Arbitražni postopek je med večjimi gospodarskimi družbami zaradi svojih določenih značilnosti precej priljubljen. Predvsem ga odlikujejo hitrost reševanja sporov, večja ekspertiza arbitrov in načelo tajnosti. To pa ne pomeni, da za seboj ne bi nosil negativnih konotacij. Kljub alternativni možnosti izognitvi sodiščem, ki med pravniki ne uživajo veliko zaupanja,[1] se pokažejo določene pomanjkljivosti tudi na področju arbitražnega postopka. Namen prispevka pa je prav to - prikazati eventualne prepreke, pojavljajoče se v omenjenem postopku na področju soglasja strank in arbitrov.

Študentsko delo v Sloveniji predstavlja pomembno obliko vključevanja mladih na trg dela, vendar se ob njegovi razširjenosti pojavlja vprašanje ustreznosti pravnega varstva oseb, ki ga opravljajo. Namen prispevka je preučiti razkorak med formalnim namenom študentskega dela kot začasne in občasne oblike dela ter njegovo dejansko uporabo v praksi. Na podlagi analize veljavne pravne ureditve, izbrane sodne prakse in rezultatov spletne ankete med 169 dijaki in študenti je ugotovljeno, da se študentsko delo pogosto opravlja dolgotrajno, v obsegu in pod pogoji, primerljivimi z rednim delovnim razmerjem. Kljub temu študenti ostajajo izven številnih mehanizmov delovnopravnega in socialnega varstva, zaradi česar študentski status vse pogosteje postaja simbol neenakosti in negotovosti na trgu dela.

Članek je razdeljen na teoretični in empirični del. V teoretičnem delu so obravnavani koncept domneve nedolžnosti, vloga medijev pri poročanju o kazenskih postopkih ter njihov vpliv na sodniško odločanje. Čeprav sodniki pri odločanju izhajajo iz načela nepristranskosti, imajo lahko zunanji dejavniki, vključno z oblikovanim javnim mnenjem, določen – predvsem posreden – vpliv na njihovo presojo. V empiričnem delu smo raziskale, kako poročanje o odmevnih kazenskih postopkih vpliva na njihovo dojemanje v laični javnosti. Analiza je zajela tri izbrane odmevne primere ter poročanje o njih v štirih medijskih portalih. Ugotovljene so bile razlike v poročanju med posameznimi fazami kazenskega postopka in različnimi časovnimi obdobji, prav tako pa so se pokazala določena odstopanja glede na medijsko hišo, ki je o posamezni zadevi poročala.

Članek obravnava pravno ureditev nadzora nad neposrednimi tujimi naložbami v EU in Sloveniji. Izhodišče predstavlja Uredba 2019/452, ki vzpostavlja okvir sodelovanja med državami članicami, vendar hkrati ohranja nacionalno pristojnost za vzpostavitev mehanizmov pregleda naložb. Posledično sistem na ravni EU ostaja neenoten, saj ga zaznamujejo omejena harmonizacija, pravna nedoločenost ter široka diskrecija nacionalnih organov, kar vpliva na predvidljivost in enotnost uporabe pravil. V Sloveniji je področje urejeno z Zakonom o spodbujanju tujih investicij, ki pa zaradi pomanjkanja jasnih razlagalnih meril povzroča pravno negotovost in vodi v veliko število preventivnih ali celo nepotrebnih priglasitev naložb. To dodatno obremenjuje upravne postopke in zmanjšuje učinkovitost sistema.

Članek obravnava upravnopravne in civilnopravne vidike izbire članov organov vodenja in nadzora po Direktivi (EU) 2022/2381 o zagotavljanju uravnotežene zastopanosti spolov med direktorji družb, ki kotirajo na borzi (t. i. Women on Boards Directive), v slovenskem pravu. Avtorica preučuje, kateri modeli upravnega nadzora učinkovito zagotavljajo preglednost in nediskriminatornost izbirnih postopkov ter ali lahko civilnopravni mehanizmi nadomestijo njegove pomanjkljivosti. Ugotavlja, da mora nadzor zajemati formalni pregled skladnosti, vsebinsko presojo in poročanje ex post, saj zgolj formalna skladnost za uresničitev enakosti spolov in kvot ne zadošča. Odškodninsko varstvo neizbranih kandidatov je pomembno, vendar ne vpliva na sestavo organov družb, zato sta za doseganje ciljev Direktive potrebna oba mehanizma.

Pravica veta stalnih članic Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov bistveno omejuje učinkovitost sistema kolektivne varnosti. V sodobnih geopolitičnih razmerah namreč pogosto povzroča institucionalno paralizo in preprečuje pravočasno ukrepanje, kar potrjujejo primeri Koreje, Iraka, nekdanje Jugoslavije in Ukrajine. Pri tem ostaja tretji odstavek 27. člena Ustanovne listine, povezan z načelom nemo iudex in re sua, v praksi slabo uporabljen, kar dodatno omejuje tudi uresničevanje odgovornosti zaščititi. Predlagane reforme, vključno s svetovalnim mnenjem Meddržavnega sodišča, kažejo na potrebo po pravni razjasnitvi – brez soglasja stalnih članic pa sistem ostaja ujet v lastne omejitve.