(Vir)
Famozni film Joker, za katerega je režiser Todd Phillips na letošnjem beneškem filmskem festivalu dobil zlatega leva, je bil že ob naznanitvi, da bo v vlogi razvpitega zlobneža nastopil trikratni nominiranec za oskarja, Joaquin Phoenix, deležen visokih pričakovanjih. Slednjih film ni zgolj dosegel, temveč jih je tudi presegel.
Stvaritev Todda Phillipsa z odlično kinematografijo, drznim potekom dogajanja ter bridkim, a vendar presunljivim sporočilom, ponuja edinstven vpogled v kultno zgodbo Jokerja, v vlogi katerega je leta 1966 prvič nastopil igralec Cesar Ramero. Po besedah ustvarjalcev filma je glavna značilnost zlikovca prav njegovo neenotno in nekoherentno zgodovinsko ozadje. Pretekle različice Jokerjevega vzpona na položaj kralja podzemnega kriminala sicer ponujajo alternativne začetke njegovega postopnega zdrsa v blaznost, vendar nobena od njih v javnosti ni doživela takšnega odziva kot trenutna, ki vztrajno kraljuje v kinematografih. Odmeven uspeh trenutne verzije Jokerja je moč pripisati sposobnosti režiserja, da pri gledalcu prebudi paleto občutij. Phillipsov pretresljiv, srhljiv in psihološko naporen prikaz Jokerjeve morilske metamorfoze namreč vzbudi tako občutke ogorčenja in zmešnjave kot tudi občutke empatije do tragičnega junaka. Ravno v tem pa se tudi skriva razlog, da je Phillipsova izvedba postala najdonosnejši film, posnet po stripovski predlogi.
Arthur Fleck, (na videz) neškodljiv meščan in propadli komedijant, ki se bori z nevrološko motnjo nenadzorovanega smeha ter s hudo depresijo, je predstavnik zatiranega, zanemarjenega in zasmehovanega sloja ljudi na družbenem robu. Kljub temu pa je že v uvodnem kadru mogoče zaznati subtilne scenografske poteze, ki izoliranemu glavnemu junaku dodajo nekoliko enigmatičen pridih. Prvih nekaj minut filma nam tako ponuja vpogled v Arthurjevo monotono življenje, polno krivic in hudobije, ki istočasno že nakazujejo na nestrpno pričakovano razkritje Jokerjeve geneze.
Smej se, da zakriješ solze
Kljub dolgoletni zgodovini neenotnega in nekoherentnega upodabljanja zloglasnega kralja zločina v fiktivnem mestu Gotham imajo vse upodobitve lika DC Comics eno skupno značilnost. Pri vseh bi lahko vzpon Jokerja opredelili kot metaforo reakcije propadlega, obupanega in zanemarjenega mesta zoper krivico in ponižanje, ki ga prežemata. V prebivalcih mesta se tako pod pritiski neprestanih udarcev, kot so porast brezposelnosti, vzpon nasilja, pojav super podgan itd., izoblikujejo čustvena otopelost, zamerljivost, zlohotnost in hudobija, ki v skrajnih primerih pripeljejo do odklonskega oziroma kriminalnega vedenja posameznikov.
Z etiologijo kriminalnega vedenja in kriminalitete se človeštvo ukvarja že vse od začetka povezovanja ljudi v praskupnosti, ko so nekatera odklonilna, nenormalna vedenja prvič dobila oznako »antisocialnih dejanj«, ki ogrožajo obstoj skupnosti. Velik napredek v raziskovanju in preučevanju kriminalitete pa je moč pripisati italijanskemu psihiatru Cesarju Lambrosu (1835-1909). Ta je predmet raziskovanja razvoja kriminalitete iz abstraktne, hermetično zaprte dogmatike preusmeril k preučevanju posameznika, ob tem pa zavzel stališče, »da je hudodelstvo naraven pojav in [da je] v filozofskem jeziku rečeno, tako nujen, kot je nujno rojstvo, smrt in spočetje«.[1] Tovrsten način preučevanja kriminalitete je kasneje predstavljal pomemben vir tako pri razvoju kazenskega prava kot tudi pri razumevanju kriminalitete kot pojava, v središču katerega je razmerje posameznika do širše skupnosti, v kateri živi.
Hkrati z Lambrosovimi raziskavami se je pod vodstvom nekaterih drugih strokovnjakov, med katerimi sta bila Adolphe Quetelet in André-Michel Guerry, pojavila težnja po raziskovanju in analiziranju kriminalitete preko empiričnih raziskav. A. Quetelet je tako s pomočjo tovrstnih raziskav pridobil edinstven vpogled v razmerje med pojavnostjo kriminala in družbenimi dejavniki, kot so spol, starost in izobrazba, ter skupaj z A. M. Guerryjem pripomogel k vzponu pozitivistične šole o kriminologiji. Slednja sprejem odločitev posameznika pripisuje zunanjim dejavnikom, ki so lahko biološki, psihološki ali družbeni, in na katere posameznik ne more vplivati. Omenjenima pionirjema so sledili številni statistiki, ki so preučevali najrazličnejše dejavnike in njihov vpliv na gibanje kriminalitete.[2]
Med slednjimi je kot najpomembnejše prispevke k znanosti o kriminaliteti potrebno šteti raziskave o povezavi med gospodarskimi krizami in kriminaliteto, o vplivu pavperizacije prebivalstva na porast kriminalitete ter o popačenju značaja ljudi zaradi življenja v nenehni bedi in pomanjkanju.[3] Pri tem se vzpon tovrstnih raziskav pripisuje predvsem družbenim in ekonomskim okoliščinam druge polovice devetnajstega stoletja, ko so konflikti med družbenimi razredi postajali čedalje očitnejši in vse bolj napeti. Stopnjevanje napetosti se je izrazilo v obliki kriz, vojn in naraščanja števila obubožanega prebivalstva, kar je, med drugim, vodilo tudi v občutno povečanje pojavnosti kriminalitete. Omenjene okoliščine so opozorile na nesmiselnost idej klasične kriminologije, zaprte v formalnologični pravni dogmatizem, hkrati pa nakazovale na očitno potrebo po reformi kazenskega prava. To naj bi po mnenju klasične kriminologije postalo učinkovito sredstvo za boj proti kriminaliteti.[4] Klasična kriminologija namreč predpostavlja, da je človek svobodno bitje, ki se prosto odloča o svojih dejanjih kot tudi o izvršitvi kaznivih dejanj, zaradi česar sta poudarjeni predvsem primernost in učinkovitost kazni, ki sledi takemu kaznivemu dejanju.
Omenjene želje so se v drugi polovici 19. stoletja manifestirale v obliki socioantropološke šole E. Ferrija, ki predstavlja sintezo vseh dotedanjih znanj o kriminaliteti, delinkventu in kazenskem pravu.[5] S tem se je odprla pot za obravnavanje kriminalitete kot realnega, človeškega pojava ter za sodelovanje kazenskega prava z drugimi vedami o človeku in družbi.[6]
Posebej občutljiv in dovzeten za tovrstne premike v kazenskem pravu pa je bil v tem obdobju tudi marksizem, ki je znova opozoril, da sta družbeni položaj in življenjske razmere izkoriščanega razreda poglavitna vzroka kriminalitete.[7] Družbena neenakost in položaj v družbi naj bi odločilno vplivala na to, kdo stori delinkventno dejanje, kakšna je narava kaznivega dejanja ter na sankcijo, ki doleti storilca, ko pride do družbene reakcije. Bistvena značilnost marksistične kriminologije je v tem, da za temeljno izhodišče raziskovanja kriminalitete uporabi vprašanji neenakosti in moči.[8] Izhajajoč iz marksističnih predpostavk je tako nizozemski kriminolog W. A. Bonger zagovarjal stališče, da se kriminalna mentaliteta pojavi zaradi pomanjkanja in bede, ki sta vsiljena delavnemu razredu in sta rezultat kapitalističnega pohlepa.[9] Ljubo Bavcon je tovrstno razumevanje dopolnil z mislijo, da razredna delitev družbe ni vzrok kriminalitete (ki ga je Bonger skupaj z Engelsom pripisoval nezadovoljenosti elementarnih človeških in duhovnih potreb), temveč slednji zgolj doda nekatere posebne značilnosti.[10]
Upoštevanje zgoraj navedenih dognanj o vzrokih za pojav kriminalnega vedenja nam omogoča kritično vrednotenje Arthurjevega ravnanja, ki ga tako ni (več) mogoče označiti zgolj za poblazneli, morilski pohod, temveč ga je potrebno razumeti kot popačen, absurden in antisocialen odziv na čedalje večjo bedo, s katero se sooča večina prebivalstva fiktivnega mesta Gotham.
Dihotomija med vplivom okolja in genetike (»nature v. nurture«) na vedenje posameznika ter njeno odražanje v kriminologiji
Eno izmed najpomembnejših vprašanj, ki se postavlja v kriminologiji vse od njenih začetkov, je tudi vprašanje vpliva okoljskih (»nurture«) in genetičnih dejavnikov (»nature«) na razvoj in vedenje posameznika v družbi.[11] Kljub temu, da posamezne teorije zagovarjajo eno ali drugo skrajnost, pa je bilo tako v preteklosti kot danes najpogosteje zavzeto stališče daleč od črno-belega. Tako okoljski kot genetični dejavniki namreč v pomembni meri prispevajo k razvoju človekove osebnosti in vplivajo na njegovo vedenje ter odzive v danem trenutku.
Odklonskost je tako vedno izraz razmer družbene skupnosti in družbenih sprememb, v katerih se znajde posameznik, kot tudi bioloških dejavnikov vsakega človeka.[12] Na prvi pogled sicer tudi ob takšnem stališču ne dobimo enoznačnega odgovora na zgoraj zastavljeno vprašanje, pa vendar so nekateri avtorji mnenja, da tovrstna debata v kriminologiji ni zgolj presežena, temveč tudi nesmiselna. Teorija namreč danes okoljske dejavnike smatra za dejstvo, saj se večina (modernih) teorij, raziskav in učnih načrtov osredotoča prav nanje. Dihotomijo med okoljskimi in genetičnimi dejavniki (»nature v. nurture«) je tako nadomestila (novejša) debata o bio-socioloških dejavnikih,[13] v kateri je moč zaslediti nove premike v smeri razumevanja subjekta kot zločinca. Namesto Lombrosovega pristopa, ki je vzrokom za kriminaliteto pripisoval velikost lobanje, danes prehajamo k identificiranju posameznikovih predispozicij, ki izhajajo iz t. i. kriminalnih genov in abnormalnega nevrološkega delovanja možganov. Neofrenologija, oplemenitena z visoko tehnološkim znanjem, naj bi bila tako v prihodnosti sposobna izmeriti kriminalnost zakodirano v telesu zločinskega subjekta in z objektivno in vrednostno neoporečno natančnostjo podati dokončen odgovor na večna kriminološka vprašanja.[14]
Na tem mestu je potrebno omeniti še psihopatološko hipotezo, ki vzrok človekove delinkventnosti vidi v duševnih motnjah in boleznih.[15] Upoštevajoč kontekst in zgodovinsko ozadje lika Jokerja, bi lahko namreč tovrstno teorijo aplicirali tudi na dogajanje v filmu. Pri tem psihopatološke hipoteze seveda ne smemo vulgarizirano interpretirati v smeri, da je Arthur zblaznel (zgolj) zaradi ukinitve dostopa do zdravil, ki so mu pred tem pomagala pri obvladovanju njegovih duševnih motenj.
Razlog za Arthurjevo delinkventnost je namreč najbolje iskati s pomočjo t. i. bio-sociološke kriminologije,[16] ki biološke in družbene dejavnike posameznikovega antisocialnega vedenja povezuje z etiologijo takšnega ravnanja. Gre za splošno paradigmo raziskovanja, ki kot vzroke za antisocialno vedenje posameznika vidi v učinkih genetike, psiholoških in nevroloških dejavnikov ter tudi vplivih družine in družbe na posameznika.[17]
V primeru Arthurja Flecka lahko namreč opazimo, da ne gre zanemariti nobenega od omenjenih dejavnikov, saj lahko za vsakega od njih trdimo, da je odločilno prispeval k izoblikovanju njegovega antisocialnega vedenja. Pri razvoju Arthurjevega delinkventnega vedenja je tako kot najpomembnejše dejavnike potrebno izpostaviti njegove duševne in nevrološke motnje ter njegove najintimnejše odnose oziroma njihov manko. Nedvomno pa ne gre spregledati niti naraščajočega pritiska, s katerim se Arthur nenehno sooča. Vpliv slednjega lahko povežemo s t. i. teorijo napetosti in pritiska, ki kazniva dejanja (zlasti tista zoper premoženje) pojasnjuje z napetostjo, ki izvira iz nezmožnost doseganja običajnih ali družbeno zaželenih pričakovanih ciljev. Kadar posameznik ne more doseči (nad)standardnih ciljev ali aspiracij, se med drugim odzove prav z vdajanjem kriminaliteti.[18] Teorijo napetosti in pritiska je (tudi) zaradi tega Sergej Flere označil za eno izmed različic teorije anomije.[19]
Predstavljena teoretična spoznanja lahko prepoznamo tudi pri opazovanju dogajanja v mestu Gotham. Na začetku filma predstavljene negativne reakcije prebivalcev na spremembe družbenoekonomskega sistema še dodatno spodbudijo Arthurjev že tako nevrotičen ustroj. Na dogajanje v mestu se odzove z občutki napetosti, bojazni, tesnobe, depresije in razdraženosti. Negativne in nenadne spremembe družbenoekonomskega sistema botrujejo razmahu kriminalitete, čemur pritrjuje tudi dr. Alenka Žnidaršič-Kranjc. Slednja trdi, da dezorganizacija družbe in nedelovanje njenih institucij ter organov skupaj ustvarjajo kriminogeno ozračje, ki spodbuja deviantno vedenje. [20]
Vsi smo klovni
Ob ogledu filma se gledalcu zastavljajo številna vprašanja. Eno izmed teh je vprašanje, ali morda res živimo v družbi, ki prezira in zasmehuje duševne motnje? Arthur namreč skozi film večkrat kritizira negativen odnos družbe do psiholoških motenj in duševnih bolezni. Kljub Jokerjevi vmesni izjavi, da namen njegovega nastopa in performansa ni poziv k političnemu uporu, je njegova kritika usmerjena v moralno sprevrženost in zlaganost današnje družbe, v kateri je odsotna že osnovna medčloveška dostojnost. V taki družbi posledično primanjkuje tudi solidarnosti za tiste, ki so je najbolj potrebni. Tudi v vsakdanjem življenju je negativna percepcija psiholoških motenj še vedno prisotna kljub temu, da so po svetu čedalje bolj odmevna gibanja za njihovo destigmatizacijo.
Poleg duševno bolnih je v današnjem svetu stigmatiziran tudi revnejši sloj prebivalcev. Film tako odpira vprašanje, ali prikazane (skrajne) posledice naraščanja števila revnih pomenijo upravičeno nevarnost današnji družbi? Čeprav film prikazuje bedno in revščino v fiktivnem mestu Gotham, resnično stanje zadnjih desetletij ni bistveno drugačno. V Sloveniji namreč vsako leto slabih 300.000 ljudi potrebuje pomoč za preživetje,[21] zaradi česar se je potrebno vprašati, ali obstaja možnosti povečanja deviantnega vedenja tudi pri nas.
Prav zaradi tega pa lahko gledalec ob ogledu filma navsezadnje v sebi najde tudi kanček empatije za zloglasnega zločinca, s tem ko se sprašuje, kaj je po trenutnih družbenih vrednotah huje, ter s tem, ko občinstvu televizijske oddaje Murryja Franklina (s tem hkrati apelira tudi na občinstvo v kinodvorani) na provokativen način postavi zrcalo pred sabo. Ali smo kot pripadniki širše skupnosti sposobni tako obsežne samorefleksije ali pa se temu raje izognemo z opozorili pred ogledom filma, kot smo jim lahko bili priča v Združenih državah Amerike?[22]
Arthur proti koncu filma poda enega najbolj napetih in hkrati zastrašujočih monologov, v katerem omeni predrznost uspešnega komedijanta Murrayja Franklina, ki odloča o standardu »smešnega«. Po Arthurjevem mnenju Murray Franklin s tem zaničuje njegov trud pri doseganju cilja uspešne kariere komedijanta. V svojem monologu Arthur prikaže prezir do družbe, ki svojim članom z dokaj pokroviteljskim odnosom prodaja lažne upe, da ima sleherni posameznik svobodno možnost, kaj narediti iz svojega življenja. V resnici pa je ta paradoksalna ideja o svobodni izbiri obremenjena s številnimi ovirami, v ospredju katerih je predvsem ekonomski in socialni položaj posameznika.
To spoznanje v Arthurju prebudi neznosno tesnobo, ponižanje in srd, ki jih usmeri proti vladajočemu sloju, kateremu očita podobno hinavščino kot prej omenjenemu komedijantu Franklinu. Arthurja bi lahko (pre)hitro označili zgolj za še enega neprilagodljivega in večno nezadovoljnega posameznika, ki za lasten neuspeh krivi in obtožuje ljudi, ki so »naredili nekaj iz sebe«. Vendar pa je ob taki presoji potrebno upoštevati neizogibno dejstvo o današnji družbi, ki se dotika tudi kriminologije in odziv države na porast kriminalitete, ki ga povzema sledeče stališče, da »vsaka družba sama, po lastni presoji, sankcionira tista obnašanja, ki jih želi omejevati. Seveda pa to praviloma ni družba kot celota, temveč je oblast, ki določa, kaj je prav in kaj ni, katero ravnanje je skladno z vsebino ciljev posamezne družbe v prihodnosti in katero ogroža njihovo doseganje. Tako je na eni strani pravni red, po drugi strani pa tudi mehanizem formalnega družbenega nadzora organiziran tako, da podpira in ščiti politične, tj. razredne cilje in hotenja vladajoče skupine oziroma skupine z močjo.«[23]
Sporočilo filma nikakor ni črno-belo. Človeka težko pusti ravnodušnega do te mere, da se ne bi vsaj iz radovednosti povprašal, ali morda sporočilo ne vsebuje kakšne subtilne politične izjave o trenutnem stanju naše družbe. Skrita lepota tega filma je ravno v tem, da v posamezniku pusti nekaj nedokončanega. Ta nedokončanost pa je tista, ki dopušča posamezniku dovolj svobode, da se sam odloči, ali ga bo ta nedorečenost vznemirila in spodbudila razmišljanje o odgovorih na vprašanja, ki jih odpira film. Na tej točki se namreč posameznik sooči z realnostjo družbe, del katere je, in z izzivom, kako bi to kruto realnost lahko spremenil na bolje.
Seznam literature
Bavcon, Ljubo, Šelih, Alenka, Korošec, Damijan, Ambrož, Matjaž, Filipčič, Katja: KAZENSKO PRAVO – SPLOŠNI DEL, Uradni List, Ljubljana 2018: strani: 75-77, 80.
Bavcon, Ljubo: Boj zoper kriminaliteto in socialistična družba, v: Naša sodobnost, letnik 5 (1957), številka 3, str.: 226 in 228.
Beaver, Kevin M, Barnes, J.C., Boutwell, Brian B.: THE NURTURE VERSUS BIOSOCIAL DEBATE IN CRIMINOLOGY: ON THE ORIGINS OF CRIMINAL BEHAVIOR AND CRIMINALITY, SAGE Publications, ZDA 2014, str.: 9.
Eichelberger, Rachel, Barnes, J.C.: Biosocial Criminology, v: The Encyclopedia of Crime and Punishment (2016): https://onlinelibrary.wiley.com/ (dostopno: 17. november 2019).
Flere, Sergej: Spol, osebnostne lastnosti po spolu, nizka samokontrola in kriminalnost, v: Anthropos, letnik 35 (2003), številka 1/4, str.: 215.
Internetni vir: https://www.rtvslo.si/zabava/film-in-tv/od-dnevnika-do-tednika-od-kvizov-do-razvedrilnih-oddaj-vsi-vedo-da-je-lepo-deliti/502240 (dostopno: 22. oktober 2019).
Pečar, Janez: Kriminologija in družba, v: Teorija in praksa, letnik 31 (1994), številka 9/10, str.: 813.
White, Rob: Marxist and critical theory, v: The Routledge Handbook of Deviant Behaviour, Routledge, ZDA in Kanada 2011: str.: 150 in 151.
Završnik, Aleš: HOMO CRIMINALIS: UPODOBITVE ZLOČINSKEGA SUBJEKTA V VISOKOTEHNOLOŠKI DRUŽBI TVEGANJA, Inštitut za kriminologijo, Ljubljana 2009, strani 2 in 144.
Žnidaršič-Kranjc, Alenka: Gospodarska kriminaliteta in spremembe v družbenoekonomskem sistemu, v: Teorija in praksa, letnik 27 (1990), številka 8/9, str.: 960.
Opombe
[1] L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, KAZENSKO PRAVO: SPLOŠNI DEL (2018), str. 77.
[2] Prav tam, str. 76.
[3] Prav tam, str. 76.
[4] Prav tam, str. 75 in 80.
[5] Prav tam, str. 77.
[6] Bavcon, Boj zoper kriminaliteto in socialistična družba (1957), str. 228.
[7] L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, KAZENSKO PRAVO: SPLOŠNI DEL (2018), str. 76.
[8] Rob White, Marxist and critical theory (2011), str. 150.
[9] Prav tam, str. 151.
[10] Bavcon, Boj zoper kriminaliteto in socialistična družba (1957), str. 226.
[11] A. Završnik, HOMO CRIMINALIS: UPODOBITVE ZLOČINSKEGA SUBJEKTA V VISOKOTEHNOLOŠKI DRUŽBI TVEGANJA (2009), str. 144.
[12] Pečar, Kriminologija in družba (1994), str. 831.
[13] Beaver, K.M, Barnes, J.C., Boutwell, B.B. THE NURTURE VERSUS BIOSOCIAL DEBATE IN CRIMINOLOGY: ON THE ORIGINS OF CRIMINAL BEHAVIOR AND CRIMINALITY (2014), str. 9.
[14] A. Završnik HOMO CRIMINALIS: UPODOBITVE ZLOČINSKEGA SUBJEKTA V VISOKOTEHNOLOŠKI DRUŽBI TVEGANJA (2009), str. 2.
[15] L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, KAZENSKO PRAVO: SPLOŠNI DEL (2018), str. 76.
[16] Angl.: Biosocial Criminology.
[17] R. Eichelberger, J.C. Barnes, The Encyclopedia of Crime and Punishment: Biosocial Criminology (2016): URL: https://onlinelibrary.wiley.com/.
[18] Flere, Spol, osebnostne lastnosti po spolu, nizka samokontrola in kriminalnost (2003), str. 215.
[19] Anomija kot stanje družbe, v kateri ne obstoje ali ne delujejo zakonski predpisi niti po običaju urejena razmerja. Pogosto gre za neusklajenost med pojmovanji posameznikov ali skupin v družbi, odsotnost skupno priznanih pravil medsebojnega ravnanja.
[20] Žnidaršič-Kranjc, Gospodarska kriminaliteta in spremembe v družbenoekonomskem sistemu (1990), str. 960.
[21] RTV SLO: Od Dnevnika do Tednika, od kvizov do razvedrilnih oddaj - vsi vedo, da je lepo deliti, URL: https://www.rtvslo.si/zabava/film-in-tv/od-dnevnika-do-tednika-od-kvizov-do-razvedrilnih-oddaj-vsi-vedo-da-je-lepo-deliti/502240.
[22] S tem ciljam na opozorila s strani ameriške vojske ter FBI o potencialnih nasilnih izgredih v kinematografih, ki so predvajali film.
[23] Žnidaršič-Kranjc, Gospodarska kriminaliteta in spremembe v družbenoekonomskem sistemu (1990), str. 960.
