NE UBIJAJ GOLOBICE: Nekateri pravni vidiki politizacije olimpijskega gibanja
Avtor: Žiga Murn Lindič
Izvleček: Olimpijske igre so tako v antični kot tudi moderni dobi splošno razumljene kot izrazito integrativen projekt, ki naj premosti kulturne, politične in sorodne razlike. Za masko te plemenite ideje se pogosto skriva izključevanje na temelju narodnosti, katero služi kot politični vzvod doseganju sicer občečloveško sprejetih ciljev, pri čemer pa je pogosto v ozadje ponikne posameznik – športnik, ter njegovi legitimni, čeprav pravno razmeroma šibko varovani interesi. Navedeni trend gre kontinuirano opažati na strani države nosilke delegacije, v zadnjem obdobju pa posebej prominentno na strani organizatorja, zlasti z izrazito omejenim zastopstvom ruskih in beloruskih športnikov na olimpijskih igrah v Parizu kot posledico vojne agresije v Ukrajini.
Ključne besede: olimpijske igre, pravice športnikov, Mednarodni olimpijski komite, bojkot, , vojna agresija
Olimpijski mir ali olimpijski mit?
V Olimpiji so pozabljeni od sveta ležali ostanki Zevsovega templja. Arheologi so zavihali rokave in kmalu je luč sveta ugledal nesluten koncentrat orožja. Tu se je veliko vojskovalo. A ne neprenehoma. Ko je na štiri leta sel naznanil začetek olimpijskih iger, je orožje potihnilo in vsi so postali eno. Takšno je vsaj splošno prepričanje. Strokovnjaki bodo znali povedati drugačno zgodbo. Zgodbo o bojkotih, izključitvah in političnih demonstracijah.[1] Ob koncu 19. stoletja je žlahtno idejo olimpizma ter z njo olimpijskega miru obudil in nadalje razvil Pierre de Coubertin. Novi ideali, stare resnice. Po jutru se dan pozna.
V imenu države
Do bojkota – pravzaprav verige teh, ki ponazarja celokup zapletenih političnih razmer tistega časa – s strani nacionalnih delegacij, je v moderni dobi olimpijskih iger prvič prišlo leta 1956, ko so se Egipt, Irak in Libanon sodelovanja vzdržali zaradi Izraelske okupacije Sinaja, kateri je sledil nacionalizaciji Sueškega prekopa na strani Egipta, Španija, Švica in Nizozemska so se z bojkotom odzvale na zadušitev revolucije na Madžarskem, Ljudska republika Kitajska pa protestno ni odpotovala v Melbourne, ko je Mednarodni olimpijski komite prvič dopustil nastope tajvanskih športnikov.[2] Dvajset let pozneje je v Montrealu kot odziv na zavrnitev predloga o izločitvi novozelandske ragbi ekipe, katera se je pravkar vrnila s turneje po rasno segregirani Južnoafriški republiki, manjkalo kar dvaindvajset afriških delegacij[3]. Najglobje pa je v olimpijsko gibanje hladna vojna pričakovano zarezala s sekvenco poletnih iger, ki sta jih v prvi polovici 80. let zaporedoma gostili svetovni velesili. Ko je Sovjetska zveza decembra 1979 vkorakala v Afganistan, Carterjevi administraciji v arzenalu sankcij ni preostalo prav veliko manevrskega prostora. Strokovnjaki prospektov gospodarskih sankcij niso ocenili za obetavne, diplomatski protesti so bili preizkušeno neučinkoviti, Sovjetska zveza pa je jasno napovedala blokado vsakega morebitnega poskusa Washingtona v Varnostnem svetu. Bojkot prihajajočih olimpijskih iger v Moskvi se je zdel kot simbolično močna, a politično in ekonomsko neboleča rešitev. Carter je tako pozval Ameriški olimpijski komite (USCA) k popolnemu, torej tako športnemu kot tudi diplomatskemu bojkotu moskovskih iger, pri tem pa popolnoma zaobšel poročilo posebej imenovane predsedniške komisije za olimpijski šport, ki je odločno zavračala ravnanje na strani države, ki bi posegalo v pravico športnika udejstvovati se v mednarodnem prostoru. Ko sta predsedniku domala soglasno pritrdila še oba domova Kongresa, se je nacionalni olimpijski komite kljub prvotni skepsi ob grožnjah Bele hiše o prenehanju financiranja le vdal ter razglasil bojkot.[4]
Skupina športnikov na čelu z veslačico Anito deFrantz je odločitev Ameriškega olimpijskega komiteja preizpraševala pred nacionalnimi sodišči, pri tem pa zatrjevala kršitev Amateur Sports Act of 1978 ter pravic iz prvega, petega in devetega amandmaja k ustavi Združenih držav. V smislu očitanih zakonskih kršitev zahtevek razpade na tri glavne argumente. Tožniki so, prvič, izpodbijali pristojnosti Ameriškega olimpijskega komiteja zavrniti nastop delegacije na igrah. Sodišče je tu jasno izrazilo v splošnem izključno pristojnost nacionalnega komiteja odločiti o (ne)nastopu lastne delegacije iz vidika internega prava Mednarodnega olimpijskega komiteja. Ta ima zgolj dolžnost pod določenimi pogoji izdati zadevnemu nacionalnemu komiteju uradno vabilo k sodelovanju, kateremu pa se slednji ni dolžan odzvati. Tožniki so zatrjevati tudi, da sam zakon kot merilo presoje ne podaja komiteju pristojnosti sprejeti sklep o bojkotu, v kolikor pa bi to vendar subsumirali pod eno izmed splošnejših, odprtih klavzul, pa jo je kontekstualno mogoče razumeti le v funkcionalnem področju športa, torej z vidika kvalifikacijskih standardov, kvot, protidopinških ali drugih splošnih pravil nastopanja na športnih tekmovanjih. Sodišče je, po mojem osebnem mnenju razmeroma neprepričljivo, zavrnilo trditev o vezanosti odločitev glede olimpijske participacije strogo v sferi športa. Pri tem je sobesedilo, ki bi po zakonski analogiji lahko govorilo temu v prid, razlagalo izključno v luči njegove geneze kot posledice določenih trenj med amaterskimi športnimi organizacijami in nacionalnimi panožnimi zvezami. Na isti način je sodišče odpravilo tudi drugi argument, ki se osredotoča na resda razmeroma programsko normo iz člena o ciljih in namenih zakona, pri tem pa je nedvoumno usmerjen k zagotavljanju udeležbe športnika na mednarodnih tekmovanjih. Ker samo zakonska dikcija tu podaja namen razreševanja sporov med amaterskimi organizacijami in panožnimi zvezami, tu sodišče smiselno zavrne sicer legitimno opozorilo tožnikov, da je bilo konceptualno izhodišče zakona prav že omenjeno poročilo predsedniške komisije, ki ostro kritizira politične intervencije v olimpijsko družino. Pri tem sicer na abstraktni ravni priznava, da takšna razlaga kljub vsemu ne sme dopuščati arbitrarnih zunanjih posegov v pravico športne udeležbe in tekmovanja. Tretji očitek izpodbija dopustnost vzroka za ravnanje Ameriškega olimpijskega komiteja, ko tudi bi ta bil zakonit, vendar pa sodišče tu očitek ravno zaradi ugotovljene zakonitosti ravnanja v celoti zavrne. Pri tem se je seveda smiselno vprašati, ali gre pri izvajanju pooblastil z nelegitimnim vzrokom pravzaprav za zlorabo pravice.[5]
Nasprotna ost primera je s pravnega vidika zanimivejša. Zadeva namreč vprašanje neposrednega uresničevanja temeljnih ustavnih pravic, s tem pa posredno kompleksno razmerje med nacionalnimi olimpijskimi komiteji kot osebami javnega prava in države. V pričujočem primeru se je sodišče prebilo do razmeroma kontroverznega zaključka, da ravnanja navkljub očitni instigaciji s strani predsednika ter Kongresa zaradi načelne neodvisne narave Ameriškega olimpijskega komiteja ravnanj tega ni mogoče razumeti kot ravnanj države oziroma državnega agenta, le to pa je glede zatrjevanih kršitev po ustavnosodni praksi takratnega časa lahko predmet neposrednega varstva. Pri tem je spregledalo dejstvo, da obstajajo poleg strogo pravnih še številne druge oblike političnih vzvodov, s katerimi država v ožjem smislu bistveno usmerja delovanje navidezno neodvisnih igralcev.[6] Zadeva deFrantz tako elegantno pokaže, v kako plitvem bazenu pravnega varstva se znajde kvalificirani športnik ob odločitvi nacionalnega olimpijskega komiteja o bojkotu iger. Kljub temu, da heteronomno pravo odločevalcu podaja določene obveznosti, obstaja možnost interpretacije le-teh v luči splošnega stališča o njihovi izključni in popolni pristojnosti. Pristojnosti, ki resnici na ljubo počiva na plečih države, a je vendarle formalno od nje dovolj oddaljena, da ne zagotavlja popolnega ustavnega varstva.
Zgledu Združenih držav so z bojkotom iger v Moskvi sledile številne druge države, med njimi Kanada, Zahodna Nemčija, Norveška, Japonska in Izrael, štiri leta pozneje pa je vzhodni blok vrnil udarec. V Los Angeles tako za masko varovanja športa pred »šovinistično protisovjetsko histerijo« ni pripotovalo šestnajst delegacij.[7] Ozirajoč se na posledice, katere športniku posebej v luči dolžine olimpijskega ciklusa prizadeja popolni bojkot iger so se Združene države, po zgledu teh pa še nekatere druge, odločile za le delni, diplomatski bojkot zimskih iger v Pekingu. Tokrat je šlo za odziv na ponavljajoče se hude kršitve človekovih pravic s strani kitajskega režima, posebej očitanega genocida in zločinov proti človečnosti na ujgurskim prebivalstvom. Gre za zmerno rešitev, ki po mnenju strokovnjakov predstavlja dovolj jasno politično sporočilo, hkrati pa ohranja jedro olimpijskega gibanja v bistvenem nedotaknjeno.[8]
Vsi za enega, nič za vse
Pogled v zgodovinske knjige kaže, da je prav tako pogosto, predvsem pa kronološko bistveno prej iz političnih razlogov na strani zastopane države prišlo do izključitve celotne delegacije s strani Mednarodnega olimpijskega komiteja, ali, kot je veljalo v zgodnejšem obdobju modernega olimpizma, s strani organizacijskega komiteja gostitelja. Tako denimo leta 1920 Nizozemska v Antwerpen ni povabila tistega, kar je ostalo od centralnih sil, tudi v London pa 1948 nista potovali Nemčija ali Japonska.[9] Ko je kasneje prišlo do prenosa pristojnosti na Mednarodni olimpijski komite, utemeljen v načelih apolitičnosti in športne inkluzivnosti, je bila seveda potrebna nekakšna rekalibracija mehanizmov izključitve participacije, ki je zadobila pravno razsežnost v razvijajočem se avtonomnem pravu, zlasti Olimpijski listini.
Kot odziv na prepoved medrasnih športnih tekmovanj rasno segregirane Južnoafriške republike je Norveška leta 1958 Mednarodnemu olimpijskemu komiteju predlagala izključitev Južnoafriškega olimpijskega komiteja, s tem pa posledično njihovih športnikov z olimpijskih iger. Ta je sprva zatrjeval, da za to nima ustrezne pravne podlage, ker pa pritiski niso popustili, je bilo neizogibno zagristi v kislo jabolko konkordance med določbami Olimpijske listine. Ta na eni strani poudarja prepoved diskriminacije iz političnih razlogov kot izvedbo splošnega načela apolitičnosti olimpizma, hkrati pa krije s prepovedjo diskriminacije katalog tako imenovanih človekovih pravic v športu. Če torej Južnoafriški republiki dopusti nastop na igrah, legitimira kršitve človekovih pravic na osnovi rasne diskriminacije, v nasprotnem primeru pa diskriminira športnike na temelju njihove nacionalne, posredno pa politične identitete. Nadaljnjo oviro je predstavljala interpretacija določbe iz Listine Mednarodnega olimpijskega komiteja, po kateri gre pri igrah za tekmovanje med športniki, in ne državami. Posebej široka razlaga bi tu očitno nakazovala na irelevantnost nacionalnega zastopstva, vendar pa te glede na končno odločitev o prepovedi sodelovanja na olimpijskih igrah (pozneje je prišlo še do izključitve Olimpijskega komiteja Južne Afrike) ni apliciralo. Nekakšno mednarodnopravno zaslombo za svoje ravnanje je Mednarodni olimpijski komite dočakal s sprejemom Mednarodne listine o telesni vzgoji in športu iz leta 1978, ki implicitno dopušča posege v (tekmovalni) šport iz razloga krepitve človekovih pravic.[10]
Iz Rusije z ljubeznijo
V zadnjem obdobju se na radarju sankcij Mednarodnega olimpijskega komiteja posebej pogosto znajde Rusija. Zaradi koordiniranih sistemskih kršitev protidopinških predpisov, ki so dosegali vrh ruske politike, je bil pred slabim desetletjem na mizi celo predlog o popolni prepovedi nastopa ruskih reprezentantov na olimpijskih igrah, a je Mednarodni olimpijski komite odločitev delegiral posameznim panožnim športnim zvezam. Tako je v Riu leta 2016 nastopalo omejeno število ruskih športnikov, za katere so jamčile športne zveze, dve leti pozneje pa so v Pjongčang odpotovali le tisti, ki so uspeli pred Mednarodnim olimpijskim komitejem izkazati svojo nedolžnost. V obeh primerih je torej pravzaprav prišlo do prenosa dokaznega bremena na športnika, in to le na temelju nacionalne pripadnosti. Športnik, ki je zatrjeval, da ni povezan z zlorabami prepovedanih sredstev, je torej moral v odsotnosti vsakršnih targetiranih sumov zoper njegovo osebo svojo aktivno energijo namesto v priprave usmeriti v korespondenco s pristojnimi službami in mukotrpno dokazovanje lastne in zgolj abstraktno kontestirane »čistosti«. Nadalje so ti športniki namesto pod rusko nastopali pod olimpijsko zastavo, niso smeli uporabljati reprezentančnih dresov, v njihovo čast pa ni zadonela ruska državna himna.[11] Tovrstni ukrepi so kot poseg v identiteto posameznika lahko vprašljivi z vidika varstva osebnostnih pravic, natančneje njegove identifikacije z matično državo, na drugi strani pa so po svoji naravi neučinkoviti oziroma paradoksalno učinkujejo nasproti športniku in ne targetirani državi. Odveč je poudariti, da se za športnika simbolična vrednost nacionalnih simbolov razteza preko partikularnih ravnanj oblasti, država sama kot pravna skupnost, na drugi strani, pa niti ni nosilec osebnostnih pravic.
Ker se je Mednarodni olimpijski komite želel popolnoma ograditi od ruske agresije na Ukrajino in beloruske podpore tej agresiji, v Parizu športniki omenjenih dveh držav ne nastopajo pod olimpijsko, pač pa nevtralno zastavo z napisom AIN: individual neutral athlete – athletè individuel neutre, namesto državne ali uradne olimpijske himne pa ob njihovih uspehih igra v ta namen posebej spisana instrumentalna glasba. Nadalje je v Parizu le manjše število ruskih in beloruskih športnikov, katerim je nastop odobrila posebna Komisija pod okriljem Mednarodnega olimpijskega komiteja.[12] V memorandumu o implementaciji režima participacije nevtralnih športnikov iz decembra 2023, ki sledi predlaganim pogojem sodelovanja ruskih in beloruskih športnikov na mednarodnih tekmovanjih, ta v celoti prepoveduje udeležbo vsem tekmovalcev ekipnih športov, v posamičnih disciplinah pa uporabi razmeroma nedoločno klavzulo, s katero odreka podporo tistim športnikom, ki so aktivno podprli vojno v Ukrajini.[13] Zdi se, da ukrep v večini sledi stališču Posebnega poročevalca Združenih narodov za področje kulturnih pravic, v katerem ta naslavlja pomembno vprašanje učinka nadaljnjega omejevanja človekovih pravic športnikom kot državljanom držav, ki same arbitrarno posegajo v njihove pravice, na strani mednarodne skupnosti, ter ga povezuje s porastom širšega trenda kulturnega izključevanja. Ob tem temelječ na jasni distinkciji med posameznikom in državo pristaja na pretrganje dejanskih in simbolnih vezi z državnostjo, vendar pa poudarja, da bi splošna prepoved nastopa športnikov na temelju njihove nacionalne pripadnosti pomenila flagrantno kršitev prepovedi diskriminacije kot eno temeljnih načel ali bolje rečeno, pranormo mednarodnega prava. Kot podlago za izključitev posameznih športnikov ob individualni obravnavi navaja 20. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki prepoveduje dejanja vojne propagande, podpihovanja nacionalnega, rasnega ali verskega sovraštva, ter Rimski status, v kolikor se le-ta nanaša na genocid, zločine proti človeštvu, vojne zločine in agresijo.[14] Določeno razhajanje med izjavo posebnega poročevalca in odločitvijo Mednarodnega olimpijskega komiteja je opaziti v generalni prepovedi nastopa športnih skupin. Seveda drži, da gre tu za reprezentančne in posredno s stališča države najbolj reprezentativne športe, kjer je nosilec in naslovnik športnega uspeha vsaj na simbolni ravni država, vendar pa popolna prepoved nastopa športnikov v teh panogah lahko predstavlja diskriminacijo na podlagi dejavnosti, natančneje športne panoge. Mar ni, kadar športna skupina nastopa pod nevtralnim imenom, himno in zastavo, simbolna vez do države zastopstva pretrgana, s tem pa odpade razlog izključitve?
Ko sta sledeč razglasitvi neodvisnosti Donecke in Luganske ljudske republike in njuni kasnejši priključitvi k Ruski federaciji novoustanovljena Olimpijska sveta obeh tvorb zaprosila in tudi bila sprejeta v Ruski olimpijski komite, je Ukrajinski uspešno zatrjeval kršitev lastne teritorialne jurisdikcije, varovane z Olimpijsko listino. je Izvršilni odbor Mednarodnega olimpijskega komiteja je zatorej prvonavedenemu odvzel status nacionalnega olimpijskega komiteja, s tem pa članstvo v Mednarodnem. Ruski olimpijski komite se je zoper odločitev pritožil pri Mednarodnem arbitražnem razsodišču za šport, ki pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev. Ker gre v obravnavanem primeru za vprašanje teritorialne suverenosti države, je zatrjeval pritožnik, določila Olimpijske listine kot avtonomnega prava tu niso uporabljive, pač pa se je potrebno zateči k mednarodnemu pravu. Razsodišče je poudarilo, da Mednarodni olimpijski komite s svojo odločitvijo nikakor ni targetiral teritorialnega vidika suverenosti države, pač pa zgolj nacionalnih olimpijskih komitejev, za kar je kot njihova krovna organizacija tudi pristojen. 28. člen Olimpijske listine definira jurisdikcijo nacionalnega olimpijskega komiteja kot sovpadajočo z geografskimi razsežnostmi države, pri čemer gre pojem države skladno s 30. členom razlagati kot neodvisno državo, priznano s strani mednarodne skupnosti. Če torej mednarodna skupnost priznava sporno ozemlje kot Ukrajinsko (na to nakazuje široka podpora Resoluciji ES-11/4 Generalne skupščine Združenih narodov), očitno predstavlja ravnanje Ruskega olimpijskega komiteja kršitev Olimpijske listine.[15] Ta je zatrjeval tudi kršitev načela enakosti, saj vendar kljub mnogim ozemeljskim sporom, tudi v primerih evidentnih kršitev mednarodnega prava, Mednarodni olimpijski komite nikdar iz tega vzroka ni sankcioniral nacionalnega olimpijskega komiteja. Res ni, a zaradi dejstva, da v nobenem od preteklih primerov ni prišlo do teritorialne absorpcije na strani olimpijskega komiteja. Sankcije Mednarodnega olimpijskega komiteja torej vsaj v tem oziru niso predmet arbitrarne presoje, pač pa izrecno zahtevajo materializacijo kršitve kogentnih norm avtonomnega prava. S tem izkristaliziranim metodološkim pristopom lahko denimo ex posterior težišče argumenta za izključitev Južnoafriškega olimpijskega komiteja v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja iz abstraktne konkordance splošnih načel premaknemo v bolj konkretizirano določbo 27. člena Olimpijske listine, ki prepoveduje politično instrumentalizacijo nacionalnih olimpijskih komitejev.[16]
Bele golobice, Whitney Houston in Harper Lee
V očitno ponesrečenem sosledju dogodkov na otvoritveni slovesnosti olimpijskih iger v Seulu leta 1988 so organizatorji kot simbol miru v zrak spustili na stotine belih golobic, takoj zatem pa pompozno prižgali olimpijski ogenj, ki je seveda tako rekoč scvrl uboge ptice.[17] Ta groteskni prizor bi žal marsikdaj kaj lahko postal metafora prizadevanj olimpijskega gibanja, ki v iskanju presežne simbolike abstrahiranih idealov miru, sožitja in varstva človekovih pravic pristriže krila marsikateremu športniku, ki ne leta v jati političnih viharjev, pač pa si zgolj želi prijadrati na vrh Olimpa. Je odsotnost južnoafriških športnikov v Seulu pripomogla h koncu apartheida? Bosta omejeni ruska in beloruska zasedba v Parizu pripomogli k rešitvi brutalne, neizzvane in očitno protipravne agresije v Ukrajini? V svoji objavi na blogu European Journal of International Law je Patricia Wiater problematizira nastop slednjih z vidika integritete osebnosti ukrajinskih športnikov. Popolnoma razumljivo. Premalo pa je govora o integriteti osebnosti športnika, ki mu je ukraden trenutek v času, tisti, v katerem po besedah Whitney Houston iz naslovne pesmi prav Seulskih iger lahko tekmuje z usodo, postane več, kot je kdaj upal, občuti večnost.[18] Ne ubijaj slavca… Hočem reči, ne ubijaj golobice!
Literatura:
CAS 2023/A/10093 Russian Olympic Committee (ROC) v. International Olympic Committee (IOC). https://www.tas-cas.org/fileadmin/user_upload/CAS_Award_10093.pdf (pridobljeno 22. julija 2024).
Catton, Pia. When Rogue Nations Were Banned from the Olympics. Histroy. 30. avgust 2018. https://www.history.com/news/russia-isnt-the-first-country-to-be-banned-from-the-olympics (pridobljeno 13. julij 2024).
Dator, James. Never forget that a flock of peace doves got incinerated at the 1988 Olympics. 9. avgust 2017. https://www.sbnation.com/lookit/2017/8/9/16119834/peace-doves-olympic-opening-ceremony-1988-seoul (pridobljeno 23. julij 2024).
Golden, Mark. War and Peace in the Ancient and Modern Olympics. Greece & Rome Second Series, Vol. 58, No. 1 (2011): 1-13. https://www.jstor.org/stable/41306144 (pridobljeno 23. julij 2024).
Guttmann, Allen. The Cold Wae and the Olympics. International Journal, Vol. 43, No. 4 (1988), 554-568. https://www.jstor.org/stable/40202563 (pridobljeno 11. julij 2024).
Internatinal Olympic Committee. Introductory remarks by the UN Special Rapporteur in the field of cultural rights (edited version) in the consultation call with athletes held on Friday, 24 March 2023. https://stillmed.olympics.com/media/Documents/News/2023/03/Transcript-special-rapporteur.pdf (pridobljeno 14. julij 2024).
International Olympic Committe. AIN Eligibility Review Panel established by IOC EB – Paris Games-time protocol elements agreed on. 19. marec 2024. https://olympics.com/ioc/news/ain-eligibility-review-panel-established-by-ioc-eb-paris-games-time-protocol-elements-agreed-on (pridobljeno 14. julij 2024).
International Olympic Committee. Recommended Conditions of Participation for Athletes and Athlete Support Personnel with a Russian or Belarusian Passport in International Sports Competitions Organised by the International Federations and International Sports Event Organisers. 28. marec 2023. https://stillmed.olympics.com/media/Documents/News/2023/03/Participation-for-Individual-Neutral-Athletes-Personnel-with-a-Russian-or-Belarusian-Passport.pdf (pridobljeno 14. julij 2024).
Iternational Olympic Committee. Diplomatic Controversies. 18. april 2024. https://olympics.com/ioc/news/diplomatic-controversies (pridobljeno 11. julij 2024).
Justia. DeFrantz v. United States Olympic Com., 492 F. Supp. 1181 (D.D.C. 1980). U.S. https://law.justia.com/cases/federal/district-courts/FSupp/492/1181/2308718/ (pridobljeno 12. julij 2024).
Liu, Julie H. Lighting the Torch of Human Rights: The Olympic Games as a Vehicle for Human Rights Reform. Nortwestern Journal of International Human Rights, Vol. 5, No. 2. (2007), 214-235. https://scholarlycommons.law.northwestern.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1053&context=njihr (pridobljeno 13. julij 2024).
Mackay, Duncan. The 1956 Olympics in Melbourne were affected by a number of boycotts. Inside the Games. 4. junij 2014. https://www.insidethegames.biz/articles/1020529/the-1956- (pridobljeno 11. julij 2024).
Maizland, Lindsay. The Debate Over Boycotting the 2022 Beijing Olympics. Council of Foreign Relations. 6. december 2021. https://www.cfr.org/in-brief/debate-over-boycotting-2022-beijing-olympics (pridobljeno 12. julij 2024).
Slatič, Tjaša. Kolektivno kaznovanje športnikov s prepovedjo uporabe nacionalnih simbolov. Pamfil: Pravna klinika »Pravo v športu« (2021), 32-38. https://static1.squarespace.com/static/59c66ed62994ca741bd680bf/t/61e9b84c3ad3ec1b7c28cc19/1642707046594/Revija+Pamfil+20.januar.pdf (pridobljeno 14. julij 2024).
Wiater, Patricia. Olympics 2024: The litmus test for the future role of international sport in times of war. Blog of the European Journal of International Law. 19. julij 2024. https://www.ejiltalk.org/olympics-2024-the-litmus-test-for-the-future-role-of-international-sport-in-times-of-war/ (pridobljeno 22. julij 2024).
Wiater, Patricia. On war, international sports and human rights standards. Blog of the European Journal of International Law. 3. april 2023. https://www.ejiltalk.org/on-war-international-sports-and-human-rights-standards/ (pridobljeno 23. julij 2023).
[1] Golden (2011), str. 5-10.
[2] Mackay (2014).
[3] Diplomatic Controversies (2024).
[4] Guttmann (1988), 559-562
[5] DeFrantz v United States Olympic Committe
[6] Rotenstein (2022), 154-155.
[7] The Cold War and the Olympics, 564-665.
[8] Maizland (2021).
[9] Catton (2018).
[10] Liu (2007), str. 219.
[11] Slatič (2021), str. 34-37.
[12] AIN Eligibility Review Panel established by IOC EB – Paris Games-time protocol elements agreed on (2024).
[13] Recommended Conditions of Participation for Athletes and Athlete Support Personnel with a Russian or Belarusian Passport in International Sports Competitions Organised by the International Federations and International Sports Event Organisers (2023)
[14] Introductory remarks by the UN Special Rapporteur in the field of cultural rights (edited version) in the consultation call with athletes held on Friday, 24 March 2023
[15] Russian Olympic Committee v. International Olympic Committee
[16] Wiater (2024).
[17] Dator (2017).
[18] Wiater (2023).
