V tem članku želim kratko predstaviti idejo kraljevih dveh teles. Gre za izrazito širok in razdelan koncept, ki v soji preprosti formulaciji obsega pravno teorijo, politično filozofijo, teologijo vladarstva, kot tudi zelo konkretne pravne institute. Članek predstavi, kako je srednjeveška misel utemeljila vladavino, kako so pojmovali dedovanje oblasti in kako voljenje kralja ter mnogo drugega. Namen tega članka je zlasti prikazati neustreznost poenostavljene predstave o »nazadnjaškem« oz. »temačnem« srednjem veku, kjer naj bi razmerja bila nič več kot podrejenost in častihlepje. Prav nasprotno – naši predniki so imeli izjemno dovršene institucije oblasti in zavidljivo napredno teorijo države. Namesto zatona zahodne civilizacije lahko v z zvezi s konceptom kraljevih dveh teles vidimo bogato kontinuiteto z rimskim pravom in legitimno zaključimo, da ni šlo zgolj za vulgarizacijo le-tega, pač pa v mnogih primerih za nadgradnjo.

Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov (GDPR) zagotavlja varstvo osebnih podatkov izključno fizičnim osebam, podatki, ki se navezujejo na pravne osebe pa varstva uredbe ne uživajo. Takšna ureditev odpira vprašanje, ali obstoječi pravni okvir zadostno varuje legitimne interese pravnih oseb, zlasti pri varovanju poslovno občutljivih informacij. Čeprav pravi red že pozna institute, kot so poslovna skrivnost, nedotakljivost poslovnih prostorov in pravica do ugleda in dobrega imena, pa ti instuti ne tvorijo enotnega in harmoniziranega pravnega okvirja varstva neosebnih podatkov na način, kot je ta zagotovljen varstvu osebnih podatkov, četudi bi bla takšna ureditev, po vzoru ureditve v GDPR na ravni Evropske unije smotrna, saj bi zagotovila učinkovitejše varstvo neosebnih podatkov pravnih oseb.

Zakon o lastniški zadrugi delavcev (ZLZD) v slovenski pravni red vpeljuje lastniško zadrugo delavcev kot posebno zadružno pravno osebo, katere izključni namen je pridobivanje, upravljanje in razpolaganje s kapitalsko naložbo v matični družbi v imenu delavcev. ZLZD vzpostavlja sistemski okvir za prehod podjetij v delavsko lastništvo preko financiranja odkupa z dolgom, kapitalskih računov in mehanizma prenosa, ki naj bi omejil likvidnostna tveganja podjetij. Članek predstavi ključne institute zakona, ki jih poveže z ugotovitvami raziskave o lastništvu zaposlenih v Sloveniji ter pokaže, da je slovenski zadružni ESOP model prvi resnejši poskus trajnejše ureditve delavskega solastništva v slovenskem prostoru.

Slovenija od leta 2003 ne izvaja vojaškega nabora, zato se ugovor vesti vojaški dolžnosti zdi pravno brezpredmeten. A prav okoliščine, v katerih bi lahko znova postal praktično relevanten (tj. v vojnem stanju) sovpadajo z razmerami, v katerih 16. člen Ustave dopušča začasno omejitev ali celo razveljavitev ustavnih pravic. Ali bi bila pravica do ugovora vesti prav tedaj, ko bi jo posamezniki najbolj potrebovali, dejansko ogrožena? Prispevek to vprašanje razišče skozi razmerje med 41. členom (svoboda vesti), 46. členom (splošna pravica do ugovora vesti) in drugim odstavkom 123. člena (njena konkretizacija za obrambo države) ter zakonsko ureditvijo ponovne uvedbe nabora ob grožnji vojne.

V četrtek, 11. junija 2026, je na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani v so-organizaciji Inštituta za mednarodno pravo in mednarodne odnose in Društva za mednarodno pravo za Slovenijo gostovala dr. Alye do Vale Alves z Univerze v Adelaidi. Gostujoča predavateljica je predstavila izsledke svojega raziskovalnega dela na področju varstva kulturnih dobrin, zlasti pa mednarodnopravne vidike odzivanja na prisvajanje kulturnih dobrin staroselskih ljudstev.

Onesnaženost zraka ostaja en izmed resnejših okoljskih in javnozdravstvenih izzivov Evrope, čeprav v javnih razpravah pogosto ne prejema pozornosti, ki bi ustrezala njenim posledicam. Članek zato obravnava razvoj pravnega okvira EU na področju kakovosti zraka s poudarkom na postopni krepitvi pravic posameznikov. Analizira zakonodajni razvoj od Direktive 2008/50/ES do nove Direktive 2024/2881/EU in vlogo sodne prakse Sodišča EU pri zagotavljanju učinkovitega spoštovanja okoljskih standardov ter določanju obsega pravnega varstva posameznikov pri uveljavljanju obveznosti držav članic glede kakovosti zraka. Avtor v članku ugotavlja, da so se upravičenja posameznika v zvezi s kakovostjo zraka razvijala preko medsebojnega dopolnjevanja zakonodaje EU in sodb Sodišča.

Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadnjih dveh desetletjih razvilo obsežno sodno prakso na področju evtanazije in pomoči pri samomoru. Iz nje izhaja, da pravica do smrti kot diametralno nasprotje pravici do življenja iz 2. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah ne obstaja. Sodišče je vprašanje končanja življenja umestilo v okvir pravice do zasebnega življenja iz 8. člena EKČP, pri čemer državam priznava široko polje proste presoje pri urejanju tega področja. Vendar pa morajo države, ki evtanazijo ali pomoč pri samomoru dopuščajo, vzpostaviti primerne in zadostne varovalke za preprečevanje zlorab, kar predstavlja njihovo pozitivno obveznost v okviru 2. člena EKČP.

S prvim majem 2026 odhaja v pokoj Franz Boschitz – edini dvojezični sodnik na avstrijskem Koroškem. Nasledil ga bo – nihče. Skladno z zakonodajo je bil objavljen razpis za novega dvojezičnega sodnika, a nanj se ni nihče niti prijavil. Poleg očitne škode, ki jo s tem trpe naši čezkaravanški bratje, je tu zelo jasno viden problem, ki se ga moramo zavedati pravniki. Koroški Slovenci imajo po 3. točki 7. člena Avstrijske državne pogodbe pravico do uporabe slovenščine kot uradnega jezika, kar vključuje njegovo uporabo v sodnih postopkih in s tem tudi pravico, da je na avstrijska sodišča imenovana vsaj ena oseba, ki zna govoriti slovensko. Omenjena pravica pa je vedno temeljila na tihi predpostavki…