IN OBLIKOVANJE VLADE (2012), str. 1114.
33 Grad, PARLAMENTARNO PRAVO (2013), str. 119 - 122.
34 Avbelj, USTAVNE DILEME OB GLASOVANJU O ZAUPNICI VLADI (2011), str. 6.
35 Grad, RAZMERJE MED ZAKONODAJNO IN IZVRŠILNO OBLASTJO (1998), str. 1192-1199.
36 Avbelj, USTAVNE DILEME OB GLASOVANJU O ZAUPNICI VLADI (2011), str. 6.
37 Grad, RAZMERJE MED ZAKONODAJNO IN IZVRŠILNO OBLASTJO (1998), str. 1192-1199.
38 Pogorelec, OBLIKOVANJE VLADE IN KONSTRUKTIVNA NEZAUPNICA (2012), str. 1136.
39 Grad, PARLAMENTARNO PRAVO (2013), str. 122.
40 Ni natančno opredeljeno kaj pomeni besedna zveza »tekoči posli«, vendar gre to zahtevo razumeti tako, da v tem času Vlada lahko sprejema zgolj nujne odločitve.
41 Grad, RAZMERJE MED ZAKONODAJNO IN IZVRŠILNO OBLASTJO (1998), str. 1192-1199.
42 Pogorelec, IZIGRANA KONSTRUKTIVNA NEZAUPNICA (2013), str. 6.
43 Grad, POSLANSKA VPRAŠANJA, INTERPELACIJA IN NEZAUPNICA VLADI (2010), str. 1289.
44 Grad, PARLAMENTARNO PRAVO (2013), str. 126 in 127.; Grad, RAZMERJE MED ZAKONODAJNO IN IZVRŠILNO OBLASTJO (1998), str. 1192-1199.
45 Grad, POSLANSKA VPRAŠANJA, INTERPELACIJA IN NEZAUPNICA VLADI (2010), str. 1289.
46 Grad, PARLAMENTARNO PRAVO (2013), str. 126.
47 Grad, RAZMERJE MED ZAKONODAJNO IN IZVRŠILNO OBLASTJO (1998), str. 1192-1199.
48 Grad, PARLAMENTARNO PRAVO (2013), str. 126-127.
49 Grad, RAZMERJE MED ZAKONODAJNO IN IZVRŠILNO OBLASTJO (1998), str. 1192-1199.
50 Grad, PARLAMENTARNO PRAVO (2013), str. 128-129.
51 Cerar, INTERPELACIJA: PROBLEMI V PRAKSI IN TEORIJI (1993), str. 18-19.
52 Grad, PARLAMENTARNO PRAVO (2013), str. 129.
53 Grad, RAZMERJE MED ZAKONODAJNO IN IZVRŠILNO OBLASTJO (1998), str. 1192-1199.
54 Grad, PARLAMENTARNO PRAVO (2013), str. 128-129.
55 Prav tam, str. 172.
56 Grad, RAZMERJE MED ZAKONODAJNO IN IZVRŠILNO OBLASTJO (1998), str. 1192-1199.
57 Grad, POLOŽAJ MINISTRA IN NJEGOVA ODGOVORNOST (1995), str. I-IV.
58 Prav tam.
59 Prav tam.
60 Grad, PREDSEDNIK VLADE IN MINISTRI (2002), str. 1260.; Grad, PARLAMENTARNO PRAVO (2013), str. 121.
61 Pogorelec, OBLIKOVANJE VLADE IN KONSTRUKTIVNA NEZAUPNICA (2012), str. 1136.
62 Junija 1994 Državni zbor ni razrešil ministrice za delo, družino in socialne zadeve Jožice Puhar, čeprav je predsednik Vlade Janez Drnovšek Državnemu zboru predlagal njeno razrešitev.
63 Grad, PARLAMENTARNO PRAVO (2013), str. 111.
64 Grad, RAZMERJE MED ZAKONODAJNO IN IZVRŠILNO OBLASTJO (1998), str. 1192-1199.
65 Grad, PARLAMENTARNO PRAVO (2013), str. 111.
66Ribičič, OPOZICIJA IN PARLAMENTARNA KRIZA (2011), str. 1090.
67Grad, PARLAMENTARNO PRAVO (2013), str. 111.
68 Ribičič, OPOZICIJA IN PARLAMENTARNA KRIZA (2011), str. 1090.
69 Grad, PARLAMENTARNO PRAVO (2013), str. 111.
70 Grad, RAZMERJE MED ZAKONODAJNO IN IZVRŠILNO OBLASTJO (1998), str. 1192-1199.
71 Jarkovič, IMENOVANJE MINISTROV VLADE KOT RELIKT SKUPŠČINSKEGA SISTEMA (2008), str. 8-9.
72 Grad, RAZMERJE MED ZAKONODAJNO IN IZVRŠILNO OBLASTJO (1998), str. 1192-1199.
