Naslednja postaja - Ekocivilizacija
1. Uvod
Družba, v kateri živimo, je pod močnim vplivom tehnološkega razvoja. Zadnjih 200 let je zahodna civilizacija ustvarjala dodano vrednost na temeljih tehnoloških prebojev in inovacij. Od parnega stroja in elektro motorja, do računalniške tehnologije, digitalnih komunikacijskih sistemov in virtualnih omrežji. S presežki ustvarjene dodane vrednosti so lastniki inovativnih rešitev, ki so temeljile na sodobnih tehnologijah, širili svoj pogled na svet, razumevanje razvoja in podobo prihodnosti po celotnem planetu. Še najbolj izrazito se je to udejanjilo z imperializmom. Imperializem pa ni prinesel zgolj blaginje, temveč tudi mnogo enostranskih pogledov na svet, izkoriščevalske odnose, prekomerno izkoriščanje naravnih virov in dekadenco odnosov, ki smo jo zreducirali na materialistično vrednotenje smisla življenja, kar je v veliki meri ogrozilo vzdržnost planeta in celo postavilo pod vprašaj eksistenco človeške vrste.
Zdrava refleksija stanja, v katerem smo se znašli kot družba, nam lahko pomaga najti pot nazaj k sožitju z naravnim zakonom planeta Zemlja, k uravnoteženju interesov posameznika/ce in interesov globalne skupnosti ter postavitve novih temeljev trajnostno vzdržne družbe naravnega sobivanja. Verjamem, da je še čas, da si zagotovimo mesto v tej izjemni raznolikosti življenja na Zemlji.
Izstop iz vloge terminatorja ne bo povsem enostaven. To po vsem svetu že čutimo v obliki naraščajočih konfliktov med staro in novo porajajočo se zavestjo, ki vabi vsako posameznico/ka, da v svojem notranjem svetu najde potrebno moč za nov civilizacijski korak. Verjamem, da velik del odgovornosti za ta evolucijski korak leži na zahodni civilizaciji, ki je ustvarila pogoje za sedanje stanje. Na nas je, da preusmerimo tok razvoja, da družbeno-ekonomske odnose, ki temeljijo na neprestani ekonomski rasti, nadomestimo z modeli krožnega gospodarstva, ki temeljijo na transparentnosti in delitvi ustvarjene vrednosti, da zakone demagogije in nadvladja nadomestimo z zakoni naravnega sobivanja, ki priznavajo raznolikost kot temelj soustvarjanja, da modele tekmovalnosti preoblikujemo v modele sodelovanja, ki odgovorno upravljajo omejene vire, da hierarhične strukture nadomestimo z mrežnimi, ki skrbijo za pretočnost in vzpostavljajo polje zaupanja in varnosti, in da statične sisteme nadomestimo z dinamičnimi, ki omogočajo razcvet posameznika/ce v dobro nas samih in širše družbe. Vsi našteti izzivi so vse prej kot enostavni. Sistemi so živi organizmi in se borijo za svojo samoohranitev, zavirajo entropijo in z vedno novimi pristopi težijo k ohranjanju znanega. Danes lahko to opazimo v premočni vlogi neresnic, izmišljenih podob, naraščajočih teritorialnih konfliktih in nestrpnosti do drugačnosti in privlačnosti skrajnih ideologij med mladimi.
A dobra novica je, da za realizacijo nakazanih sprememb ne potrebujemo finančnega kapitala, ne potrebujemo velikih vodij, niti dramatičnih zasukov. Potrebujemo le voljo in pripravljenost, da pogledamo na vse, kar smo in kar je okoli nas, na nov, svež način. Narava nam je pri tem v veliko oporo z izjemno močjo sintropije, ki vedno znova s pomočjo svetlobe ustvarja na osnovi tistega, kar obstaja. Pri človeku je to izvorna misel. Vsaka sprememba se začne z mislijo, ki ji sledijo ravnanja in upravljanje z doseženimi rezultati. Materialni svet, obnašanje, kakovost odnosov so le odraz našega notranjega ustroja. Na tebi, meni, na nas je, da izberemo pot in prav pot je tista, ki nas osmisli. Cilji, rezultati so le posledice izbranih poti. Naš skupni cilj je, da se oblikuje življenje z nevtralnimi posledicami na ravni ekosistema. Vse potrebne spremembe, da lahko uresničimo ta cilj, pa že nakazujejo prehod v novo civilizacijsko obdobje, ecocivilizacijo.
Zato ostajam optimistična, a na realnih osnovah, kar pomeni, da svet vidim in sprejemam takšnega, kot je. Ne zatiskam si oči pred dejstvom, da velik del sveta nosi v sebi bolečino zatiranja, suženjstva in razvrednotenja, ki je ujeto v konstrukt imperialistične podobe sveta. Zato po znanih vzorcih išče svojo pravico in verjame, da jo lahko najde z novo prevlado, izkoriščanjem, uničevanjem. A hkrati je prav v nedrjih Afrike, Latinske Amerike in Azije še vedno živ spomin na »Ubuntu«, »Eb«, »Aroha« in »Ikigai«, ki na nezavednem nivoju iščejo tudi povezavo z »Oikosom« in hkrati kličejo po svežih temeljih za trajnostno vzdržno sobivanje. Verjamem, da smo ljudje puščica tega preporoda, verjamem, da bomo skupaj našli vzdržno pot.
2. Globalni mega trendi
Priložnosti za ustvarjanje evolucijskega preporoda na svežih temeljih se morda skrivajo prav v mega trendih sodobnega sveta oziroma v naši manifestaciji slednjih. Prav z vnosom trajnostno vzdržnih pristopov v okviru mega trendov, ki jih družba že prepoznava kot najpomembnejše vplive na razvoj, lahko obrnemo smer proti cilju ogljično nevtralne družbe do leta 2050, kot si jo je začrtala tudi Evropska Unija.
2.1. Globalizacija
Globalizacija je prinesla mnogo dobrega na področju izmenjave znanj, solidarnosti v primeru naravnih nesreč in vojn, zajezitve epidemij, osvajanju vesolja, razvoja športa, kulture, prestrukturiranja industrijskih panog, finančnega sektorja in razvoja interdisciplinarnih panog. Vse več korporacij ima apetite, da svoje organizacijske strukture razpredejo po celotnem svetu, a resnično globalna panoga zagotovo ostaja samo trgovina, počasi pa se na njenih izkušnjah krepijo tudi logistične mreže. Ne glede na trenutne izzive, ki jih pred nas postavlja kriza COVID-19, bo globalizacija ostala en od mega trendov. Vzvod, ki je v največji meri pospešil razcvet globalizacije, je model konkurenčnosti, ki pa je hkrati zaradi svojega izvornega obnašanja povzročil največ nepravičnih razmerij. V svojem izvoru namreč nosi potrebo neprestane rasti in nadvladja, ki deležnike sili v neprestana primerjanja in sledenja. S tem se ubija izvirnost in avtentičnost mnogih, ki vstopajo v neizprosno igro najnižje cene in masovne proizvodnje. Slednje ima katastrofalne posledice na okolje in posledično na klimatske spremembe: promet, energetika, kmetijstvo, tekstilna industrija, kozmetika itd., vse te panoge se s pomočjo trgovine globalizirajo in podirajo naravna ravnotežja s svojim vplivom na okolje, iz katerega izhajajo. A k sreči so v globalnem prostoru že vidni znaki preobrazbe. Vse pogosteje vidimo oblikovanje globalnih ekosistemov, globalnih skupnosti, ki prinašajo svež pogled na sobivanje in soustvarjanje v multikulturnih okoljih. Njihovi poslovni modeli temeljijo na globalizaciji, trajnostno vzdržnem gospodarstvu, uravnoteženem sobivanju in priznavanju lokalnih identitet. Dejavnosti so usmerjene v neposredno nagovarjanje iskrenih potreb, in sicer na način, ki spoštuje geografske in kulturne značilnosti lokalnih skupnosti. Njihova najpomembnejša značilnost je transparentnost v procesu sodelovanja: odprte poslovne knjige, neposredna delitev ustvarjene dodane vrednosti v okviru porazdeljenih vrednostnih mrež. Slednje vzpostavlja povsem nova polja zaupanja in omogoča vzpostavljanje varnih okolij s porazdeljeno odgovornostjo. Oblikovanje novih globalnih okolij potrebuje nove pravno-formalne multilateralne okvire. To je priložnost tudi za pravno stroko, da soustvari nekaj novega.
2.2. Digitalizacija
Digitalizacija je mega trend, ki je verjetno najgloblje vplival na naša življenja. Pojavlja se kot ključni vzvod za dvig produktivnosti, mrežnega povezovanja, obdelave velikih množic podatkov ter v obliki razpoložljivosti storitev, produktov in informacij v realnem času in prostoru. Spremenila je naše navade in obnašanja. Premaknila ločnico med fizičnim in virtualnim svetom, navidezni resničnosti je omogočila realno vrednost. Komunikacijske povezave, ki so spremenile svet v eno veliko sosesko, so verjetno ena najvidnejših pridobitev, to pa se je še okrepilo v času krize COVID-19. Že danes je znano, da so aplikacije, kot so Zoom, MSTeams, Webex ipd., za zmeraj spremenile način našega sodelovanja, povezovanja in soustvarjanja. Digitalizacija je poleg tega povsem spremenila poslovne modele, npr. upravljanje letalskih nizkocenovnih prevoznikov, ki so prav s pomočjo digitalnih rešitev bistveno poenostavili vrednostno mrežo, vzpostavitev sodobnih transakcijskih sistemov, ki omogočajo prenos finančnih sredstev v vse kotičke sveta, storitve na zahtevo, ki so znatno optimizirale uporabo sredstev, na primer v prometu in v energetiki, pa medicinska diagnostika na daljavo, ki je globalizirala ekspertna znanja, številne mobilne storitve, ki so močno personalizirale ne samo naš dostop do informacij, ampak omogočile ljudem, da so zagnali mikro podjetja, in še mnoge druge rešitve. A žal je digitalizacija prinesla tudi številne izzive, ki nujno potrebujejo napredna pravna znanja, da bo svet lahko zadržal demokratično, vključujočo podobo. Najzahtevnejše izzive bi lahko strnila v nekaj ključnih točk:
Princip lastništva nad podatki: trenutno imamo na globalni ravni tri ključne principe lastništva nad podatki, in sicer: »država kot lastnica podatkov (Kitajska)«, »korporacija kot lastnica podatkov (ZDA)« in »pravice uporabnikov (EU)«. Pri tem se soočamo z nejasnimi pravili glede odgovornosti, skrbništva in dostopa do podatkov, glede vzdrževanja tržnih razmer v luči dominantnih deležev nekaterih IKT podjetij, s pomanjkanjem znanja in osveščenosti uporabnikov, in nenazadnje, z razdvajanjem infrastrukture od storitev in rešitev ter zagotavljanjem vmesnikov, ki vzpostavljajo pogoje za lojalno konkurenco.
Princip vidnega polja, ali kdo vidi, upravlja in kapitalizira podatke uporabnikov in njihovega obnašanja. Tukaj se odvija zahteven ples med javnim in zasebnim, ki je ves čas predmet pogajanj med različnimi deležniki, kot na primer med NVO, podjetji, državo. Še najmanj je o problematiki ozaveščen in prisoten v procesu odločanja uporabnik/ca, ki generira podatke, ki so predmet pogajanj in vse pogosteje tudi trgovanj. Tudi tu je potreba po pravni stroki zelo velika, a vse prevečkrat prisotna le na strani velikih igralcev.
Princip etičnega diskurza: Vse premalokrat se v tej poplavi prebojnih tehnologij, katerih razvoj po navadi plača davkoplačevalec/ka, vprašamo o njihovih negativnih posledicah oziroma njihovem doprinosu k razvoju človeštva, oziroma o odgovornosti za škodljive vplive, še zlasti na mladino. V luči dogodkov v času pred in po volilni kampanji v ZDA so v ospredju pogovori o odgovornosti platform na zoževanje resničnosti, ki jo vidi, doživlja in razume uporabnik, na pristranskost aplikacij z dominantnim položajem pri razumevanju možnosti izbire in njihovemu vplivu na oblikovanje prihodnosti. Tu se trenutno še poglablja razkol med podporniki regulative in tistimi, ki zagovarjajo popolno svobodo trga, ki vključuje tudi popolno svobodo govora. Ponovno, brez napredne pravne stroke, bomo v vse večjem kaosu, kjer bo ponovno najbolj ogrožen uporabnik/ca.
2.3 Urbanizacija
Urbanizacija je vse zahtevnejši mega trend. Na eni strani koncentrira znanje, omogoča razvoj novih storitev, produktov, kulturnih zvrsti in razvoj kolektivne zavesti ter v ljudeh vzbuja občutek varnosti in predvidljivosti. Po drugi strani urbanizacija koncentrira negativne učinke razvoja, kot so kriminal, onesnaževanje, izguba stika z naravnimi zakoni, odtujenost od virov življenja, soljudi in samega sebe. Danes v urbanih okoljih živi že 80% svetovnega prebivalstva (v EU, zaradi tradicionalno močnih vaških struktur, nekaj čez 60%). Glavni izzivi so vezani na učinkovite nabavno-prodajne prehrambene mreže, energetske sisteme, prometne poti, zdravje in na negativne vplive na okolje. Urbanizacija močno spreminja podobo naravnih okolij, kakovost vode, zraka, hrane in podobo telesne strukture ljudi. Brez pravno-regulativnih okvirov, ki nosijo v sebi skrb za naravna okolja in kakovost življenja, bomo človeka vse bolj odtujevali od življenja. Neodgovoren odnos do starih dreves, biodiverzitete in kakovostnih medčloveških odnosov vodi v propad človeške vrste – vse to že za časa življenja naših otrok. Zato so okoljsko vzdržen urbanizem, zeleni promet, energija iz obnovljivih virov, urbano kmetijstvo, parki in rekreativne površine, zdrav življenjski slog in aktiven kulturen ter družaben javni prostor za različne generacije osnova urbane prihodnosti.
3. Naslednja postaja človeštva
3.1. Čas je za novo civilizacijsko paradigmo
Ecocivilizacija se napoveduje preko šibkih signalov, ki so nosilci sprememb, kot naslednja skupna destinacija človeštva. Že predhodno grobo opisani mega trendi s svojimi težavami in priložnostmi nakazujejo, da se je človeštvo znašlo pred pomembnim razpotjem: ena smer vodi v elitizem in samouničenje človeške vrste na krilih sodobnih tehnologij; druga smer vodi nazaj k upoštevanju naravnih zakonov, trajnostno vzdržnem sobivanju in uporabi tehnologih v vzdrževanju naravnega ravnotežja, kjer človek še naprej igra pomembno vlogo v biodiverziteti planeta Zemlja. Izbira je naša. Zakon mrežnega efekta se zgodi, ko je koncentracija posameznih pik dovolj velika, da se pike med seboj same povežejo. Zato vsaka posameznica in posameznik šteje tudi v odnosu do soustvarjanja nase skupne prihodnosti.
3.2 Sanje so dovoljene
Globoko v sebi čutim novo civilizacijo, sem del globalnega gibanja, ki prihaja iz naše notranje globine. Vemo, da je čas dozorel, da zaživimo drugače. Bolj povezani z živim svetom okoli nas, bolj v ravnotežju s Planetom, z Vesoljem, z nami samimi in s soljudmi.
Povsem se zavedam svojih omejitev in ponižno upam, da bo moj pogled lahko sprožil širšo globalno razpravo. Rada bi se zahvalila vsem navdihujočim ljudem, ki sem jih že imela čast spoznati v svojem dosedanjem življenju ali prebirati njihova dela, saj so vsi prispevali k temu, kar je zdaj pred vami. Čutim, da ima nova civilizacija jasno poslanstvo: najprej, da soustvarja s planetom Zemlja bogate biološke raznolikosti, in sicer kot eko-območje Mlečne ceste, naše galaksije, nadalje, da z uporabo tehnologije in z navdihom človeške veličine, prežeta s trajnostno vzdržnim odnosom do življenja, ustvari pogoje za življenje in naseli tudi druge planete, da na krilih radovednosti razširi svoj um in spozna nove zakone fizike, s pomočjo katerih bo poglobila spoštovanje do življenja in svojih sposobnosti.
Poglavitna sprememba pri organiziranju Ecocivilizacije v primerjavi z današnjimi strukturami bo naše globoko razumevanje, da smo del skupnega prostora, ki si ga delimo znotraj skupne zavesti. Posledično postanejo odnosi ključni vir ustvarjanja vrednosti v skupnosti. Koncept tekmovalnosti se umika in daje prostor neskončnemu sodelovanju, kjer je edino načelo to, da se sodelovanje nikoli ne konča. Temeljne entitete, oziroma strukture Ecocivilizacije so: BITJA z jasnim namenom, PROSTOR z bogatimi viri, DRUŽBA z globokimi mrežami sodelovanja, ZAVEST s stalno razvijajočimi se stopnjami zavedanja ter ODNOSI z vsebinami, ki jih vzdržujejo v aktivnem stanju.
Vsaka od entitet ima svojo edinstveno razvojno pot, način vedenja, svoj namen in svoje sanje, pa vendar so vse globoko soodvisne, medsebojno povezane z vsebinami, lastnostmi in projekti.
V središču naše pozornosti niso več orodja kot nekdaj, ko smo se predvsem posvečali ekonomiji, varnosti, izobraževanju, umetnosti, znanosti ipd. Le-ta postanejo dinamični procesi znotraj entitete odnosov. V preteklosti smo skrbno spremljali BDP namesto dobrega počutja, skrbela nas je vrednost naših valut in ne ljudje, razvijali smo ekonomske sisteme namesto vzdržne družbe. Sanjam, da živim v ecocivilizaciji, sanjam in delam korake v njeno smer. Mnogo majhnih korakov je že bilo storjenih, mnogo misli izzvanih, skoraj smo že tam, čutite? Poglejte okoli sebe, tukaj je, šepeta vašemu srcu. Ne bojte se, niste sami. Hodite naprej, z nasmehom, povezujoč se s svojimi najglobljimi deli.
Obstaja resnica, obstaja ljubezen, obstaja radost in sočutje, spoštovanje za tisto, kar se poraja. Gremo naprej, skupaj!
