Pojav medvrstniškega nasilja ni zgolj del odraščanja, temveč družben problem, ki ima za žrtve nasilja dolgotrajne negativne psihosomatske in psihosocialne posledice. Na izpostavljenost medvrstniškemu nasilju ne vplivajo le individualne psihološke značilnosti mladostnika, ampak se v vlogi žrtve večkrat znajdejo osebe, ki pripadajo ranlivejšim družbenim skupinam. Zaradi neravnovesja moči med povzročiteljem in žrtvijo, se žrtev z nasiljem ne more soočiti sama zato je nujen odziv odraslih. Ker medvrstniškega nasilja največkrat prihaja v vzgojno-izobraževalnih zavodih, je pomembno, da imajo ti vzpostavljene protokole za obravnavo nasilnih dogodkov, vodstvo in zaposleni pa jasno izražajo ničelno toleranco do nasilja. Pri obravnavi medvrstniškega nasilja najučinkovitejši sistemski pristopi.

Članek obravnava medvrstniško nasilje z dveh ključnih vidikov: preprečevanje nasilja in modeli za obravnavo le tega. V prvem delu so predstavljeni preventivni ukrepi, ki vključujejo mediacijo, izobraževanje učiteljev, delo s starši in oblikovanje vključujoče šolske kulture. Poudarek je na celostnem pristopu, ki spodbuja empatijo, odgovornost in nenasilno vedenje. Drugi del članka se osredotoča na modele obravnave nasilja, ki temeljijo na restorativnih pristopih in temeljijo na pravilnikih in protokolih izobraževalnih institucij. Predstavljene so različne strategije, kot so sodelovanje z zunanjimi strokovnjaki, sistematična analiza stanja in uporaba prilagodljivih intervencij. Članek kritično ocenjuje politiko ničelne tolerance, ki pogosto vodi v izključevanje in stigmatizacijo, ter predlaga bolj trajnostne rešitve, ki vključujejo vse vpletene deležnike – učitelje, učence, starše in širšo skupnost.

Medvrstniško nasilje je pereč družbeni problem, ki ne zaznamuje le žrtev, ampak tudi storilce in celotno skupnost. Družba se prepogosto osredotoča le na žrtve medvrstniškega nasilja, povzročitelje pa zanemarja. Dejanja povzročiteljev namreč pogosto izvirajo iz kompleksnih psiholoških, socialnih ali družinskih okoliščin. Cilj tega prispevka je ugotoviti, zakaj se mladostniki zatekajo k medvrstniškemu nasilju, v kakšnem okolju takšni mladostniki odraščajo in kako z njimi ravnati. Ena izmed glavnih ugotovitev je, da večina povzročiteljev izhaja iz družin, kjer je nasilje del vsakdana in je takšen način odnosov zanje povsem normalen, saj se na drugačen način ne znajo izražati, nasilje predstavlja njihov način izražanja nestrinjanja z nečim.

Ob vse pogostejšem uvozu tujih delavcev in njihovem zaposlovanju prek agencij, prispevek obravnava agencijsko delo kot obliko nestandardne zaposlitve. Osredotoča se na pomanjkljivosti slovenske zakonodaje in izzive, s katerimi se agencijski delavci soočajo v praksi. Zaradi tristranega delovnega razmerja med delavcem, agencijo in uporabnikom, so pogosto v šibkejšem položaju, zato je ustrezna pravna zaščita ključna. Čeprav je slovenska ureditev na določenih področjih napredna, dopušča izigravanje. Pojavlja se prikrito agencijsko delo: agencije, ki se ukvarjajo izključno s posredovanjem delavcev, se predstavljajo kot podizvajalci storitev, s čimer obidejo delovnopravne obveznosti. Gre za de facto agencije, ki predstavljajo resno anomalijo na (slovenskem) trgu dela.

Simboli igrajo ključno vlogo pri utrjevanju pravnega reda, saj izražajo avtoriteto, pravičnost in kontinuiteto pravosodja. Roka z mečem simbolizira sodno oblast, pravno varstvo ter privilegije, povezane s tržnimi dnevi in sejmi. Njena izobešanja na mestnih pročeljih in med javnimi slovesnostmi potrjujejo avtoriteto prava, zagotavljajo varnost trgovanja in spoštovanje pravnih pravil. Proučevanje teh pravosodnih simbolov omogoča razumevanje evolucije sodnih sistemov, pravne zavesti in družbenih vrednot ter osvetljuje pomen roke pravice v slovenskem in širšem evropskem kontekstu.

Članek obravnava doktrino polja proste presoje (angl. margin of appreciation, MoA) kot eno najvplivnejših in hkrati najbolj izmuzljivih konceptov sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Analizira se, kateri dejavniki vplivajo na širino diskrecije, ki jo Sodišče priznava posameznim državam, ter kako različni pravni in empirični pristopi prispevajo k razumevanju te doktrine. Članek hkrati opozori na praktične in metodološke izzive, povezane z avtomatizacijo pravnega sklepanja, kot so jezikovne razlike, izrazoslovna raznolikost in strukturalna nekonsistentnost sodb. Zaključno se utemeljuje, da računalniške metode ne nadomeščajo pravne analize, temveč ponujajo močno dopolnilo, ki zahteva interdisciplinarni pristop in zavedanje o pravni kompleksnosti.

Članek, oblikovan kot eksperimentalna študija, obravnava vpliv sodnih precedensov na odločanje slovenskih sodnikov, kljub temu da slovenski pravni sistem pripada kontinentalni pravni tradiciji, kjer naj bi ključno vlogo igrala ustaljena sodna praksa. V teoretičnem delu primerjamo oba sistema, izpostavimo njihove razlike in razpravljamo o vlogi načelnih pravnih mnenj Vrhovnega sodišča. Eksperimentalni del temelji na anketi med sodniki, ki so bili postavljeni pred kazenskopravni in civilnopravni primer. Rezultati kažejo, da ena sama sodba redko vpliva na odločitev sodnika, večina anketiranih pa vendarle priznava obstoj precedensov v slovenskem pravu. Ugotovitve nakazujejo, da sodniki prakso višjih sodišč razumejo kot pomembno orientacijo, ki povečuje enotnost odločanja in pravno varnost, a hkrati ne dosega stroge zavezujočnosti, značilne za common law sisteme.

Raziskava preučuje vpliv medijskega poročanja na kazenski postopek v slovenskem in ameriškem pravnem sistemu, pri čemer analizira medijsko pokritost primerov Milko Novič in Casey Anthony ter njen vpliv na sodne postopke. Ugotovitve kažejo, da so postopki je v anglosaških sistemih zaradi porotnega sojenja bolj občutljivi na medijski pritisk. Ukrepi, kot so sprememba kraja sojenja in izolacija porote, prispevajo k zagotavljanju poštenega sojenja. Kljub temu tehnološki razvoj otežuje omejevanje vplivov medijev. Ravnovesje med svobodo medijev in pravicami obdolženca ostaja ključna pravna dilema.