Članek analizira pravni okvir soavtorstva ter razmerja, ki nastanejo med več ustvarjalci pri skupnem delu. Poseben poudarek je namenjen vprašanju, kako se določajo pravice in obveznosti soavtorjev ter kako se te uresničujejo v praksi. Ugotovljeno je, da soavtorstvo pomeni skupno pravico na delu kot celoti, pri čemer posamezni avtorji ne morejo samostojno razpolagati z delom brez soglasja drugih, kar pogosto zahteva pogodbeno ureditev njihovih razmerij.
Članek analizira pravni okvir soavtorstva ter razmerja, ki nastanejo med več ustvarjalci pri skupnem delu. Poseben poudarek je namenjen vprašanju, kako se določajo pravice in obveznosti soavtorjev ter kako se te uresničujejo v praksi. Ugotovljeno je, da soavtorstvo pomeni skupno pravico na delu kot celoti, pri čemer posamezni avtorji ne morejo samostojno razpolagati z delom brez soglasja drugih, kar pogosto zahteva pogodbeno ureditev njihovih razmerij.
Podnebne spremembe predstavljajo enega izmed osrednjih izzivov 21. stoletja, ki odpira vprašanja mednarodne odgovornosti držav, povrnitve razpršene škode in učinkovitosti pravnega varstva. Tradicionalni meddržavni in sodni mehanizmi se pogosto izkažejo za prepočasne, kontradiktorne in neprilagojene reševanju kompleksnih, večstranskih ter tehnično zahtevnih podnebnih sporov. V tem smislu alternativno reševanje sporov, vključno z mediacijo, arbitražo[1] in pogajanji, pridobiva vse večjo veljavo kot prožna, dinamična in strokovno podprta rešitev. Prispevek strnjeno obravnava vlogo alternativnega reševanja podnebnih sporov, tako na meddržavni ravni kot tudi v razmerjih med posamezniki, državami in gospodarskimi družbami, pri čemer kritično presoja razkorak med procesno prožnostjo teh postopkov in nevarnostjo razvodenitve mednarodne odgovornosti držav.
The article is based on a poster presentation given at the 2026 ClimateXLaw Conference. It outlines the question of the legal status of the Northwest Passage, between Canadian internal waters and an international strait. In the light of recent arctic ice shrinkage, it aims to give the reader an outline of applicable legal regimes and their consequences for the protection of Canadian Arctic environment.
V podnebnih tožbah zoper državo in drugih postopkih glede podnebnih sprememb oziroma njihovih učinkov se nadnacionalna oziroma mednarodna sodišča redno sklicujejo na načelo medgeneracijske pravičnosti. Načelo ureja razmerje med različnimi generacijami glede na izrabo planetarnih zmožnosti. Medameriško sodišče ga je primerjalo s preostalimi uveljavljenimi načeli mednarodnega okoljskega prava in ga večkrat uporabilo kot merilo za reševanje konkretnih sporov. Praksa Evropskega sodišča za človekove pravice je, zlasti zaradi procesnih ovir pri odločanju v podnebnih tožbah, zaenkrat manj obširna. Meddržavno sodišče medgeneracijsko pravičnost pojmuje kot pojavno obliko načela pravičnosti v splošnem in ji priznava funkcijo merila za izpeljavo ustreznih rešitev znotraj obstoječega pravnega okvirja.
Članek obravnava vpliv digitalizacije na varnost in zdravje pri delu ter potrebo po prilagoditvi tradicionalnih pristopov novim oblikam dela in tehnološkemu razvoju. Analizirana so tveganja na delovnih mestih belih in modrih ovratnikov, pri čemer so izpostavljena predvsem psihosocialna, ergonomska in zdravstvena tveganja, povezana z uporabo digitalnih tehnologij. Posebna pozornost je namenjena platformnemu in hibridnemu delu ter delu od doma, uporabi pametnih očal, virtualne resničnosti in eksoskeletov ter sodobnim oblikam digitalnega in algoritmičnega nadzora zaposlenih. Članek obravnava tudi pravne in praktične rešitve za zagotavljanje varnega delovnega okolja, vključno s pravico do odklopa, ergonomskimi prilagoditvami, varstvom zasebnosti in vključevanjem delavcev. Ugotovljeno je, da bo nadaljnji razvoj digitalizacije zahteval nenehno prilagajanje pravnega okvira novim tveganjem in oblikam dela.
V članku je obravnavana uporabnost restorativnih praks pri omejevanju ter preprečevanju nadaljnjega medvrstniškega spletnega nasilja. Analiza je osredotočena zlasti na primere, ko storilec in žrtev obiskujeta isti vzgojno-izobraževalni zavod, saj ti pogosto prevzamejo pristojnost za reševanje te oblike nasilja. Spletno medvrstniško nasilje v vzgojnih načrtih ni ustrezno naslovljeno, postopki restorativnih praks pa večinoma niso jasno opredeljeni za učinkovito uporabo v praksi. V članku so predstavljeni različni pristopi k preprečevanju spletnega nasilja med mladimi ter učinki sistematične vpeljave restorativnih praks, vključno s pozitivnimi spremembami, ki bi jih takšen pristop lahko prinesel v vzgojno-izobraževalne zavode.
Arbitražni postopek je med večjimi gospodarskimi družbami zaradi svojih določenih značilnosti precej priljubljen. Predvsem ga odlikujejo hitrost reševanja sporov, večja ekspertiza arbitrov in načelo tajnosti. To pa ne pomeni, da za seboj ne bi nosil negativnih konotacij. Kljub alternativni možnosti izognitvi sodiščem, ki med pravniki ne uživajo veliko zaupanja,[1] se pokažejo določene pomanjkljivosti tudi na področju arbitražnega postopka. Namen prispevka pa je prav to - prikazati eventualne prepreke, pojavljajoče se v omenjenem postopku na področju soglasja strank in arbitrov.
Študentsko delo v Sloveniji predstavlja pomembno obliko vključevanja mladih na trg dela, vendar se ob njegovi razširjenosti pojavlja vprašanje ustreznosti pravnega varstva oseb, ki ga opravljajo. Namen prispevka je preučiti razkorak med formalnim namenom študentskega dela kot začasne in občasne oblike dela ter njegovo dejansko uporabo v praksi. Na podlagi analize veljavne pravne ureditve, izbrane sodne prakse in rezultatov spletne ankete med 169 dijaki in študenti je ugotovljeno, da se študentsko delo pogosto opravlja dolgotrajno, v obsegu in pod pogoji, primerljivimi z rednim delovnim razmerjem. Kljub temu študenti ostajajo izven številnih mehanizmov delovnopravnega in socialnega varstva, zaradi česar študentski status vse pogosteje postaja simbol neenakosti in negotovosti na trgu dela.