Slovensko-nemški seminar o aktualnih oblikah protesta in njihovih pravnih mejah na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani

Avtorica: Maja Toni[1]

Izvleček: V drugem tednu letošnjega aprila se je odvila že 24. bilateralna konferenca v sodelovanju Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in Pravne fakultete Univerze v Leipzigu. Na njej smo slovenski in nemški študentje prava izvedli predstavitve tematik v okviru naslova »Trenutno aktualne oblike protesta in njihove pravne meje«. Predstavitve in razprave po njih so v nemškem jeziku naslovile filozofsko-pravna, civilno-pravna, kazensko-pravna in javno-pravna vprašanja. Tridnevno druženje smo zaključili s prijetno strokovno ekskurzijo v Vipavsko dolino, ki jo je vodil zaslužni prof. dr. Janez Kranjc. Konferenca je potekala v sklopu izbrinega predmeta Tuja pravna terminologija - nemščina.

Ključne besede: nemška pravna terminologija, aktualne oblike protesta, bilateralna konferenca, Univerza v Leipzigu

V dneh od 10. do 12. aprila 2024 se je odvila že 24. konferenca v sodelovanju med Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani in Pravno fakulteto Univerze v Leipzigu. Tradicionalno se fakulteti izmenjujeta kot gostiteljici in letos smo bili mi  tisti, ki smo sprejeli obisk nemških kolegov.

Formalni del konference je od srede do petka potekal v senatni sobi naše fakultete, kjer smo študenti obeh fakultet v nemščini predstavljali svoje seminarske naloge. Le-te so pod krovnim naslovom konference: Trenutno aktualne oblike protesta in njihove pravne meje (nem. »Aktuelle Protestformen und ihre Rechtsgrenzen«) obsegale širok tematski spekter naslovov.

Začeli smo s filozofijo in teorijo prava. Razglabljali smo o idejah Kanta, Glotza in Radbruchovi formuli, nadaljevali pa s civilnim pravom, kjer smo se najprej pogovarjali o napadih na umetniška dela kot aktivističnih dejanjih. Glede slednjih smo med drugim zavzeli stališče, da storilci pred vrednostjo umetnine postavljajo višji cilj, ki ga zlorabljajo z namenom razbremeniti se vsake odgovornosti in doseči svojih pet minut pozornosti. Spraševali smo se, ali gre za vandalizem ali za legitimen protest proti uničevanju okolja in kakšno je tu varstvo kulturne dediščine? Strinjali smo se, da gre za neprimerne oblike aktivizma, saj nastala škoda ne more biti upravičena s ciljem ozaveščanja o okolju, ki se ga lahko protestnik doseže tudi na druge načine. V Sloveniji se kaj takega k sreči še ni zgodilo, drugod po Evropi pa so imeli restavratorji že kar nekaj dela z odstranjevanjem posledic napadov, kot sta čiščenje ostankov  polite juhe in pire krompirja z umetnin.

Z odškodninskimi vprašanji smo nadaljevali v okviru predstavitve nemških sodb v zadevah »Lüth« in »Nerzquäler«. Iz njih je bilo mogoče povzeti, do kod po mnenju nemških sodišč sežejo meje svobode izražanja, ne da bi (preveč) posegle v (osebnostne) pravice posameznikov in pravnih oseb.

V primeru »Lüth« je nemško zvezno sodišče januarja 1958 odločilo v prid Ericu Lüthu in priznalo horizontalni učinek človekovih pravic. Eric Lüth je bil vodja tiskovnega urada v Hamburgu, ki je v času Tedna nemškega filma pozval k bojkotu filma »Nesmrtna ljubica« (nem. »Unstrebliche Geliebte«), saj je bil njegov avtor Veit Harlan, filmski režiser, znan po tem, da je režiral filme z nacional-socialistično vsebino, med njimi tudi uspešen propagandni film »Jud Süß«. Lüth je izrazil svoje mnenje, da se novega filma tega režiserja ne bi smelo predvajati na omenjenem Tednu nemškega filma, saj naj bi v duhu povojnih vrednot Harlanova preteklost negativno vplivala na ugled nemške filmske industrije. Zaradi tega je bil tožen in Hamburško sodišče mu je naložilo, da se mora vzdržati takšnih ravnanj, Zvezno sodišče pa je v odločanju o Lüthovi pritožbi odločilo drugače in mu pritrdilo, da je ravnal v mejah svoje svobode izražanja.

V sodbi »Nerzquäler« ali po slovensko »mučitelji nork« je šlo za podobno razmerje med pravico do zasebnosti, in sicer združenja rejcev krzna in na drugi strani pravico do svobode izražanja društva za zaščito živali. Društvo je na svoji spletni strani pozvalo nemško »Ljudsko banko« (nem. »Volksbank«), naj prekine poslovne odnose z »Združenjem nemških rejcev krzna«, saj naj bi vrednote tako imenovanih »mučiteljev živali« nasprotovale vrednotam banke. V nasprotnem primeru bi društvo obvestilo stranke banke, da je njihov denar »krvav« in tako škodovalo njenemu ugledu. Nemško zvezno sodišče je januarja 2016 odločilo, da je bil poziv v skladu s svobodo izražanja in ni kršil pravice do zasebnosti rejcev krzna.

Nadaljevali smo s temo zaščite prijaviteljev kršitev, zaznanih v delovnem okolju in varstva poslovnih skrivnosti. Predstavljena je bila ureditev v slovenskem pravu, ki v obeh primerih temelji na nedavno prenešenih Direktivah EU. Pomembno je, da se zagotavljajo učinkoviti mehanizmi za prijavo kršitev in tako ščiti javni interes, bistveno pa je tudi, da se varujejo podjetja pred nepotrebnimi, malomarnimi ali celo zlonamernimi, razkritji poslovnih skrivnosti. Učinkoviteje, kot sta urejeni in delujeta obe področji, transparentnejše in bolj etično je poslovanje.

Četrtek je minil po večini kazenskopravno obarvan. Pogovarjali smo se o mejah svobode združevanja in kaznivosti dejanj ti. »Zadnje generacije« (nem. »Die Letzte Generation«). Gre za združenja podnebnih aktivistov, ki želijo s civilno nepokorščino doseči spoštovanje in uresniče(va)nje ciljev Pariškega podnebnega sporazuma. Razpravo smo v nadaljevanju razširili tudi na druge proteste, ki temeljijo na osebnem prepričanju. Med drugim smo omenili proteste pred klinikami, kjer opravljajo splave. V teh primerih gre za kolizijo ustavnih pravic svobode vesti, svobode izražanja, svobode zbiranja in združevanja na eni in pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok na drugi strani. Fenomen teh protestov se je v zadnjih letih razširil iz ZDA v Evropo, države pa se z njim spopadajo na različne načine. Nekatere so vzpostavile ločitvena nevtralna območja (ti. tamponske cone – angl. »buffer zones«), druge pa za mir skrbijo z javnopravnimi predpisi in inkriminacijo protestov ter demonstracij v bližini takih ustanov. Na primeru španske kazenskopravne ureditve je bil predstavljen primer inkriminacije, ki zaobjema vsa nadležna ravnanja, ki bi ovirala pravico do prostovoljnega splava (Codigo penal, člen 174 quater). Na koncu so bili predstavljeni še nekateri drugi primeri protestov, ki temeljijo na omenjenem prepričanju (med drugim protesti veganov in protesti, katerih namen je pozivanje k izogibanju vojaškim dolžnostim).

Zadnja od tem konference je bila vsem dobro poznan »šolski podnebni štrajk«. Od prvih pozivov Grete Thunberg leta 2018 se je v približno pol leta po Evropi razmahnil val podnebnih protestov mladih, predvsem osnovnošolcev in srednješolcev. Gibanje je postalo tako razširjeno in v določenem obdobju tudi tako močno, da bi lahko rekli, da je poseglo v obveznost in pravico šolanja, saj so se podnebni protesti odvijali v času pouka. Pogovarjali smo se, ali so slednji zato že prerasli v šolsko obveznost (nem. »Schulpflicht«) in ali ne bi mogli šolajoči istega cilja doseči tudi v svojem prostem času (po pouku, med vikendi ali šolskimi počitnicami) ali pa je bila ravno odsotnost od pouka tista, ki je dodala k pomembnosti in odmevnosti protestov?  

Poleg vseh omenjenih tem, ki smo jih predstavili slovenski referenti, smo prisluhnili tudi predstavitvam nemških študentov. Vse predstavitve in razprave v njihovem sklopu so potekale v nemškem jeziku. Ena izmed največjih zanimivosti za slovenske študente pa je bila nedvomno ta, da se v nemškem akademskem svetu po koncu predstavitve ne ploska kot pri nas, temveč s pestmi trka po mizi.

Po koncu dogajanja na fakulteti sta bila preostanka sredinega in četrtkovega popoldneva prosta. Nekaj slovenskih študentov je našlo čas tudi za večerne aktivnosti, nemške goste pa so med drugim pospremili tudi na sprehod na Ljubljanski grad. Sicer pa so bili Nemci, ki so stanovali v hostlu na Trnovem, navdušeni nad parkom Tivoli, fantje pa so si ogledali tudi tekmo ljubljanskega nogometnega kluba Olimpija.

Naše druženje smo sklenili v petek popoldne na strokovni ekskurziji, ki je potekala pod vodstvom profesorja Janeza Kranjca. Po kosilu v fakultetni menzi smo se z avtobusom odpravili proti Vipavski dolini. Najprej smo se ustavili v mestu Vipava, kjer nas je prijazno sprejela gospa Jana Beguš, koordinatorka mobilnosti v sklopu mednarodne in projektne pisarne Fakultete za vinogradništvo in vinarstvo Univerze v Novi Gorici. Popeljala nas je po stavbi, kjer se nahaja omenjena fakulteta, dvorcu Lanthieri. Predstavila nam je fakulteto in na kratko tudi samo Univerzo, ter zgodovino dvorca, ki sega v 17. stoletje. Gre za veliko stavbo, ki je bila do začetka prejšnjega stoletja v lasti vplivne grofovske družine Lanthieri. Njen zadnji predstavnik je umrl leta 1910. Med prvo svetovno vojno je bil v dvorcu lazaret, od leta 1918 ga je uporabljala italijanska, po letu 1945 pa jugoslovanska vojska. Po osamosvojitvi Slovenije je bil dvorec izpraznjen, potrebna obnovitvena dela pa so se začela šele po letu 2003. Ob obnovitvi so odkrili kar nekaj fresk, ki pa so žal deloma uničene, posebnost pa so tudi različne stropne poslikave. V dvorani, ki jo Občina Vipava uporablja za poroke, je edinstven primerek porisanega lesenega stropa.

Za stavbo smo občudovali izvir reke Vipave oziroma tri od njenih devetih izvirov, nedaleč stran pa še četrtega. Čez reko je zgrajenih 37 mostov, zato se mesto imenuje tudi Vipavske Benetke.

Zatem smo se vrnili v prostore fakultete, kjer nas je sprejel Marko Lesica, koordinator praktičnega usposabljanja na fakulteti, ki nam je pripravil prijetno degustacijo. Predstavil nam je 3 njihova vina, in sicer sveže-kiselkast Univerzitetni Zelen, nežno svetlo Univerzitetno Pinelo in Rdeče univerzitetno, ki je mešanica Chardonay-a, Cabernet Sauvignon-a in Cabernet Frank-a. Vina pridelujejo sami iz grozdja posestva Univerze v Novi Gorici, ki se nahaja v zgornji Vipavski dolini. V stavbi fakultete se nahaja tudi turistično-informacijski center s trgovinico lokalnih izdelkov in pestro ponudbo vin, tudi omenjenih univerzitetnih.

Naš naslednji postanek je bil v vasici Vipavski križ, ki se nahaja na griču nad Vipavsko dolino. Gre za majhno, staro, a lepo obnovljeno naselje, ki je v celoti spomeniško zaščiteno. Včasih se je imenovalo Sveti križ, od leta 1955 pa nosi današnje ime. Peš smo se odpravili do cerkve, od koder smo občudovali razgled na Vipavsko dolino. Ogledali smo si tudi ruševine gradu, ki je napol obnovljen, napol pa so njegove kamnite zidove prerasle vitice zelenja. V obnovljenem delu se že od leta 1885 nahaja osnovna šola. Na njegovem notranjem dvorišču so se igrali osnovnošolski otroci, kar je poleg lepo nasajenih rož in rastlin različnih barv dalo življenje sicer mirnemu mestecu.

Dan smo nadaljevali v Novi Gorici, kjer smo imeli prosti čas. Nekaj udeležencev izleta se je odločilo za sprehod čez mejo, do Stare Gorice, drugi pa so ostali na slovenski strani. Izlet in z njim konferenčno dogajanje smo sklenili ob odlični večerji na vrtu restavracije Kekec, od koder smo imeli krasen pogled na obe Gorici. Tam se je popoldne prevesilo v večer, tako da smo imeli priložnost občudovati razgled v dnevni in nočni svetlobi.

Za vseskozi prijetno izkušnjo, ne samo opisane konference, temveč tudi drugih aktivnosti v sklopu izbirnega predmeta Nemška pravna terminologija, gredo zahvale zaslužnemu prof. dr. Janezu Kranjcu, prof. dr. Damjanu Korošcu in asistentu mag. Vidu Žepiču. Pri organizaciji in izvedbi konference so bili nepogrešljivi tudi nemški profesorji dr. Christoph Enders, dr. Michael Kahlo in dr. Justus Meyer. Nenazadnje pa gredo zahvale za v celoti odlično izpeljan seminar tudi Univerzi v Ljubljani, ki je s sredstvi razvojnega stebra financiranja omogočila njegovo izvedbo.

[1] 4. letnik