Vprašanje avtomatskega priznavanja starševstva v primerih partnerk v sklenjeni partnerski zvezi
Uvod
Skladno z Zakonom o partnerski zvezi (v nadaljevanju: ZPZ)1 ima sklenjena partnerska zveza na vseh pravnih področjih enake pravne posledice kot zakonska zveza, razen če ta zakon določa drugače. Po ZPZ se sklenjena partnerska zveza presoja drugače zgolj v primeru posvojitve in oploditve z biomedicinsko pomočjo, saj do omenjenih postopkov partnerji, ki so sklenili partnersko zvezo, za razliko od zakoncev niso upravičeni.
Četudi analogna uporaba domneve očetovstva oziroma starševstva (avtomatsko priznanje starševstva otroka, rojenega v sklenjeni partnerski zvezi dveh partnerk) ni predvidena kot izjema, glede katere sklenjena partnerska zveza nima enakih pravnih posledic kot zakonska zveza, še vedno ostaja odprto vprašanje, na katerega ni jasnega in enoznačnega odgovora. Trenutna situacija potemtakem lahko predstavlja pravno negotovost in potencialno različno obravnavanje enakih dejanskih stanj ter ne omogoča učinkovitega zasledovanja načela največje otrokove koristi.
Domneva očetovstva oziroma starševstva v primeru zakonske zveze
V življenju se pogosto srečujemo z različnimi dejstvi, na katera pravni predpisi vežejo določene pravice, obveznosti ali pravne koristi – t.i. pravna dejstva. Oseba, ki ima določeno pravico ali pravno korist, le-to praviloma uveljavlja na podlagi dokazanih, resničnih dejstev. V nekaterih primerih pa je dokazovanje določenih dejstev ne le zamudno in težavno, ampak tudi nesmiselno. Za tovrstne primere je pravna teorija razvila posebni pravni tehniki – pravno domnevo in pravno fikcijo.2 Pravna domneva oziroma presumpcija je pravno dejstvo, ki velja na temelju drugih dejstev kot resnično, ne da bi ga bilo potrebno dokazovati. V teh primerih življenjska izkušnja uči, da domnevano dejstvo po vsej verjetnosti obstaja in da bi zato samo po nepotrebnem oteževali nastop pravnih posledic, če bi bilo treba domnevana dejstva sproti dokazovati.3
Za tipično pravno domnevo gre tudi pri domnevi očetovstva. Slednja je urejena v 113. členu Družinskega zakonika,4 pred začetkom veljave omenjenega akta pa jo je urejal Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.5 Slednji je v 86. členu določal zgolj, da velja za očeta otroka, rojenega v zakonski zvezi ali v dobi tristo dni po prenehanju zakonske zveze, mož otrokove matere. Nova ureditev v 113. členu Družinskega zakonika ureditev nekoliko razširja oziroma ureja bolj podrobno. Določa namreč, da velja za očeta otroka, rojenega v zakonski zvezi, mož otrokove matere, v primeru, da zakonska zveza preneha s smrtjo moža otrokove matere, otrok pa se rodi v 300 dneh po prenehanju zakonske zveze, pa velja za otrokovega očeta umrli materin mož. Omenjen člen nadalje določa, da se za otrokovega očeta, rojenega v zakonski zvezi, ki jo je mati sklenila v 300 dneh po prenehanju prejšnje zakonske zveze, šteje materin mož iz nove zakonske zveze, ne glede na razlog prenehanja prejšnje zakonske zveze.
Upoštevajoč povedano je vpis očetovstva v navedenih primerih, vezanih na obstoj zakonske zveze, samodejen in opravljen neposredno na podlagi podatka o zakoncih, vpisanega v matični register. Očetovstvo moža se namreč domneva, vpis očetovstva v rojstni list pa je torej pravna posledica zakonske zveze.
Domneva očetovstva (starševstva) v primeru sklenjene partnerske zveze
Slovenska zakonodaja ne vsebuje posebne določbe, ki bi urejala domnevo očetovstva oziroma starševstva za starša v sklenjeni partnerski zvezi. ZPZ kot temeljni predpis, ki ureja sklenjeno partnersko zvezo, niti ne želi urejati razmerij partnerjev iz sklenjene partnerske zveze do otrok, zato v določbi o smiselni uporabi določb o zakonski zvezi ni omenjeno, da se za sklenjeno partnersko zvezo smiselno uporabljajo tudi tiste določbe o zakonski zvezi, ki urejajo razmerja zakoncev do otrok. Ker naj bi skladno z 2. členom omenjenega zakona iz sklenjene partnerske zveze izhajale enake pravne posledice kot iz zakonske zveze, pa po mnenju dela teorije že iz splošnih pravil za razlago zakonov izhaja, da se morajo določbe, ki veljajo za razmerja zakoncev do otrok (vključno z domnevo očetovstva oziroma starševstva), uporabiti tudi za partnerje v sklenjeni partnerski zvezi.6
V teoriji se sicer pojavljajo tudi argumenti o nemožnosti analogne uporabe domneve očetovstva v primeru partnerjev v sklenjenih partnerskih zvezah. Domneva očetovstva v Družinskem zakoniku naj bi bila namreč določena za moža otrokove matere, med istospolnima partnerjema (dvema ženskama ali dvema moškima) pa zakonska zveza ni možna, zaradi česar naj za istospolno partnerko ne bi bila možna tudi domneva očetovstva. Nadalje naj bi k temu nakazovalo to, da ZPZ v 4. členu izrecno določa, kje se smiselno uporabljajo določbe o zakonski zvezi. Zakon navaja, da se določbe o zakonski zvezi smiselno uporabijo za temelj partnerske zveze in enakopravnost partnerjev ali partneric; za pogoje za sklenitev in veljavnost partnerske zveze; za postopek pred sklenitvijo partnerske zveze; za neveljavnost partnerske zveze; za pravice in dolžnosti partnerjev partnerske zveze; za premoženjska razmerja med partnerjema partnerske zveze; za prenehanje partnerske zveze in za razmerja med razvezanima partnerjem partnerske zveze. Eden od argumentov je tudi to, da namen zakonodajalca pri sprejemanju predloga ZPZ naj ne bi bil ureditev družinskih razmerij, razmerij do tretjih oseb in razmerij do otrok.7
Nekateri teoretiki nadalje argumentirajo, da analogna uporaba domneve očetovstva v primeru sklenjene partnerske zveze ni možna zaradi samega bistva domneve. Ta naj bi bila razčlenjena na tri elemente: združitev moške in ženske spolne celice kot verjetna posledica spolnega odnosa med moškim in žensko, spočetje, ki je premo sorazmerno s pogostostjo spolnih odnosov, in spolni odnosi med partnerjema v zakonski ali zunajzakonski skupnosti, ki so najpogostejši ali ekskluzivni. Na podlagi omenjene sheme naj bi bil temeljni element domneve očetovstva dejstvo, da je otrok spočet z združitvijo moške in ženske spolne celice. Domneva očetovstva tako naj ne bi temeljila zgolj na domnevi, da sta zakonca najpogostejša spolna partnerja, temveč naj bi bil po mnenju nekaterih ključen element domneve očetovstva tudi to, da je otrok spočet z združitvijo moške in ženske spolne celice ter da je taka združitev mogoča (tudi) s spolnim odnosom. Ti dve predpostavki morata biti podani kumulativno, v primeru partnerske zveze (istospolnih oseb) pa nista podani obe. Pravna domneva očetovstva posledično naj ne bi bila uporabljiva na podlagi drugega odstavka 2. člena ZPZ v primerih rojstva otroka v partnerski zvezi dveh žensk, upravni organ pa naj tako ne bi imel materialnega pravnega temelja za vpis partnerice otrokove matere kot otrokovega starša.8
Kljub navedenim argumentom proti analogni uporabi domneve očetovstva, je potrebno poudariti, da 2. člen ZPZ izrecno določa, da ima sklenjena partnerska zveza na vseh pravnih področjih enake pravne posledice kot zakonska zveza, razen če ta zakon določa drugače. Izjeme od tega pravila lahko torej določi samo ZPZ, ne pa tudi drugi zakoni, ki bi sicer lahko izničili namen ZPZ, po tem zakonu pa se sklenjena partnerska zveza presoja drugače zgolj v primeru posvojitve in oploditve z biomedicinsko pomočjo. Tretji odstavek 2. člena ZPZ namreč določa, da partnerja v partnerski zvezi ne moreta skupaj posvojiti otroka in nista upravičena do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo.
Iz 4. člena ZPZ, ki ureja smiselno uporabo določb o zakonski zvezi po naši oceni ni mogoče izpeljati zaključka, da analogna uporaba domneve očetovstva naj ne bi bila možna, ker v omenjenem členu ni predvidena njena smiselna uporaba. Kot že omenjeno namreč temeljni namen ZPZ9 ni urejanje razmerij partnerjev iz sklenjene partnerske zveze do otrok, zato v navedeni določbi ni omenjeno, da se za sklenjeno partnersko zvezo smiselno uporabljajo tudi tiste določbe o zakonski zvezi, ki urejajo razmerja zakoncev do otrok.10
Omenjen člen namreč ureja samo sklenjeno partnersko zvezo (njeno sklenitev, neveljavnost itd.) ter razmerja med partnerjema, ne pa tudi preostalih področij, na katerih ima skladno z 2. členom ZPZ sklenjena partnerska zveza enake pravne posledice kot zakonska zveza. Pravne posledice zakonske zveze in posledično področja, kjer ima sklenjena partnerska zveza enake pravne posledice kot zakonska, namreč presegajo ureditev v 4. členu ZPZ, ki se osredotoča zgolj na razmerja med partnerjema.
Za partnerja iz sklenjene partnerske zveze morajo tako upoštevajoč 2. člen ZPZ veljati splošna pravila za določanje starševstva, po analogiji z zakonsko zvezo pa torej tudi to, da je partnerjev partner starš otroka, ki je rojen v sklenjeni partnerski zvezi ali tristo dni po prenehanju sklenjene partnerske zveze. Če ta domneva ne ustreza resnici, jo lahko biološki starš ali druga upravičena oseba izpodbije. Skladno z ZPZ in načelom enakopravnosti iz 14. člena Ustave RS namreč omenjena pravila, vezana na določitev starševstva, ne morejo veljati zgolj za določitev starševstva raznospolnih staršev, saj bi to pomenilo diskriminacijo otrok glede na spolno usmerjenost oziroma glede na partnerski status njihovih staršev. Poleg tega bi bilo širjenje izjem (med drugim na domnevo starševstva), v katerih sklenjena partnerska zveza nima enakih pravnih posledic kot zakonska zveza, nedopustno tako z vidika načela enakosti in prepovedi diskriminacije, kot tudi z vidika pravne varnosti ter otrokove koristi.11
V praksi po informacijah Društva kulturno, informacijsko in svetovalno središče Legebitra že od leta 2019, skladno z navodili upravnim enotam s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enako možnosti ter Ministrstva za notranje zadeve, upravne enote po Sloveniji udejanjajo vpis drugega starša v rojstni list otroka rojenega dvema mamama v sklenjeni partnerski zvezi in torej analogno upoštevajo domnevo očetovstva tudi v primeru partnerk v sklenjeni partnerski zvezi. Matičar torej, če ob vpisu rojstva v matični register ob ugotovitvi, da je mati otroka v sklenjeni partnerski zvezi, njeno partnerko vpiše kot drugega starša.
Zaključek
Glede analogne uporabe domneve očetovstva v primeru partnerk v sklenjeni partnerski zvezi trenutno še vedno obstaja določena pravna negotovost. Le-ta lahko potencialno otežuje priznavanje starševstva istospolnih partnerjev v sklenjeni partnerski zvezi v primerjavi z zakonci in omogoča različno obravnavo vprašanja avtomatskega priznanja starševstva v tovrstnih primerih.
Če naj obvelja 2. člen ZPZ, ki določa, da ima sklenjena partnerska zveza na vseh pravnih področjih (razen v primeru predvidenih izjem) enake pravne posledice kot zakonska zveza, je potrebna tudi analogna uporaba domneve očetovstva v primeru partnerk v sklenjeni partnerski zvezi. Nadalje je potrebno zagotoviti, da bodo vsi partnerji v sklenjenih partnerskih zvezah obravnavani enako ter preprečiti potencialno drugačno obravnavanje enakih dejanskih stanj.
Iz tega razloga mora po naši oceni pristojno ministrstvo podati (in javno objaviti) jasno stališče, da se domneva očetovstva skladno z 2. členom ZPZ analogno uporablja tudi v primeru partnerjev v sklenjeni zakonski zvezi ter podati pojasnila in navodila organom glede avtomatskega priznavanja starševstva v primeru rojstva otroka staršem v sklenjeni partnerski zvezi. Ker pojasnila in opredelitve ministrstev niso pravno zavezujoča pa bi bilo primerno razmisliti tudi o noveli ZPZ (ali Družinskega zakonika), s katero bi se v obstoječ zakon vključilo določbo, da se domneva očetovstva analogno uporablja tudi v primeru sklenjene partnerske zveze oziroma da bi se uvedel nov institut (pravna domneva ali fikcija), ki bi bil po bistvu enak domnevi očetovstva in bi omogočal avtomatsko priznavanja starševstva v primeru staršev v sklenjeni partnerski zvezi.
Opombe:
1 Zakon o partnerski zvezi (ZPZ), Ur. l. RS, št. 33/16.
2 Svete, Pravna domneva ali fikcija očetovstva (2021), str. 16-17.
3 Pavčnik, TEORIJA PRAVA: PRISPEVEK K RAZUMEVANJU PRAVA (2015), str. 334.
4 Družinski zakonik (DZ) Ur. l. RS, št. 15/17, 21/18 – ZNOrg, 22/19, 67/19 – ZMatR-C in 200/20 – ZOOMTVI.
5 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) Ur. l. RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo, 101/07 – odl. US, 90/11 – odl. US, 84/12 – odl. US, 82/15 – odl. US, 15/17 – DZ in 30/18 – ZSVI.
6 Novak, DRUŽINSKO PRAVO (2017), str. 143.
7 Weber, Domneva očetovstva, ko gre za istospolni partnerki, (2020), str. 28-29.
8 Svete, Pravna domneva ali fikcija očetovstva (2021), str. 16-17.
9 Novak, DRUŽINSKO PRAVO (2017), str. str. 141.
10 Prav tam.
11 Novak, DRUŽINSKO PRAVO (2017), str. str. 143-144.
