Apr 2

Apr 2 Okoljska pravna osebnost in trajnostni razvoj

Enega večjih izzivov človeštva v zadnjih desetletjih predstavlja vzpostavitev filozofskih pristopov, znanstvenih metod in pravnih okvirjev, ki bi kot nekakšna usklajena, koherentna celota omogočali temelje za trajnostni razvoj in nenazadnje za preživetje našega planeta. Na trenutke se zdi, da so nas nebrzdana grabežljivost, oportunističen individualizem in razraščajoča brezbrižnost pripeljali do točke brez povratka, kar gre v določeni meri pripisati trenutni gospodarski in družbeni ureditvi, ki slepo in neumorno sledi antropocentristični orientaciji družbe. Povedano z drugačnega zornega kota, na trenutke se zdi, da smo priča realnosti, ki je niti pravo ne zmore več dohajati oz. jo na trenutke zasoplo ujame z ukrepi, ki so navkljub svoji optimistični naravi deležni številnih kritik, v praksi pa se po navadi izkažejo za nezadostne.1

Kljub vztrajnim kritikam pravnih rešitev nedvomno drži, da je pravna regulacija tudi na tem področju nujna. Neizpodbitno velja dejstvo, da je pravo nenehno ustvarjalno pri odzivanju na družbene spremembe, te ustvarjalnosti pa mu ne manjka niti pri odzivanju na čedalje bolj občutne okoljske spremembe. Slednje je predvsem razvidno ravno na primeru instituta okoljske pravne osebnosti – pravnemu konceptu, ki kot del globalnih premikov v pravu dozoreva hkrati z nečim, kar se kaže kot celovito ponovno ovrednotenje prisotnosti človekovega interesa v odnosu z naravo,2 ter hkrati s svežim, poglobljenim zagonom koncepta trajnostnega razvoja.

Temelji trajnostnega razvoja

Prvo konkretizirano omembo koncepta trajnostnega razvoja je leta 1987 podala norveška političarka Gro Harlem Brundtland, ki je trajnostni razvoj opisala kot »zadovoljevanje potreb sedanjega človeškega rodu, ne da bi ogrozili možnosti prihodnjih rodov, da zadovoljijo svoje potrebe«.3

Trajnostni razvoj je svoj resnični zagon doživel leta 2015 na Vrhu Organizacije Združenih narodov o trajnostnem razvoju, kjer je bila septembra istega leta sprejeta Agenda 2030 za trajnostni razvoj, ki je univerzalna, saj bodo morale njene cilje do leta 2030 uresničiti vse države sveta.4 Primarno vodilo Agende 2030 je, da ne pozabimo na nikogar, eden izmed njenih ključnih ciljev pa predstavlja petnajsti cilj, ki poudarja pomembnost življenja na kopnem in predstavlja vezni člen med trajnostnim razvojem in konceptom okoljske osebnosti ter promovira zaščito, obnovo in trajnostno rabo kopenskih ekosistemov, trajnostno upravljanje z gozdovi, boj proti izsekavanju gozdov, zaustavitev in preobrat v degradaciji prsti ter zaustavitev izgubljanja biodiverzitete.

Koncept okoljske pravne osebnosti

Pravna sposobnost pomeni sposobnost (fizične) osebe biti nosilec pravic in obveznosti. Poleg fizičnih oseb so subjekti pravnih razmerij tudi pravne osebe, ki so definirane kot družbene tvorbe, ki jim je pravni red priznal pravno sposobnost. Kot opisuje Pavčnik, je razlog, da so posamezniki in pravne osebe pravni subjekti, vrednostna odločitev, da se določene pravice in dolžnosti pripisujejo (prištevajo) tem subjektom: »Njihova subjektiviteta je šele sad odločitve, da jim je treba to kakovost priznati, jim s tem omogočiti, da so nosilci pravic in dolžnosti, in jih tako tudi »usposobiti«, da izvajajo dejavnosti, ki bi jih kot pravni nesubjekti ne mogli izvajati ali pa bi jih morali izvajati drugače. V tem pomenu je pravna subjektnost vselej »umetna«, in če je dobro odbrana, tudi ustvarjalna. Stvar vsakokratne pravne ureditve je, da predvidi, kdo in kateri organizmi so lahko oziroma kdo in kateri organizmi ne morejo biti pravni subjekti.«5

Ta ustvarjalnost, ki jo omenja Pavčnik, pa se najbolje izrazi ravno v primeru koncepta okoljske pravne osebnosti, ki bi s svojo inovativnostjo lahko pomenila pomemben preboj v doseganju ciljev trajnostnega razvoja.

Okoljska pravna osebnost je koncept, ki dodeljuje določenim okoljskim entitetam status pravne osebe, kar pomeni, da bi takšne entitete pridobile pravice in obveznosti, pravno zaščito ter odgovornost pravnega subjekta, kar bi imelo praktične posledice predvsem v primeru pravnih sporov, kjer bi lahko imela narava po tej logiki tako aktivno kot pasivno procesno legitimacijo.

Podelitev tovrstnega statusa določenim dejavnikom ekosistema je bila že od samega začetka utemeljena z namenom zaščite narave in njenih elementov.6 Zagovorniki podelitve okoljske pravne osebnosti namreč stojijo na stališču, da bi bilo mogoče s podelitvijo pravne osebnosti (in predvsem pravic) posameznim ekosistemom vzpostaviti boljše ravnotežje med človeštvom in naravo ter ekosistemom »vrniti« pravice, ki so jim bile »kratene« več stoletij. Med nekaterimi avtorji se pojavlja tudi ideja, da bi lahko imeli elementi narave zgolj določene pravice brez obveznosti – npr. lahko bi imeli pravico do okoljske dobrobiti in biodiverzitete; gozdovi bi lahko imeli pravico do ohranitve svoje biomase; oceani bi lahko imeli pravico do čistega okolja brez plastičnega onesnaževanja; pravica čebel bi lahko bila ne poginiti na račun industrijskih pesticidov.7

Razvoj

Pojem okoljske pravne osebnosti se prvič pojavi v prispevku Christopherja D. Stonea »Should Trees Have Standing? Towards Legal Rights for Natural Objects« iz leta 1972, ki velja za pionirsko delo na tem pravnem področju. Stone se pri argumentiranju dodeljevanja pravic naravi opre na zgodovino dodeljevanja pravne subjektivitete korporacijam; koncept, ki je bil v pravni zgodovini prvotno sprejet s številnimi zadržki ter z izjemno restriktivno razlago.8 Pri tem Stone opozarja na dejstvo, da je bila tekom pravne zgodovine vsaka dodelitev pravnih pravic neki novi entiteti sprva nepredstavljiva.9 Tako kot v primeru korporacij gre namreč tudi pri okoljski pravni osebnosti za (umetno ustvarjen) pravni pojem, ustanovljen izključno z namenom lažjega uveljavljanja in uresničevanja pravic, ki so ekskluzivno dodeljeni tovrstni entiteti. Stone dodaja, da v kolikor bi naravi dodelili sklop pravic, to seveda ne bi pomenilo vseh pravic, ki si jih je možno zamisliti, kar ponovno ponazori na primeru korporacij, ki se na primer ne morejo sklicevati na peti amandma k ameriški ustavi.10

Podrobnejšo analizo, ki nas pripelje do razvoja koncepta okoljske pravne osebnosti in ki sicer presega zastavljene okvirje tega prispevka, je možno plastično ponazoriti v treh glavnih razvojnih fazah ukrepov za zaščito okolja, kot jih opisujeta S. Emmenegger ter A. Tschentscher v pomembni razpravi »Taking Nature's Rights Seriously: The Long Way to Biocentrism in Environmental Law«. V prvem obdobju zaščite okolja v poznem 19. stoletju je pravo še vedno poudarjalo prednost človeškega interesa. V naslednjem obdobju je v ta interes zaobjelo še interese prihodnjih generacij, s tem pa priznalo medgeneracijsko dimenzijo zaščite narave. Glavni premik je sledil v tretjem obdobju, katerega začetki segajo v drugo polovico 20. stoletja, in ki prepozna notranjo vrednost narave. Okoljska etika, povezana z zadnjim obdobjem, mora vstopiti v svet, ki kljubuje antropocentrističnemu načinu razmišljanja ter s tem naznaniti paradigmatičen premik v okoljskem pravu, ki prepoznava pravice narave in ne zgolj pasivno sprejema dolžnosti človeštva v razmerju do narave.11

Na tej točki je smotrno opomniti na dve teoriji o naravi pravice, ki lahko služita kot opora pri razumevanju ozadja dodeljevanja pravne subjektivitete naravnim elementom, in sicer na teorijo volje in teorijo interesa. Prva teorija gradi na prepričanju, da voljna moč in voljna oblast izražata tipično voljo abstraktnega pravnega subjekta, torej možnost, da pravni subjekt na določen način ravna.12 Ta teorija pa zanemarja interesno plat pravice, ki je v ospredju teorije interesa, ki pravi, da je pravica pravno zavarovan interes, v pristojnosti zakonodajalca pa je, da posamezne interese ovrednoti in presodi, kateri so tako pomembni, da jih je treba tudi pravno zavarovati.13 Okoljsko pravno osebnost bi lahko na podlagi omenjenega torej uvrstili pod slednjo teorijo, pri čemer bi bilo treba utemeljeno izkazati oz. artikulirati interes narave, ki bi bil upravičen do tovrstne zaščite.

Dileme

Argumenti za zaščito narave so torej prisotni že nekaj časa, šele nedavno pa se je pozornost pravne in znanstvene stroke preusmerila iz izključno človeškega interesa izkoriščanja narave v zaščito narave zavoljo prihodnjih generacij in nadalje v zaščito narave kot nečesa, kar ima vrednost samo po sebi,14 s tem pa se je odprla pot razvoju koncepta okoljske pravne osebnosti. Z vsakim novim izumom bodisi na znanstvenem bodisi na pravnem področju pa se hkrati rodijo tudi dvomi in kritike.

Argumenti v prid okoljski pravni osebnosti

Dileme o legitimnosti podeljevanja pravne osebnosti naravi se je dotaknil že Christopher D. Stone, ki za določene okoljske entitete pravi, da so (bile) tradicionalno obravnavane zgolj kot objekt oz. sredstvo človeškega zavojevanja in izkoriščanja. Zagovarja tezo, da ni neizogibno, niti ni pametno, da narava ne bi imela pravic, s katerimi bi zahtevala npr. odškodnino. Po avtorjevem stališču ni primeren odgovor, ki pravi, da naj reke in gozdovi ne bi imeli procesne legitimacije zgolj zaradi dejstva, da ne morejo govoriti, kar podpre z argumentom, da tudi korporacije, univerze in države ne morejo govoriti.

Gordonova pravi, da čeprav v večini pravnih ureditev okolje nima pravne subjektivitete, ima le-to pravzaprav bolj prepričljiv in legitimen argument za dodelitev pravic, kot je to družbeno sprejeto.15 Prav tako zagovarja stališče, da so ugovori glede sposobnosti narave biti nosilec pravic neutemeljeni. Pri tem se sklicuje na že omenjeni prispevek »Taking Nature's Rights Seriously«, ki opozarja, da bi omejevanje dodeljevanja pravic zgolj na subjekte, ki se svojih interesov zavedajo, imelo za posledico to, da bi bilo nemogoče (na razne pravne načine) zaščititi npr. novorojenčke ali celo še nerojene otroke. Po mnenju avtorjev tega prispevka je namreč koncept »pravic« zgolj pravno in moralno sredstvo za doseganje določene stopnje zaščite. To je tudi razlog, zakaj imajo korporacije pravice. Drugače povedano, katerakoli entiteta, potrebna zaščite, ki se najbolje izrazi s pomočjo koncepta pravic, bo imela sposobnost biti subjekt tovrstnih pravic.16

Naslednja dilema, ki spontano sledi zaključku, ki je bil predstavljen v prejšnjem odstavku, je vprašanje učinkovitega uveljavljanja pravic s strani narave. Stone se v nadaljevanju svojega prispevka iz leta 1972 posveti praktični aplikaciji tega instituta, predvsem procesni legitimaciji, kjer vzpostavlja primerjavo s pravnimi zastopniki za korporacije. V takih primerih v imenu korporacij govorijo pravni zastopniki, kakor tudi v primeru oseb, ki se samostojno ne morejo zagovarjati na sodišču, katerim je dodeljen skrbnik.17 Na podlagi analogije zaključi, da bi morali vzpostaviti sistem, v katerem »prijatelj« naravnega elementa, ki sklepa, da je le-ta ogrožen, lahko vloži prijavo na sodišče za dodelitev skrbništva.18 Temu sledita tudi avtorja Emmenegger in Tschentscher, ki trdita, da je zastopanje narave možno s pomočjo instituta »skrbnika narave«, ki naj bi bil analogen skrbnikom, ki se postavijo v primeru poslovno nesposobnih oseb, ki ne morejo (učinkovito) zastopati svojih interesov v pravnem kraljestvu.19

Prav tako na tej točki ne moremo mimo preko že omenjene interesne teorije, na podlagi katere bi lahko utemeljili podelitev pravne subjektivitete naravi. Kot trdi Jhering: »pojma volje in moči ne moreta odkriti, v čem je življenjskost pravic: pravice ne obstajajo zaradi tega, da se z njimi uresničuje ideja abstraktne pravne volje, ampak so tu zaradi tega, da se z njimi varujejo življenjski interesi in potrebe. Bistvo pravice je torej korist.«20

Na tako zastavljeni podlagi sem primorana izraziti delno nestrinjanje z dr. Pavčnikom v delu, ko pravi, da je pravo konec koncev vendarle zaradi ljudi.21 Temu sledi trditev, da je očitno, da živali, rastline in neživa narava ne morejo biti pravni subjekti v ustaljenem pomenu te besede, v opombi pa nadaljuje, da so živali, rastline in nasploh človekovo okolje »le« vrednota, ki jo je treba pravno varovati in s tem dosegati, da jih človek smotrno uporablja in da vanje ne posega na pravno nedovoljene načine. Z začetno trditvijo se strinjam v delu, da pravo služi ljudem, vendar bi želela poudariti, da ne služi izključno ljudem. V luči ciljev trajnostnega razvoja, ki jih želimo ne zgolj doseči, ampak tudi preseči in dolgoročno uresničevati, bi morali tovrstno antropocentristično dojemanje narave nadomestiti z zavedanjem o koristih narave; natančneje, da je narava naš dom ter kot taka predstavlja ključno komponentno našega obstoja in ne zgolj sredstvo izkoriščanja. Prevzemanje takega načina mišljenja nam omogoča tudi spoznanje, da do sedaj poznani instituti in koncepti rigorozne okoljevarstvene zakonodaje ne uresničujejo svojega namena v zadostni meri, saj so zaradi trenutne gospodarske ureditve, ki v ospredje postavlja težnjo po čedalje bolj intenzivni potrošnji in industrijski dejavnosti ter s tem povezane škodljive posledice, postali skoraj neuresničljivi in posledično neučinkoviti. Dobronamerne težnje tovrstnih zakonodaj nikoli ne bodo prišle do izraza v družbi, ki nenehno brez premisleka v ospredje postavlja človeka ter njegove patološko nepotešene potrebe, hkrati pa zapostavlja naravno vlogo okolja, tepta substanco narave in se čedalje bolj odmika od vizije neškodljivega sobivanja človeka z naravo.

Argumenti proti okoljski pravni osebnosti

Nekateri avtorji so mnenja, da s tem, ko damo večji poudarek na pravice narave, zanemarimo aspekt dolžnosti države do narave. Arbitrarna dodelitev pravne subjektivitete naravi naj namreč ne bi dosegla nič drugega, kot omogočila državi, da se razbremeni dolžnosti ohranitve in vzdrževanja ekosistemov.22 Nekateri avtorji tudi opozarjajo, da bi s podelitvijo okoljske pravne osebnosti naravo pravzaprav razvrednotili, saj bi skrb za okolje preprosto prepustili tistim osebam, ki so zadolžene za uveljavljanje njihovih (tako podeljenih) pravic in interesov, medtem ko bi človeštvo nadaljevalo z zasledovanjem lastnih, avtonomnih interesov brez ozira na notranjo vrednost narave in na naš odnos do nje.23

Če sledimo temu stališču, bi lahko (pre)hitro prišli do (napačnega) zaključka, da potemtakem ni več potrebe po mehanizmih, ki urejajo posege v prostor oz. vzpostavljajo razne omejitve in prepovedi v povezavi s posegi v naravo. Tako prepričanje namreč ne vodi avtomatsko v odpravo vseh varovalk s strani države, saj bi v takem primeru zanikali dejstvo, da je izvor problema ravno v takih pretiranih posegih.

Zanimivo dilemo predstavlja tudi vprašanje prevlade javne koristi nad pravicami narave. Če bi podelili pravice naravi, je na mestu vprašanje, kakšno mesto zasedajo le-te v hierarhiji pravic. Po eni strani želimo pravice narave (vsaj konceptualno) približati ravni pravic, ki jih imajo fizične ali pravne osebe, po drugi strani pa pravice narave lahko spadajo (tudi) v kategorijo javnega interesa, saj varovanje okolja neizogibno pomeni varovanje javnega interesa. Tako dilemo bi veljalo razreševati v vsakem posameznem primeru, nekateri avtorji pa sicer zagovarjajo, da bi v sodni odločitvi splošen »interes države« vedno prevladal nad interesom narave; buldožerji razvoja bodo poteptali lepote naravnega okolja, saj naj pravice narave ne bi ščitile pred takim nasiljem, temveč ravno obratno, sodne odločitve naj bi tako nasilje celo legitimirale.24

Ponovno neke vrste oviro lahko predstavlja tudi omenjena teorija volje, ki predpostavlja obstoj tipične volje abstraktnega pravnega subjekta, ki pa je v primeru narave odsotna. Pravni subjekt je namreč nosilec volje, je tisti, ki odloča o (ne)uresničitvi pravnega pravila.25 Od tod tudi prepričanje, da je nosilec pravnih dejanj v končni posledici človek, ki nastopa bodisi kot fizična oseba bodisi kot član in organ pravne osebe, ki ji je priznana lastnost pravnega subjekta.26 Tovrstno prepričanje nam lahko torej onemogoči (ali pa vsaj oteži) pot do uveljavitve okoljske pravne osebnosti.

Vseeno pa velja spomniti, da je podelitev pravic vrednostna odločitev in kot taka plod pravne (in torej človeške) ustvarjalnosti. Na tem mestu je treba poudariti, da bi bilo ravno zaradi tovrstnih pomislekov toliko bolj potrebno vzpostaviti učinkovite, uresničljive in enostavno dostopne mehanizme, ki v praksi ne bi pomenili zgolj priznanje in dodeljevanje pravic naravi, temveč s tem tudi še eno izmed metod nadzora nad aktivnostmi državnih oblasti (in drugih subjektov) na tem področju, ki bi imela tudi konkretne posledice – sodno ugotovljeno odgovornost države oz. drugih subjektov za kršenje temeljnih pravic narave.

Ena izmed rešitev, ki sledi temu vidiku, je po mnenju nekaterih avtorjev v tem, da pravice, podeljene okolju znotraj koncepta okoljske pravne osebnosti, neizogibno izvirajo iz dolžnosti, ki jih imajo ljudje. Pravice narave morajo biti torej inherentno umeščene v dolžnosti, ki so jih ljudje dolžni izpolnjevati v odnosu do narave, in ne zgolj podeljene na abstraktni ravni.27

Če na tej točki vzpostavimo povezavo z omenjenim petnajstim ciljem trajnostnega razvoja, bi lahko institut okoljske pravne osebnosti namreč ravno zaradi svojega edinstvenega učinka v pravnem sistemu pomenil revolucionaren preobrat v boju proti čedalje intenzivnejši degradaciji okolja, s tem pa bi prevzel vlogo učinkovitega sredstva za zasledovanje ciljev trajnostnega razvoja.

Pojavnost in uporabljivost instituta okoljske pravne osebnosti po svetu

Institut okoljske pravne osebnosti se v pravnih ureditvah po svetu močno razlikuje, saj so posamezne države razvile različne mehanizme, s katerimi se v praksi uveljavlja oz. varuje pravice narave. Tako določene jurisdikcije pravno sposobnost dodeljujejo samo delom narave – bodisi reki, gozdovom ali določeni živalski ali rastlinski vrsti.28 Zaradi številčnosti pravnih ureditev, ki poznajo ali vsaj v neki obliki omenjajo institut okoljske pravne osebnosti, bodo predstavljeni trije najbolj odmevni primeri na tem področju, in sicer iz Nove Zelandije, Ekvadorja ter Indije.29

Ekvador

Leta 2008 je ustavodajna skupščina Ekvadorja spremenila ustavo, ki po novem vsebuje štiri člene, posvečene pripoznavi izrecnih pravic narave (t. i. »Pachamama«). Nov 71. člen ustave tako postavlja splošne okvirje pravice narave, ki je upravičena do celovitega spoštovanja njenega obstoja in do vzdrževanja in obnove njenih življenjskih ciklov, strukture, funkcij in evolucijskih procesov,30 pri čemer pa se 71. člen vseeno izogiba omembi pravne osebnosti.31

Nova Zelandija

Najbolj medijsko opevan primer dodelitve okoljske pravne osebnosti določenim naravnim elementom se je zgodil na Novi Zelandiji na območju Whanganui, kjer prebivajo starodavna maorska ljudstva. Nova Zelandija je s posebnim zakonom priznala, da je reka Whanganui živo bitje. Zakon »Te Awa Tupua« določa, da je reka skupaj z vsemi svojimi fizičnimi in metafizičnimi prvinami nedeljiva, živa celota, ki ima zatorej »vse pravice, pooblastila, dolžnosti in obveznosti pravne osebe.«32 Reki so dodelili tudi posebno skrbništvo, ki ga sestavljata dve osebi; prvi skrbnik je predstavnik ljudstva Māori, ki ga na ta položaj imenuje skupnost ljudstva, drugi skrbnik pa je predstavnik državne oblasti, ki ga na to funkcijo imenuje vlada. Odgovornosti skrbnikov obsegajo: (1) ravnati za in v imenu reke; (2) ohranjati prepoznavnost reke in njene vrednote kot nedeljive celote in kot pravne osebe; (3) promovirati in ščititi okoljsko, socialno, kulturno in gospodarsko blaginjo reke; (4) ukrepati na druge razumne načine za doseganje namena in funkcije reke.33

Indija

Leta 2017 višje sodišče v Uttarakhand (zvezna država na severu Indije) rekama Ganges in Yamuna, ki v indijski kulturi veljata za sveti reki, ni podelilo zgolj pravne osebnosti, temveč jima je dodelilo tako pravice kot tudi dolžnosti in odgovornosti, podobne tistim, ki pripadajo fizičnim osebam. Kljub prelomnosti odločitve kritiki opozarjajo, da sodišče ni definiralo vsebine teh pravic in obveznosti, niti ni predpostavilo usklajevanja oz. vzpostavljanja ravnotežja med pravicami reke Ganges in Yamune ter pravicami in interesi (tako gospodarskih kot socialnih) fizičnih oseb.34 Sodišče je v sodbi citiralo primer reke Whanganui na Novi Zelandiji, na katero je tudi oprlo svojo pravno argumentacijo.35 Kljub temu pa je že julija istega leta indijsko vrhovno sodišče sodbo razveljavilo, s tem pa tudi stališče, da sta reki Ganges in Yamuna živi celoti, upravičeni do pravne subjektivitete.36 Zaradi tega v posledici odločitve vrhovnega sodišča ostaja neustrezno naslovljena pereča problematika onesnaževanja rek v Indiji.

Ali je prostor za institut okoljske pravne osebnosti tudi v Sloveniji?

Konec februarja leta 2020 je Evropska komisija objavila poročila o državah Evropske unije, v katerih analizira ključne socialno-ekonomske izzive vsake države članice, med drugim tudi doseganje ciljev trajnostnega razvoja. Sloveniji očita poslabšanje stanja ohranjenosti nacionalnih habitatov, prav tako je slovenski ekološki primanjkljaj nad povprečjem EU in znaša dvakrat toliko kot biološka zmogljivost obnavljanja narave v Sloveniji.37 Pereča problematika zadeva tudi področje onesnaževanja slovenskih rek38 in zraka.39 Kljub omenjenim primanjkljajem pa se Slovenija glede večine ciljev trajnostnega razvoja uvršča nad evropsko povprečje, kjer gre izpostaviti predvsem dobro stanje slovenskih gozdov.40

Če vzpostavimo nekakšen skupni imenovalec pravnih ureditev držav, kjer je koncept okoljske pravne osebnosti že uveljavljen, gre predvsem za države, ki se soočajo z velikimi okoljskimi škodami oz. degradacijami okolja,41 onesnaževanje pa se izvaja predvsem na območjih, ki se v tamkajšnjih kulturah smatrajo za svéta.

Na podlagi povedanega bi težko trdili, da se Slovenija sooča s podobnimi okoljskimi katastrofami kot prej omenjene države, ki bi terjale ukrepanje v smeri dodeljevanja pravne osebnosti določenim naravnim elementom. Velja pa spomniti na splošen (na trenutke nekoliko odklonilen) odnos slovenskega pravnega sistema do uveljavljanja naprednejših pravnih idej, predvsem na področju varstva okolja in narave nasploh. Kot primer lahko navedemo dojemanje živali kot živih, čutečih bitij in ne zgolj kot stvari. Šele v letu 2020 je prišlo do vključitve 15.a člena z novelo Stvarnopravnega zakonika (SPZ-B), ki določa, da so živali »čuteča živa bitja« in ne stvari. Če tovrstni napredek slovenskega pravnega sistema primerjamo z drugimi državami, smo do tega preskoka prispeli relativno pozno, saj so tako pojmovanje živali npr. Avstrijci uvedli že leta 1988.42 Zaradi tega je na mestu razprava, ali bi bila Slovenija pripravljena za namen doseganja ciljev trajnostnega razvoja v prihodnjih letih uveljaviti koncept okoljske pravne osebnosti, upoštevaje, da v tej smeri (še) ni zaznati premikov niti na ravni Evropske unije.

Zaključek

Institut okoljske pravne osebnosti nedvomno predstavlja revolucionaren preskok v shemi poznanih ukrepov za zaščito okolja, zlasti z vidika trajnostnega razvoja. Kljub svojemu inovativnemu pristopu k reševanju okoljske problematike gre za institut, ki ga obdaja nemalo dilem. Vprašanja glede procesne legitimacije je v veliki meri možno odpraviti že z vzpostavitvijo analogije s pravno osebnostjo, ki je dodeljena korporacijam, preostale obravnavane dileme, predvsem vprašanje legitimnosti dodeljevanja pravic naravi in težave pri usklajevanju javne koristi z interesi narave, pa šele odpirajo pot nedvomno potrebnim razpravam in debatam, ki nas neizogibno čakajo v primeru pomikanja v smeri uveljavitve koncepta okoljske pravne osebnosti.

Pri analizi pojavnosti koncepta okoljske pravne osebnosti po svetu velja omeniti, da se uveljavitev tega instituta pojavlja predvsem v državah, ki se soočajo s hudim onesnaževanjem okolja, pravna osebnost določenim okoljskim entitetam pa se podeljuje ravno z namenom lajšanja posledic že nastalih okoljskih škod oz. preprečevanja nadaljnjega uničevanja naravnih območij, ki se v kulturah teh držav štejejo za svéta. V luči obravnavanih značilnosti instituta je ocenjena verjetnost uveljavitve instituta okoljske pravne osebnosti v slovenskem pravnem redu relativno majhna, zlasti upoštevajoč dejstvo, da občutnejših premikov v to smer na ravni Evropske unije (še) ni mogoče zaznati, čeprav gre nenazadnje za koncept, ki bi lahko pomenil ključen preobrat v boju za ohranitev okolja, s tem pa pripomogel k učinkovitejšemu doseganju ciljev trajnostnega razvoja.

Opombe

1 Glej npr. Cheever, Dernbach, Sustainable Development and Its Discontents (2015); avtorja opozarjata na tri glavne očitke, in sicer: da je termin »trajnostnost« preveč dolgočasen, da bi pritegnil interes javnosti, da so termini preveč nejasni ter da so ukrepi prepozni. Glej tudi Cardesa-Salzmann, Cocciolo, Global Governance, Sustainability and the Earth System (2019); avtorja zagovarjata tezo, da je globalno okoljsko pravo – s svojim pristopom upravljanja s tveganji okoljsko-gospodarskih eksternalij – nezadostno pripravljeno na boj proti sistemskim tveganjem in ohranjanje globalnega gospodarstva znotraj Zemeljskih zmožnosti trajnostnega razvoja.

2 Gordon, Environmental Personhood, URL: https://ssrn.com/abstract=2935007, str. 4.

3 Acciona, Do You Know When Sustainability First Appeared?, URL: https://www.activesustainability.com/sustainable-development/do-you-know-when-sustainability-first-appeared/.

4 Statistični urad RS, Kazalniki ciljev trajnostnega razvoja, URL: https://www.stat.si/Pages/cilji.

5 Pavčnik, Teorija prava (2011), str. 137-138.

6 Khandelwal, Environmental Personhood: Recent Developments and the Road Ahead, URL: https://www.jurist.org/commentary/2020/04/sanket-khandelwal-environment-person/

7 de Toledo, What If Nature Became A Legal Person? (2020), URL: https://www.weforum.org/agenda/2020/05/nature-legal-personhood/.

8 Stone, Should Trees Have Standing--Toward Legal Rights for Natural Objects (1972), str. 452.

9 Prav tam, str. 453.

10 Prav tam, str. 457-458.

11 Emmenegger, Tschentscher, Taking Nature's Rights Seriously (1994), str. 591.

12 Pavčnik, Teorija prava (2011), str. 160.

13 Prav tam, str. 161.

14 Gordon, Environmental Personhood, URL: https://ssrn.com/abstract=2935007, str. 24-25.

15 Prav tam, str. 22.

16 Emmenegger, Tschentscher, Taking Nature's Rights Seriously (1994), str. 574-575.

17 Stone, Should Trees Have Standing--Toward Legal Rights for Natural Objects (1972), str. 464.

18 Prav tam.

19 Emmenegger, Tschentscher, Taking Nature's Rights Seriously (1994), str. 587.

20 Pavčnik, Teorija prava (2011), str. 161.

21 Prav tam, str. 149.

22 Glej npr. Ghosh, Jha, Is Being A 'Person' Essential For The Environment To Hold Rights? Assessing The Legitimacy Of Environmental Personhood And Alternative Approaches (2018), str. 469.

23 Giagnocavo, C., Goldstein, H., Law Reform or World Re-form: The Problem of Environmental Rights (1990), str. 367.

24 Prav tam, str. 370.

25 Pavčnik, Teorija prava (2011), str. 161.

26 Prav tam, str. 137.

27 Ghosh, Jha, Is Being A 'Person' Essential For The Environment To Hold Rights? Assessing The Legitimacy Of Environmental Personhood And Alternative Approaches (2018), str. 495.

28 Gordon, Environmental Personhood, URL: https://ssrn.com/abstract=2935007, str. 6.

29 Sicer pa ta institut v takšni ali drugačni obliki poleg predstavljenih držav poznajo še v Združenih državah Amerike, Boliviji in Kolumbiji.

30 Youatt, Personhood and the Rights of Nature: The New Subjects of Contemporary Earth Politics (2017), str. 47.

31 Prav tam, str. 49.

32 Warne, Velika reka teče z gora proti morju. Jaz sem reka, reka je jaz (2020), str. 36.

33 Argyrou, Hummels, Legal personality and economic livelihood of the Whanganui River: a call for community entrepreneurship, URL: https://www.tandfonline.com/doi/pdf/10.1080/02508060.2019.1643525?needAccess=true, str. 753.

34 Ghosh, Jha, Is Being A 'Person' Essential For The Environment To Hold Rights? Assessing The Legitimacy Of Environmental Personhood And Alternative Approaches (2018), str. 494.

35 Vendar v primeru reke Whanganui obstaja bistvena razlika, in sicer, da je bil pravni status reki dodeljen preko posebnega pravnega predpisa (zakona), medtem ko v Indiji do takega (naprednega) koraka (še) ni prišlo.

36 Eckstein, D'Andrea, Marshall, O'Donnell, Talbot-Jones, Curran, O'Bryan, Conferring legal personality on the world's rivers: A brief intellectual assessment (2019), URL: https://scholarship.law.tamu.edu/facscholar/1321, str. 3.

37 Evropska komisija, Poročilo o državi – Slovenija 2020, URL: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52020SC0523&from=EN, str. 46.

38 Glej npr. Kralj, Slovenske reke so bolj ogrožene, kot kažejo zavajajoče analize Arsa, URL: https://www.dnevnik.si/1042732305.

39 Glej npr. Hočervar, (intervju) Evropski okoljski komisar: onesnaženje zraka v Sloveniji zbuja skrbi, URL: https://oe.finance.si/8964837/%28intervju%29-Evropski-okoljski-komisar-onesnazenje-zraka-v-Sloveniji-zbuja-skrbi ter Agencija Republike Slovenije za okolje, Kakovost zraka, URL: http://www.arso.gov.si/soer/kakovost_zraka.html.

40 Glej npr. Kovač, Slovenski gozd je v dobrem stanju. A to ni dovolj za ohranitev svetovnega gozda., URL: https://www.rtvslo.si/okolje/zeleni-petek/slovenski-gozd-je-v-dobrem-stanju-a-to-ni-dovolj-za-ohranitev-svetovnega-gozda/537938.

41 Na Novi Zelandiji reko Whanganui več let kazijo in onečaščajo; razstrelili so več brzic, rečno ustje je postalo odtočni kanal za mestne odplake, ipd. V Ekvadorju se soočajo s škodljivimi posledicami ravnanja podjetja Chevron-Texaco. V Indiji se soočajo z rečnim onesnaževanjem nepredstavljivih dimenzij.

42 Juhart, Žival kot stvar v civilnem pravu, str. 744.

Seznam literature

Acciona, Do You Know When Sustainability First Appeared?, URL: https://www.activesustainability.com/sustainable-development/do-you-know-when-sustainability-first-appeared/ (15. februar 2021).

Agencija Republike Slovenije za okolje, Kakovost zraka, URL: http://www.arso.gov.si/soer/kakovost_zraka.html (15. februar 2021).

Argyrou, Aikaterini, Hummels, Harry: Legal personality and economic livelihood of the Whanganui River: a call for community entrepreneurship, v: Water Online, URL: https://www.tandfonline.com/doi/pdf/10.1080/02508060.2019.1643525?needAccess=true (15. februar 2021).

Cardesa-Salzmann, Antonio, Cocciolo, Endrius: Global Governance, Sustainability and the Earth System, v: Transnational Environmental Law, 8 (2019) 3, str. 437-461.

Cheever, Federico, Dernbach, John C.: Sustainable Development and Its Discontents, v: Transnational Environmental Law, 4 (2015) 2, str. 247-287.

Evropska komisija: Poročilo o državi – Slovenija 2020, URL: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52020SC0523&from=EN (15. februar 2021).

de Toledo, Nicolas: What If Nature Became A Legal Person? (2020), URL: https://www.weforum.org/agenda/2020/05/nature-legal-personhood/ (15. februar 2021).

Eckstein, Gabriel, D'Andrea, Ariella, Marshall, Virginia, O'Donnell, Erin, Talbot-Jones, Julia, Curran, Deborah, O'Bryan, Katie: Conferring legal personality on the world's rivers: A brief intellectual assessment, Water Int'l 1 (2019), URL: https://scholarship.law.tamu.edu/facscholar/1321, (15. februar 2021).

Emmenegger, Susan, Tschentscher, Axel: Taking Nature's Rights Seriously: The Long Way To Biocentrism In Environmental Law, v: Georgetown International Environmental Law Review, 6 (1994) 3, str. 545-592.

Ghosh, Adrija, Jha, Akshita: Is Being A 'Person' Essential For The Environment To Hold Rights? Assessing The Legitimacy Of Environmental Personhood And Alternative Approaches, v: NUJS Law Review, 11 (2018) 3, str. 469-514.

Giagnocavo, Cynthia, Goldstein, Howard: Law Reform or World Re-form: The Problem of Environmental Rights, v: McGill Law Journal, 35(1990) 2, str. 345-386.

Gordon, Gwendolyn: Environmental Personhood (2017), URL: https://ssrn.com/abstract=2935007 (15. februar 2021).

Hočervar, Borut: (intervju) Evropski okoljski komisar: onesnaženje zraka v Sloveniji zbuja skrbi, URL: https://oe.finance.si/8964837/%28intervju%29-Evropski-okoljski-komisar-onesnazenje-zraka-v-Sloveniji-zbuja-skrbi (15. februar 2021).

Juhart, Miha: Žival kot stvar v civilnem pravu, v: Pravnik 71 (2016) 9-10, str. 743-758.

Khandelwal, Sanket: Environmental Personhood: Recent Developments and the Road Ahead (2020), URL: https://www.jurist.org/commentary/2020/04/sanket-khandelwal-environment-person/ (15. februar 2021).

Kovač, Aleksandra K.: Slovenski gozd je v dobrem stanju. A to ni dovolj za ohranitev svetovnega gozda., URL: https://www.rtvslo.si/okolje/zeleni-petek/slovenski-gozd-je-v-dobrem-stanju-a-to-ni-dovolj-za-ohranitev-svetovnega-gozda/537938 (15. februar 2021).

Kralj, Marjeta: Slovenske reke so bolj ogrožene, kot kažejo zavajajoče analize Arsa, URL: https://www.dnevnik.si/1042732305 (15. februar 2021).

Pavčnik, Marijan, Teorija prava (4. izdaja), GV Založba, Ljubljana 2011.

Statistični urad RS, Kazalniki ciljev trajnostnega razvoja, URL: https://www.stat.si/Pages/cilji (15. februar 2021).

Stone, Christopher D.: Should Trees Have Standing--Toward Legal Rights for Natural Objects, v: Southern California Law Review, 45 (1972) 2, str. 450-501.

Warne, Kennedy: Velika reka teče z gora proti morju. Jaz sem reka, reka je jaz, v:, National Geographic Slovenija, december (2020), str. 36.

Youatt, Rafi: Personhood and the Rights of Nature: The New Subjects of Contemporary Earth Politics, v: International Political Sociology 11(2017) 1, str. 39-54.