Medvrstniško nasilje je pereč družbeni problem, ki ne zaznamuje le žrtev, ampak tudi storilce in celotno skupnost. Družba se prepogosto osredotoča le na žrtve medvrstniškega nasilja, povzročitelje pa zanemarja. Dejanja povzročiteljev namreč pogosto izvirajo iz kompleksnih psiholoških, socialnih ali družinskih okoliščin. Cilj tega prispevka je ugotoviti, zakaj se mladostniki zatekajo k medvrstniškemu nasilju, v kakšnem okolju takšni mladostniki odraščajo in kako z njimi ravnati. Ena izmed glavnih ugotovitev je, da večina povzročiteljev izhaja iz družin, kjer je nasilje del vsakdana in je takšen način odnosov zanje povsem normalen, saj se na drugačen način ne znajo izražati, nasilje predstavlja njihov način izražanja nestrinjanja z nečim.

Ob vse pogostejšem uvozu tujih delavcev in njihovem zaposlovanju prek agencij, prispevek obravnava agencijsko delo kot obliko nestandardne zaposlitve. Osredotoča se na pomanjkljivosti slovenske zakonodaje in izzive, s katerimi se agencijski delavci soočajo v praksi. Zaradi tristranega delovnega razmerja med delavcem, agencijo in uporabnikom, so pogosto v šibkejšem položaju, zato je ustrezna pravna zaščita ključna. Čeprav je slovenska ureditev na določenih področjih napredna, dopušča izigravanje. Pojavlja se prikrito agencijsko delo: agencije, ki se ukvarjajo izključno s posredovanjem delavcev, se predstavljajo kot podizvajalci storitev, s čimer obidejo delovnopravne obveznosti. Gre za de facto agencije, ki predstavljajo resno anomalijo na (slovenskem) trgu dela.

Članek obravnava doktrino polja proste presoje (angl. margin of appreciation, MoA) kot eno najvplivnejših in hkrati najbolj izmuzljivih konceptov sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Analizira se, kateri dejavniki vplivajo na širino diskrecije, ki jo Sodišče priznava posameznim državam, ter kako različni pravni in empirični pristopi prispevajo k razumevanju te doktrine. Članek hkrati opozori na praktične in metodološke izzive, povezane z avtomatizacijo pravnega sklepanja, kot so jezikovne razlike, izrazoslovna raznolikost in strukturalna nekonsistentnost sodb. Zaključno se utemeljuje, da računalniške metode ne nadomeščajo pravne analize, temveč ponujajo močno dopolnilo, ki zahteva interdisciplinarni pristop in zavedanje o pravni kompleksnosti.

Članek, oblikovan kot eksperimentalna študija, obravnava vpliv sodnih precedensov na odločanje slovenskih sodnikov, kljub temu da slovenski pravni sistem pripada kontinentalni pravni tradiciji, kjer naj bi ključno vlogo igrala ustaljena sodna praksa. V teoretičnem delu primerjamo oba sistema, izpostavimo njihove razlike in razpravljamo o vlogi načelnih pravnih mnenj Vrhovnega sodišča. Eksperimentalni del temelji na anketi med sodniki, ki so bili postavljeni pred kazenskopravni in civilnopravni primer. Rezultati kažejo, da ena sama sodba redko vpliva na odločitev sodnika, večina anketiranih pa vendarle priznava obstoj precedensov v slovenskem pravu. Ugotovitve nakazujejo, da sodniki prakso višjih sodišč razumejo kot pomembno orientacijo, ki povečuje enotnost odločanja in pravno varnost, a hkrati ne dosega stroge zavezujočnosti, značilne za common law sisteme.

Raziskava preučuje vpliv medijskega poročanja na kazenski postopek v slovenskem in ameriškem pravnem sistemu, pri čemer analizira medijsko pokritost primerov Milko Novič in Casey Anthony ter njen vpliv na sodne postopke. Ugotovitve kažejo, da so postopki je v anglosaških sistemih zaradi porotnega sojenja bolj občutljivi na medijski pritisk. Ukrepi, kot so sprememba kraja sojenja in izolacija porote, prispevajo k zagotavljanju poštenega sojenja. Kljub temu tehnološki razvoj otežuje omejevanje vplivov medijev. Ravnovesje med svobodo medijev in pravicami obdolženca ostaja ključna pravna dilema.

»Jury nullification« označuje pojav, ko porota kljub dokazani krivdi obtoženca zavrne obsodbo, ker se ne strinja z moralnostjo samega zakona. Ta možnost odpira ključna vprašanja o razmerju med pravom, pravičnostjo in demokratično močjo laikov v sodnih postopkih. Postavlja nas v dilemo koliko daleč pri sojenju lahko seže človeški čut za pravičnost preden se spremeni v golo samovoljo, ter ali ta predstavlja varovalko pravičnosti ali le grožnjo pravni državi.

Kdo točno so nosilci ustavnih pravic? S tem vprašanjem se ne soočimo prav pogosto, saj se odgovor zdi na prvi pogled očiten – vsi. Ustava jasno pove, da pravice podeljuje »vsakomur«. A natančno razumevanje kaj vse zajema ta besedica »vsakdo« je lahko bolj zapleteno in bolj odločilno kot se morda zdi. V prispevku bomo raziskali nekaj možnih odgovorov na vprašanje »kdo je vsakdo?«, ter obdelali dileme, ki se tu lahko pojavijo; od pravic pravnih oseb, pa vse do pravic mrtvih in še ne rojenih. Gre za temo, kjer povsem pozitivnopravna ureditev trči v kar najgloblja vprašanja filozofije, etike in morale. Vsaka še najmanjša napaka pa ima lahko daljnosežne posledice za pravni red in za dostojanstvo slehernega človeka.