Članek analizira konklave, specifičen postopek izbire suverena mestne države Vatikan, z vidika sodobnega volilnega prava. Avtor raziskuje, ali so v tem tradicionalnem procesu prisotna temeljna demokratična načela, kot so splošna in enaka volilna pravica, svoboda in tajnost glasovanja ter periodičnost volitev. Članek ugotavlja, da se v konklavu ne zrcalijo vsa nesporna načela sodobnega volilnega prava, saj aktivna volilna pravica ni vezana na državljanstvo, temveč na elitni krog kardinalov elektorjev, kar izključuje splošnost volilne pravice. Prav tako zaradi dosmrtnega mandata papeža ni mogoče govoriti o periodičnosti volitev, ki je značilna za sodobne volilne sisteme. Kritična analiza tako razkriva, da konklave predstavlja specifičen ustavnopravni unikum, kjer teološki temelji in monarhična tradicija oblikujejo avtonomen sistem, ki legitimnost oblasti namesto v klasičnih demokratičnih procesih išče v božjepravni tradiciji.

Naravna meja je izvedeni politični koncept, ki teoretsko sloni pretežno na geografskem determinizmu. Nekoliko podrobnejša analiza na primeru rečnih meja razkrije konceptualne nedoslednosti fenomena, izvirajoče iz naravoslovno dokaj vprašljive premise segmentacije zemeljskega površja, predvsem pa nekritično aplicirane v družbeni prostor. Države v svojih medsebojnih odnosih posledično niso pristale na doktrine rečnih kot naravnih meja v svoji primarni, determinativni obliki, kar najjasneje odkazuje mednarodno običajno pravo. Tako pri urejanju vprašanja delineacije na rečnem pasu, kakor tudi ob lateralnem gibanju reke, se ideja inherentne naravnosti v praksi vse bolj umika relevantnim družbenopolitičnim potrebam, kot so optimalna gospodarska izraba prostora, stabilnost pravnega statusa ozemlja ter težnja po ohranitvi zadovoljivih meddržavnih odnosov.

Javna naročila predstavljajo pomembno vlogo pri oskrbi in nadgrajevanju javnega življenja. Zato ni odveč pričakovati hudo konkurenco in boj med posameznimi ponudniki, ki bodo želeli z različnimi preferencami pridobiti sredstva v zameno za opravljeno javno naročilo. Izbor v postopku oddaje javnih naročil je vsekakor težka odločitev, sploh ko pomislimo, da ravno javni naročniki nosijo operativno tveganje v izvedbi le-teh. Posledično se zahteva dovoljšna skrbnost pri izboru, kjer se upoštevajo različna načela, ki jih predvideva Zakon o javnem naročanju (v nadaljevanju: ZJN-3). Koga sprejeti za svojega pogodbenega partnerja v sklopu oddaje javnih naročil in kateri kriteriji naj bodo pri tem upoštevani, je vsebina, ki jo razkriva omenjeni članek.

Dvajseti Dnevi evropskega prava so ponudili strnjen vpogled v najnovejša dogajanja na ključnih področjih prava EU. Predavatelji so izpostavili izzive konkurenčnega in davčnega prava, razpravljali o razvoju državljanstva EU ter prikazali aktualne okoljevarstvene usmeritve v evropskih politikah. Poleg tega je okrogla miza o širitvi EU na Balkan osvetlila politične in gospodarske dejavnike približevanja regije k Uniji. Poročilo je za Revijo Pamfil pripravil glavni organizator dogodka, doc. dr. Saša Sever.

Medvrstniško nasilje je pereč družbeni problem, ki ne zaznamuje le žrtev, ampak tudi storilce in celotno skupnost. Družba se prepogosto osredotoča le na žrtve medvrstniškega nasilja, povzročitelje pa zanemarja. Dejanja povzročiteljev namreč pogosto izvirajo iz kompleksnih psiholoških, socialnih ali družinskih okoliščin. Cilj tega prispevka je ugotoviti, zakaj se mladostniki zatekajo k medvrstniškemu nasilju, v kakšnem okolju takšni mladostniki odraščajo in kako z njimi ravnati. Ena izmed glavnih ugotovitev je, da večina povzročiteljev izhaja iz družin, kjer je nasilje del vsakdana in je takšen način odnosov zanje povsem normalen, saj se na drugačen način ne znajo izražati, nasilje predstavlja njihov način izražanja nestrinjanja z nečim.

Ob vse pogostejšem uvozu tujih delavcev in njihovem zaposlovanju prek agencij, prispevek obravnava agencijsko delo kot obliko nestandardne zaposlitve. Osredotoča se na pomanjkljivosti slovenske zakonodaje in izzive, s katerimi se agencijski delavci soočajo v praksi. Zaradi tristranega delovnega razmerja med delavcem, agencijo in uporabnikom, so pogosto v šibkejšem položaju, zato je ustrezna pravna zaščita ključna. Čeprav je slovenska ureditev na določenih področjih napredna, dopušča izigravanje. Pojavlja se prikrito agencijsko delo: agencije, ki se ukvarjajo izključno s posredovanjem delavcev, se predstavljajo kot podizvajalci storitev, s čimer obidejo delovnopravne obveznosti. Gre za de facto agencije, ki predstavljajo resno anomalijo na (slovenskem) trgu dela.

Članek obravnava doktrino polja proste presoje (angl. margin of appreciation, MoA) kot eno najvplivnejših in hkrati najbolj izmuzljivih konceptov sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Analizira se, kateri dejavniki vplivajo na širino diskrecije, ki jo Sodišče priznava posameznim državam, ter kako različni pravni in empirični pristopi prispevajo k razumevanju te doktrine. Članek hkrati opozori na praktične in metodološke izzive, povezane z avtomatizacijo pravnega sklepanja, kot so jezikovne razlike, izrazoslovna raznolikost in strukturalna nekonsistentnost sodb. Zaključno se utemeljuje, da računalniške metode ne nadomeščajo pravne analize, temveč ponujajo močno dopolnilo, ki zahteva interdisciplinarni pristop in zavedanje o pravni kompleksnosti.

Članek, oblikovan kot eksperimentalna študija, obravnava vpliv sodnih precedensov na odločanje slovenskih sodnikov, kljub temu da slovenski pravni sistem pripada kontinentalni pravni tradiciji, kjer naj bi ključno vlogo igrala ustaljena sodna praksa. V teoretičnem delu primerjamo oba sistema, izpostavimo njihove razlike in razpravljamo o vlogi načelnih pravnih mnenj Vrhovnega sodišča. Eksperimentalni del temelji na anketi med sodniki, ki so bili postavljeni pred kazenskopravni in civilnopravni primer. Rezultati kažejo, da ena sama sodba redko vpliva na odločitev sodnika, večina anketiranih pa vendarle priznava obstoj precedensov v slovenskem pravu. Ugotovitve nakazujejo, da sodniki prakso višjih sodišč razumejo kot pomembno orientacijo, ki povečuje enotnost odločanja in pravno varnost, a hkrati ne dosega stroge zavezujočnosti, značilne za common law sisteme.