V članku analiziram ustavni koncept človekovega dostojanstva, po eni strani s pregledom slovenske sodne prakse, po drugi strani pa z uporabo metode filozofske hermenevtike. Uvodoma zavrnem nekaj predstav ali bolje rečeno predsodkov, ki jih temu konceptu pripenjajo pogosta popularna pojmovanja in ki predstavljajo določeno tveganje, da bi ta koncept postal razvrednoten; pri tem izhajam iz Heglove satire malomeščanskega načina mišljenja v njegovem besedilu Kdo misli abstraktno? ter se postavim na stališče, da je za razumevanje koncepta človekovega dostojanstva bolj uporaben Heglov koncept abstraktnega kot Platonov koncept ideje. Analizo sklenem s kratkim pregledom slovenske sodne in ustavnosodne prakse ter nekaj pravnoteoretskimi dognanji, ki koncept človekovega dostojanstva dodatno osvetljujejo.
