Kolektivno kaznovanje športnikov s prepovedjo uporabe nacionalnih simbolov

1. Uvod

Kolektivno kaznovanje športnikov s prepovedjo uporabe nacionalnih simbolov je ponovno postala pereča tema konec leta 2019, ko je bila Ruski federaciji izrečena štiriletna prepoved udeležbe na vseh velikih športnih dogodkih zaradi velika dopinškega škandala po zimskih olimpijskih igrah v Sočiju leta 2014. Le-ta se je zaključil z obtožbo o »državno sponzoriranem dopingu« (angl. state sponsored doping), ki je bila kasneje spremenjena v obtožbo, da gre za »sistemsko zaroto« (angl. institutional conspiracy).1 Kazen je pomenila, da ruske zastave, himne in drugih simbolov ne bi bilo na olimpijskih igrah v Tokiu leta 2020 in Pekingu leta 2022, na svetovnem prvenstvu v nogometu v Katarju leta 2022 in na Univerzijadah leta 2021 in leta 2023.

Namen zastave je že tisočletja signalizacija in identifikacija.2 Ali prepoved nacionalnih simbolov torej pomeni, da je identifikacija športnikov, ki bodo tekmovali kot nevtralni, otežena? V današnjem času in svetu najverjetneje ne. Kaj je torej namen tovrstnega kaznovanja? Zdi se, da gre zgolj za neko simbolizem, ki na koncu dneva ne pomeni prav veliko, razen da prizadene športnika. Ne zdi se, da bi bili tovrstni ukrepi lahko izjemno učinkoviti morda se komu zdi, da je to pač bolje, kot pa narediti nič.

2. »Pravica« do tekmovanja pod nevtralno zastavo

V skladu z olimpijsko listino so športniki nominirani za tekmovanje na olimpijskih igrah s strani njihove nacionalne zveze (npr. s strani Olimpijskega komiteja Slovenije).3 S pravico tekmovanja pod nevtralno zastavo se omogoča nastop na igrah tudi športnikom, ki bi jim sicer zaradi političnih in drugih okoliščin to bilo onemogočeno, saj jih zveza ne more nominirati. Običajno gre za primere razpadlih in novonastalih držav, ki jim še ni uspelo formirati ustreznih organizacij oziroma le te še niso bile priznane s strani Mednarodnega olimpijskega komiteja (v nadaljevanju: MOK, angl. International Olympic Committee, v nadaljevanju tudi: IOC), države, ki so pod sankcijami Združenih narodov (v nadaljevanju: OZN), športnike begunce in podobno. V zadnjem času se je ta možnost, ki je prej obstajala bolj kot pravica športnikov, prelevila v sankcijo za kršenje pravil predvsem MOK-a in Svetovne protidopinške agencije (angl. World Anti-Doping Agencym, v nadaljevanju: WADA).

3. Zgodovina tekmovanja pod nevtralno zastavo

Skozi zgodovino se je pojavilo kar nekaj primerov športnikov, ki so tekmovali pod olimpijsko oziroma t.i. »nevtralno« zastavo.

Med zgodovinsko najbolj znanimi je primer iz leta 1992, ko so kot združena eki- pa (angl. Unified Team, v nadaljevanju: EUN) pod olimpijsko zastavo tekmovali športniki iz držav nedavno razpadle Sovjetske zveze. Slednja je razpadla konec leta 1991, razumljivo do februarja 1992 ni bilo dovolj časa, da se 15 post-sovjetskih držav pravočasno vključi v olimpijsko gibanje. Prav tako so pod nevtralno zastavo istega leta na poletnih olimpijskih igrah4 v ekipi neodvisnih olimpijskih udeležencev (angl. Independent Olympic Participants) tekmovali državljani Jugoslavije5 in Makedonije.

Leta 2012 je kazen zaradi dolgoletne korupcije, vmešavanja vlade v zadeve nacionalne olimpijske zveze in kršitev Olimpijske listine doletela Indijo oziroma njihovo olimpijsko zvezo (angl. Indian Olympic Association, v nadaljevanju: IOA). Kazen je bila preklicana leta 2014 po novih volitvah v IOA, kar je pomenilo, da je eden od treh indijskih športnikov na OI v Sočiju tekmoval pod nevtralno zastavo in nazivom individualni olimpijski udeleženci (angl. Individual Olympic Athletes), do nastopa ostalih dveh pa je bila kazen že preklicana.

Primerov v zgodovini je bilo še kar nekaj, med drugim tudi ekipa beguncev (angl. Refugee Olympic Team) na poletnih olimpijskih igrah v Riu leta 2016.

Podobna indijski je bila situacija športnikov iz Kuvajta, ki so pod enakim imenom kot nesrečni Indijec tekmovali leta 2016 v Riu. Kuvajtu je bil olimpijski status povrnjen leta 2018.

Ruske športnike je kazen doletela na zimskih olimpijskih igrah v Pjongjangu leta 2018, kjer so tekmovali pod kodo olimpijski športniki iz Rusije (angl. Olympic Athlete from Russia, v nadaljevanju: OAR).6

4. Ruska saga in usodni suspenz

Začelo se je pravzaprav z žvižgaštvom. Namreč po izpovedbah žvižgača Grigorija Rodčenkova, nekdanjega direktorja laboratorija Ruske antidoping agencije (v nadaljevanju: RUSADE7), naj bi imela Rusija bogato, več desetletij trajajočozgodovino s kršitvami dopinga. Med spornejšimi so zagotovo zimske olimpijske igre v Sočiju leta 2014, na katerih naj bi po ugotovitvah McLarnovega poročila8 Rusija izvedla največjo prevaro v dopingu. Šlo naj bi za državno voden sistem dopinga, ki sega v sam vrh ruske politike in naj bi se začel leta 2011 ter naj bi trajal vse do odkritja leta 2014, po zimskih olimpijskih igrah v Sočiju. Začetni udarec je bil dokumentarni film nemške televizijske postaje ADR z naslovom »Geheimsache Doping: 'Wie Russland seine Sieger macht'« (slov. Skrivnosti dopinga: Kako Rusija ustvarja svoje zmagovalce) leta 2014, nadaljevalo se je z več preiskavamiWADE, ki so odkrile »globoko zakoreninjeno kulturo goljufanja«, leta 2017 je izšel z oskarjem nagrajeni dokumentarni film Icarus režiserja Bryna Fogla, v katerem sam Rodčenkov opisuje goljufije pred Mednarodnim arbitražnim sodiščemza šport, v Lozani je potekalo malo morje postopkov in še kaj bi zagotovo lahko našteli. Ogorčenje v javnosti je bilo neizmerno, temu primeren pa tudi pritisk na MOK in WADO, da izrečeta sankcije.

MOK se za kolektivno kaznovanje ruske reprezentance ni odločil, odločitev o tem, kateri ruski športniki bodo lahko odpotovali v Brazilijo, pa je prepustil posameznim panožnim športnim zvezam. Te so morale najkasneje v naslednjih 12 dneh potrditi nedolžnost športnikov, udeležencev prihajajočih iger.

Za kaznovanje se je odločila Mednarodna atletska zveza (angl. World Atletics, prej poznana kot International Assosiation of Athletics Federations, v nadaljevanju: IAAF), ki je suspendirala nacionalno rusko atletsko zvezo (angl. Russian Atletics Federation, Vseruska atletska federacija ARAF oziroma sedaj RUSAF). Glede na pravila IAAF suspenz pomeni, da športniki pod okriljem te zveze ne morejo tekmovati na nobenem atletskem tekmovanju IAAF, kar vključuje tudi olimpijske igre. Ruski olimpijski komite (v nadaljevanju: ROK) se je skupaj s 68 posamičnimi atleti pritožil na Arbitražno sodišče za šport (angl. Court of Arbitration for Sport ali fr. Tribunal Arbitral du Sport, v nadaljevanju: CAS), IAAF pa je medtem spremenila svoja pravila na način, da je dodala 22. A člen, ki je omogočal, da pod določenimi strogimi pogoji, na prošnjo in z dovoljenjem svéta IAAF izjemoma nastopijo kot »nevtralni športniki«.9

5. »Čisti« športniki zgolj kolateralna škoda v vojni proti kriminalu v športu

Kot lahko razpoznamo, je prepoved uporabe nacionalnih simbolov in s tem uporaba nevtralne zastave postala ena izmed oblik kolektivnega kaznovanja za kršitve v zvezi z dopingom in korupcijo držav oziroma njihovih zvez.

Najbolj plastično se problematika kolektivnega kaznovanja kaže na problemu kršitev dopinških pravil. Pravila antidopinga so že sama po sebi izjemno stroga ter pogosto nesorazmerno posegajo v pravice športnikov. Velja namreč objektivna odgovornost športnika za substance, ki se znajdejo v njegovem telesu. To lahko pomeni, da se športnik sploh ne zaveda, da je zaužil prepovedano substanco (le te se namreč pogosto nahajajo v vsakdanjih prehranskih dodatkih, zdravilih in podobno). Športnik lahko drogo zaužije celo brez svoje privolitve in je kaznovan, medtem ko se ostali vpleteni v uporabo dopinških sredstev (proizvajalci, zdravniki,fizioterapevti...) izognejo kazni.10 Ne gre pozabiti nenapovedanih testiranj športnikov izven tekmovanj, ki od vrhunskih športnikov zahtevajo, da za vsako uro vnaprej sporočijo, kje bodo dosegljivi za odvzem vzorcev.

Tem že tako izjemno strogim pravilom na področju dopinga, ki lahko sama po sebi vodijo do zelo spornih situacij, se sedaj pridružuje še kolektivno kaznovanje športnikov. Le ti so podvrženi kaznim za dejanja svoje države oziroma nacionalne zveze. Če se vrnemo na rusko situacijo, v kateri je bil suspendiran Ruski olimpijski komite, je očitno, da je kazen padla na pleča športnikov. Izrečena jim je bila namreč prepoved nastopanja na igrah v Pjongjangu leta 2018. MOK je obrnil dokazno breme in ruske športnike obsodil kot krive kršitev dopinga na podlagi golega dejstva, da so ruski športniki. Nastop jim je bil namreč omogočen le pod pogojem, da dokažejo svojo nedolžnost in s tako pridobijo vabilo na igre.11 Drugi val kazni je ruske športnike doletel po tem, ko so bili WADI predani prirejeni dokazi, ki naj bi končali dolgoletni dopinški škandal. Z njimi bi lahko nekatere ruske športnike dokončno očistili suma, kršitelje dopinga pa kaznovali. To ponarejanje dokazov je vodilo v že omenjeno štiriletno kazen za Rusijo s prepovedjo uporabe nacionalnih simbolov za športnike. CAS je kazen prepolovil, prav tako pa je dopustil ruskim športnikom uporabo njihovih barv za uniforme, na katerih je prav tako lahko zapisano ime njihove države, ampak le to ne sme zasenčiti označbe, da gre za»nevtralnega športnika«.12

6. Poseg v osebnostne pravice

Državna zastava, himna, grb, uradne barve reprezentance in podobno so simboli nacionalne identitete, ki je nedvomno del posameznikove osebnosti. Gre za poseg v pravico do zasebnosti, ki jo ščitijo mnogi mednarodni dokumenti, kot so Splošna deklaracija človekovih pravic,13 Evropska konvencija o človekovih pravicah,14 Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah,15 Listina EU o temeljnih pravicah,16 prav tako pa je zaščitena v mnogih nacionalnih ustavah. Gre torej za človekovo pravico, kar pomeni, da bi za kaznovanje s prepovedjo uporabe nacionalnih simbolov morala obstajati neka pravna podlaga, ki je vsaj zaenkrat ni, pa tudi če bi bila, bi verjetno težko govorili o primernosti ali sorazmernosti tovrstnega poseganja v človekove pravice.

Smiselno se je tudi vprašati o smotrnosti tovrstnih posegov. Malo verjetno se zdi, da bi kazen, ki je predvsem simbolična, lahko rešila problem dopinga v športu. Prav tako naj bi bila ta kazen namenjena kršitvam držav in športnih zvez, na koncu dneva pa je jasno, da jo najbolj občutijo športniki. Občutke in misli ob tem nepredstavljivem trenutku, ko športnik stoji na zmagovalnem odru na olimpijskih igrah, kar predstavlja vrhunec kariere vsakega športnika, so lepo strnili ameriški olimpijci. Konkretno »sprinter« Justin Gatlin s tem, ko je dejal: »Trenutek je neverjeten[...] zame se čas preprosto ustavi. Vso trdo delo, ki si ga vložil za ta trenutek, in ugotoviš, da je ta trenutek prišel.«17 Vsekakor gre za izjemen trenutek, ki predstavlja življenjsko delo športnika, in oropati ga teh občutkov zaradi kršitev nacionalne zveze, ki ji pripada, se kaže kot očitno krivično.

7. Sklepno

Čeprav je CAS omilil izrečeno kazen Rusiji, je trend, ki se pojavlja v zvezi s kolek- tivnim kaznovanjem športnikov, milo rečeno zaskrbljujoč ter prav tako v strokovni javnosti široko kritiziran. MOK, WADA in druge športne organizacije čaka dolga pot do učinkovitega (in hkrati primernega) uveljavljanja njihovih pravil, ki je nujno za varovanje integritete in vrednot športa.

Brez dvoma sta korupcija in zloraba dopinga ena najbolj perečih problemov mod- ernega športa, ki jih je prinesla njegova profesionalizacija in komercializacija. Pomembno je, da se ukrepa na mednarodni ravni, saj na nacionalni ni veliko interesa, včasih ravno nasprotno, kot to lepo ilustrira ruski primer. Odkrivanje tako korupcije kot dopinga je izjemno težavno, kaznovanje kršiteljev pa le še bolj, vendar kolektivno kaznovanje je neustrezna bližnjica, ki lahko vodi do nepopravljivih krivic. Temeljna načela prava se morajo upoštevati tudi v športu. Na tem mestu velja pritrditi tudi ruskemu predsedniku Putinu, ki apelira k individualnosti kazenske sankcije.

Opombe

1 Kocjančič, Nekateri pravni vidiki boja proti dopingu v športu (2017), str. 314.

2 Hribovšek, 25 let slovenske zastave: zadovoljni z neprepoznavnostjo, URL: http://www.grboslov- je.si/novice/2016_6_9_0003.php.

3 Člen 7.2 poglavja Nacionalni olimpijski komiteji (angl. The National Olympic Comittees, v nadaljevanju; NOCs) v Olimpijski listini, 2020, str. 59.

4 Leta 1992 so še zadnjič zimske in poletne Olimpijske igre potekale v istem letu.

5 Tri države, ki so zapustile svojo sestavo – Hrvaška, Slovenija ter Bosna in Hercegovine, so pred- stavljale neodvisne ekipe, preostali jugoslovanski športniki pa so bili torej del ekipe neodvisnih olimpijskih udeležencev.

6 Davis, The History of Olympians Competing under the Olympic Flag, URL: https://themedal- count.com/2019/11/27/the-history-of-olympians-competing-under-the-olympic-flag/

7 Ruska antidoping agencija (ang. Russian Anti-Doping Agency).

8 McLaren independent investigation report, URL: https://www.wada-ama.org/en/resources/dop- ing-control-process/mclaren-independent-investigation-report-part-i.

9 Bergant-Rakočević, Doping: olimpijske steze brez ruskih šampionov (2016), str. 26 - 27.

10 Kocjančič, Nekateri pravni vidiki boja proti dopingu v športu (2017), str. 312.

11 Girginov, Winter Olympics: Why it's wrong that Russian athletes are guilty until proven inno- cent, URL: https://theconversation.com/winter-olympics-why-its-wrong-that-russian-athletes-are- guilty-until-proven-innocent-91260.

12 CAS Media Release, CAS decision in the arbitration WADA v. RUSADA, URL: https://www. tas-cas.org/fileadmin/user_upload/CAS_Media_Release_6689_decision.pdf.

13 Splošna deklaracija človekovih pravic, Uradni list RS, št. 24/2018 z dne 13. 4. 2018.

14 Evropska konvencija o človekovih pravicah, Zakon o ratifikacije Evropske konvencije o človek- ovih pravicah, Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 7/94.

15 Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Uradni list RS, št. 35/92 – MP, št. 9/92. 

16 Listina EU o temeljnih pravicah, C 83/389, 30.3.2010 (2010/C 83/02).

17 NBC Olympics, URL: https://www.facebook.com/nbcolympics/videos/10154800731365329.