Skladno z Zakonom o partnerski zvezi ima sklenjena partnerska zveza na vseh pravnih področjih enake pravne posledice kot zakonska zveza, razen če ta zakon določa drugače. Po ZPZ se sklenjena partnerska zveza presoja drugače zgolj v primeru posvojitve in oploditve z biomedicinsko pomočjo, saj do omenjenih postopkov partnerji, ki so sklenili partnersko zvezo, za razliko od zakoncev niso upravičeni.
Pred približno štiridesetimi leti je skupina znanstvenikov izdala študijo o vplivu ogljikovega dioksida (CO2) na podnebne spremembe. Napovedali so povišanje temperature ozračja zaradi velike količine izpustov CO2 in s tem neizogibne negativne posledice tako za naravo kot za človeštvo. Kar pa je nekoč bila zgolj napoved, je danes postala pereča realnost. Opazimo lahko čedalje večje podnebne spremembe ter posledično tudi vse večje število migracij zaradi nevzdržnih, celo nemogočih življenjskih okoliščin. Slednje pa meče luč novo vrzel v mednarodnopravni teoriji – neksus begunskega in okoljskega prava.
Prispevek obravnava hipotetično vprašanje vpliva uporabe sile, izvedene s strani gospodarske družbe z znatnim tržnim deležem, na konkurenčna podjetja in tržišče. Avtor je pri obravnavi izhajal iz zgodovinskega dejstva blagovne izmenjave plovil sovjetske vojne flote med Sovjetsko zvezo in ameriškim podjetjem Pepsi v zadnjih zdihljajih hladne vojne, ki ga je v nadaljevanju nadgradil s fiktivno predpostavko njihove uporabe v namen zagotovitve konkurenčne prednosti ter izločitve drugih družb na trgu gaziranih pijač.
Trženje javne podobe športnikov je ena izmed tistih s športom povezanih komercialnih dejavnosti, ki pomembno prispevajo k barvitosti razmerij med športom in pravom. Ne le zaradi velikega in še vedno naraščajočega gospodarskega pomena, pač pa tudi zaradi zanimivih pravnih vprašanj ter prepletenosti različnih pravnih področij (osebnostno pravo, obligacijsko pravo, pravo intelektualne lastnine, davčno pravo itd.), je obravnava pravnih in davčnih vidikov trženja javne podobe športnika v kontekstu športnega prava praktično nepogrešljiva. Ta tematika si je zato upravičeno utrdila svoje mesto tudi na vsakoletni Pravni kliniki »Pravo v športu«.
Naturalizacija v košarki je aktualna tendenca, kateri sledijo številne države. Države se odločijo naturalizirati tuje igralce predvsem zaradi primanjkljaja domačega igralskega kadra na določenih igralnih položajih. Gre za zelo zanimivo področje, glede katerega se v košarkarskih krogih pojavljajo različna mnenja. Zanimivo bo videti ali bo FIBA v prihodnosti sledila trendu naturalizacije, ali pa bo postavila neke dodatne kriterije oz. omejitve.
Tako v košarki kot v športu nasploh je vedno več primerov naturalizacije. Kljub določenim prednostnim, ki jih naturalizacija prinaša, sem mnenja, da bo FIBA v prihodnosti zavzela pristop, ki bo zagovarjal pomen nacionalnosti in bo zaradi tega prišlo do dodatnih omejitev naturalizacije. Drugačen pristop bi pomenil, da bodo reprezentance na koncu videti kot neki klubi, ki bodo pred tekmovanji enostavno kupili določene tujce, česar pa si seveda ne želimo.
V zadnjem času lahko spremljamo pozive k bojkotiranju svetovnega nogometnega prvenstva v Katarju leta 2022, tako na račun kršitve človekovih pravic in nečloveških razmer, ki vladajo na gradbiščih nastajajočih luksuznih stadionov kot tudi zaradi očitkov podkupovanja, korupcije in manipulacij, ki so državi prinesle gostovanje verjetno najbolj dobičkonosnega in odmevnega športnega dogodka na svetu. Znani so enormni zneski, ki spremljajo šport, in temu sledeči interesi držav, da sodelujejo pri organizaciji športnih prireditev, ki poleg dobičkov gostiteljem prinašajo prepoznavnost in prestiž. Žal pa krovne organizacije, ki stojijo za temi dogodki, ne delujejo vedno na transparenten način, ki bi preprečeval vpliv podkupovanja in političnih interesov v postopku izbora prirediteljice športnega dogodka.
V luči velike migrantske krize, ki je vrhunec doživela leta 2015 in v okviru katere je samo v navedenem letu v Evropo pribežalo več kot milijon ljudi, je Izvršni odbor Mednarodnega olimpijskega komiteja na podlagi predhodno sprejete Resolucije Generalne skupščine Organizacije združenih narodov sprejel sklep o oblikovanju ekipe oz. reprezentance beguncev za nastop na Olimpijskih igrah v Rio de Janeiru leta 2016. Po besedah predsednika MOK Thomasa Bacha je šlo za zgodovinsko dejanje, ki je pomenilo simbolično prebujanje upanja za begunce po vsem svetu ter pomagalo pri usmerjanju pozornosti splošne javnosti na begunsko problematiko. Po nastopu na OI v Riu so športniki begunci pod olimpijsko zastavo nastopili še na nekaterih drugih mednarodnih tekmovanjih, nastop reprezentance beguncev pa je bil predviden oziroma je še vedno predviden za nastop na naslednjih OI v Tokiu.
Interspolne osebe predstavljajo mejno področje, kjer se srečata moškost in ženskost. Tako šport pa tudi družbo nasploh postavljata pred številna nova vprašanja, kako razumeti biološki in družbeni spol. Izraz interspolnost zajema več telesnih značilnosti, ki jih posameznik pridobi ob rojstvu in se lahko kažejo na različne načine: v primarnih značilnostih (kot so notranji ali zunanji spolni organi, kromosomska ali hormonska struktura) in/ali v sekundarnih značilnostih (kot so mišična masa, poraščenost, postava).
Pojav dopinga ne predstavlja samo temne strani športa, ampak je svojevrsten fenomen, ki spremlja športne dogodke vse od Antike. Gre za mednarodni problem, s katerim so soočeni profesionalni in amaterski športniki po celem svetu ter proti kateremu so se mednarodne športne organizacije v preteklih desetletjih borile bolj ali manj uspešno. Zaradi svojevrstne kompleksnosti, ki vedno znova odpira nova vprašanja, sem svoje razmišljanje strnila v okvir odškodninske odgovornosti športnika v primeru kršitve protidopinških pravil, ki so opredeljena v 2.1 – 2.11. členih Svetovnega protidopinškega kodeksa.
Prikaz v nadaljevanju je povzetek osnutka razprave, ki jo avtor prof. dr. Damjan Korošec pripravlja za monografijo z delovnim naslovom Odzivanje na spolno kriminaliteto – Modeli, spreminjanje in družbeni kontekst, uredniki Plesničar M., M. Ambrož in A. Šelih, Ljubljana: Založba SAZU, v sklepnih pripravah na izid ter obsežnega avtorjevega deriviranega prikaza kazenskopravnoznanstvenih vidikov predlaganih reform slovenskega spolnega kazenskega prava iz časopisa Pravna praksa (O potrebi po ogromnih reformah slovenskega spolnega kazenskega prava).
Intervju je bil izpeljan pred 4.6.2021, ko so poslanci z 78 glasovi za in tremi proti sprejeli spremembo pravnega reda, ki prinaša koncept dojemanja spolnih kaznivih dejanj po modelu »samo ja pomeni ja.« Pred tem je slovensko spolno kazensko pravo vztrajalo pri modelu prisile. Poenostavljeno povedano to pomeni, da je šlo za spolno kaznivo dejanje le, če je storilec proti žrtvi uporabil silo. Model pa ni zajel primerov, ko ima storilec z žrtvijo spolni odnos kljub temu, da ona z njim ne soglaša in to pokaže, a se ne upira (in zato storilcu ni potrebno uporabiti sile), ali pa ko ne soglaša, a tega zaradi različnih razlogov ne pokaže (in tako ne pokaže tudi upiranja).
V besedilu obravnavamo spremembe na področju diskurza in obravnave spolnega nasilja, ki jim lahko v zadnjem času sledimo tudi v Sloveniji. Z gibanjem #metoo in slovensko prilagojeno različico #jaztudi smo namreč dobili vpogled v razsežnosti spornih praks, ki se nanašajo na spolno nadlegovanje in nasilje. Razbijanje molka, ki ga tovrstne kampanje prinašajo, pa samo po sebi ne odpravljajo družbenih vzorcev v medsebojnih odnosih, ampak mora izpovedim žrtev, ki kažejo na strukturne probleme, za spremembo nesprejemljivih praks, slediti reakcija na različnih družbenih ravneh, vključujoč sfero prava.
Poškodbe so neločljivo povezane z opravljanjem športne dejavnosti. Čeprav redkejše, imajo težje športne poškodbe, kot so poškodbe glave in hrbtenice, dolgotrajne posledice na zdravju športnika ter lahko vodijo celo v trajno invalidnost ali smrt. Vendar pa velja, da športnik sprejema tveganja, ki jih prinaša ukvarjanje z določeno športno dejavnostjo, kateri prištevamo tudi večjo nevarnost nastanka poškodb. Prispevek obravnava nekatere vidike odškodninske odgovornosti trenerja za poškodbe športnikov, dolžnosti, ki jih ima do svojih športnikov, in skrbnost, ki jo mora izkazati, da se izogne odgovornosti tudi za najtežje, katastrofalne poškodbe.
Intervju z ustanoviteljema klinike »Pravo v športu«, profesorjem dr. Sašo Zagorcem in Matejem Brajnikom!
Tenis je dolga leta veljal za enega izmed bolj čistih športov, vendar pa ob pregledu zgodovine in novejših primerov hitro postane jasno, da je doping še kako prisoten. Šarapova, Čilić, Troicki, Agassi je samo nekaj znanih teniških imen, ki so si na poti do uspeha pomagali z nedovoljenimi substancami. Večina teh primerov je dobila epilog pred CAS. Le ta je pogosto znižal kazni kršiteljem, kar nakazuje na to, da telesa, sicer pristojna, nimajo enotnih standardov pri obravnavi. Kljub temu pa je bila skoraj vedno ugotovljena zloraba in doping, kar potrjuje izjavo trenerja ene izmed teniških igralk, da doping v tenisu je in da so vse kontrole zaman, saj so igralci s pomočjo zdravnikov vedno korak pred organizacijami, ki se borijo proti dopingu.
Prispevek prikazuje problematičnost kolektivnega kaznovanja v športu s poudarkom na prepovedi uporabe nacionalnih simbolov. Predstavljena je zgodovina tekmovanja športnikov pod nevtralno zastavo na olimpijskih igrah. Problematika je prikazana predvsem preko ruske dopinške afere. Izpostavljena je izjemna strogost pravil dopinga in problematika dodatnega obremenjevanja športnikov s kaznovanjem za kršitve nacionalnih zvez. V zadnjem delu so izpostavljene osebnostne pravice športnikov. V zaključku avtorica priznava težavnost odkrivanja korupcije in dopinga v športu ter posledično kaznovanje kršitev ter hkrati spodbuja k bolj primernim kaznovanjem za kršitve pravil MOK, WADE in drugih mednarodnih športnih organizacij.
V nogometu kot najbolj priljubljeni rekreativni dejavnosti na svetu se velikokrat odraža stanje v družbi, kar vključuje tudi gospodarjenje z denarjem. Trenutno finančno stanje nogometnih klubov ni ravno rožnato, kar skuša tudi s svojo regulacijo popraviti evropska nogometna krovna organizacija. Eden od teoretičnih ukrepov za omejitev finančne nediscipline v nogometu je tudi »salary cap«, ki predstavlja zgornjo omejitev zneska, ki jo lahko klubi namenijo za plače. V prispevku analiziram zgodovino salary cap-a v ameriškem športnem modelu ter se sprašujem, ali je sprejem ukrepa omejitve plač združljiv z evropskim športnim modelom oziroma, natančneje, z evropskim pravom.
Vedno večji ekonomski pomen športa zahteva oženje polja avtonomije delovanja športnih organizacij. Od samih začetkov Evropskega povezovanja pa do danes je položaj športa, specifično pravnega urejanja športa, zelo napredoval. Vztrajanje pri absolutni avtonomiji in izvzetosti iz okrilja Evropske Unije je postalo nevzdržno. In tako se je začela počasna »polastitev« športa. Zasluge za prve velike korake gredo Sodišču Evropske Unije (v nadaljevanju: Sodišče), ki je odprlo vrata za aplikacijo splošnih pravil prostega trga na športna vprašanja. Ob tem pa je dolgo let tekla bolj ali manj deklaratorna regulacija. Zaradi neobstoja športa v zavezujočih pogodbah je Uniji ves čas manjkal prenos pristojnosti za koherentno urejanje po- dročja. Tekom let in ob pomoči Sodišča, ki je oralo ledino, pa je leta 2007 šport končno našel mesto v Lizbonski pogodbi. Kako smo torej prišli od športa kot prijetnega preživljanja prostega časa do ureditve v temeljni pogodbi Evropske unije ter kaj to pomeni? Vsaka geneza se začne na začetku in tam bomo začeli tudi mi.
