Olimpijske igre so tako v antični kot tudi moderni dobi splošno razumljene kot izrazito integrativen projekt, ki naj premosti kulturne, politične in sorodne razlike. Za masko te plemenite ideje se pogosto skriva izključevanje na temelju narodnosti, katero služi kot politični vzvod doseganju sicer občečloveško sprejetih ciljev, pri čemer pa je pogosto v ozadje ponikne posameznik – športnik, ter njegovi legitimni, čeprav pravno razmeroma šibko varovani interesi. Navedeni trend gre kontinuirano opažati na strani države nosilke delegacije, v zadnjem obdobju pa posebej prominentno na strani organizatorja, zlasti z izrazito omejenim zastopstvom ruskih in beloruskih športnikov na olimpijskih igrah v Parizu kot posledico vojne agresije v Ukrajini.