Intervju z dr. Jasno Podreko

Intervju je bil izpeljan pred 4.6.2021, ko so poslanci z 78 glasovi za in tremi proti sprejeli spremembo pravnega reda, ki prinaša koncept dojemanja spolnih kaznivih dejanj po modelu »samo ja pomeni ja.« Pred tem je slovensko spolno kazensko pravo vztrajalo pri modelu prisile. Poenostavljeno povedano to pomeni, da je šlo za spolno kaznivo dejanje le, če je storilec proti žrtvi uporabil silo. Model pa ni zajel primerov, ko ima storilec z žrtvijo spolni odnos kljub temu, da ona z njim ne soglaša in to pokaže, a se ne upira (in zato storilcu ni potrebno uporabiti sile), ali pa ko ne soglaša, a tega zaradi različnih razlogov ne pokaže (in tako ne pokaže tudi upiranja).1 2

Zaradi navedenega si je področje zaslužilo prevetritev, s katero bi ujeli tokove sodobnega spolnega kazenskega prava. Na začetku februarja so pri Inštitutu 8. marec v državni zbor vložili pobudo za zbiranje 5000 podpisov državljank in državljanov v podporo predlogu redefinicije kaznivega dejanja posilstva in spolnega nasilja s poimenovanjem »samo ja pomeni ja.«3

1. Kako vi razumete trenutno ureditev4 instituta posilstva in spolne zlorabe v Kazenskem zakoniku? Se vam zdi to stanje sprejemljivo?

Če pogledamo raziskave,5 ki analizirajo spolno nasilje in spolne zlorabe, lahko vidimo, da zakonodaja, ki temelji na konceptu prisile, ne zajame bistva in večine tovrstnih kaznivih dejanj. Namreč, veliko število posameznikov ima takšen obrambni mehanizem, da ob spolnem nasilju popolnoma zamrzne (otrpne), si ne upa reagirati. Prisila tako ni vedno nujno prisotna. Prav tako se večina spolnega nasilja, posilstev in spolnih zlorab zgodi med osebami, ki se poznajo. Spolne zlorabe se namreč v veliki večini dogajajo v družini, nad otroki. Otrok ali mladostnik torej na takšna dejanja pristane iz popolnoma drugačnih vzgibov, ki jih od zunaj težko razumemo in presojamo, saj je tu pogosto prisotna čustvena manipulacija. Zelo podobno je tudi pri posilstvu in drugih oblikah spolnega nasilja. V teoriji se tako govori o t.i. izsiljenem konsenzu.6 Žrtev lahko v določenem trenutku pod vplivom psihičnih in čustvenih manipulacij ter specifičnega konteksta celo pristane na spolni odnos, četudi je ta v nasprotju z njenimi interesi, željami in na koncu nanjo vpliva zelo travmatično. Zakonodaja, temelječa na principu prisile in groženj, zagotovo ne omogoča pregona širokega spektra in vseh kaznivih dejanj. Trenutna ureditev je v večji meri zastarela, ne upošteva vseh vidikov raziskav, vsega znanstvenega dognanja na tem področju in je po moji oceni neustrezna.

Pri obravnavanju predloga zakona pa mora priti do širokega in pestrega interdisciplinarnega sodelovanja med pravom in drugimi strokami. Zelo je pomembno interdisciplinarno povezovanje in poslušanje vseh strok, da pridemo do prave rešitve.

b. Ali sodelujete oziroma poznate sedanjo ekipo, ki obravnava predlog zakona?

Sama ne sodelujem. Ekipa je sestavljena iz nevladnih organizacij, pravnikov in nekaterih drugih strokovnjakov. Upam, da bodo ministrstvo in drugi politični odločevalci tako dobili vse potrebne informacije. O tem se veliko govori tudi v javnosti, tako da se dobre in prave informacije lahko dobi na različnih koncih. Na tem mestu sicer lahko opozorim na to, in tega ne dojemam kot nič slabega, da bodo v skupini predvsem pravniki in pravnice, kar je dobro. Potrebno je namrečpresoditi, kakšen ukrep je to in kaj v praksi pomeni. Res pa je tudi, da je potrebno skupino postaviti interdisciplinarno, saj pravniška logika rabi širino, ki jo lahko prinesejo druge panoge. Pravniki se morajo zavedati, da ni vse črno-belo in da mora zakonodaja dopuščati širši spekter pregona kaznivih dejanj. Kolikor je meni znano je ekipa, ki sedaj dela na redefiniciji precej široka in pestra. Prisotno je interdisciplinarno sodelovanje med pravom in drugimi strokami, ki je izrednega pomena pri teh stvareh. Ko se spreminja zakonodajo je potrebno preseči to, da je zadosti samo pravno znanje. Zelo je pomembno interdisciplinarno povezovanje in poslušanje vseh strok, da pridemo do prave rešitve.

2. Raziskave kažejo, da v državah z modelom »ja pomeni ja« ni nič več krivih ovadb kot v državah, ki imajo model prisile ali model »ne pomeni ne«.7 8 Kako vi ocenjujete možnosti nastanka lažnih obtožb?

Vedno je določen del ljudi zaskrbljen zaradi možnosti nastanka lažnih obtožb. Nekateri tudi menijo, da je večina obtožb lažnih. Vendar raziskave kažejo, da je lažnih obtožb izredno malo, od 1 % do 3 %.6 Na račun tega se tako ne smemo odpovedati dobrim rešitvam – višji stopnji zaščite in sodobnim spremembam, ki sledijo raziskavam in smernicam. V državah, kjer imajo model »ja pomeni ja« se število lažnih obtožb ni povečalo in prepričana sem, da se število lažnih obtožb v Sloveniji ne bi povečalo.

3. Na Švedskem se je tako število prijav kot število obsojenih povečalo. Ali menite, da sprememba modela vpliva tudi na zmanjšanje stigmatizacije (in sekundarne viktimizacije)?

Menim, da je sprememba modela zagotovo vplivala na stigmatizacijo itd. Moramo vedeti, da ko spreminjamo zakonodajo, ne gre samo za spreminjanje črk na papirju. Ob spremembi se poveča senzibilizacija, sočasno pa se s tem zmanjša stigma za žrtev, kar vpliva na zmanjšanje sekundarne viktimizacije. Veliko k temu prispeva vse tisto, kar se zgodi pred spremembo zakonodaje – javni diskurz, javne debate, strokovne debate, ki so zelo pomembne za ozaveščanje javnosti. Skozi takšne debate se, kot rečeno viša, stopnja senzibilizacije in nižja toleranca do takšnih oblik nasilja. Sprememba, ki obravnava žrtve na tak način, sporoča, da je širša javnost na njihovi strani. To jim daje moč, da si upajo prijaviti takšna kazniva dejanja. Glede na raziskave velika večina – med 85 % in 90 % kaznivih dejanj spolnega nasilja inposilstev ostane neprijavljenih.9 Povečanje prijav zagotovo ni na račun lažnih prijav. Gre za bazen neodkritega, ki se ne prijavi zaradi slabe zakonodaje in številnih predsodkov v javnosti.

4. Ko smo pri bojazni lažnih obtožb, kaj pravite na to, da nekateri, sicer morda nekoliko v šali, pravijo, da bo zdaj potrebno sklepati pogodbe in pisno pridobivati privolitev. Kaj pravite na take očitke?

Moramo se zavedati, da se ljudje bojijo. Ko govorimo o spolnem nadlegovanju, nasilju, posilstvu, se vsi ustrašijo, da obsojamo vse po vrsti. Moramo se zavedati, da se ureja in obsoja tisto, kar je nesprejemljivo – neželene vdore in ravnanja v intimo. Če pride do take situacije, po kateri se počutimo nelagodno, slabo, situacije, ki nam povzroči travmo, lahko to pomeni, da je bilo takšno ravnanje neželeno, neustrezno in da je prišlo do vdora v zasebnost. Druga stran tako ni upoštevala meje. Pravilno je, da imamo mehanizme, ki take stvari obsodijo in zaščitijo žrtve.

V odnosih, kjer prihaja do zdrave, konsenzualne spolnosti, se zgodi, da se osebi morebiti ne razumeta več. Takrat se bosta prenehali sestajati. S tem ni nič narobe. Pomembno je, da presojamo situacije, ko so se prestopile meje in je posameznik zaradi ravnanja drugega doživel neko travmo. Vedno opozarjam na raziskavo, ki jo je pred leti objavil EVROBAROMETER,10 ki meri javno mnenje v EU. Raziskava je pokazala, da kar (1/5) petina vprašanih Evropejcev meni, da četudi ni prisoten popoln konsenz, je spolni odnos še vedno dovoljen. O spolnosti imamo še vedno neke stereotipne predstave, ki so vezane na medije in na prikazovanje spolnosti v pornografiji. Še vedno ostaja prepričanje, da v intimnem trenutku, če si ena oseba premisli, jo lahko druga oseba, če je vzburjena, v spolni odnos prisili. Gre za napačno logiko. Moramo se zavedati, da ne glede na stopnjo intime, do katere pridemo, se lahko oseba v katerikoli točki premisli. Vsi se moramo zavedati, ne glede na naše lastne želje in potrebe, kje je meja. Vedno bo merilo meja druge osebe. Pa sva lahko slečena na postelji. Če rečem ne, ne počutim se, ne želim si, mora druga stran to upoštevati. Menim, da imamo tu mi še vedno zelo zgrešene predstave. Češ, ne izmišljuj si, greva do konca. Teh situacij je kar nekaj. Kar gre čez to mejo, je grob poseg v intimo.

5. Ali menite, da bo sprememba kazenskega zakonika imela spremembe tudi v sami družbi?

Sama po sebi kratkoročno mislim, da ne bo pa zagotovo imela posledice v smislu drugačnega zavedanja o tem, kaj ta kazniva dejanja pomenijo, in dolgoročno si upam trditi, da bo vplivala tudi na spremenjeno družbeno zavedanje o teh vprašanjih. Sodniki in drugi, ki presojajo takšne situacije, bodo morali čez določena izo- braževanja. Upam in mislim, da bodo, ko bo prišlo do tovrstnih primerov, tudi drugače razumeli tovrstne situacije in dogodke. Glede pravne varnosti sem skeptična, kateri model je dejansko boljši, in se bojim, da bo na koncu praksa tista, ki bo to dejansko pokazala. V glavi moramo imeti, da sprejemamo takšno zakonodajo in ureditev, ki bo nudila najvišjo zaščito in manjšala možnost sekundarne viktimizacije.

Postopki na sodiščih niso popolnoma črno-beli. Odvisno je od tistega, ki postopek vodi, in kako dojema takšna vprašanja. Že v kontekstu trenutne zakonodaje je zelo različno. Če dobimo senzibiliziranega sodnika, je postopek lahko zelo dostojen (decenten). Imamo pa tudi primere, kjer gre za tako obravnavanje žrtve, da se pov- ečuje sekundarno viktimizacijo in za dogodek prelaga ogovornost na žrtve same. Poznamo primere (in teh ni tako malo), ko so žrtve na sodiščih deležne očitkov, da je do posilstva ali spolnega nasilja prišlo zaradi teg, ker soi bile preveč izivalno oblečene, ali pod vplivom alkohola, ali ker so se same postavile v določeno situacijo, npr. da so same odšle s povzročiteljem v avto, se sprehajale v nočnih urah po mestu, in podobno. Kot da za takšno dejanje obstaja kakršnakoli opravičilo. Dejstvo pač je, da mejo mora spoštovati tisti, ki jo prestopi, in to bi moralo biti osnovno vodilo vseh tistih, ki takšne situacije presojajo. Hkrati pa menim, da bodo imeli sodniki s spremembo zakonodaje manj manevrskega prostora bodisi za to, da primer zavržejo, bodisi za to, da nekoga ne obsodijo samo zaradi neprisotnosti sile.

6. Se vam zdi, da bi sprememba pravne norme močno vplivala na družbo, naše navade, običaje, spolno igro? Če ja, bi bilo to po vašem mnenju dobro?

V razmerjih, kjer imajo ljudje razčiščene medosebne odnose in vedo, kaj pomeni zdrav, konsenzualni spolni odnos, kaj je privolitev vanj, spremembe ne bodo občutili. Ne bo povzročilo občutka emaskulacije pri moških. Upam pa reči, da bo sprememba vplivala na tiste, ki teh pojmov nimajo razčiščenih in ne znajo spoštovati mej drugih. Recimo, če izhajamo iz neke pozicije moči, smo mi tisti, ki smo odgovorni za postavljanje meja. Kot profesorica ne smem s študenti govoriti o njihovih spolnih preferencah ali seksualnem življenju. Kaj šele da bi kakšnemu štud- dentu dvorila ali ga osvajala. Ne smem presegati okvirjev formalnih odnosov in kje je meja, mora biti jasno meni, ki sem na poziciji moči.

Upam si trditi, da bi sprememba lahko vplivala na našo percepcijo pomena privol- itve, konsenza, dojemanja, kaj so nezaželeni spolni odnosi in kje obstajajo meje drugih. Upam tudi, da se bodo skozi takšne diskurze žrtve posilstva v zakonski/ intimno-partnerski zvezi zavedale, kaj se dogaja, in da tudi v intimnih odnosih ob- stajajo meje. Ne glede na želje partnerja oz. partnerke. Partner ali partnerka me ne sme siliti v odnose, če si jih jaz ne želim. Spolni odnos je nekaj, kar si morata želeti oba. To je vse, kar je v tej zgodbi pomembno.

a. Ali je pri tem potrebno spremeniti tudi postavljeno starostno mejo ali je potrebno rešitve iskati drugje?

Težko rečem. Neka meja mora biti postavljena, ko pridemo do določene starosti. Otrok zagotovo še nima povsem razdelnih pojmov o tem, kaj so zdravi in kaj nezdravi odnosi, kaj sploh spolnost je, in tukaj je prav, da imamo določeno starostno mejo, tudi zakonsko postavljeno. V adolescenci oziroma puberteti pa je težko nadzirati, kako se bodo najstniki obnašali, kaj bodo počeli, ko odraslih ni zraven.

Pomembnejša od meje in višanja meje v zakonu se mi zdi delo na ustrezni vzgoji, ki bi mlade učila o zdravih odnosuh in zdravi spolnosti. Spolna vzgoja nasploh je v Sloveniji zelo pomanjkljiva. Predavanja mladostnikom o spolni vzgoji bi mora- la potekati že konec osnovne šole, morebiti že prej. Najstnica ali najstnik lahko pristane v nek spolni odnos s starejšo osebo, morda tudi z vrstnikom ali vrstnico, a vprašanje je, ali se zaveda, kakšne posledice lahko ima takšen odnos za njega oziroma njo tako na telesni kot tudi psihični ravni. Beležimo zlasti pomanjkljivo znanje pri mladih glede zdrave spolnosti in (ne)zavedanje lastnega telesa. Veliko več bi zato morali delati na ozaveščanju o tem, kaj so zdravi in kaj nezdravi intimni spolni odnosi, kako vstopati v takšna razmerja in kaj pomeni spoštovanje mej drugega v tem smislu ter kaj spol je realna spolnost, kako le ta vpliva na posameznika oz. posameznico. Pred leti sem sodelovala pri projektu, kjer smo analizirali sporočila skozi pornografijo, ki je danes dostopna vsakomur. Najstniki do tega pridejo zelo hitro. Pornografija izkazuje zelo nerealno spolnost, spolnost, ki ne omogoča nekih zdravih odnosov, ki še vedno tudi promovira moško dominacijo in žensko podrejenost pri doživljanju spolonosti in užitka v njej. Veliko je tudi nasilja v prikazanih pornografskih spolnih odnosih. Že tuje študije ugotavljajo, da mladostniki skozi pornografijo dobijo zelo napačne informacije in zgrešene vrednote ter predstave o spolnosti. Predstava mladostnikov je nekaj, ko pa se to zgodi v realnosti, pusti povsem drugačen občutek in lahko tudi močno travmatične posledice. Zato menim, da je delo na sistemski spolni vzgoji med mladimi tista ključna za spreminjanje družbenega dojemanja problematike spolnega nasilja.

7. Ali se vam zdi, da lahko spolno nasilje ozko opredelimo, oziroma ga zajamemo z enostavno definicijo?

Zelo težko je spolno nasilje zajeti s kratko in jedrnato definicijo. Seveda se k temu (vseeno) nagibamo, saj se le skozi to lahko osredotočimo tudi na pregon. Sama menim, da je bistven kontekst dogajanja. Pri nasilju je potrebno presojati razmerja moči v odnosu, ko vidimo, da je prišlo do neke situacije in da je razmerje moči med povzročiteljem in žrtvijo popolnoma porušeno, je potrebno le to upoštevati.

Nekatere feministične avtorice, kot je Liz Kelly, so že pred časom opozarjale, da je pri spolnem nasilju ali kakšni drugi obliki nasilja zelo pomembno samo-občutenje. Kako neka oseba občuti situacijo, ki se ji je zgodila. Ljudje smo različno opremljeni z elementi moči in naša psiha je različno prožna. Od tega je zelo odvisno, kako bo neka situacija na nas vplivala in kako se bomo znali postaviti zase ter se zaščiti v določenih dogodkih. Lahko je situacija sporna, pa name ne vpliva na noben način ali zelo malo, na nekom drugem pa pusti močne posledice. Kontekst dogajanja in samo-občutenje sta dva ključna elementa, ki sta zelo pomembna pri presojanju različnih situacij nasilja.

8. V kazenskem pravu velja načelo zakonitosti – »Nihče ne sme biti ka- znovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno.«12 Kako bi vi opredelili spolno nasilje kot kaznivo dejanje?

To vprašanje je težko tako zame kot za pravnike, saj gre za široko sivo polje. Niso namreč vse oblike nezaželenih ravnanj in vedenj enako intenzivne v svoji obliki. Seveda je vse odvisno od vpliva na posameznika, a vendar(le) ne moremo na enak način preganjati posilstva in spolne zlorabe ter nadlegovanja. Gre za presojanje intenzivnosti posega v telo in/ali bit posameznika. Lahko bi šli tudi širše – da niso kaznivi le fizični posegi, temveč tudi verbalni posegi, ki so ponavljajoči in ose- bo spravljajo v (dodatno) stisko. Menim, da je potrebno na neki načelni ravni in tudi na institucionalni ravni, izven zakonskega prava, vzpostaviti mehanizme discipliniranja, t.j. da se izreče disciplinski ukrep in s tem pokaže na nesprejemljivost določnega ravnanja in vedenja. Kot npr. v delovnem okolju, kjer lahko nekdo dobi izredno odpoved ali kakšen podoben disciplinski ukrep. Predvsem pa se mi zdi, da je pomembno delati na takšni institucionalni klimi, kjer se bomo hitro odzvali na takšne situacije in si bodo osebe z izkušnjo nasilja upale spregovoriti takoj, ko se bo nekaj neprimernega zgodilo. Da zaznavamo situacije hitro in ne prihaja do hujših oblik nasilja. Velikokrat povzročitelje takšnih dejanj lahko zaustavi že to, da ga druge osebe opozorijo na nesprejemljivo vedenje. Žal pa opažamo, da še vedno živimo v družbi, ko se ob pogostih reakcijah spolnega nadlegovanja obrnemo stran ali pa jih presojamo kot nedolžne, neslane šale in se do njih ne opredeljujemo.

9. »Vsaka druga ženska (56,6%) je od dopolnjenega 15. leta starosti doživela eno od oblik nasilja. Najpogosteje so doživljale psihično nasilje (49,3%), potem fizično (23%), premoženjsko (14,1), omejevanje gibanja (13,9) in spolno nasilje (6,5%).«13 Kako primerjalno ocenjujete stopnjo nasilja v Sloveniji?

Številne raziskave kažejo, da v Evropi ni bistvenih odstopanj, kar se kaže kot skupno vsem državam je, da nasilje večinoma povzročajo njihovi intimni partnerji.14 15 V Sloveniji smo razmeroma uspešni na tem področju, saj se veliko primerov družinskega nasilja ustrezno razreši. Nepogrešljiv dejavnik je seveda dobra zakonodaja in sodna praksa, vedno pa obstaja prostor za izboljšave. Kar opažam kot zelo veliko pomanjkljivost, je, da še vedno prihaja do velikega števila intimno-partnerskih umorov. Ta številka se ne zmanjšuje, v času epidemije in zaprtja pa se je celo pov- ečala zaradi različnih dejavnikov, povezanih z ukrepi za zajezitev epidemije.

Vseeno pa se je stopnja splošne kriminalitete v epidemiji nekoliko znižala, se pa je, kot že rečeno, povečala stopnja nasilja in hujših oblik nasilja v družini, in to kar za 14 %. Povečalo se je tudi število umorov in ubojev.16 Leto 2020 je bilo izrednotragično – trije trojni umori v družini in kar nekaj intimno partnerskih umorov. Prav tako pa se je povečala okrutnost teh dejanj. Težave so bile tu že prej, vendar stresni dejavniki, ki so povezani s protikoronskimi ukrepi, so nedvomno vplivalina družinske celice, zlasti na tiste družinske celice, kjer je bilo nasilje že pred tem pristno, morebiti ša se ni kazalo s takšno intenziteto. Zaradi povečanih stresnih dejavnikov, povezanih z izolacijo, socialnimi stiskami in podobno, sej pri povzročiteljih nasilja lahko povečala stopnja in intenziteta uporabe nasilja, kar je v določenih primerih lahko privedlo do hujših oblik nasilja, tudi umorov. Sočasno pa so vsi ti ukrepi močno omejili tudi možnost iskanja pomoči na strani žrtev.

10. Ali je upravičeno sklepati, da s tem, ko se je povečalo fizično nasilje, da se je podobno povečalo tudi spolno nasilje? Ali sta to dva ločena pojma, kjer ne pride do istih tipov agresije?

Dejstvo je, da so vse oblike nasilja med seboj povezane. Pred samim fizičnim nasiljem je praviloma v odnosu najprej pristno psihično nasilje. Psihičnega nasilja je bistveno več kot fizičnega in ti dve obliki nasilja sta tesno prepleteni med seboj. Sama sem prepričana, da fizično nasilje v odnosih nikoli ne nastopi samo po sebi, ne da bi pred tem bilo (praviloma) že dolga leta prisotno psihično nasilje. Po podatkih policije pa se je tudi za 17 % povečalo število posilstev.17 Izolacije, prisilno zaprtje za štiri stene zagotovo vplivajo na vse oblike nasilja, ki so si sorodne in ki segajo na področje intime. Tako, da je to nedvomno povezano.

11. O posilstvu v zakonski zvezi se dolgo časa ni govorilo oziroma »posilstva v zakonski zvezi ni bilo«. Ali menite, da ta miselnost ostaja še danes?

Primerov posilstva v zakonski zvezi je veliko, vendar problem je, da jih žrtve ne prijavijo, kar je tesno povezano s stigmatizacijo žrtve in napačnim, (še vedno) pristnim prepričanjem, da se posilstvo v partnerski zvezi ne more zgoditi. Že med osebami, ki niso v partnerskem razmerju, nekateri menijo, da privolitev ni potrebna. V partnerskih zvezah pa je to le toliko bolj prisotno, češ da če je nekdo z nekom v intimnem razmerju, je z njim dolžan imeti spolne odnose. To stereotipno prepričanje deli zelo veliko ljudi, ki so tako prepričani, da posilstvo v zakonski zvezi sploh ni mogoče. To seveda ni res. Intimno partnersko nasilje je krovni pojem za širok spekter oblik nasilja: psihično, fizično, spolno in ekonomsko nasilje, zanemarjanje, zalezovanje itd. Problem je tudi v tem, da se žrtve same ne zavedajo, da so v nasilnem odnosu.

Še vedno manjka boljše in bolj razvejano ozaveščanje o vseh različnih oblikah nasilja, saj je večina aktivnosti glede ozaveščanja omejenih le na prestolnico in večja mesta. Tudi večina nevladnih organizacij deluje v Ljubljani, nekaj v Kopru in Mariboru, vendar so slabo zastopane. Kaj šele v manjših mestih, krajih in vaseh. Manjka nam neka jasna, sistematična, redna strategija izobraževanja na različnih nivojih družbe, in ne samo v šoli.

12. Zaključne misli.

Izpostavila bi potrebo po ostrejšem obsojanju in jasnejših stališčih do opredelitve (koncepta) sovražnega govora in »sovražne naravnanosti«. Saj sovražni govor vpliva na sekundarno oziroma terciarno viktimizacijo žrtev posilstva, spolnega nadlegovanja in spolnega nasilja ter nasilja na sploh, ki se zgodi v družbi. Primarna viktimizacija je namreč neposredni rezultat kaznivega dejanja, sekundarna viktimizacija pa se zgodi zaradi neustreznega, obsojujočega odziva institucij, posameznikov in družbe do žrtve in dejanja samega. V to področje spada nepriznavanje, neobčutljiv in neprofesionalen način dostopa do žrtve, kakršnakoli diskriminacija, prelaganje krivde na žrtev, upravičevanja povzročitelja in podobno. Lahko jo povzroča sam predstavnik kakšne od institucij, ki sodeluje v postopku pregona, lahko jo povzročajo starši nad otrokom, prijatelji, znanci, sorodniki, ko žrtvam ne verjamemo, laična javnost, ko na družbenih omrežjih obsoja žrtve, ki prijavijo nasilje, lahko pa jo povzročajo tudi mediji, ki na vsak način želijo »zanimivo« zgodbo. Imamo primere samomorov najstnikov oziroma oseb, ki so bile spolnonadlegovane in ko je njihova zgodba prišla v javnost, so bile deležne javnega linča. Namesto da bi javnost obsodila povzročitelja, se je spravila na žrtev in jo obsoja- la, da je sama izvala posilstvo, ker se je neprimerno vedla ali je bila neprimerno oblečena in podobno. In takšnih primerov ni malo. Zavedati se moramo, da besede zelo hitro vodijo k dejanjem in neobčutljiva, nesenzibilna, sovražna beseda, vpliva na to, da smo v družbi tudi na splošno manj strpni do takšnih dejanj.

Opombe

1 Zakonodaja in pravosodje pri nas tudi po nepotrebnem ostajata v megli glede meja spol- nega ravnanja pri nekontaktnem interpersonalnem ravnanju v zaznavanju takega ravnanja s strani žrtve (problem znan tudi kot samozadovoljevanje pred spečim otrokom).

2 Bajda, Barbara in drugi: »Ne pomeni ne«: Ustreznejša obravnava spolne kriminalitete« URL: https://www.pf.uni-lj.si/media/ne.pomeni.ne.-.ustreznejsa.obravnava.spolne.kriminalitete. koncna.pdf.

3 Seveda model »ja pomeni ja« ni en sam. V teoriji obstajajo številne različice, ki se med seboj razlikujejo po obliki privolitve (verbalna, neverbalna), dometu (vsa spolna ravnanja ali le spolno občevanje) in po tem kdo nosi dokazno breme (tožilstvo ali obdolženec).

4  Tj. ureditev pred 4.6.2021, ki je vztrajala na modelu prisile.

5  European Union Agency for Fundamental Rights: Nasilje nad ženskami (2014), URL: https://fra.europa.eu/sites/default/files/fra-2014-vaw-survey-at-a-glance-oct14_ sl.pdf.

6 Konsenz je lahko izsiljen. Manjka namreč premislek o tem, zakaj zlorabljena oseba v danem trenutku privoli v odnos, ki je sicer v nasprotju z njeno željo, interesi in voljo. Ženske, ki prijavijo spolno nasilje, so pogosto deležne očitkov, da so v odnos pristale. In morda je bilo v kakšnem primeru res tako. Vprašanje, zakaj je takšna izkušnja na njih pustila travmatičen vtis in zakaj si niso upale ali znale upreti določeni zanje škodljivi situaciji, bi bilo treba umestiti v premislek o različnih družbenih lokacijah oseb in razumeti, kako so te lokacije v dani situaciji vplivale na njihovo pozicijo moči in/ali ranljivosti. V primerih spolnega nasilja na delovnem mestu (den- imo od nadrejenega) ali spolnega nasilja doma gre lahko pogosto za t. i. ‘izsiljeni konsenz’, ko žrtev privoli v spolni odnos iz strahu ali ker je od tega odvisna njena eksistenca. V primerih, ko je soglasje izsiljeno na manj očiten način, primeri praviloma sploh ne pridejo do sodišča.

7 Bajda, Barbara in drugi: »Ne pomeni ne«: Ustreznejša obravnava spolne kriminalitete« URL: https://www.pf.uni-lj.si/media/ne.pomeni.ne.-.ustreznejsa.obravnava.spolne.kriminalitete. koncna.pdf.

8 Kelly, Lovett in Regan: »Home Office Research Study 293 A gap or a chasm? Attrition in reported rape case«, URL: https://www.ojp.gov/ncjrs/virtual-library/abstracts/gap-or-chasm-at- trition-reported-rape-cases.

9 Lisak, Gardinier, Nicksa in Cote.: » False Allegations of Sexual Assault: An Analysis of Ten Years of Reported Cases, URL: https://journals.sagepub.com/doi/ pdf/10.1177/1077801210387747.

10 Bertok, Posilstva in njihova ne prijava, URL: http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/Ber- tok-Eva.PD.

11 Special Eurobarometer 449: Gender-based violence, URL: https://data.europa.eu/data/ datasets/s2115_85_3_449_eng?locale=en.

12  28. člen Ustave Republike Slovenije.

13 Društvo za nenasilno komunikacijo: »Statistika o nasilju« URL: https://www.drustvo-dnk.

14 Društvo povzema več raziskav: med drugim agencije Evropske unije za temeljne pravice, podatke slovenske policije, Agencije Združenih narodov za ženske in druge.

15 European Union Agency for Fundamental Rights, Nasilje nad ženskami: vseevropska raziskava, URL: https://fra.europa.eu/sites/default/files/fra-2014-vaw-survey-at-a-glance-oct14_ sl.pdf.

16 Viraj Aljaž in Korpič Sara, Analiza posilstev v Sloveniji, URL: https://www.fvv.um.si/ dv2014/zbornik/Viraj.pdf.

17 Mojca M. Plesničar, Marko Drobnjak, Katja Filipčič, Kriminaliteta v času COVID-19, URL: http://inst-krim.si/wp-content/uploads/2020/04/Kriminaliteta-v-dobi-covid-19.pdf.

18 Poročilo o delu policije za leto 2020, ULR: https://www.policija.si/images/stories/Statisti- ka/LetnaPorocila/PDF/PorociloZaPrvoPolletje2020.pdf.