»Trajnostni razvoj in pravo«

Pred približno štiridesetimi leti je skupina znanstvenikov izdala študijo o vplivu ogljikovega dioksida (CO2) na podnebne spremembe. Napovedali so povišanje temperature ozračja zaradi velike količine izpustov CO2 in s tem neizogibne negativne posledice tako za naravo kot za človeštvo. Kar pa je nekoč bila zgolj napoved, je danes postala pereča realnost. Opazimo lahko čedalje večje podnebne spremembe ter posledično tudi vse večje število migracij zaradi nevzdržnih, celo nemogočih življenjskih okoliščin. Slednje pa meče luč novo vrzel v mednarodnopravni teoriji – neksus begunskega in okoljskega prava.

Na ravni Evropske unije veganstvo uživa zaščiten pravni status kot neversko osebno prepričanje v okviru človekove pravice do izbire in varstva pred diskriminacijo. Zanimanje za veganstvo se v zadnjih letih zavoljo okoljevarstva povečuje, med drugim vse bolj narašča želja nekaterih staršev, da bi otroci imeli dostop do veganskega obroka tudi v šolah. Kljub temu, da je to na primer že omogočeno v sosednji Italiji in na Portugalskem, ostaja ta želja v Sloveniji neuresničena. Iz nekaterih členov Ustave Republike Slovenije, kot tudi iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in Konvencije o otrokovih pravicah, je razvidno, da imajo otroci in njihovi starši kot zastopniki pravico do svobode vesti in prepričanja – v tem primeru veganstva, ki ga je Svet Evrope potrdil kot resno in pomembno prepričanje. Država in njeni organi pa morajo zagotoviti svobodo vesti posameznikom in sprejemati ukrepe, ki so nujni, da je ta pravica spoštovana.

Onesnaževanje s plastiko je eden največjih globalnih problemov. Zaradi širokega spektra uporabe plastičnih proizvodov je proizvodnja plastike skokovito narasla, posledice pa so več kot očitne. Onesnažuje okolje, povzroča (iz)umiranje živali ter škodi zdravju ljudi. Ogromno težavo predstavljajo najmanjši plastični delčki, imenovani mikroplastika, ki zaradi vsebnosti toksičnih snovi zastrupljajo živali, ki te delčke zaužijejo, skozi prehranjevalno verigo pa na koncu dosežejo tudi človeka. Potrebne so sistemske spremembe, ki pa se tudi že odvijajo. Predvsem je aktivna Evropska unija, ki sprejema obsežno zakonodajo, katere cilj je zmanjšanje plastičnega onesnaževanja, velik fokus pa posveča plastiki za enkratno uporabo, ki s svojo nekaj-minutno življenjsko dobo predstavlja bizarno velik del celotne težave.

Mikroplastika je raznoliko onesnažilo, ki zajema celo vrsto različnih plastičnih polimerov. Ločimo jo na primarno, ki je narejena majhne velikosti, in sekundarno, ki nastane z razpadanjem večjih plastičnih predmetov. Mikroplastika v okolje pride na različne načine, preko neprimernega ravnanja z odpadki in njihovim razpadanjem, iztokom iz čistilnih naprav, ponovne uporabe blata iz čistilnih naprav ter obrabe plastičnih izdelkov različnih panog (ribištvo, promet, kmetijstvo). Danes mikroplastiko najdemo že povsod v okolju, od vodnih in kopenskih ekosistemov, do atmosfere in celo odročnih lokacij. Dokazani so njeni negativni vplivi na živali, medtem ko so vplivi na človeka še precej neraziskani. Mikroplastika igra pomembno vlogo v krožnem gospodarstvu, saj lahko ponovna uporaba surovin predstavlja tveganje za njen vnos v okolje. Reševanje njene problematike pa bo ključno za doseganje nekaterih ciljev trajnostnega razvoja OZN.

Začetek veljavnosti amandmajev k Baselski konvenciji prinaša številne spremembe v mednarodni trgovini z odpadno plastiko, ki močno omejujejo izvoz teh odpadkov. Kljub amandmiranju v dobri veri po trajnostnejši ureditvi pa bodo posledice implementacije najverjetneje ravno obratne od njihovega prvotnega cilja.

Vsaka država se po svoje odloča, kako in kdaj bo zaostrila pogoje v letalstvu in s tem pripomogla k trajnostnem razvoju v tej panogi. Trenutno v EU prednjači francoski predlog, ki je najbolj restriktiven in predvideva najvišje davke z direktnim doprinosom v ekološke in trajnostne sklade.

Vetrne elektrarne naj bi v letu 2020 privarčevale več sto milijonov ton emisij, predvsem ogljikovega dioksida, ki bi jih sicer proizvedli s sežiganjem fosilnih goriv. Prav tako je mogoče v milijonih šteti število smrti netopirjev in ptic, ki zaradi vetrnic umirajo praktično na dnevni ravni. Kako usklajen je lahko boj proti podnebnim spremembam in izgubi biodiverzitete, če sta temeljna mednarodna dokumenta, ki urejata dotični področji, nastala z več kot 20 letno časovno razliko?

Trajnostni razvoj je pogosto v nasprotju z interesi mednarodne trgovine. Pojav unilateralnih ekstrateritorialnih ukrepov, ki omejujejo mednarodno trgovino za ceno varovanja okolja, so rezultat tega trenja. V članku pregledujem pogoje za ekstrateritorialno veljavnost ukrepov ter odnos Svetovne trgovinske organizacije in Evropske unije do ekstrateritorialnosti.

Problematika okoljsko razseljenih oseb je odraz podnebnih sprememb, ki jih je zakrivil človek s svojimi posegi v okolje. V prispevku se avtorja ukvarjata s problematiko okoljsko razseljenih oseb, odgovornostjo držav za podnebne spremembe in rešitvami problematike okoljsko razseljenih oseb. Razpravljata tudi o možni mednarodnopravni podlagi tern a kratko povzameta tudi Pariški sporazum in druge poizkuse Organizacije Združenih narodov pri naslavljanju problematike podnebnih sprememb ter uvrstita to problematiko v diskurz o trajnostnem razvoju.

Socialna komponenta trajnostnega razvoja je pogosto zanemarjena, ker se trajnostni razvoj v splošni javnosti navadno povezuje zgolj z okoljsko problematiko. Vpliv neenakosti med spoloma na trajnostni razvoj pa je razviden, saj se zagotavljanje enakosti spolov nahaja na presečišču ciljev trajnostnega razvoja. V prispevku bo predstavljena vsebina cilja enakosti spolov in njegova povezava s trajnostnim razvojem. Ob tem pa se zastavlja vprašanje, kaj nam lahko obravnava enakosti spolov v okviru trajnostnega razvoja pove o mednarodnem obravnavanju pravic žensk kot človekovih pravic?