Odškodninska odgovornost trenerjev za težke poškodbe

Ukvarjanje s športom neločljivo spremlja povečana nevarnost za nastanek poškodb. Športnik z udeležbo pri športni dejavnosti nase prostovoljno prevzema običajna športna tveganja, povezana z določeno športno panogo. S trenerjem športnik oblikuje posebno zaupno razmerje. Trener predstavlja športnikom najvišjo avtoriteto in je zato pogosto zanje najpomembnejši vir informacij. Iz tega razmerja izhaja poseben standard skrbnosti, čigar prekršenje lahko vodi v odškodninsko odgovornost trenerja za poškodbe športnika, čeprav je športnik sprejel tveganja.

1. Športna poškodba

Na splošno so športne poškodbe opredeljene kot vse telesne težave, ki nastanejo kot neposredna posledica športne vadbe (na tekmi in/ali treningu).1 V praksi se vseeno več pozornosti posveča poškodbam, zaradi katerih športnik izpusti vsaj en trening in/ali tekmo. Športne poškodbe lahko glede na nastanek delimo na akutne in kronične. Akutne poškodbe nastajajo nenadoma ob padcu, udarcu. Za razliko od akutnih pa nastajajo kronične športne poškodbe postopoma, saj so odvisne od naravne obremenitve gibal pri dani športni panogi.2

Nadalje se postavi vprašanje, kdaj je športna poškodba »težka« in dolgotrajna. V teoriji je resnost poškodb opredeljena na podlagi kriterijev, kot so sama narava športne poškodbe, trajanje zdravljenja, izguba igralnega časa, trajna škoda instroški.3 Na podlagi US National Athletic Injury Registration System (v nadaljevanju: NAIRS) so resne poškodbe tiste, ki pomenijo več kot 21 dnevno zdravljenje ali trajno poškodbo.4 Glede na to opredelitev lahko štejemo za težke poškodbe zlome, poškodbe kit in vezi, poškodbe sklepov, poškodbe hrbtenice, glave in oči. Takšne poškodbe imajo lahko trajne posledice. V primeru blagih simptomov lahko to za športnika pomeni le prilagoditev v sami intenzivnosti vadbe oziroma športne aktivnosti. Vendar pa lahko resne fizične poškodbe pomenijo tudi trajno invalidnost ali celo smrt.5 Za profesionalnega športnika, ki je za pridobivanje zaslužka odvisen od svoje sposobnosti gibanja, pomenijo takšne poškodbe tudi izguba delovne spos- obnosti in sredstev za preživljanje.

Za potrebe raziskav National center for catastrophic injury research (v nadaljevanju: NCCSIR) ločeno definira t.i. katastrofalne poškodbe. To so smrti, poškodbe, ki povzročijo trajno invalidnost, resne poškodbe (zlom vratu ali poškodba glave), začasna paraliza, vročinska kap zaradi športne vadbe ali nenaden srčni napad.6

2. Odškodninska odgovornost v športu

Izhodišče športnega odškodninskega prava je vprašanje, ali in kako na odškodninsko odgovornost vpliva dejstvo, da se udeleženci prostovoljno udeležujejo športnih aktivnosti, zavedajoč se povečane nevarnosti za poškodbe.7 Športne poškodbe (ki so za določene športne panoge tudi katastrofalne) so predvidljivi sestavni del tveganj, ki jih prinaša ukvarjanje se s športom in jih športnik prevzame nase. Prav ta okoliščina onemogoča sklicevanje na inherentno nevarnost športa, zato se v športnem pravu praviloma ukvarjamo s krivdno in ne objektivno odgovornostjo udeležencev. Športnik praviloma prevzame predvidljiva tveganja. To lahko v kontekstu športov z elementom boja, kot so boks in ameriški nogomet, pomeni tudi sprejem ekstremnih tveganj za nastanek težkih poškodb. Nikoli pa ne prevzame tveganj neskrbnosti ali nesposobnosti tretjega. Poškodovan športnik mora pred sodiščem dokazati, da je obstajala pravno priznana dolžnost skrbnega ravnanja, ki jo je toženec, kot je lahko trener, kršil, in da obstaja vzročna zveza med opustitvijo dolžne skrbnosti in nastalo poškodbo.

3. Dolžnosti trenerja

Jasno je, da mora trener svojo dejavnost opravljati z dolžno skrbnostjo in se na splošno izogibati povzročitvi škode. Vendar pa je razmerje med trenerjem in športnikom posebno in tako zahteva poseben standard dolžne skrbnosti, ki je pogosto težko oprijemljiv. Za opravljanje dejavnosti trenerja je potrebno strokovno znanje, zato se od njega zahteva višji standard dolžne skrbnosti t.i. profesionalna skrbnost oziroma skrbnost dobrega strokovnjaka. Pri določanju tega standarda so relevantna tudi avtonomna športna pravila in pravila stroke. Ker pa se šport nenehno razvija, je ta standard dinamičen. S tem povezano morajo trenerji sproti dopolnjevati svoje znanje, saj lahko sicer izpostavijo športnike nepredvidljivim tveganjem.8 Standard dolžne skrbnosti se spreminja tudi glede na starost, sposobnosti in izkušnje posameznega športnika.9 Sodišče bo praviloma štelo, da je starejši, bolj izkušeni športnik, lažje informirano sprejel rizike konkretnega športa kot pa mlad, neizkušeni športnik.

Trener ima med-drugim nalogo športnike nadzirati, jim dajati navodila, jih motivirati. Trener organizira potek treninga in odloča strategije na tekmah. On skrbi, da športniki izboljšujejo svoje rezultate ter so optimalno pripravljeni na tekmovanje. V teoriji so se tako oblikovale okvirne dolžnosti trenerjev: (i) dolžnost nadzora, (ii) dolžnost dajanja navodil, (iii) zagotavljanje varne uporabe športnih pripomočkov, (iv) zagotavljanje kompetentnega osebja, (v) informiranje o skritih nevarnostih, (vi) hitra in primerna zdravniška oskrba ter (vii) dolžnost prepovedati poškodovanim športnikom udeleževati se treninga in tekem.10 Tako mora na primer trener opozoriti športnike na nevarne okoliščine, ki so mu znane ali bi mu morale biti znane, ne pa tudi na očitne nevarnosti.11 Mora napraviti skupine, tako, da so skupaj športniki s približno enakovrednimi veščinami in fizičnimi značilnostmi, kar posebej velja za športe z elementom boja. Dolžan je tudi prepovedati treniranje športniku, za katerega ve, da je poškodovan in bi lahko nadaljevanje s treningom poškodbo poslabšalo, čeprav si športnik sam želi trenirati (pogosto se športniki bojijo, da bodo zaradi predolge odsotnosti bili izključeni iz ekipe). S tega vidika so nevarni pretresi možganov, ki so zelo pogosti v popularnih športih, kot so hokej in ameriški nogomet.12 Kmalu po kontaktu namreč športnik nima vidnih posledic in lahko celo nadaljuje z aktivnostjo.13 Opozarja se tudi, da športnik s pretresom možganov ne more učinkovito sprejeti tveganj nadaljevanja igre.14 Trenerji morajo biti zato še posebej skrbni in ravnati v skladu s pravili stroke ter posebnimi predpisi o pretresu možgan, kjer ti veljajo.

Poudariti je treba, da dejstvo, ali je trener zaposlen ali samo prostovoljec, ne vpliva na dolžnosti, ki jih ima nasproti športnikom.

4. Mladi športniki

Tako v praksi kot v teoriji je največ pozornosti razumljivo namenjeno varovanju mladih športnikov, saj lahko zanje katastrofalne športne poškodbe pomenijo popolno izgubo življenjske aktivnosti in s tem kvalitete življenja pri zelo mladih letih. Medtem ko so profesionalni športniki pogosto zavarovani proti določenim poškodbam in so informirano sprejeli tveganja, ki so imanentna njihovemu poklicnemu ukvarjanju s športom, so mladi športniki bolj ranljiva skupina. Tako v Združenih državah Amerike obstajajo posebni predpisi o tem, kako ravnati v primeru pretresa možganov športnika, ki so namenjeni predvsem varovanju igralcev ameriškega nogometa na srednješolskem in univerzitetnem nivoju,15 v odškodninskih tožbah dobivajo izjemno visoke odškodnine,16 obstaja ogromno študij in raziskav, kako zmanjšati poškodbe pri posameznih športih itd.

Ko govorimo o mladoletnih športnikih, ki so zaupani v varstvo trenerju, se lahko uporabi odgovornost skrbnika za mladoletnike v skladu s 144. členom Obligacijskega zakonika.17 Trener kot oseba, ki ima nadzor nad mladoletniki, odgovarja za poškodbe, ki so nastale med treningom, tekmami ali v slačilnici, razen če dokaže, da je opravljal nadzorstvo z dolžno skrbnostjo ali da bi škoda nastala kljub skrbnemu nadzorstvu. Podobno doktrino poznajo v ZDA, kjer je sodišče na primer odločilo, da je trener odgovoren za poškodbo vratu in hrbtenice, ki jo je utrpel mladoletni rokoborec med treningom s soborcem, ker je nadzoroval dva boja hkrati in zato ni mogel nameniti dovolj pozornosti konkretnemu boju.18

5. Trening

Pogosto so predmet presoje v odškodninskih tožbah, način in organizacija treningov. Narava elitnega športa je, da zahteva vedno boljše rezultate. Trenerji so tako pod pritiskom, da zagotovijo najnovejše in najučinkovitejše metode treninga, ki potencialno že postavljajo vprašanje o meji med povzročanjem škode in razumnim prizadevanjem za dosego tega cilja. Trenerji v imenu zmage potiskajo svoje športnike do psihičnih in fizičnih ekstremov.19 Intenzivni treningi tako potekajo tudi v hudi poletni vročini, kar je večkrat povzročilo smrti športnikov zaradi vročinske kapi in izčrpanosti.20 Včasih trenerji ne upoštevajo opozoril glede morebitne poškodbe športnika in mu vseeno ukažejo nadaljevati s treningom. Kje je torej razmejitev med razumnimi tehnikami in neskrbnim treningom, ki izpostavlja trenerja odškodninski odgovornosti?

Dejstvo je, da v športnem kontekstu sprejemamo dejanja, ki bi jih sicer šteli za nedopustna.21 Vendar je zaradi specifičnosti nalog intenzivnost treninga praviloma prepuščena diskreciji vsakega posameznega trenerja. Posledično ne obstaja jasne razmejitve. Skozi sodno prakso se je načeloma oblikovalo stališče, da tudi če so tehnike trenerja intenzivne in avtoritativne, to še ne pomeni, da je ravnal neskrbno.22 Poleg tega je reakcija nekaterih športnikov ekstremna in nepredvidljiva. Prav tako tudi nastanek katastrofalne poškodbe na treningu še ne predpostavlja odškodninske odgovornosti, posebej pri športih, kjer take poškodbe že sodijo v okvir sprejetih tveganj.23 Seveda pa bo trener odgovarjal, če v takih primerih ne bo zagotovil primerne zdravstvene oskrbe. Presoja je tako prepuščena sodiščem glede na konkretne okoliščine primera.

O primernosti treninga so odločala tudi slovenska sodišča. V zgodnjem kolesarskem primeru je sodišče zaradi posebnih razmer kolesarskega treninga (vožnja po cesti za kombijem, iz katerega je trener dajal navodila), odločilo, da v konkretnih okoliščinah tak način treninga pomeni nevarno dejavnost, zato sta trener in športni klub za poškodbe glave mladoletnega kolesarja odgovarjala objektivno.24 V novejšem primeru25 je presojalo primernost odločitve trenerja smučarskih skokov za skok iz višjega zaletišča, kljub dejstvu, da je šlo za prvi trening v sezoni. Skakalec si je s tem poškodoval kolenske vezi. Sodišče je zaradi neskladji v izvedenskem mnenju zadevo vrnilo v ponovno odločanje, je pa podalo zanimiva razmišljanja o primernosti treninga. Poudarilo je, da je pri obsegu (intenzivnosti) programa treninga treba upoštevati športnikovo psihofizično pripravljenost. Vendar se v športu pojavljajo tudi spremenjene okoliščine, ki jih ni moč predvideti (npr. spremenjene vremenske razmere), tudi ne pri skrbno pripravljenem in izvedenem programu treningov, ki lahko povzročijo športne poškodbe, ki pa so v teh primerih sestavni del rizikov, ki jih prevzame športnik, ki se s športom ukvarja.

Zanimivo področje je tudi zloraba dopinga kot posledica odločitve trenerja. Obstaja že več raziskav, ki potrjuje, da lahko uporaba prepovedanih poživil šport- nikom povzroča negativne posledice, kot so na primer poškodbe mišic, kosti, ožilja in jeter, rak, artritis in srčni napad. Zaradi26 zaupnega razmerja med trenerjem in športnikom se bo športnik lahko počutil pod pritiskom, sprejeti prepovedane droge na predlog trenerja. Vseeno pa je jasno, da je doping prepovedan tako na mednarodno ravni, preko pravil Svetovne antidoping organizacije (angl. World An- ti-Doping Agency, v nadaljevanju: WADA), kot tudi na nacionalni kazenskopravni ravni. Z vidika odškodninske odgovornosti za take poškodbe se praviloma šteje, da športnik sprejema odgovornost s tem, ko uživa poživila. Pred sodiščem bi imel zahtevno nalogo dokazati, da so mu bile droge vsiljene, pri čemer ne bi smel ravnati malomarno. Ker šport široko zavrača uporabo dopinga, so antidopinška pravila do športnikov zelo stroga.

Poškodovane športnike, ki tožijo na odškodnino, čaka težka naloga dokazati, da je kljub njihovem sprejetju tveganj ukvarjanja s športom poškodba nastala zaradi neskrbnosti trenerja, športnega kluba ali drugega udeleženca. To nalogo še otežuje nekonsistenten standard dolžne skrbnosti. Sodišča so zadržana tudi zaradi načela, naj pravo ne postavlja nerazumnih bremen prostemu udeleževanju v športni dejavnosti.27 Zato se poudarja dobro strokovno pripravljenost trenerjev, tako na profesionalni kot amaterski ravni, in njihovo aktivno skrb za preprečevanje nastajanja poškodb.

Opombe

1 Fuller, Junge, Andersen, BahR, Dvorak, Hägglund, McCrory, Meeuwisse, Consensus statement on injury definitions and data collection procedures in studies of football (soccer) injuries (2006), str. 193.

2 Hadžić, Dervišević, Šport in poškodbe (2016), str. 148.

3 Van Mechelen, The Severity of Sports Injuries (1997), str. 176.

4 Prav tam, str. 177.

5 Prav tam, str. 178.

6 Catastrophic sport injuries definition, URL: https://nccsir.unc.edu/definition-of-injury/. 

7 Možina, Šport in pravo (2020), str. 116.

8 Partington, Sports coaching and the law of negligence: implications for coaching practice, (2016), str. 42.

9 McCaskey, Biedzynski, A guide to the legal liability of coaches for a sports participant's injuries, (1996), str. 16.

10 Prav tam, str. 15-16. 

11 Prav tam, str. 30.

12 Davis, McKelvey, Medicolegal aspect of athletic head injury, (1998), str. 71.

13 Prav tam, str. 73.

14 Nixon, Tackling Concussion Liability Head-On: Stakeholders’ Standard of Care, (2020), str. 11. 

15 Prav tam, str. 10.

16 McCaskey, Biedzynski, A guide to the legal liability of coaches for a sports participant's injuries, (1996), str 11.

17 Obligacijski zakonik (OZ), Ur. l. RS, št. 97/07, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631.

18 McCaskey, Biedzynski, A guide to the legal liability of coaches for a sports participant's injuries, (1996), str. 19.

19 Partington, Sports coaching and the law of negligence: implications for coaching practice, (2016), str. 39.

20 Hurst, Knight, Coaches' liability for athletes' injuries and deaths (2003), str. 18.

21 Hurst, Knight, Coaches' liability for athletes' injuries and deaths (2003), str. 38.

22 Partington, Sports coaching and the law of negligence: implications for coaching practice, (2016), str. 38.

23 Nixon, Tackling Concussion Liability Head-On: Stakeholders’ Standard of Care (2020), str. 11.

24 Vrhovno sodišče RS, št. II Ips 535/92, 11. marec 1993.

25 Višje sodišče v Ljubljani, št. II Cp 265/2019, 03. april 2019.

26 Lambelet Coleman, Coleman Jr., The Problem of Doping, (2008), str. 1787.