Človek kot storilec in žrtev ekološke kriminalitete

Človekov antropocentrični odnos do narave se počasi umika ekocentrizmu in prevladuje spoznanje, da je človek enakovreden in soodvisen del narave. Varstvo okolja je s tem spoznanjem postalo pomembna družbena vrednota in norma v dobi nenehnega družbenega napredka. Kljub temu ostajajo odklonska vedenja zoper okolje resen in masoven problem sodobne potrošniške družbe – gre za t. i. ekološko kriminaliteto. Veja kriminologije, ki omenjene pojave in oblike kaznivih dejanj zoper okolje preučuje in raziskuje vzroke takega ravnanja ter spremlja povzročene posledice, pa se imenuje ekološka kriminologija. 

Ekološka kriminaliteta ni zgolj pravni pojem, temveč ima interdisciplinarni značaj in je predmet preučevanja ekologije, kriminologije, sociologije, kriminalistike, (kazenskega) prava, viktimologije ter številnih drugih ved. Zaradi tega velik problem predstavlja že samo neusklajeno poimenovanje istega fenomena, saj različni avtorji uporabljajo različne termine za iste kršitve zoper okolje. Angleški kriminologi1 so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prvi poskusili opredeliti ekološko kriminologijo kot »zeleno kriminologijo« (ang. »green criminology«), predmet njenega preučevanja, tj. ekološko kriminaliteto, pa kot zločini zoper naravo, t. i. »zeleni zločini«.Med avtorji najdemo tudi druga poimenovanja, kot so kriminaliteta zoper okolje, okoljevarstvena kriminaliteta, ekocid itd. Zaenkrat enotne mednarodno priznane definicije ekološke kriminalitete še nimamo, se je pa na slovenskem prostoru uveljavila predvsem koncepcija, ki jo je v svojih razpravah podala izr. prof. na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru dr. Katja Eman:

»Ekološka kriminaliteta je vsako začasno ali trajno odklonsko ravnanje, ki je kot tako opredeljeno kot deviantno z zakonodajo, pri katerem je bila povzročena kakršnakoli oblika škode oziroma uničenje ali propadanje kateregakoli izmed osmih osnovnih elementov narave, ki so: zrak, voda, prst, človek, rastline, mineralne snovi, živali, virusi in bakterije.«2

Če zgornjo koncepcijo prenesemo v prakso, bi kot ekološko kriminaliteto primeroma lahko navedli nezakonito trgovino z odpadki (še posebej strupenimi ali radioaktivnimi), onesnaževanje zraka (toplogredni plini, segrevanje ozračja), onesnaževanje vodnih virov (kot posledica sledi pomanjkanje pitne vode), izsekavanje gozdov in uničevanje habitatov, iztrebljanje živalskih vrst, problem nezakonitega ribolova itd. 

Ekološko kriminaliteto lahko definiramo tudi s pomočjo dveh perspektiv kriminologije – tj. pravno in sociološko perspektivo. Pravna perspektiva je dokaj ozka in dobro definirana, saj ekološko kriminaliteto definira kot kršitev zakonov, ki ščitijo zdravje in varnost ljudi, okolje ali oboje. Sociološka perspektiva je nekoliko širša, saj zajema vse dejavnosti, ki povzročajo škodo, ne glede na to, ali so ali niso zajete pod obstoječimi kazenskimi zakoni. Ob tem velja izpostaviti, da kritiki takšnemu pogledu na definicijo ekološke kriminalitete nasprotujejo, saj gre v obeh primerih za preveč antropocentristični pristop, ki izpostavlja okolje kot instrument človeka.3

Značilnosti ekološke kriminalitete

Ekološka kriminaliteta izhaja iz koristoljubnosti, ki jo vodi želja po dobičku ob človeškem prisvajanju narave. Za razliko od ostalih oblik kriminalitete poznamo pri ekološki kriminaliteti dva tipa žrtev – okolje in človeka, pri čemer je okolje neposredna oziroma primarna žrtev, človek pa posredna oziroma sekundarna žrtev ekološke kriminalitete.4

Za kazniva dejanja ekološke kriminalitete je značilna večkratnost, kolektivnost, masovnost in anonimnost žrtev. Poleg omenjenih značilnost je pomembna značilnost tudi nezaustavljivost in težavnost človeškega nadzora, saj je ekološka kazniva dejanja težko opaziti pri njihovi storitvi (in še težje v primeru opustitev). Nekatera izmed kaznivih dejanj so pogosto izvršena pri opravljanju poklica oziroma gospodarne dejavnosti. Žrtve in posledice ostajajo dalj časa neopažene, zaradi česar težko izmerimo vrednosti povzročene škode in s tem dodatno prispevamo k družbenemu dojemanju ekološke kriminalitete kot nedoločne in abstraktne. Pogosto najdemo tudi mednarodne in meddržavne povezave »storilcev«, zato je treba biti pozoren in upoštevati tudi tuje pravne standarde.5

V razpravah o žrtvah ekološke kriminalitete avtorji pogosto omenjajo tudi problem tako imenovanega »okoljskega rasizma« (ang. »environmental racism«), pri katerem so oblike okoljske škode neenakomerno razporejene med globalnim severom in jugom, tako v geografskem kot tudi v socialnem smislu.6

Omenjena problematika okoljskega rasizma je razvidna na primer v južnem Portoriku, kjer potekajo protesti zaradi odlaganja strupenega pepela na odlagališčih v pokrajini Guayama-Salinas. Pokrajina, ki je bila v preteklosti območje revščine, izkoriščanja delavcev in pridobivanja naravnih virov, leži vzdolž karibske obale otoka daleč od glavnega mesta San Juan, zaradi česar je v očeh nadnacionalnih korporacij in politikov v prestolnici »primerno« mesto za odlaganje strupenega pepela. Vir strupenega pepela je elektrarna na premog v Guayami v lasti podjetja AES, ki deluje od leta 2002. Pepel, ki ga proizvaja elektrarna, je radioaktiven ter vsebuje visoke ravni arzena in težkih kovin, zaradi česar se je že ob začetku delovanja elektrarne postavilo vprašanje odlaganja velikih količin tega pepela. Podjetje se je zaradi tega odločilo razviti gradbeni proizvod na osnovi premogovnega pepela, ki so ga v pokrajini uporabili za gradnjo cest, parkirišč, nakupovalnih centrov itd., pri čemer so gradbeni material uporabljali tudi na območjih v bližini vodnjakov, kmetij in mokrišč. Takšno ravnanje je sprožilo veliko zaskrbljenost med lokalnim prebivalstvom zaradi strupenega prahu in drugih vplivov omenjenega materiala na zdravje prebivalstva, zaradi česar so morali gradbeni material leta 2014 umakniti s trga. Podjetje AES je zaradi tega začelo strupeni pepel odlagati na odlagališčih v pokrajini Guayama-Salinas, kar ogroža naravne vire in zdravje prebivalstva. Prebivalstvo v Portoriku se sicer zaveda, da odlagališče premogovnega pepela grozi naravnim virom, od katerih so odvisni, vendar so politični vplivi večnacionalnih korporacij močnejši kot njihove lokalne želje.7

Ekološka kriminaliteta je zaradi vseh svojih značilnosti zelo kompleksen pojav, kar močno otežuje in podaljšuje njeno preiskovanje. Posebna značilnost in hkrati slabost za preiskovalce te oblike kriminalitete so nejasne in zabrisane meje med zakonitim in nezakonitim. Na področju preprečevanja ekološke kriminalitete predstavlja novost uporaba tehnik situacijskega preprečevanja, ki se je že izkazala za uporabno in uspešno. Ne glede na to, pa se je pri primerih ekološke kriminalitete treba zavedati pomena uporabe usmerjene analize izbranega problema ter poznavanja podatkov analiz primerov, kar posredno omogoča določitev ustrezne metode prevencije in izbiro najprimernejših odzivov.8

Posebne vrste ekološke kriminalitete

Čeprav si dejanja ekološke kriminalitete delijo skupne značilnosti, se vseeno pomembno razlikujejo glede na storilca, žrtev in način storitve kaznivega dejanja, ter zakone in organe, ki pokrivajo področje, na katerega so storilci kaznivega dejanja posegli. 

Izhajajoč iz tega, kdo je storilec, poznamo več različnih oblik ekološke kriminalitete. Pri ekološki kriminaliteti posameznika ali zasebni ekološki kriminaliteti gre za majhna in škodljiva dejanja kot posledica pomanjkljivih socialnokulturnih vrednot ter odraz posameznikove osebnosti. Pod ekološko kriminaliteto posameznika na primer spadajo divja odlagališča odpadkov, usmerjanje komunalne vode iz hišne greznice v vaške jarke, nepravilna uporaba škropiv in gnojil v kmetijstvu, tihotapljenje in preprodaja redkih rastlinskih ali živalskih vrst ipd.9

Pod ekološko kriminaliteto bogatih in vplivnih uvrščamo korporacijsko, podjetniško ekološko kriminaliteto, kriminaliteto ogrožanja zaposlenih in nezakonito industrijsko onesnaževanje, kot primere le te pa je moč navesti nepravilno skladiščenje in odlaganje strupenih odpadkov, tveganja na delovnem mestu v rudnikih in tovarnah (azbest, živo srebro ipd.), izpusti strupenih snovi iz tovarn idr.10

Poleg tega poznamo tudi ekološko kriminaliteto posameznih interesnih skupin, na primer svetlobno onesnaževanje zaradi razsvetljave kulturnih spomenikov in zgradb, tovrstno kriminaliteto pa povzročajo tudi društva ali krajevne skupnosti z nepravilnim ločevanjem ali odlaganjem odpadkov in nenazadnje manjša podjetja, ki imajo, na primer, odlagališča avtomobilov, ki jih nepravilno skladiščijo, zaradi česar prihaja do razlitja škodljivih snovi.11 Nazadnje je treba izpostaviti še ekološko kriminaliteto države oziroma vladajoče oblasti. Ta je v Sloveniji le redko prisotna v dejansko vidni obliki (tj. aktivnem ravnanju države), je pa veliko bolj verjetna v obliki kaznivega dejanja opustitve, ko država kot lastnica ali nadzornica »spregleda« kršitve in tako ogroža svoje državljane, npr. »dovoljevanje« preseganja emisij nevarnih snovi na določenih območjih.12

Verjetno ena najbolj znanih in trenutno aktualnih podvrst oziroma oblik ekološke kriminalitete pa je organizirana ekološka kriminaliteta, ki velja za nadgradnjo ekološke kriminalitete kot take. Ta izstopa predvsem zato, ker omogoča zelo velike dobičke. Organizirana ekološka kriminaliteta ima lastnosti posebnega tipa poslovne organizacije (t. i. organizirano kriminalno podjetništvo) in načrtno prodira v podjetništvo na posameznih področjih s korupcijo in zastraševanjem, po drugi strani pa tudi s ponujanjem možnosti obogatitve. Organizirana ekološka kriminaliteta se je najbolj uveljavila na področju nelegalnega odlaganja odpadkov, prepovedane trgovine z zaščitenimi vrstami, prepovedane trgovine z določenimi snovmi, nelegalnega in nereguliranega ribolova ipd.13

Glede na to, da živimo v potrošniški družbi in da so odpadki del našega vsakdana, lahko pričakujemo najbolj intenziven razvoj prav na področju nezakonite trgovine z odpadki, saj je odvoz in predelava odpadkov v EU vse dražja. Trgovina z odpadki je četrta najdonosnejša dejavnost organiziranih kriminalnih skupin, donosnejše dejavnosti so samo trgovina z drogo, orožjem in belim blagom.14

S problematiko nezakonite trgovine z nevarnimi odpadki se je ukvarjalo tudi nizozemsko sodišče v primeru »Trafigura«. V konkretnem primeru je britanska naftna multinacionalka Trafigura leta 2006 opravila transport in prodajo več kot 540.000 litrov nevarnih odpadkov v Slonokoščeno obalo, obsodilo nelegalnega odlaganja. Podjetje Trafigura je prvotno želelo predelati odpadke v Amsterdamu, vendar je predelovalno podjetje postavilo previsoko ceno, zato so se za predelavo dogovorili v Slonokoščeni obali. Tovornjakarji, ki jih je najelo lokalno podjetje, so raztovorili in odložili odpadke na odpadu, kjer ni bilo kapacitet, da se na varen način znebijo odpadkov, teh kapacitet pa ni bilo niti na drugih lokacijah po mestu. Zaradi strupenih odpadkov je v Slonokoščeni obali leta 2006 izbruhnila zdravstvena kriza, saj so se lokalni prebivalci srečevali z velikimi zdravstvenimi težavami, vključno s slabostjo, glavoboli, bruhanjem, bolečinami v trebuhu, razdraženo kožo in ščemenjem v očeh, prav tako je bilo zabeleženih najmanj petnajst smrtnih žrtev – gre za značilne simptome izpostavljenosti odpadkom. Tisoče ljudi je moralo zapustiti domove blizu odlagališč, čistilci pa so se odpadkom lahko približali le z maskami za zaščito dihal. Lastnik lokalnega podjetja (Salomon Ugborugbo), ki je odkupil te nevarne odpadke z utemeljitvijo, da jih bo podjetje predelalo, je bil kaznovan z dvajsetletno zaporno kaznijo.15

Z razvojem informatike se pojavlja problem shranjevanja odpadkov elektronskih naprav,16 ki imajo številne škodljive snovi, zaradi česar bi bilo potrebno njihovo shranjevanje ustrezno urediti. Prvo vprašanje, ki se pojavi, je, ali je bilo za te elektronske naprave sploh načrtovano učinkovito odstranjevanje po prenehanju delovanja. Drugi in še pomembnejši problem pa je, da e-odpadki vsebujejo nevarne sestavine (svinec, živo srebro, krom, snovi, ki zavirajo gorenje ipd.). Ravnanje s temi odpadki in njihovo odlaganje ni varno in regulirano, kar pripelje do še večjega onesnaževanja okolja. V sodni praksi pa že najdemo primere trgovanja z e-odpadki oziroma odpadki električne in elektronske opreme.17

Ekološka kriminaliteta v Sloveniji

V Sloveniji policija v povprečju obravnava 150 kaznivih dejanj ekološke kriminalitete na leto, od teh pa je približno 40 odstotkov dejanj preiskanih. Slovenija kot tranzitna država velja za območje prehoda organiziranih kriminalnih skupin, ki »dragoceni tovor« na našem ozemlju skladiščijo, najpogosteje pa ga zgolj prepeljejo skozi državo. Zaradi tega je za prevoznike, ki potrebujejo prevoz odpadkov v Afriko in Azijo, zanimivo slovensko mednarodno tovorno pristanišče Luka Koper. V praksi najdemo primere prevozov osebnih vozil s tujimi registrskimi tablicami vzhodnih držav, ki imajo status »zdomcev« in pod pretvezo obiska sorodnikov iz zahodnih držav vozijo v domače države nevarne in škodljive odpadke.18

Tranzitni položaj Slovenije je ugoden ne le za trgovanje z odpadki ampak tudi za nezakonito trgovanje z rastlinskimi in živalskimi vrstami. Tako je na primer policija in carina v preteklosti zasegla velike količine zavarovanih školjk, zdravil brez dovoljenja, kapsul za hujšanje z vsebnostjo zavarovanih rastlin, zmrznjenih zavarovanih rib in ptic ter drugih zavarovanih rastlinskih in živalskih vrst. Oktobra 2018 so mobilni cariniki ustavili vozilo, v katerem je bilo 1349 zamrznjenih s konvencijo zavarovanih ptic, ki so bile ubite v Romuniji in so bile namenjene v italijanske restavracije. Še istega meseca je sledil podoben dogodek, pri katerem je prav tako šlo za prevoz ptic, ki so bile namenjene v italijanske restavracije.19

Za Slovenijo je hkrati tudi zelo značilno ilegalno izkoriščanje mineralnih surovin, pri čemer gre večinoma za izkope snovi brez ustreznih dovoljenj ali nezakonite peskokope. Vse mineralne surovine na območju Slovenije so v lasti države, zato je za izkopavanje ali odvoz potrebno dovoljenje. Med primeri organizirane ekološke kriminalitete v Sloveniji najdemo tudi nezakonito trgovanje in sečnja lesa ter nezakonito odlaganje odpadkov in olja v morje, reke ali jezera. Najpogosteje najdeni odpadki v slovenskem morju so živilski odpadki, ribiški odpadki, odpadki z ladij, plastične vrečke ter v sončnem času razne blazine in sončne kreme. Velik problem predstavljajo tudi reke, ki prinesejo odpadke v morja tudi po sto kilometrov daleč. Reka Pad, ki velja za glavnega krivca onesnaženja Jadranskega morja, jih letno prenese približno 120 ton. Dokaz za to, da odpadki niso bili odloženi v Sloveniji, so tudi deklaracije na raznih plastenkah in vrečkah, napisane v tujih jezikih.20

Zaključek

Glavni problem ekološke kriminalitete je ravno v tem, da praviloma ne vpliva neposredno na varnost državljana ali države, ampak šele posredno in čez čas, zaradi česar se njene problematike manj zavedamo. V vsakem primeru pa gre za negativno vedenje oziroma ravnanje, ki je škodljivo. Bistvo ekološko-družbenega konflikta je širjenje udobja in prestiža našega življenja ter s tem izrivanje narave in naravnih dobrin iz geografskega prostora in z lestvice vrednot. Za vsakim dejanjem ekološke kriminalitete stoji človek, posledice le-te pa se kot v začaranem krogu zopet vrnejo k človeku in storilec postane žrtev. Človek ne bi smel biti ne storilec ne žrtev omenjenega problema. Kot enakovreden in soodvisen del narave, ki nam nudi kvaliteto življenja, bi morali vzpostaviti medsebojni sistem simbioze in začeti spoštovati ne samo možnosti materialnih koristi, ampak tudi človekove obveznosti do narave same. 

Opombe

Naslovna ilustracija je od Eve Bee.

1 Lynch, Groombridge, Lane in South.

2 Eman, Ekološka kriminaliteta v kriminologiji: razvoj nove veje kriminologije v Sloveniji, URL: https://www.policija.si/images/stories/Publikacije/RKK/PDF/2011/04/RKK2011-04_KatjaEman_EkoloskaKriminaliteta.pdf, str. 5-6. 

3 Sluga, Osnove ekološke kriminalitete, URL: http://www.varensvet.si/osnove-ekoloske-kriminalitete/. 

4 Prav tam. 

5 Pečar, Ekološka kriminaliteta in kriminologija, URL: https://www.policija.si/images/stories/Publikacije/RKK/PDF/1981/01/RKK1981-01_JanezPecar_EkoloskaKriminaliteta.pdf, str. 9-10.

6 Pečar, Ekološka kriminaliteta in kriminologija, URL: https://www.policija.si/images/stories/Publikacije/RKK/PDF/1981/01/RKK1981-01_JanezPecar_EkoloskaKriminaliteta.pdf, str. 9-10.

7 Acousticbiotech.com, V Portoriku so okoljska krivica in rasizem ogrožali proteste zaradi pepela na premog, URL: https://slv.acousticbiotech.com/puerto-rico-environmental-injustice-670753.

8 Eman, Ekološka kriminaliteta v kriminologiji: razvoj nove veje kriminologije v Sloveniji, URL: https://www.policija.si/images/stories/Publikacije/RKK/PDF/2011/04/RKK2011-04_KatjaEman_EkoloskaKriminaliteta.pdf, str. 9. 

9 Eman, Ekološka kriminaliteta kot oblika lastne viktimizacije, URL: https://www.fvv.um.si/dv2008/zbornik/clanki/Eman.pdf, str. 6. 

10 Prav tam.

11 Prav tam.

12 Prav tam.

13 Odar, Dobovšek, Organizirana ekološka kriminaliteta, URL: https://www.fvv.um.si/rv/arhiv/2011-1/07_OdarDobovsek.pdf, str. 6.

14 Gruden, Odpadki donosni skoraj kot mamila in orožje, URL: https://www.finance.si/306654/Odpadki-donosni-skoraj-kot-mamila-in-orozje. 

15 Amnesty International, Amnesty International in Greenpeace pozivata h kazenski preiskavi multinacionalke Trafigure, URL: https://www.amnesty.si/amnesty-international-in-greenpeace-pozivata-h-kazenski-preiskavi-multinacionalke-trafigure.html.

16 Naj omenim, da elektronske naprave, ki naj bi bile ponovno uporabljene ali reciklirane, ne spadajo med e-odpadke.

17 Za primere organizirane ekološke kriminalitete z e-odpadki glej: Discount Computers Inc., Lip Bor Ng in  Executive Recycling.

18 Orehek, Diplomska naloga: Organizirana ekološka kriminaliteta v Sloveniji, URL: https://dk.um.si/Dokument.php?id=13223, str. 23-29.

19 Prav tam. 

20 Prav tam. 

Viri in literatura

Acousticbiotech.com: V Portoriku so okoljska krivica in rasizem ogrožali proteste zaradi pepela na premog, URL: https://slv.acousticbiotech.com/puerto-rico-environmental-injustice-670753 (3. januar 2021).

Amnesty International: Amnesty International in Greenpeace pozivata h kazenski preiskavi multinacionalke Trafigure, URL: https://www.amnesty.si/amnesty-international-in-greenpeace-pozivata-h-kazenski-preiskavi-multinacionalke-trafigure.html (6. januar 2021).

Eman, Katja: Ekološka kriminaliteta v kriminologiji: razvoj nove veje kriminologije v Sloveniji, URL: https://www.policija.si/images/stories/Publikacije/RKK/PDF/2011/04/RKK2011-04_KatjaEman_EkoloskaKriminaliteta.pdf (27. december 2020).

Eman, Katja: Ekološka kriminaliteta kot oblika lastne viktimizacije, URL: https://www.fvv.um.si/dv2008/zbornik/clanki/Eman.pdf (6. januar 2021). 

Gruden, Iva: Odpadki donosni skoraj kot mamila in orožje, URL: https://www.finance.si/306654/Odpadki-donosni-skoraj-kot-mamila-in-orozje (23. december 2020).

Odar, Vlado; Dobovšek, Bojan: Organizirana ekološka kriminaliteta, URL: https://www.fvv.um.si/rv/arhiv/2011-1/07_OdarDobovsek.pdf (7. januar 2021).

Orehek, Anja: Organizirana ekološka kriminaliteta v Sloveniji, URL: https://dk.um.si/Dokument.php?id=132233 (23. december 2020).

Sluga, David: Osnove ekološke kriminalitete, URL: http://www.varensvet.si/osnove-ekoloske-kriminalitete/ (3. januar 2021).