Odškodninska odgovornost trenerjev za težke poškodbe

Odškodninska odgovornost trenerjev za težke poškodbe

Maja Zuljan
pravo v športu

Poškodbe so neločljivo povezane z opravljanjem športne dejavnosti. Čeprav redkejše, imajo težje športne poškodbe, kot so poškodbe glave in hrbtenice, dolgotrajne posledice na zdravju športnika ter lahko vodijo celo v trajno invalidnost ali smrt. Vendar pa velja, da športnik sprejema tveganja, ki jih prinaša ukvarjanje z določeno športno dejavnostjo, kateri prištevamo tudi večjo nevarnost nastanka poškodb. Prispevek obravnava nekatere vidike odškodninske odgovornosti trenerja za poškodbe športnikov, dolžnosti, ki jih ima do svojih športnikov, in skrbnost, ki jo mora izkazati, da se izogne odgovornosti tudi za najtežje, katastrofalne poškodbe.

Doping v tenisu

Doping v tenisu

Živa Korenjak
pravo v športu

Tenis je dolga leta veljal za enega izmed bolj čistih športov, vendar pa ob pregledu zgodovine in novejših primerov hitro postane jasno, da je doping še kako prisoten. Šarapova, Čilić, Troicki, Agassi je samo nekaj znanih teniških imen, ki so si na poti do uspeha pomagali z nedovoljenimi substancami. Večina teh primerov je dobila epilog pred CAS. Le ta je pogosto znižal kazni kršiteljem, kar nakazuje na to, da telesa, sicer pristojna, nimajo enotnih standardov pri obravnavi. Kljub temu pa je bila skoraj vedno ugotovljena zloraba in doping, kar potrjuje izjavo trenerja ene izmed teniških igralk, da doping v tenisu je in da so vse kontrole zaman, saj so igralci s pomočjo zdravnikov vedno korak pred organizacijami, ki se borijo proti dopingu.

Kolektivno kaznovanje športnikov s prepovedjo uporabe nacionalnih simbolov

Kolektivno kaznovanje športnikov s prepovedjo uporabe nacionalnih simbolov

Tjaša Slatič

Prispevek prikazuje problematičnost kolektivnega kaznovanja v športu s poudarkom na prepovedi uporabe nacionalnih simbolov. Predstavljena je zgodovina tekmovanja športnikov pod nevtralno zastavo na olimpijskih igrah. Problematika je prikazana predvsem preko ruske dopinške afere. Izpostavljena je izjemna strogost pravil dopinga in problematika dodatnega obremenjevanja športnikov s kaznovanjem za kršitve nacionalnih zvez. V zadnjem delu so izpostavljene osebnostne pravice športnikov. V zaključku avtorica priznava težavnost odkrivanja korupcije in dopinga v športu ter posledično kaznovanje kršitev ter hkrati spodbuja k bolj primernim kaznovanjem za kršitve pravil MOK, WADE in drugih mednarodnih športnih organizacij.

»Salary cap« in evropski športni model

»Salary cap« in evropski športni model

Kristina Jan
pravo v športu

V nogometu kot najbolj priljubljeni rekreativni dejavnosti na svetu se velikokrat odraža stanje v družbi, kar vključuje tudi gospodarjenje z denarjem. Trenutno finančno stanje nogometnih klubov ni ravno rožnato, kar skuša tudi s svojo regulacijo popraviti evropska nogometna krovna organizacija. Eden od teoretičnih ukrepov za omejitev finančne nediscipline v nogometu je tudi »salary cap«, ki predstavlja zgornjo omejitev zneska, ki jo lahko klubi namenijo za plače. V prispevku analiziram zgodovino salary cap-a v ameriškem športnem modelu ter se sprašujem, ali je sprejem ukrepa omejitve plač združljiv z evropskim športnim modelom oziroma, natančneje, z evropskim pravom.

Šport v pravu EU, od elementa povezovanja do ekonomske sile?

Šport v pravu EU, od elementa povezovanja do ekonomske sile?

Urša Pirc
pravo v športu

Vedno večji ekonomski pomen športa zahteva oženje polja avtonomije delovanja športnih organizacij. Od samih začetkov Evropskega povezovanja pa do danes je položaj športa, specifično pravnega urejanja športa, zelo napredoval. Vztrajanje pri absolutni avtonomiji in izvzetosti iz okrilja Evropske Unije je postalo nevzdržno. In tako se je začela počasna »polastitev« športa. Zasluge za prve velike korake gredo Sodišču Evropske Unije (v nadaljevanju: Sodišče), ki je odprlo vrata za aplikacijo splošnih pravil prostega trga na športna vprašanja. Ob tem pa je dolgo let tekla bolj ali manj deklaratorna regulacija. Zaradi neobstoja športa v zavezujočih pogodbah je Uniji ves čas manjkal prenos pristojnosti za koherentno urejanje po- dročja. Tekom let in ob pomoči Sodišča, ki je oralo ledino, pa je leta 2007 šport končno našel mesto v Lizbonski pogodbi. Kako smo torej prišli od športa kot prijetnega preživljanja prostega časa do ureditve v temeljni pogodbi Evropske unije ter kaj to pomeni? Vsaka geneza se začne na začetku in tam bomo začeli tudi mi.

Neoprijemljiva specifičnost športa v Evropski uniji

Neoprijemljiva specifičnost športa v Evropski uniji

prof. dr. Saša Zagorc
pravo v športu

Šport kot družbeni fenomen in ekonomska panoga je pronical v pravo Evropske unije (v nadaljevanju: EU) postopoma, kot pendulum med splošnostjo in posebno naravo pravnega urejanja. Zgodovinsko gledano ima specifičnost športa dva pravna pomena (ni pa specifičnost športa motrena le iz pravnega vidika). Prvi je povezan z razumevanjem koncepta »čistega športnega pravila« in s tem znatne avtonomnosti športnega prava, kot ju je potrdila zgodnja sodna praksa, začenši Sodišče Evropske unije z zadevo Walrave in Koch. Specifičnost športa je bila ravno in predvsem v njegovi avtonomnosti opredeljevanja pravil. Drugi je odziv na predrugačenje tega razmerja na podlagi primera Meca-Medina. Zavrnitev koncepta čistega in inherentnega športnega pravila ter potrditev in učvrstitev družbenega urejanja športa s splošnimi in kogentnimi pravili Evropske unije, zlasti na področju prostega pretoka ekonomskih svoboščin ter varstva konkurence, je izpodnesla bistvo prejšnje specifičnosti ter zabrisala meje dveh »ločenih teritorijev«: za avtonomijo športa in za pravno intervencijo. Z Lizbonsko pogodbo se je sicer »konstitucionalizirala« specifičnost športa kot pravna podlaga za zelo omejeno urejanje tega področja preko komplementarnih pristojnosti Unije. Z malce pretiravanja sem pred več kot desetletjem zapisal, da je prišlo do »tektonskega premika«. A od leta 2009 dalje nove vsebine specifičnosti ni bilo mogoče docela napolniti, kar je deloma posledica tudi prepovedi zakonodajnega urejanja na področju športa na ravni EU.

G2i problem

G2i problem

Mark Jeršič
Pamfil 2021/22, kazensko pravo

Čeprav sta pravo in (nevro)znanost na prvi pogled morda nekoliko nenavadna partnerja, je njuno razmerje v praksi nujno – pravo je glede precejšnjega števila pravno relevantnih okoliščin neuko in zato potrebuje pomoč znanosti. Poleg tega nova (nevro)znanstvena odkritja prinašajo številne obljube – od odkrivanja laži z fMRI napravami do uporabe možganskih slik za napovedovanje verjetnosti izvršitve kaznivih dejanj v prihodnosti. Še pred uporabo (nevro)znanstvenih dognanj v sferi prava pa je potrebno razčistiti konceptualni problem, ki predstavlja neke vrste šum v komunikaciji med področjema. Glavno oviro predstavlja nesoglasje med izhodiščema obeh področij: medtem ko je pravo osredotočeno na ugotavljanje konkretnih, specifičnih okoliščin glede ravnanja posameznika, znanost operira na drugačen način – osredotočena je na opazovanje pojavov v določenem vzorcu (delu populacije) in ugotavljanju splošnih pravil. Pravo se osredotoča na posameznika (»I« - individual), znanost pa obravnava pojave na ravni skupine (»G« - group). Prav ta različna konceptualna izhodišča odpirajo vrata za tako imenovan G2i problem.

Ustavnopravni pogled na obvezno cepljenje

Ustavnopravni pogled na obvezno cepljenje

Jan Krajnik
ustavno pravo, Pamfil 2021/22

Vse od svojega nastanka so cepiva pripomogla k izkoreninjenju mnogih smrtonosnih nalezljivih bolezni, zaradi česar jih lahko štejemo za enega največjih dosežkov medicinske znanosti. Ravno zaradi njihove učinkovitosti pa ljudje nevarnosti nalezljivih bolezni ne čutimo več tako neposredno, zato so nekateri začeli v koristnost cepljenja dvomiti. Teorija zato cepiva pogosto označuje za »žrtev lastnega uspeha«. Na zmanjševanje precepljenosti prebivalstva in s tem kolektivne imunosti so se mnoge države odzvale z uvedbo obveznega cepljenja, ki že poldrugo stoletje poraja mnoga družbena, etična in pravna vprašanja ter ostaja zelo aktualno tudi danes v povezavi z epidemijo virusa COVID-19.

Problematika (ne)dostopnosti veganske prehrane v izobraževalnih ustanovah

Problematika (ne)dostopnosti veganske prehrane v izobraževalnih ustanovah

Dijana Čataković
trajnostni razvoj

Na ravni Evropske unije veganstvo uživa zaščiten pravni status kot neversko osebno prepričanje v okviru človekove pravice do izbire in varstva pred diskriminacijo. Zanimanje za veganstvo se v zadnjih letih zavoljo okoljevarstva povečuje, med drugim vse bolj narašča želja nekaterih staršev, da bi otroci imeli dostop do veganskega obroka tudi v šolah. Kljub temu, da je to na primer že omogočeno v sosednji Italiji in na Portugalskem, ostaja ta želja v Sloveniji neuresničena. Iz nekaterih členov Ustave Republike Slovenije, kot tudi iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in Konvencije o otrokovih pravicah, je razvidno, da imajo otroci in njihovi starši kot zastopniki pravico do svobode vesti in prepričanja – v tem primeru veganstva, ki ga je Svet Evrope potrdil kot resno in pomembno prepričanje. Država in njeni organi pa morajo zagotoviti svobodo vesti posameznikom in sprejemati ukrepe, ki so nujni, da je ta pravica spoštovana.

Planet Plastika

Planet Plastika

Asja Vrbinc
trajnostni razvoj

Onesnaževanje s plastiko je eden največjih globalnih problemov. Zaradi širokega spektra uporabe plastičnih proizvodov je proizvodnja plastike skokovito narasla, posledice pa so več kot očitne. Onesnažuje okolje, povzroča (iz)umiranje živali ter škodi zdravju ljudi. Ogromno težavo predstavljajo najmanjši plastični delčki, imenovani mikroplastika, ki zaradi vsebnosti toksičnih snovi zastrupljajo živali, ki te delčke zaužijejo, skozi prehranjevalno verigo pa na koncu dosežejo tudi človeka. Potrebne so sistemske spremembe, ki pa se tudi že odvijajo. Predvsem je aktivna Evropska unija, ki sprejema obsežno zakonodajo, katere cilj je zmanjšanje plastičnega onesnaževanja, velik fokus pa posveča plastiki za enkratno uporabo, ki s svojo nekaj-minutno življenjsko dobo predstavlja bizarno velik del celotne težave.

Mikroplastika in trajnostni razvoj

Mikroplastika in trajnostni razvoj

dr. Franja Prosenc
trajnostni razvoj

Mikroplastika je raznoliko onesnažilo, ki zajema celo vrsto različnih plastičnih polimerov. Ločimo jo na primarno, ki je narejena majhne velikosti, in sekundarno, ki nastane z razpadanjem večjih plastičnih predmetov. Mikroplastika v okolje pride na različne načine, preko neprimernega ravnanja z odpadki in njihovim razpadanjem, iztokom iz čistilnih naprav, ponovne uporabe blata iz čistilnih naprav ter obrabe plastičnih izdelkov različnih panog (ribištvo, promet, kmetijstvo). Danes mikroplastiko najdemo že povsod v okolju, od vodnih in kopenskih ekosistemov, do atmosfere in celo odročnih lokacij. Dokazani so njeni negativni vplivi na živali, medtem ko so vplivi na človeka še precej neraziskani. Mikroplastika igra pomembno vlogo v krožnem gospodarstvu, saj lahko ponovna uporaba surovin predstavlja tveganje za njen vnos v okolje. Reševanje njene problematike pa bo ključno za doseganje nekaterih ciljev trajnostnega razvoja OZN.

Spregledanost biotske raznovrstnosti v Pariškem sporazumu

Spregledanost biotske raznovrstnosti v Pariškem sporazumu

Eva Korenjak Lalovič in Kaja Makarovič
trajnostni razvoj

Vetrne elektrarne naj bi v letu 2020 privarčevale več sto milijonov ton emisij, predvsem ogljikovega dioksida, ki bi jih sicer proizvedli s sežiganjem fosilnih goriv. Prav tako je mogoče v milijonih šteti število smrti netopirjev in ptic, ki zaradi vetrnic umirajo praktično na dnevni ravni. Kako usklajen je lahko boj proti podnebnim spremembam in izgubi biodiverzitete, če sta temeljna mednarodna dokumenta, ki urejata dotični področji, nastala z več kot 20 letno časovno razliko?

Jedrska energija: priložnost za razogljičenje ali tvegana rešitev?

Jedrska energija: priložnost za razogljičenje ali tvegana rešitev?

Gal Veber
trajnostni razvoj

Proizvodnja elektrike je eden glavnih onesnaževalcev okolja, velika večinaelektrične energije pa se proizvede iz fosilnih virov. Pri želji po doseganju pariških ciljev se trenutna jedrska tehnologija sprva ponuja kot učinkovita in stabilna, a so stroški njene izgradnje enormni, problema shranjevanja odpadnega goriva pa še nismo uspešno razrešili. Kljub suverenosti držav pri upravljanju s svojim ozemljem, se mednarodni nadzor nad jedrsko energijo krepi že od slavne jedrske nesreče v Černobilu. Države EU, ki si je projekt razogljičenja zastavila bolj ambiciozno, so se reševanja svojih izpustov toplogrednih plinov lotile na dva načina: s popolnim zatekanjem k obnovljivim virom in k jedrski energiji. Do ogljične nevtralnosti je še dolga pot, države članice, ki uvajajo jedrsko energijo, pa bodo morale sprejeti še mnogo pomembnih odločitev.

Problematika okoljsko razseljenih oseb v luči trajnostnega razvoja

Problematika okoljsko razseljenih oseb v luči trajnostnega razvoja

Tina Brkopec in Jan Strajnar
trajnostni razvoj

Problematika okoljsko razseljenih oseb je odraz podnebnih sprememb, ki jih je zakrivil človek s svojimi posegi v okolje. V prispevku se avtorja ukvarjata s problematiko okoljsko razseljenih oseb, odgovornostjo držav za podnebne spremembe in rešitvami problematike okoljsko razseljenih oseb. Razpravljata tudi o možni mednarodnopravni podlagi tern a kratko povzameta tudi Pariški sporazum in druge poizkuse Organizacije Združenih narodov pri naslavljanju problematike podnebnih sprememb ter uvrstita to problematiko v diskurz o trajnostnem razvoju.

Load More