(Vir)
»Faced with the challenge of being a philosopher rather than a scholar, can we really talk of a Nietzschean philosophy of law?[1] Can Nietzsche or a Nietzschenian write about law without betraying himself?«
Na začetku je potrebno izpostaviti, da Friedrich Nietzsche neposredno o pravu ni veliko (na)pisal. Njegovo pojmovanje prava je razdrobljeno čez številna dela in tudi same teme se je lotil preko periodičnih aforizmov, med-drugim o kazenskem pravu, dolžniških razmerjih in enakopravnosti. Čeprav se v svojih delih dotakne in problematizira nekatere ključne pravne koncepte, kot so pravica, svobodna volja, odgovornost ter kazen in zločin,[2] se Nietzsche ne loti vprašanj razlage pravnih virov in komentiranja sodniških odločitev. Zaradi navedenega ga Douglas E. Litowitz, profesor filozofije na Čikaški univerzi, označi za predstavnika »negativne jurisprudence«. Nietzsche se namreč bolj poredkoma loteva »čiste« refleksije prava in prav tako za razliko od drugih postmodernističnih[3] mislecev, kot so med-drugim Kelsen, Hart in Dworkin, ne zasnuje normativne teorije prava, ki bi ponudila pozitivistično shemo delovanja pravnega sistema kot celote ali le fragmenta. Negativna jurisprudenca, namreč ne ponuja alternativnega pogleda, temveč kritična spoznanja o temeljih oziroma elementih pravnega sistema, ki spodbujajo diskurz in premislek o samoumevnih pravnih kategorijah.[4] Povedano drugače, negativna jurisprudenca je skupek izrazito odklonilnih (negativnih) pogledov na pojem prava in delovanje pravnega sistema, ki ne ponujajo nikakršnih alternativ. Nekatere slednje Nietzschejeve pomisleke skušam v nadaljevanju tudi nakazati.
Nietzschejeva kritika moderne dobe, njegov (i)moralizem, njegova teorija resnice in pravičnosti ter drugi pojmi, ki se nanašajo na svobodo duha, pronicajo tudi v filozofijo prava.[5], [6] Pri tem se zastavlja vprašanje, ali je Nietzschejeva kritika predvsem demonstracija konstruktivne moči destrukcije ali pa lahko kritiko (morda bolje filozofijo kritike) razumemo (hkrati tudi[7]) kot »ustvarjalno preseganje« obstoječega v refleksiji in življenju prava?[8]
Povezavo med Nietzschejem in pravom je med drugim mogoče razbrati tudi skozi prizmo morale, obravnavanje oziroma problematiziranje katere je značilnost Nietzschejeve romantične filozofije in katero lahko do neke mere razumemo kot vrednostno podstat prava, ki sami normi daje učinkovitost. Posledično pravo do neke mere razumemo kot izpeljavo morale, zato ne preseneča, da je Nietzsche v svojih delih problematiziral tudi pravo. V splošnem sicer razlikujemo dve predstavi o izviru veljavnosti pravnega sistema. Ta namreč izhaja: (i) iz božanskega in transcendentalnega ali pa (ii) iz zemeljskega. Poenostavljeno lahko rečemo, da je pravo bodisi stvaritev boga bodisi človeka.[9]
Slednja ideja je izražena tudi v zloglasni izjavi »Bog je mrtev. Bog ostaja mrtev. In mi smo ga ubili.«[10] Nietzsche izjave ne poda posmehljivo, temveč s provokativnimi besedami izrazi skrb, katero lahko razberemo v nadaljevanju, ko se sprašuje, kdo nam bo sedaj umil krvave roke. Saj s tem ko smo ga ubili, smo tudi izgubili t.i. objektivno moralo, izgubili smo osnovni temelj družbene harmonije. Nietzsche namreč koncept boga razume v kulturnem smislu in to v najširšem pomenu besede. Na tej točki se je morda smiselno vprašati tudi, kako oziroma s čim smo ubili boga? V Nietzschejevih očeh smo to izvedli s t.i. razvojem naravoslovne znanosti, ki človeku onemogoča nadaljnje verovanje v vsemogočnega stvaritelja. Sámo Nietzschejevo kritičnost do moderne znanstvenosti lahko tudi navežemo na kritiko moderne pravne znanstvenosti kot take. Pri tem se zastavlja vprašanje, ali lahko Nietzschejevo kritiko prava enačimo z njegovo kritiko morale, ki izhaja iz krščanskih vrednot? Morda je koncept krščanskih vrednot vendarle preozek. Namreč ko je Nietzsche zapisal osmrtnico boga, ni imel v mislih specifično krščanskega boga, temveč t.i. resnično teorijo razlage sveta[11] sámo. Torej teorijo, h kateri se v svoji rudimentarnosti zateka človeštvo skozi svojo zgodovino. Krščanstvo, hinduizem, tudi širše; rasizem, so oblike t. i. resnične teorije razlage sveta, ki ima svojo univerzalno, občo formulo, saj na svojevrsten način ponuja odgovor na za človeštvo univerzalno vprašanje o smislu življenja. Vendar ali lahko govorimo o univerzalni formuli, kadar se razumevanje smisla življenja glede na geografsko-zgodovinsko ozadje razlikuje? Nemara je smiselno, da samo zasnovo univerzalnosti, primerjamo s prav tako občim zgodovinskim problemom človeštva, ki morda ni tako zelo eksistencialističen. Če vzamemo npr. primer težkega bremena, recimo kamenja, ki ga je potrebno prenesti iz točke A v točko B, so različne civilizacije navedeni problem rešile z nekakšnimi transportnimi napravami, ki pa so v svojem bistvu enake. Analogno lahko rečemo za odgovor nekoliko bolj eksistencialnega problema, ki je izoblikoval t. i. resnično teorijo razlage sveta. Krščanstvo je tako na vprašanje o smiselnosti življenja, v osnovi ustvarilo nek drug svet, t. i. nebesa, h katerim je usmerilo misli, prizadevanja, dejanja vernikov tekom njihovega življenja.
Pruski mislec tako spoznava in priznava, da je zaradi prodora racionalizma in znanstvenega pogleda na svet (ki sta med-drugim tudi simptom dekadence) na eni strani ter zatona krščanstva in krščanske metafizike na drugi strani, nastala velika praznina. Moderni človek se je tako znašel na nekakšnem prelomu, ki namiguje na obstoj naravne tendence k višji stopnji človekovega razvoja (sámo idejo Nietzsche označi s konceptom »nadčloveka«).[12] Toda četudi je bil prepričan, da je zaton krščanstva dobra stvar, je vseeno prišel do spoznanja, da je slednje korenito oslabilo temelje zahodne civilizacije, namreč človeku samemu je sedaj prepuščena naloga najti oziroma si ustvariti lasten smisel obstoja, lastno eksistenco. To Nietzsche označi za čas prevrednotenja vrednot, ki spremlja preobrazbo in začetek nadčloveka. Vseeno Nietzsche s prevrednotenjem vrednot ne želi ukiniti vrednot samih, temveč želi v bistvu neko preseženo moralo, pravzaprav alternativo morali sami in njenim vrednotam. Želi moralo, ki je več ko to, onkraj morale, na neki točki jo Nietzsche imenuje imorala.[13] Povedano drugače, hoče volji do moči ustrezajoče vrednote.[14]
Nietzsche je tako svoj bojni pohod proti idealom in vrednotam moderne družbe začel z dekonstrukcijo moralne oziroma konkretneje z dekonstrukcijo krščanske morale, ki je v tistem času vladala v Evropi. Krščanstvo oziroma krščansko moralo je (že) v Rojstvu tragedije iz duha glasbe razglasil za simptom dekadence.[15] Po Nietzschejevih besedah so namreč »duhovni ljudje krščanstva« trpečim dajali tolažbo, zatiranim in obupavajočim pogum ter nesamostojnim podporo. Z mirno vestjo so s svojim delovanjem ohranjali vse bolno in trpeče. V resnici pa so s svojim delovanjem doprinesli k poslabšanju evropske rase. Taki ljudje so s svojim »enakim pred Bogom« gospodarili nad usodo Evrope, dokler ni bila vzrejena pomanjšanja, skoraj smešna vrsta: čredna žival; nekaj dobrodušnega, nekaj bolehnega in povprečnega; naš današnji Evropejec.[16] V krščanski morali je tako prepoznal »izrojen instinkt«, ki se s podzemeljsko maščevalnostjo obrača proti življenju,[17] saj je krščanstvo po njegovem prepričanju v najglobljem smislu nihilistično in dekadentno.[18] Potemtakem je zanj moralno postaviti pod vprašaj oziroma zavračati krščanske vrednote, ki izvirajo iz slabotnih ljudi? Nietzsche meni, da sama podreditev morali ni nič moralnega, ravno nasprotno, vsaka morala je v določenem pogledu tiranija nad naravo. Narava morale namreč uči sovražiti preveliko svobodo in sadi potrebo po omejenih horizontih, s tem pa oži perspektivo ljudi in ustvarja neumnost kot pogoj življenja in rasti.[19] Morebitni odgovor na zgornje vprašanje lahko tako najdemo tudi v slednjih besedah: »kdor besedo dionizično ne samo pojmuje, vendar tudi sebe doume v nji, mu sploh ni potrebno zavračati Platona, ali krščanstva ali Schopenhauerja.«[20]
Nietzsche se potemtakem ne odpove morali (in krščanski morali) iz razloga nemoralnosti, ampak zaradi imoralnosti. Imoralnost je na nek način onkraj morale in nemorale,[21] kjer je proti morali iz moralnosti in ne iz nemoralnosti. Pri imoralistu Nietzscheju gre tako za moralno ukinjanje morale v imenu doslednejše in zahtevnejše vesti, v imenu resnice onkraj resnice, ki je tako resničnejša od doslej znanih resnic, v imen pravičnosti, ki je pravičnejša od človekovih pravic.[22]
Nietzsche in naravno pravo
Temelj moderne vladavine prava je širši od zgolj preprečevanja samovoljne sile in prisile oziroma fizične samopomoči kot sredstva za razrešitev sporov. Temelj je zagotavljanje pravičnosti, ki temelji na obliki enakosti oziroma bolje, enakopravnosti. Pravo tako ni zgolj podaljšek gole moči (morda premoči) in samovolje, ampak je ambivalenten družbeni pojav, ki svojo drugo plat kaže v omejevanju samovolje in moči. »Historično gledano je pravo boj proti reaktivnim instinktom.«[23] Glede na družbeno pogodbo smo ljudje z delegacijo svoje suverenosti, željo po nadvladanju presegli z razumom. Nietzsche je v t.i. modernih idealih,[24] kot sta vera in razum, od koder izhaja zahodna utemeljitev svoje civilizacijske in kulturne vrednosti, prepoznal razlog za propadanje »močnega« človeka.[25] Kot zapiše; »mi, ki smo druge vere – mi, ki nam demokratično gibanje ne pomeni samo oblike propadanja politične organizacije, temveč obliko propadanja, se pravi zmanjševanja človeka.«[26] »At least it seems to be all over for a species of man (people, races) when it becomes tolerant, allows equal rights and no longer thinks of wanting to be master.«[27]
Nietzsche sam izvor in družbeni pomen prava navezuje na surovost, prisilo ter nasilje in ne na stališče t.i. liberalne pravne teorije, tj. razum. Temelj morale (in spomina) tako ni razum, ampak historični razvoj surovosti in nasilja.[28] Slednji miselni tok je v splošnem skladen z drugimi postmodernističnimi misleci, ki zagovarjajo, da je razum le eden izmed konstruktov družbe in ne enotna osnova človeštva.[29]
Mar lahko rečemo, da družbena pogodba in na njej temelječa država, ni pokončala želje pod nadvladi, temveč jo le adaptirala iz realnosti v abstraktnost, saj se sedaj slednja udejanja preko normodajalstva »law-making-a« oziroma moči interpretacije le tega?[30]
Nietzsche trdi, da naj bi postavljene ali zunanje norme potrebovali le šibki posamezniki, imenitni in močni ljudje pa bi lahko živeli v skladu z lastnimi avtonomnimi pravili.[31] Oziroma drugače: »Razumni ljudje se prilagodijo svetu, nerazumni pa, nasprotno, svet poskušajo prilagoditi sebi. Napredek človeštva torej sloni na nerazumnih ljudeh, katerih avtonomija je sedaj omejena. Do sedaj so se tudi najbolj mogočni ljudje spoštljivo priklonili pred svetnikom. Saj so v njem in nekako za njegovim krhkim, klavrnim videzom slutili pristno moč, ki se je sposobna preizkusiti ob samo-premagovanju, moč volje, ob kateri so zaslutili in znova znali častiti lastno moč. Volja po moči jih je tako silila, da so pred svetnikom obstali.«[32] Stanje v Evropi ob koncu 19. stoletja Nietzsche med-drugim imenuje moralna hinavščina ukazujočih.[33] V morali so najmogočnejši ljudje prepoznali vodilno moč nad čredo, vendar so hkrati zaobjeli tudi lasten čredni nagon. Ti se po njegovem mnenju ne znajo varovati drugače pred slabo vestjo, kakor s tem, da igrajo izpolnjevalce višjih ukazov (tj. ukazov, prednikov, ustave, zakonov ali celo boga).
Nietzsche tako v kritično pravno refleksijo vnese dvom, ali ni »vladavina prava« zgolj le še eden izmed mitov liberalne pravne in politične ideologije, ki prikriva dejansko naravo odnosov moči in oblasti v družbi.
V stvarnosti si težko predstavljamo dolgoročen obstoj brezmejnega in suverenega normodajalca, ki bi ga omejevala le lastno-postavljena pravila izhajajoča iz lastne volje, ki je v esenci volja po moči. Slednje omejevanje moči je v očeh Nietzscheja osrednja kritika moderne družbe. V pravilih vidi omejevanje napredka in dajanje potuhe ovčji čredi, oziroma še korak dlje; pravila vidi kot sredstvo, ki daje moč črednemu nagonu.[34] Po njegovem moderno družbo sestavljajo in vodijo šibki, plašljivi, neproduktivni ljudje, ki ne prenesejo možnosti, da je kdorkoli močnejši, boljši od njih. Superiornost je nekaj, kar sovražijo in zavračajo. V duhu čiste zamere in maščevanja, čredna žival enači pravičnost z enakostjo, saj je enakost edino »načelo«, ki lahko zaobjame čredno žival. »Injustice never lies in unequal rights, it lies in the claim to »equal« rights.«[35] In tisti, ki se uveljavljajo, ki poskušajo razviti lasten občutek, ustvarjalnost in individualnost, se zaradi navedenega počutijo krive. Nietzsche tako zaključi, da vodilo moderne družbe ni zares morala, ampak krivda.[36] »Po […] šabloni, po kateri mora vsaka volja jemati voljo kot enako, bi bil življenju sovražen princip, uničevalec in razkrojevalec človeštva, atentat na človekovo prihodnost.«[37]
Nietzsche primarno želi ovreči idejo, da je pravo utemeljeno na metafizičnih oziroma epistemoloških trditvah o naravi, razumu in krščanski morali,[38] še več, »vsaka morala je zanj v nasprotju z laisser aller, kos tiranije nad naravo in pametjo, saj je bistveno in neprecenljivo na vsaki morali njeno dolgotrajno nasilje.«[39] V naravnopravnem konceptu družbene pogodbe so človeku podeljene določene elementarne pravice zgolj na podlagi obstoja razumnega bitja, kot izvor naravnega prava, ki je razpoznavno in absolutno. Naravno pravo je tako preraslo svoj osnovni in preprost koncept, da je potrebno pravni sistem razumeti in esencialno oziroma izvirno povezati z moralo in moralnimi vrednotami, ki so v svojem temelju razpoznavne in podane v naravi.[40] Vendar, če privolimo v to, da obstajajo naravni zakoni, ki so absolutni in do katerih se lahko dokopljemo oziroma prikopljemo z razumom, se prepustimo praznoverju. Sklicevanje na razum in naravne zakone, je v očeh »pajčevinarja duha«, pretežno interesno motivirana različica interpretacije sveta, ki v sklicevanju najde samo-legitimacijo lastne politično-etične ideje.[41]
Navedene poglede je Nietzsche še nekoliko zaostril z besedami; »V demokraciji je vsak vsakemu enak. Pravzaprav smo vsi skupaj sebično govedo in drhal.« Politični sistem, ki je ustvaril zadnjega človeka, t.j. demokracija, je za pajčevinarja duha pojemajoča oblika organizacije države, kot že rečeno, povprečništvo in pomanjševanje človeka. Odkritje modernega prava in politike je razglasil za sublimno samoogoljufanje šibkega in tlačenega modernega človeka. Eden izmed problemov moderne družbe in njene demokratizacije je tudi v tem, da liberalne institucije prenehajo biti liberalne, brž ko so dosežene; in tako povzročajo škodo povsod, saj s tem spodkopavajo voljo do moči in z njimi tako vselej triumfira čredna žival. Liberalne institucije sicer po njegovem mnenju dajejo, dokler se še bojuješ zanje, čisto drugačne instinkte, ki pospešujejo svobodo, saj sam boj za njih dovoljuje, dopušča, celo spodbuja neliberalne instinkte.[42]
Vrnimo se nazaj na Nietzschejevo zasnovo volje do moči, ki se navezuje na misel: »Pain is certain. Suffering is optional.« Misel sicer pripada Budi, ki je imel diskrepanten pristop do soočanja s trpljenjem. Tako Nietzsche kot Buda izhajata iz istega miselnega izhodišča, da ima posameznik resničen nadzor le nad svojim t.i. notranjim svetom, ki ga lahko povežemo s trpljenjem, medtem ko je bolečina oziroma okoliščine, v katere je posameznik rojen, t.i. zunanji svet, za posameznika neobvladljiv. Če se Buda zateče k meditaciji in se tako skuša ločiti oziroma popolnoma osamosvojiti od sveta, tako zunanjega kot notranjega, se Nietzsche temu upre in uveljavi voljo do moči. Volja do moči oziroma samo prizadevanje po moči je po njegovem sredstvo za nadzor nad zunanjimi okoliščinami. Večja kot je moč, boljši je posameznikov nadzor nad zunanjimi dejavniki, npr. nad bolečino. Nepredvidljivosti zunanjega sveta ni mogoče popolnoma izničiti, vendar za Nietzscheja to ne predstavlja neznosnega problema. Bolečina je zanj privilegij, saj le bolečina prinaša rast oziroma posameznikov razvoj. Četudi bolečine ni mogoče izključiti, se je nesmiselno osamosvojiti od sveta in s tem bežati pred sredstvom razvoja. Vendarle pa se Nietzsche zaveda, da je slednjega preskoka zmožna le peščica, le peščica močnih posameznikov, na kogar svoja dela tudi naslavlja.
Teorija pravičnosti?
Teorije o izvoru pravičnosti, ki jo je razvil v Genealogiji morale in njegove opredelitve resnice, kot vodilu oziroma pogoju pravičnosti, Nietzsche zapiše »Volja po resnici nas bo zapeljala še v marsikatero tveganje … Kaj v nas pravzaprav hoče »k resnici«? Vprašali smo se po vrednosti te volje. Vzemimo, da hočemo resnico: zakaj ne rajši neresnico?«[43] Resnica je zanj po definiciji “neživljenjska”: ni in ne more biti funkcija preživetja, saj prej škodi kot ne, čeprav je obenem prav tako res, da lahko s svojo neizprosnostjo in trdoto tudi krepi.[44] Velja omeniti, da Nietzsche ne kritizira lažnih pretenzij po resnici, temveč resnico sámo in kot ideal.[45] Kakšno tveganje je potemtakem imel v mislih? Morda tveganje resnice za (procesno) pravičnost oziroma krivičnosti? In če je pravičnost do neke mere izključujoča dobrina v povezavi z resnico, kaj bi raje zasledovali? Če se ponovno spomnimo Nietzschejevih besed; »Vsi vemo, da človek le redko kdaj išče resnico: naši interesi, a prav tako naša neumnost, nas od resnice ločujejo bolj kot naše zmote.«[46] Ali potemtakem sploh lahko govorimo o pravičnosti, če nimamo resnice? Ali ni prav pravičnost merilo za ocenjevanje pozitivnega prava in s tem vprašanje veljavnosti prava? »Truth is needed so that justice can be done.«[47] »Vendar ali nista pravica in krivica vzpostavljeni šele od vzpostavitve zakona … in ne od akta poškodovanja. Govoriti o pravici in krivici sami na sebi je brez vsakega smisla – poškodovanje, posiljevanje, izkoriščanje, uničevanje samo na sebi seveda ne more biti nič »krivičnega« – kolikor življenje esencialno, namreč v svojih temeljnih funkcijah fungira poškodujoče, posiljujoče, izkoriščujoče, uničujoče in se ga celo ne da zamisliti brez tega karakterja.«[48]
Na navedeno lahko navežemo tudi Nietzschejevo kritiko naravnosti (in volje): »Po naravi hočete živeti? Zamislite si bitje, kakor je narava, neizmerno zapravljivo, neizmerno ravnodušno, breznamensko in brezobzirno, brez usmiljenja in brez pravičnosti. Živeti – kaj ni to ravno hoteti biti drugačen, kakor je ta narava?«[49] Prav v strahu, ki ga ustvarja monopolizirana sila oziroma možnosti prevlade močnejšega (tj. države) na raven zakonitega obdelovanja oziroma presojanja sporov stopi v ospredje vladavina prava, namreč: »Namen prava sploh, pravnosti države, vladavine prava itd. je v tem, da logiko moči nadomesti z močjo logike.«[50] Vendar ali bi se s slednjo trditvijo strinjal tudi Nietzsche? Morebitni odgovor je možno povzeti z besedami »Moč naj bo v ospredju, ne pa resnica.«[51] Ali lahko glede na zanikanje narave in naravnega izpeljemo, da se Nietzsche bolj nagiba k antipolu metafizičnega pomena in namena prava, in tako bolj k pozitivističnemu pristopu, t.j. k pozitivnemu pravu, ki je brezpravno?[52] Ali se lahko strinjamo s trditvijo: »Nietzsche is the thinker and prophet of legal positivism?«[53], [54]
Pozitivna jurisprudenca romantičnega filozofa?
Odprto ostaja tudi vprašanje, ali Nietzschejeva »teorija prava« zaobjema le splošno kritiko pravnega fundamentalizma oziroma konkretneje kritiko naravnega prava, saj želi izpodbiti idejno miselnost prava, ki temelji na metafizičnih in epistemoloških trditvah o naravi, čistem razumu, krščanskih moralnih načelih itd.[55] Ali lahko morda Nietzschejeva »teorija prava«, kljub pogostim kritikam demokracije, vladavine prava, človekovih pravic in skopim zapisom o sami tematiki prava, s pomočjo interpretacije osnuje pozitivno jurisprudenco?[56]
Predpostavimo lahko, da (bi) Nietzschejeva pozitivna jurisprudenca pravo oziroma pravni sistem opredeljevala, kot začasno sprejemljiv oziroma začasno ustrezen konstrukt, vse dokler bi le ta posamezniku zagotavljal avtonomno uresničevanje oziroma udejstvovanje volje do moči.[57] Začasno ustrezen konstrukt saj; »All great things bring about their own destruction trough an act of self-overcoming; thus the law of life will have it, the law of the necessity of “self-overcoming” in the nature of life.«[58] Kriterij ustreznosti predpisa bi sovpadal z razlogom in z namenom postavitve zakona oziroma norme same. V primeru, da bi ta temeljila na naravnem pravu, bogu ali tradiciji, bi bila seveda neustrezna. Zakoni naj bi bili namreč zakoreninjeni v sedanji koncepciji družbe, t.j. skupku svobodnih in kreativnih posameznikov, katerim družba sama omogoča avtonomnost in zagotavlja ustvarjanje oziroma tvorjenje neodvisne moči. Potrebno je razumeti moč kot »zasebni projekt«, t.j. nanašajoč se na disciplino, samovoljnostjo in osebno nadgradnjo. Drugačna interpretacija nas namreč lahko pripelje do zaključka, da mora država spoštovati željo po moči, kar pa lahko vodi v utemeljitev in razvoj elitizma.
Zaradi ideje posameznikovega razvoja Nietzsche zanika možnost absolutnega in nesprejemljivega zakona oziroma širše pravnega reda. Je torej Nietzsche pravni Nihilist? Nihilizem v pravnem kontekstu namreč pomeni izgubo zaupanja v pravno doktrino in zanikanje temeljih mitov pravne doktrine.[59] Vendar Nietzsche ne razlikuje med pravnimi sistemi oziroma pravnimi ureditvami, tj. ne oblikuje hierarhične lestvice med različnimi ureditvami, tako mnogi zaključijo, da je sam le pravni Nihilist v blažjem pomenu besede.[60]
Njegova temeljna ideja je, da izguba pravnega ogrodja ne povzroči kaosa in praznine, pač pa ponudi možnost izboljšanja med drugim tudi pravnega sistema. Tako slednje povzroči evolucijo, izpopolnjevanje pravnih predpisov, ki naj človeku omogočijo široko polje avtonomije z namenom, da postane tisto, kar želi (»to create themself«). Na koncu je potrebno poudariti, da Nietzsche ne trdi, da čredna žival lahko shaja brez kazni ali omejitve. Trdi nekaj bolj usodnega, in sicer, da je do sedaj vzgojo človeškega rodu vodila domišljija šibkejših, ki so usodo ljudi utrjevali preko ječarjev in rabljev ter preko pojmov krivde in kazni, ki po njegovem mnenju izvirata iz morale resentimenta.[61]
Opombe:
[1] Mootz, Goodrich, Nietzsche and law (2008), str. xvi.
[2] Nietzschejev prispevek k filozofiji kazenskega prava je odlično predstavljen v Doktorski disertaciji z naslovom Postmodernizem v filozofiji prava, avtorja dr. Flander Benjamina.
[3] Potrebno je poudariti večplastnost postmodernizma, iz katerega pa vseeno lahko izluščimo nekatere splošne poteze in značilnosti, tj. postmodernizem kot kritika modernosti, modernih znanosti ter težnja po emancipaciji. Saj se sam postmodernizem pojavi kot refleks na družbene spremembe v drugi polovici 20 stol.
[4] Litowitz, Postmodern philosophy and law (1997), str. 38.
[5] Flander, Postmodernizem v filozofiji prava (2010), str. 332.
[6] Teorija prava je znanost, ki preučuje splošne lastnosti in zakonitosti prava, tj. splošne lastnosti, ki so lastne pravu kot družbenem pojavu. Vsako preučevanje prava pa mora imeti ustrezno filozofsko izhodišče, ki se opredeljuje do človekove vloge ter do vloge prava v družbi in v svetu. To, kar pravijo zakoni, je pozitivno-pravno vprašanje, medtem ko je merilo, kaj pravo in nepravo sta ter kako ju je mogoče spoznati, filozofsko vprašanje. Glede na slednje, bi bilo morda bolje govoriti o Nietzscheju in filozofiji prava (za razliko o teorije), tj. Nietzscheju kot pravnemu filozofu. Vendar glede na medsebojno prelivanje in prepletanje teorije in filozofije prava morda vendarle to ni ključno vprašanje. Pojem »filozofije prava« je sicer v mislih Nietzscheja globoko problematičen, saj sam vse filozofije (na splošno) razume oziroma razpoznava le kot naknadne, ex post facto racionalizacije globlje psihološke resnice. “Postopoma mi je postalo jasno, kaj je bila vsaka velika filozofija doslej … osebno priznanje, v katerem so bile »želje srca« zagovarjanje z razumom. Prepričljivo je, da si je Nietzsche izraz »do sedaj« zamislil kot nekakšno klavzulo o izogibanju, s katero svojo filozofijo izvzema iz omenjene (vse)splošne resnice.
[7] Je lahko takšno diskrepantno nasprotje hkrati tudi enoten odgovor?
[8] Povzeto po: Flander, Postmodernizem v filozofiji prava (2010), str. 475.
[9] Vendar tudi pri slednjem ne moremo zanikati, da pravo nima zgodovinsko religioznega izvora.
[10] Povzeto po: Nietzsche, Vesela znanost (2005).
[11] Oziroma ang. true world theories.
[12] Flander, Postmodernizem v filozofiji prava (2010), str. 172.
[13] Imoralnost je več kot morala, je onkraj morale same.
[14] Flander, Postmodernizem v filozofiji prava (2010), str. 168.
[15] Prav tam, str. 165.
[16] Povzeto: Nietzsche, Onstran dobrega in zlega: predigra k filozofiji prihodnosti; H genealogiji morale: polemični spis (1988), str. 64-68.
[17] Flander, Postmodernizem v filozofiji prava (2010), str. 165.
[18] Prav tam, str. 166.
[19] Prav tam, str. 186.
[20] Prav tam, str. 166.
[21] Lahko bi rekli onkraj dobrega in zlega.
[22] Nietzsche, Jutranja zarja: misli o moralnih predsodkih (2004), str. 308.
[23] Nietzsche, H genealogiji morale: polemični spis (2019), str. 427.
[24] Ideal kot vzor splošne popolnosti.
[25] Flander, Postmodernizem v filozofiji prava (2010), str. 465.
[26] Nietzsche, Onstran dobrega in zlega: predigra k filozofiji prihodnosti; H genealogiji morale: polemični spis (1988) str. 104.
[27] Litowitz, Postmodern philosophy and law (1997), str. 62.
[28] Flander, Postmodernizem v filozofiji prava (2010), str. 471.
[29] Posledično slednji do neke mere zavračajo tudi pravo, ki temelji na Nietzschejevi koncepciji razuma.
[30] Konkretizira pa se v pozitivnem pravu.
[31] Flander, Postmodernizem v filozofiji prava (2010), str. 471.
[32] Povzeto: Nietzsche, H genealogiji morale: polemični spis (2019), str. 56-58.
[33] Flander, Postmodernizem v filozofiji prava (2010), str. 191.
[34] »Today, [...] when only the herd animal is honored and dispenses honors in Europe, and when »equality of rights« could all too easily be converted into an equality in violating rights—by that I mean, into a common war on all that is rare, strange, or privileged, on the higher man, the higher soul, the higher duly, the higher responsibility, and on the wealth of creative power and mastery—today the concept of »greatness« entails being noble, wanting to be by one-self, being capable of being different, standing alone, and having to live independently; and the philosopher will betray something of his own ideal when he posits: »He shall be the greatest who can be the loneliest, the most hidden, the most deviating, the human being beyond good and evil, the master of his virtues, he that is overrich in will. Precisely this should be called great- ness; to be capable of being as manifold as whole, as wide as full.« And to ask this once more: today—is greatness possible?« Povzeto po: The philosophy of Nietzsche (1954), str. 446.
[35] Knoll, Nietzsche As Political Philosopher (2014), str. 254.
[36] Knoll, Nietzsche As Political Philosopher (2014), str. 256-258.
[37] Nietzsche, H genealogiji morale: polemični spis (2019), str. 262.
[38] Litowitz, Postmodern philosophy and law (1997), str. 43.
[39] Povzeto: Nietzsche, H genealogiji morale: polemični spis (2019), str. 88.
[40] Litowitz, Postmodern philosophy and law (1997), str. 46-47.
[41] Flander, Postmodernizem v filozofiji prava (2010), str. 480.
[42] Prav tam, str. 468.
[43] Nietzsche, Onstran dobrega in zlega: predigra k filozofiji prihodnosti; H genealogiji morale: polemični spis (1988) str. 10.
[44] Župančič, Nietzsche: filozofija dvojega, (2001), str. 83.
[45] Deleuze, Nietzsche in filozofija (2011), str. 123.
[46] Prav tam, str. 124.
[47] Ho, A philosophy of Evidence Law (2008), str. 51.
[48] Nietzsche, H genealogiji morale: polemični spis (2019), str. 262.
[49] Mootz, Goodrich, Nietzsche and law (2008), str. 16.
[50] Dežman, Novela ZKP-N in temeljni postulati kazenskega procesnega prava (2017), str. 28-32.
[51] Vendar v ozadju prava je resnica (vsaj) zaželena? Kljub temu družbo kot si je želi Nietzsche, pa bi morala biti v ospredju volja po moči; to kar uvede krščanska morala pa je volja šibkih, ki pelje v propad, nazadovanje.
[52] Oziroma ang. positive law in lawless.
[53] Mootz, Goodrich, Nietzsche and law (2008), str. 5.
[54] Nietzschejeva kritika metafizike in idealizma napeljuje k pogledu, da je bil sam pravni pozitivist. Vendar je bil ravno pozitivizem, ki se je konec 19. stoletja razglasil za »matematično« znanost, izpostavljen največjim kritikam.
[55] Litowitz, Postmodern philosophy and law (1997), str. 43.
[56] Slednje vprašanje je med-drugim vodilo Litowitzevega akademskega raziskovanja.
[57] Oziroma ang. life-affrming and power-generating.
[58] Litowitz, Postmodern philosophy and law (1997), str. 58.
[59] Definicija Petra Goodricha.
[60] Litowitz, Postmodern philosophy and law (1997), str. 57.
[61] Flander, Postmodernizem v filozofiji prava (2010), str. 125-140.
VIRI IN LITERATURA
Adhar, Rex: Research handbook on law and religion, Edward Elgar Publishing, Northampton, 2018.
Carrino Agostino: The rebirth of legal philosophy within the frame of neo-kantianism, v: A Treatise of Legal Philosophy and General Jurisprudence (ur. E. Pattaro, C. Roversi), Springer Netherlands, 2016.
Deleuze, Gilles: Nietzsche in filozofija, Kritna, Ljubljana 2011.
Flander, Benjamin: Postmodernizem v filozofiji prava, Ljubljana, 2010.
Ho, H.L.; A Philosophy Of Evidence Law, Oxford University press, New York, 2008.
Knoll, Manuel: The “Übermensch” as a Social and Political Task: A Study in the Continuity of Nietzsche’s Political Thought, v: Nietzsche As Political Philosopher (ur. M. Knoll, B. Stocker), Walter de Gruyter, Digital original edition, 2014.
Litowitz, Douglas E.: Postmodern Philosophy and Law, University Press of Kansas, 1997.
Mootz, Francis J.; Goodrich, Peter: Nietzsche and Law, Aldershot; Burlington: Ashgate, 2008.
Nietzsche, Friedrich: Času neprimerna premišljevanja, Slovenska matica, Ljubljana, 2007.
Nietzsche, Friedrich: H genealogiji morale: polemični spis, Slovenska matica, Ljubljana, 2019.
Nietzsche, Friedrich: Jutranja zarja: misli o moralnih predsodkih, Slovenska matica, 2004.
Nietzsche, Friedrich: Onstran dobrega in zlega: predigra k filozofiji prihodnosti; H genealogiji morale: polemični spis, Slovenska matica, Ljubljana, 1988.
Nietzsche, Friedrich: Rojstvo tragedije iz duha glasbe, Slovenska matica, Ljubljana, 1970.
Nietzsche, Friedrich: Tako je govoril Zaratustra: knjiga za vse in za nikogar, Slovenska matica, Ljubljana, 1984.
Nietzsche, Friedrich: Vesela znanost, Slovenska matica, Ljubljana, 2005.
Pavčnik, Marijan: Teorija prava (2. izdaja), Cankarjeva Založba, Ljubljana 2001.
Z. Dežman, Novela ZKP-N in temeljni postulati kazenskega procesnega prava, Pravna praksa, letnik 2017, številka 39-40, GV Založba, Ljubljana. str. 28-32.
Župančič, Alenka: Nietzsche: filozofija dvojega, Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana, 2001.