PETROLEJKE V SVETILNIKIH SODOBNIH DEMOKRACIJ: Primerjalnopravni pogled na sistem volitev predsednika republike v Združenih državah Amerike in Sloveniji

PETROLEJKE V SVETILNIKIH SODOBNIH DEMOKRACIJ:

Primerjalnopravni pogled na sistem volitev predsednika republike v Združenih državah Amerike in Sloveniji

Izvleček: Vloga predsednika kot državnega poglavarja v republiški obliki vladavine je pogojena zlasti z organizacijo oblasti. Po klasični ustavnopravni teoriji naj bi obseg pristojnosti predsednika republike določal način njegove izvolitve, vendar pa zaradi načelnih usmeritev, izhajajočih iz oblike države, kot tudi povsem političnih interesov ali celo logističnih vprašanj v ustavotvornem procesu, simetrija med iz izvolitve izvirajočo stopnjo legitimnosti in pristojnostmi pogosto ni podana. Posrednost volitev pogosto tudi sistemsko nasprotuje načelu enake volilne pravice, zaželenem v sodobni demokratični družbi.

Ključne besede: državni poglavar, volitve predsednika, načelo neposrednosti volilne pravice, načelo enakosti volilne pravice, predsedniški sistem, parlamentarni sistem, federacija

Abstract: The role of the president as the head of state in the republican form of governance depends predominately on the system of government. According to classical constitutional theory, the scope of the president's powers shall determine the manner of their election. However, due to the fundamental principles arising from the form of state, as well as mere political interests or even logistical concerns reflected in the constitutional process, the symmetry between the level of legitimacy derived from the election and the powers is often lacking. Furthermore, indirect election often systemically contradicts the equal suffrage, desirable in a modern democratic society.

Keywords: head of state, presidential election, direct suffrage, equal suffrage, presidential system, parliamentary system, federation

O svetilničarjih

Preko luže se proponenti ameriškega eksepcionalizma pogosto tolčejo po prsih, češ da je njihova republika prototip novoveške demokracije, nekakšen svetilnik, katerega luč odseva liberalne ideale družbene pogodbe. Tudi v Sloveniji smo to tezo že večkrat povzeli. A o svetilnikih in njihovi svetilnosti morda kdaj drugič, tokrat pa bo beseda o svetilničarjih. V razpravi se osredotočava na primerjalni vidik volitev predsednika v Združenih državah in Sloveniji ter v luči splošnih načel volilnega prava, kakor so se ta oblikovala skozi ustavotvorno prakso sodobnega sveta, določene konceptualno zanimive in z njimi vsaj na videz nezdružljive paradigme, ki odkazujejo kompleksnost urejanja volilnih sistemov po oseh oblike organizacije državne oblasti in državne ureditve.

Narobesvet

Državni poglavar oziroma šef države je tisti, navadno monokratični, organ, ki državo predstavlja, in je torej na zastopstveni ravni nekakšen nasledek absolutnega vladarja, kateri države ni le predstavljal, temveč jo kar poosebljal. Kolikšen je obseg pristojnosti državnega poglavarja, koliko lahko dejansko šef »šefuje«, je povsem drugo vprašanje, odvisno zlasti od organizacije oblasti. Medtem ko je za parlamentarni sistem, kakršnega prevzema tudi Slovenija, značilna bicefalnost izvršilne oblasti, pri čemer večina politične moči sloni na vladi, pa se na povsem drugem koncu spektra nahaja predsedniški sistem z okrepljenim položajem državnega poglavarja kot izključnega centra izvršilne oblasti.[1] Prav dejstvo, da ta uživa široka pooblastila, terja po klasični ustavnopravni teoriji posebno oziranje na legitimnost njegovega izbora.[2] V sodobni demokratični državi, kjer oblast izrašča iz ljudstva, je po naravi stvari najlegitimnejša oblika takšnega izbora neposredna izvolitev. Kljub temu, da so Združene države Amerike naravnost arhetipski primer predsedniške organizacije oblasti, pa 1. razdelek II. člena zvezne ustave jasno postulira posrednost predsedniških volitev:

Na način, kot ga sme predpisati njen zakonodajalec, vsaka od držav imenuje število elektorjev, ki je enako celotnemu številu Senatorjev in Predstavnikov, do katerega je država upravičena v Kongresu. Vendar za elektorja ne more biti imenovan noben senator ali predstavnik ali oseba, ki je v kakšni službi zaupanja ali plačani službi Združenih držav.

Elektorji se sestanejo v svojih državah in glasujejo za dve osebi, od katerih vsaj ena ne sme prebivati v isti državi kot sami. In pripraviti morajo listo vseh oseb, o katerih se glasuje, skupaj s številom glasov, ki jih vsaka dobi; takšno listo pa podpišejo in potrdilo ter zapečateno in naslovljeno na predsednika Senata predajo sedežu vlade Združenih držav. V prisotnosti Senata in Predstavniškega doma predsednik Senata odpre vse listine in glasovi se nato preštejejo. Oseba, ki ima največje število glasov, je izvoljena za predsednika, če takšno število predstavlja večino celotnega števila imenovanih elektorjev; […] in če nihče nima večine, potem omenjeni dom izmed petih, ki so najvišje na listi, izbere predsednika. Toda pri izbiri predsednika glasujejo države, pri čemer ima predstavništvo vsake izmed držav en glas; kvorum za ta namen predstavljajo član ali člani iz dveh prednjih držav in za odločitev je potrebna večina vseh držav. [3]

Med delegati držav in ozemelj nastajajoče federacije, ki so se leta 1787 sestali na ustavni konvenciji v Filadelfiji, je močno prevladovalo stališče, da koordiniranih neposrednih volitev ob primitivni komunikacijski infrastrukturi tedanjega časa ni mogoče izvesti, hkrati pa so v želji po organizacijsko dosledni izpeljavi načela delitve oblasti obstajali resni zadržki do tega, da bi predsednika volilo zakonodajno telo, torej bodoči Kongres. Elektorski kolegij, kjer naj bi o kandidatih primarno odločali s strani zveznih enot določeni volilni možje, je v tem kontekstu predstavljal nič več kot le sprejemljivi kompromis, v njegov prid pa je, kot bo predstavljeno kasneje, govorila tudi federalna oblika države.[4] Ob tem je sicer potrebno poudariti, da volitve predsednika v Združenih državah, kot to marsikdo zmotno domneva, niso v izključni pristojnosti elektorjev, pač pa gre končno vendarle za delitev pooblastil z zveznim predstavniškim telesom. Kadar nihče izmed kandidatov ne prejme večine vseh elektorskih glasov, predsednika namreč po poseben postopku izvolijo člani Predstavniškega doma. Dandanes, kakor pravzaprav večino tristoletne zgodovine, v Združenih državah obstajata dve dominantni politični stranki in z njima le dva kandidata, ki imata sploh realne možnosti prejeti elektorske glasove, zatorej je konstelacija razdelitve glasov, ki ne bi vrnila zahtevane absolutne večine, ob njihovem parnem polnem številu mogoča le ob popolnem izenačenju, v kolikor bi bilo njihovo število neparno, pa celo nemogoča. Ustanovni očetje takšnega političnega razvoja niso predvideli, pač pa so, računajoč na vrsto konkurenčnih kandidatov, ki bodo vsak pridobivali delež elektorskih glasov, umišljali pogosto aktivacijo Kongresa.[5] Razlika med obema pristopoma z vidika načela neposrednosti volilne pravice ni bistvena, prav tako pa zvezna ustava prepušča ureditvam posameznih zveznih enot način imenovanja in dolžnega ravnanja elektorjev ter kongresnikov v volilni funkciji predstavniškega telesa, ter s tem odgovor na vprašanje, koliko členov je v verigi volitev predsednika, kjer vsak naslednji slabi legitimnost izbire, oddaljena volja ljudstva. Še več, ustava Združenih držav nikjer izrecno in niti implicitno ne zahteva, naj bodo elektorji sami izbrani na neposrednih volitvah ter nato zavezani k izbiri zapriseženemu kandidatu.[6] Kljub temu se je razmeroma hitro oblikovalo dominantno stališče v prid takšni rešitvi, ki je danes vsaj v splošnem povsem konsenzualna, imena elektorjev, za katere se torek po prvem novembrskem ponedeljku pravzaprav glasuje, pa so postala na volilnih lističih že prava redkost.[7]

Večjo težavo v praksi predstavljajo tako imenovani nezvesti elektorji, ki oddajo svoj glas v nasprotju z večinskim izborom ljudstva. Tako je denimo na volitvah leta 2016 neki elektor iz Kolorada, obvezan glasovati za Hillary Clinton, izbral drugega kandidata, nakar je pristojni državni sekretar razveljavil njegovo izbiro in ga zamenjal z drugim elektorjem. Še enkrat več se je razprlo sila občutljivo vprašanje, kolikšno samostojnost pravzaprav uživajo elektorji. Zvezno pritožbeno sodišče je odločilo, da II. člen Ustave ter njen dvanajsti amandma, ki primarno služi ureditvi volitev podpredsednika, a hkrati nadalje razčlenjuje elektorski postopek, zveznim državam ne dopuščata razrešitve elektorja v postopku izvajanja volilne dolžnosti, pač pa se njihove pristojnosti izčrpajo že z imenovanjem elektorjev.[8] Vrhovno sodišče, drugače, v ravnanju državnega sekretarja ni pripoznalo kršitev ustavnih določil.[9] V sorodni in združeno obravnavani zadevi Chiafalo proti Washingtonu, katere korenine prav tako poganjajo iz volitev leta 2016, je razsodilo, da smejo zvezne države nezveste elektorje tudi oglobiti. Po mnenju Vrhovnega sodišča morda res obstajajo določeni indici, ki bi kazali k dejstvu, da so avtorji ameriške ustave elektorja niso videli zgolj kot prenašalca glasov, vendar pa je ob tekstualni ambigviteti potrebno pripoznati vlogo utečene prakse, ki producira zadovoljive rezultate.[10] Četudi je torej elektorski sistem res bil zasnovan kot potencialna korektura in ne le refleksija državljanske volje, več kot očitno temu namenu več ne služi. Kadar navedeni ugotovitvi pridružimo dejstvo, da je (nasprotno kakor leta 1787) danes – celo sredi najhujše epidemije stoletja – infrastrukturno povsem mogoče izvesti koordinirane zvezne volitve, se pojavi vprašanje, kateri zadržki zoper neposredno izvrševanje pravice voliti predsednika sploh še obstajajo.

Da bi bila ironija popolna, vztrajamo v Sloveniji, kjer predsednik republike uživa celo za primerljive parlamentarne sisteme organizacije državne oblasti nenavadno šibke pristojnosti, pri neposrednih volitvah. Te sicer poudarjajo pomembnost funkcije, vendar je le-ta vsebinsko povsem izpraznjena. Skoraj v celoti mu je odvzeta funkcija imenovanja visokih funkcionarjev, ki se je v večji meri prenesla na zakonodajno telo in obstoječo ureditev s tem približala skupščinski organizaciji državne oblasti. Prav tako neposredne volitve, ki izkažejo dejstvo, da ljudje zaupajo določeni osebi na mestu predsednika države, ne pomagajo pri njegovem političnem vplivu. Okrnjene so namreč njegove pristojnosti pri razreševanju sporov med parlamentom in vlado in posledično – primerjalno gledano – njegova naloga poseči v konfliktno razmerje z razpustom državnega zbora in razpisom predčasnih volitev. Naravnost kontradiktorno je stanje, kjer je organ, ki je v parlamentarnih sistemih tipično voljen prek zakonodajnega telesa, neposredno, pa vendar pri tem ne pridobi, temveč celo izgubi pristojnosti, ki so mu v parlamentarnih sistemih navadno dane.[11]

Več osnutkov Ustave je sicer predvidevalo posredne volitve z bodisi navadno ali pa kvalificirano večino glasov v državnem zboru, in zdi se, da je do nasprotne rešitve prišlo zlasti upoštevaje dvome o demokratičnosti takšne izvolitve, ki so se logično porajali zaradi slabih izkušenj v socialistični ureditvi. A kakor se je v Združenih državah ustalil elektorski kolegij, so se v Sloveniji neposredne predsedniške volitve, zatorej iz povsem praktičnih razlogov tudi nekdaj kritična teorija počasi opušča resnejše razprave o spremembi volilnega sistema.[12]

En človek, en glas?

Verjetno najpogostejši očitek predsedniškega volilnega sistema v Združenih državah tako v ustavnopravni teoriji kakor tudi v splošni javnosti gre na rovaš načela enakosti volilne pravice. V sodobni demokraciji, ki jo preveva splošno načelo enakosti, skoraj brez izjeme velja za nedopustno ponderirati glasove glede na določene osebne okoliščine, o(b)stajajo pa bistveno bolj subtilni načini, kako doseči soroden učinek. Kolegij, čigar izbrani elektorji prejmejo imperativni mandat svojih volivcev, po naravi stvari ne bo enakovredno izražal ljudske volje in takšen je bil tudi namen očetov ameriške zvezne ustave. Ob njenem snovanju so bile Združene države Amerike nekoliko manj združene in nekoliko bolj države, bile so torej konfederacija suverenih tvorb, ki se je šele oblikovala v zvezno državo oziroma federacijo, katera ima izrazito dvojno naravo tvorbe, ki hkrati združuje ljudstvo in federalne enote. Medtem ko je z dvodomnim predstavništvom, pri čemer vsako predstavlja enega od obeh konstitutivnih elementov, na ravni zakonodajnega telesa to ravnotežje dokaj preprosto odraziti, pa osebo predsednika kot monokratičnega organa le stežka razcepimo na prvega med državljani in zveznimi državami.[13] Enako zahtevna je, vsaj kadar se odpovemo volitvam s strani dvojno reprezentativnega predstavniškega telesa, vzpostavitev sistema volitev, ki bo legitimno ponazarjal to dualno razsežnost. V Filadelfiji so prednost jasno namenili zveznim enotam, saj ustava, kot že poudarjeno, niti ne postulira ljudskega glasovanja, kadar elektorski kolegij ne vrne zahtevane večine pa odločanje sicer poverili Predstavniškemu domu, ki kot spodnji dom, nasprotno od senata, predstavlja ljudstvo, a vendar izrecno določili, da tu predstavniki ljudstva nastopajo v vlogi zveznih države, in sicer ne po načelu proporcionalnosti, temveč paritete.

Eno izmed mnogih nasprotij interesov, s katerimi se je ameriški ustavodajalec srečal pri urejanju volilnega sistema, je nedvomno tisto med veliki in majhnimi zveznimi državami. Tako je število elektorjev iz posamezne zvezne države enako vsoti kongresnih okrožij, katera so, kolikor kombinatorika pač dopušča, proporcionalno[14] pripisana enoti na temelju popisa prebivalstva, ter paritetno odmerjenih senatnih sedežev. Izid je bil očitno zopet kompromis, ki je vsaj na abstraktni ravni zadovoljil zahteve, izhajajoče iz federalne narave države.[15] Precej težje je utemeljiti tako imenovani winner-take-all, torej na ravni zvezne kot volilne enote večinski sistem izvolitve zapriseženih elektorjev, zaradi katerega je denimo razlika nekaj sto glasov v večmilijonski Floridi nekdanjemu predsedniku Georgu W. Bushu prinesla vse elektorske glasove te zvezne države in mu (kljub manjšemu skupnemu številu glasov volivcev na zvezni ravni) odprla vrata v Belo hišo.[16] Ustava tovrstne prakse ne zahteva. Še več, po mnenju nekaterih avtorjev je ta naravnost protiustavna. Tako Spering prav iz alokacije elektorskih glasov izpeljuje, da je zvezna država kot celota pravzaprav upravičena le do obeh »senatorskih« elektorjev, tisti, katerih, ki so ekvivalent kongresnemu okrožju, pa pripadajo prav temu. Ob tem pravilno poudarja, da je je bila takšna praksa v zgodnjem obdobju republike precej bolj pogosta[17], danes pa pri njej vztrajata le še Maine in Nebraska[18], in priznati je potrebno, da bi navedeni kongresni proporcionalni sistem simetrično pravilno odražal dvojno naravo državljanstva, ki je hkrati zvezna in zveznodržavna, vendar pa lahko zaradi manipulacije pri kartiranju kongresnih okrožij (gerrymandering), umetno povzroči novo diskrepanco, tokrat med skupnimi glasovi ter številom elektorskih glasov na ravni zvezne države, kar – paradoksalno – skuša preprečiti na zvezni ravni.[19] Namesto tega si drugi prizadevajo za integralni proporcionalni sistem, kjer bi vsak kandidat prejel korelativno sorazmerni delež vseh glasov določene zvezne države.[20] Nekateri menijo, da je potrebno iti še korak dlje in z ustavnim amandmajem popolnoma izkoreniniti elektorski kolegij ter tako preiti na neposredni volilni sistem. Ob tem se porajajo številna idejna kot tudi povsem izvedbena vprašanja. Ali bi takšen volilni sistem še odseval federalno naravo Združenih držav? Bi za zmago zahtevali absolutno ali zgolj relativno večino glasov? Je mogoče učinkovito vzpostaviti sistem alternativnega glasovanja? Kljub številnim pomislekom o obstoječem volilnem sistemu, ki jih vsake toliko pričnejo podpihovati zlasti volilni poraženci, je resnicoljubno potrebno ugotoviti, da iskrene politične volje za korenito spremembo najverjetneje še lep čas ne bo. Vložki ključnih igralcev so za tolikšno tveganje v skrajno polarizirani dvostrankarski politični resničnosti preprosto previsoki.[21]

Slovenski ustavodajalec, drugače, je enakost volilne pravice vtkal v samo zasnovo volilnega sistema, ki je – vsaj v tem kontekstu – na srečo neposreden. Ko bi namreč obveljala sicer povsem legitimna zamisel o posrednih volitvah predsednika republike v Državnem zboru, bi se neskladje volilnih okrajev, kakor so izrisani v Zakonu o volitvah v Državni zbor[22], z načelom enake volilne pravice v svojem bistvu razraslo še na predsedniške volitve.

Pluj, pluj, barčica …

Funkcija državnega poglavarja je eden najbolj vrhunskih izkazov državne legitimnosti, zatorej je povsem razumno vleči določene vzporednice med načinom njegove izvolitve ter obsegom pristojnosti, katere uživa. Obe krajišči legitimnosti, nedvomno gradita specifično družbeno vlogo šefa države[23], vendar pa bi bilo  pretenciozno trditi, da med njima kar mehanično obstoji nekakšna vzročno-posledična zveza.[24] Jasna motnja v tej zvezi je potreba po dvojni reprezentativnosti figure predsednika v federalnih ureditvah, vselej pa se je potrebno zavedati tudi dejstva, da se ustavotvorni proces ne dogaja v hermetično zaprti kapsuli pravne teorije, pač pa vanj vdirajo tudi širi politični ali celo povsem osebni interesi zgodovinskega trenutka. Ker je ustava po svoji naravi razmeroma statičen pravni instrument, rešitev, ki se je nekoč zdela smiselna, kaj hitro obstane v času, vendar pa to ne pomeni, da je v vseh ozirih slaba. Repliko na ugovor obsoletnosti naj poda kaskada temeljnih načel volilnega prava, usmerjena prav v legitimnost državne oblasti, s tem pa državnosti kot celote. Če sveti dovolj zanesljivo, da se ladje varno vračajo v pristan in ne nasedajo na čeri, je tudi stara petrolejska svetilka zadosti dobra.

Seznam literature

Cordington III, Wilfred U. So Goes the Nation: The Constitution, the Compact, and What the American West Can Tell Us about How We'll Choose the President in 2020 and Beyond. Columbia Law Review, Vol. 120, No. 2 (2020). https://www.jstor.org/stable/26960750 (pridobljeno 24. september 2024).

DeSilver, Drew. U.S. population keeps growing, but House of Representatives is same size as in Taft era. Pew Research Center, 2018. https://www.pewresearch.org/short-reads/2018/05/31/u-s-population-keeps-growing-but-house-of-representatives-is-same-size-as-in-taft-era/ (pridobljeno 28. september 2024).

Fon, Vincy. Integral Proportional System: Aligning Electoral Votes More Closely with State Popular Votes. Supreme Court Economic Review, Vol. 16 (2008). https://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=942690 (pridobljeno 29. september 2024).

Grad, Franc, Igor Kaučič in Saša Zagorc. Ustavno pravo. Ljubljana: Litteralis, 2022.

Grad, Franc. Šef države v sistemih organizacije državne oblasti. Ustavni položaj predsednika republike. Ljubljana: Inštitut za lokalno upravo in javna naročila, 2016.

Harvard Law Review. Chiafalo v. Washington: comment on 140 S. Ct. 2316 (2020). Harvard Law Review, Vol. 134, No. 1 (2020). https://harvardlawreview.org/wp-content/uploads/2020/10/134-Harv.-L.-Rev.-420.pdf (pridobljeno 24. septembra 2024).

Historical Background on Electors Appointments Clause. Constitution Annotated: Analysis and Interpretation of the U. S. Constitution. https://constitution.congress.gov/browse/essay/artII-S1-C2-2/ALDE_00013799/ (pridobljeno 23. september 2024).

Igličar, Albin. Družbene in osebnostne razsežnosti vloge predsednika

Jaklič, Klemen in Jurij Toplak. Ustava Združenih držav Amerike s pojasnili. Ljubljana: Nova obzorja, 2005.

Kaučič, Igor. Volitve predsednika Republike Slovenije. Ustavni položaj predsednika republike. Ljubljana: Inštitut za lokalno upravo in javna naročila, 2016.

Mekina, Borut. Janša govor prepisal od Blaira. Mladina, 2008. https://www.mladina.si/43871/jansa-govor-prepisal-od-blaira/ (pridobljeno 27. september 2024).

NCC: On this day, Bush v. Gore settles 2000 presidential race. National Constitution Center, 2023. https://constitutioncenter.org/blog/on-this-day-bush-v-gore-anniversary (pridobljeno 28. september 2024).

Republike. Ustavni položaj predsednika republike. Ljubljana: Inštitut za lokalno upravo in javna naročila, 2016.

Odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi U-I-32/15.

Shapiro, Robert E. Thoughts on the Electoral College. Litigation, Vol. 43, No. 4 (2017). https://www.jstor.org/stable/26402086 (pridobljeno 30. september 2024).

Skau, George H. A Critical Analysis of the Presidential Election System. Presidential Studies Quarterly, Vol. 6, No. 4 (1976). https://www.jstor.org/stable/20556862 (pridobljeno 23. september 2024).

Spering, Howard S. How To Make the Electoral College Constitutionally Representative. American Bar Association, Vol. 54, No. 8 (1968). https://www.jstor.org/stable/25724497 (pridobljeno 29. september 2024).

Starič, Petra. Pravni vidiki volitev predsednika ZDA: diplomska naloga. Ljubljana, Pravna fakulteta, 2005.

The Harvard Law Review Association: Rethinking the Electoral College Debate: The Framers, Federalism, and One Person, One Vote. Harvard Law Review, Vol. 114, No. 8 (2001). https://www.jstor.org/stable/1342519 (pridobljeno 23. september 2024).

[1] Grad, Kaučič, Zagorc: Ustavno pravo (2022), str. 182.

[2] Kaučič: Volitve predsednika Republike Slovenije (2016), str. 131.

[3] Jaklič, Toplak: Ustava Združenih držav Amerike s pojasnili (2005), str. 66-68.

[4] The Harvard Law Review Association: Rethinking the Electoral College Debate: The Framers, Federalism, and One Person, One Vote (2001), str. 2526-2529.

[5] Ibid.

[6] Skau: A Critical Analysis of the Presidential Election System (1976), str. 43.

[7] Historical Background on Electors Appointments Clause.

[8] Codrington III: So Goes the Nation: The Constitution, the Compact, and What the American West Can Tell Us about How We'll Choose the President in 2020 and Beyond (2020), str. 53-55.

[9] Colorado Department of State v. Baca.

[10] Harvard Law Review: Chiafalo v Washington (2020), str. 420-422.

[11] Grad: Šef države v sistemih organizacije državne oblasti (2016), str. 34-37.

[12] Kaučič: Volitve predsednika Republike Slovenije (2016), str. 136-137.

[13] Starič: Pravni vidiki volitev predsednika ZDA (2005), str.16.

[14] DeSilver: U.S. population keeps growing, but House of Representatives is same size as in Taft era (2018).

[15] The Harvard Law Review Association: Rethinking the Electoral College Debate: The Framers, Federalism, and One Person, One Vote (2001), str. 2531-2532. 

[16] NCC: On this day, Bush v. Gore settles 2000 presidential race (2023).

[17] Spering: How To Make the Electoral College Constitutionally Representative (1968), str. 763-765.

[18] Fon: Integral Proportional System: Aligning Electoral Votes More Closely with State Popular Votes (2008), str. 128.

[19] Fon: Integral Proportional System: Aligning Electoral Votes More Closely with State Popular Votes (2008), str. 132-133.

[20] Ibid.

[21] Shapiro: Thoughts on the Electoral College (2017), str. 61.

[22] U-I-32/15

[23] Igličar: Družbene in osebnostne razsežnosti vloge predsednika

republike, str. 117-118.

[24] Kaučič: Volitve predsednika Republike Slovenije (2016), str. 131.