Čeprav sta pravo in (nevro)znanost na prvi pogled morda nekoliko nenavadna partnerja, je njuno razmerje v praksi nujno – pravo je glede precejšnjega števila pravno relevantnih okoliščin neuko in zato potrebuje pomoč znanosti. Poleg tega nova (nevro)znanstvena odkritja prinašajo številne obljube – od odkrivanja laži z fMRI napravami do uporabe možganskih slik za napovedovanje verjetnosti izvršitve kaznivih dejanj v prihodnosti. Še pred uporabo (nevro)znanstvenih dognanj v sferi prava pa je potrebno razčistiti konceptualni problem, ki predstavlja neke vrste šum v komunikaciji med področjema. Glavno oviro predstavlja nesoglasje med izhodiščema obeh področij: medtem ko je pravo osredotočeno na ugotavljanje konkretnih, specifičnih okoliščin glede ravnanja posameznika, znanost operira na drugačen način – osredotočena je na opazovanje pojavov v določenem vzorcu (delu populacije) in ugotavljanju splošnih pravil. Pravo se osredotoča na posameznika (»I« - individual), znanost pa obravnava pojave na ravni skupine (»G« - group). Prav ta različna konceptualna izhodišča odpirajo vrata za tako imenovan G2i problem.