Medvrstniško nasilje
Prispevek predstavlja skrajšano verzijo in uvod v znanstveni prispevek Ženevskega zbornika, ki ga je avtorica pripravila v okviru projekta Prav(n)a odkritja.
Anja Ravnihar*
Izvleček: Medvrstniško nasilje je pereč družbeni problem, ki ne zaznamuje le žrtev, ampak tudi storilce in celotno skupnost. Družba se prepogosto osredotoča le na žrtve medvrstniškega nasilja, povzročitelje pa zanemarja. Dejanja povzročiteljev namreč pogosto izvirajo iz kompleksnih psiholoških, socialnih ali družinskih okoliščin. Cilj tega prispevka je ugotoviti, zakaj se mladostniki zatekajo k medvrstniškemu nasilju, v kakšnem okolju takšni mladostniki odraščajo in kako z njimi ravnati. Ena izmed glavnih ugotovitev je, da večina povzročiteljev izhaja iz družin, kjer je nasilje del vsakdana in je takšen način odnosov zanje povsem normalen, saj se na drugačen način ne znajo izražati, nasilje predstavlja njihov način izražanja nestrinjanja z nečim.
Oznake: medvrstniško nasilje, vzroki za medvrstniško nasilje, povzročitelji medvrstniškega nasilja
1. UVODNO O MEDVRSTNIŠKEM NASILJU
Za medvrstniško nasilje gre, po Olweousu, kadar eden ali več vrstnikov dalj časa ali večkrat izvaja negativne akcije proti drugemu učencu. Ena izmed temeljnih značilnosti pojava je neravnovesje moči med povzročiteljem nasilja in žrtvijo.[1]
Medvrstniško nasilje predstavlja enega izmed najresnejših izzivov sodobnega šolskega in družbenega okolja. Ob tem se največkrat govori o žrtvah, njihovem trpljenju in posledicah, ki jih doživljajo. Storilci pa ostajajo v senci, pogosto obravnavani le kot povzročitelji škode, redkeje pa kot posamezniki, katerih vedenje ima svoj izvor v širših socialnih, psiholoških ali družinskih dejavnikih. Razumevanje storilcev je ključno, če želimo učinkovito preprečevati in obravnavati nasilje med mladimi. Pomembno je, da se zavedamo, kdo sploh so povzročitelji - mladostniki, ki dlje časa izvajajo nasilje nad vrstnikom in zlorabljajo svojo fizično, psihično, spolno ali materialno premoč.[2] V kakšnem okolju odraščajo, kaj jih žene k nasilnemu vedenju, kakšne so njihove življenjske okoliščine in kako lahko družba nanje vpliva? Namen tega raziskovalnega dela je poiskati odgovore na ta vprašanja, saj k reševanju problema lahko pripomoremo le, če razumemo tako žrtve kot povzročitelje. Le celostno razumevanje obojih vodi v učinkovitejše preventivne in kurativne ukrepe.
2. OBLIKE MEDVRSTNIŠKEGA NASILJA
S pojavom medvrstniškega nasilja smo se srečali vsi, vendar iz različnih zornih kotov – s perspektive žrtve, povzročitelja nasilja ali opazovalca. Pri medvrstniškem nasilju gre za poseg v osebno integriteto žrtve, nespoštovanje in kršenje človekovih pravic in svoboščin. Takšno nasilje povzroča dolgoročno škodo na posameznikovemu razvoju, saj mu onemogoča kvalitetno odraščanje.[3]
Medvrstniško nasilje najpogosteje povezujemo s fizičnim nasiljem, vendar to ni edina oblika. Med tradicionalne oblike sodijo še verbalno, psihično spolno in materialno nasilje ter izolacija. Tem oblikam pa se z razvojem tehnologije in množično uporabo mobilnih telefonov in družbenih omrežij pridružuje tudi kibernetsko ali spletno nasilje.[4]
Fizično nasilje je zloraba fizične moči, večinoma se začne s psihičnim nasiljem. Fizično nasilje je povezano z udarci, odrivanjem, neželenim dotikanjem, omejevanjem gibanja ipd., psihično pa z žaljenjem, poniževanjem, obrekovanjem, ignoriranjem itd. Kombinacija obojega žrtev poniža, kar vpliva na njeno samozavest in samopodobo. Spletno nasilje predstavlja posebno grožnjo, saj ga je skoraj nemogoče preprečiti. Pogosta so žaljiva sporočila, elektronsko nadlegovanje ali izsiljevanje. Težavo predstavlja tudi obseg občinstva, saj se sporočila in slike širijo neverjetno hitro.[5]
3. DEJAVNIKI MEDVRSTNIŠKEGA NASILJA
Najpogostejši vzrok za nasilje je priučen vzorec – mladostnik se je naučil, da se z nasiljem rešuje probleme in na tak način vzpostavi položaj močnejšega v skupini. Pogosto so povzročitelji sami žrtve nasilja v družini. [6] Izhajajo iz družin z avtoritarno vzgojo, za katero je značilno prepričanje staršev, da morajo otroci slediti njihovim navodilom, če ne, temu sledi kazen. Gre za kaznovalno usmerjeno vzgojo, starši pogosto uporabljajo psihično ali fizično nasilje. Tudi v slovenski raziskavi, ki jo je izvedla M. Pušnik, so povzročitelji nasilja starše ocenili kot stroge osebe, ki jih pogosto kaznujejo in so z njimi slabše povezani. Svojo družino doživljajo kot manj toplo, čutijo pomanjkanje povezanosti in menijo, da se na starše ne morejo zanesti. Tipičen povzročitelj nasilja torej prihaja iz družine, za katero so značilni nenehni konflikti in oslabljeno nadzorstvo staršev.[7] Najpogostejši dejavniki tveganja so odsotnost čustvene podpore staršev, slabi odnosi v družini, zatekanje staršev k različnim omamnim substancam, neustrezni vzgojni pristopi, posmehljivi vrstniki, družba vrstnikov, ki goji tvegano vedenje in neustrezen odnos strokovnjakov v ustanovah.[8]
Erjavec je v raziskovanju medvrstniškega nasilja iz perspektive mladostnikov, ki izvajajo nasilje, ugotovila, da z izvajanjem nasilja mladostniki varujejo sami sebe, da ne bi sami postali žrtev. Še en pogost razlog so predsodki npr. zaželen videz, način oblačenja, telesna teža… Vzrok za fizično in psihično nasilje je tudi pomanjkanje sočustvovanja z drugimi. Izvajalci nasilja so pogosto zelo socialno-kognitivno sposobni, vendar to uporabljajo za manipulacijo drugih.[9]
Kljub temu se mora tudi šola zavedati, da so njene značilnosti dejavniki tveganja za medvrstniško nasilje npr. nejasna šolska pravila, slaba klima v šoli, neuspešnost, preobremenjenost, nepravičnost in avtoritarnost učiteljev, ravnateljevo nezastopanje načela ničelne tolerance do nasilja in učiteljevo ignoriranje nasilnih dogodkov. Na te dejavnike šola lahko vpliva in na tak način zmanjšuje pojavnost medvrstniškega nasilja.[10]
3.1. TEORIJE ODKLONSKOSTI
K razumevanju dejavnikov medvrstniškega nasilja prispevajo tudi teorije odklonskosti. Poznamo več teorij odklonskosti – biološke, psihološke, sociološke. Biološke in psihološke iščejo vzroke za odklonsko vedenje v posamezniku, v njegovem telesnem ali duševnem primanjkljaju, sociološke pa izven posameznika, torej v kulturi, družbeni strukturi in interakciji posameznika s širšo družbeno skupino.[11]
BIOLOŠKE TEORIJE
Biološke teorije kot razloge za odklonsko vedenje navajajo slabo prehrano, pomanjkanje vitaminov ter genski zapis. Nasilno vedenje je lahko tudi posledica nepravilnega delovanja možganov ali fizičnih možganskih poškodb ali pa tudi posledica izpostavitve ploda drogam in alkoholu. Še en biološki vzrok je tudi kajenje med nosečnostjo, saj je s tem plod izpostavljen ogljikovemu monoksidu in drugim nevrotoksinom, ki motijo razvoj možganov in negativno vplivajo na IQ ter kognitivne funkcije ploda.[12]
PSIHOLOŠKE TEORIJE
Psihološki vidiki agresivnega vedenja so pogosto rezultat potrebe posameznikov po moči, dominantnosti in nadzoru nad drugimi. Nasilnost v tem primeru izvira iz pomanjkanja ljubezni v otroštvu ali pa je posledica vzgoje, ki je otroku vcepila neko sovražnost do okolja. Primeri hladnih družinskih odnosov znatno povečajo tveganje za kasnejši razvoj agresivnega vedenja. Pomemben je tudi vzgojni stil, saj pri permisivni vzgoji otroku meje niso jasno postavljene, tak način vzgoje tudi ne regulira agresivnega vedenja otroka do svojih vrstnikov. Po drugi strani pa avtoritarna vzgoja otroke uči, kaj vse lahko dosežejo z agresijo. Delno na razvoj nasilnega vedenja vpliva tudi temperament otroka. Osebne značilnosti otrok, po tej teoriji, so jeza, družabnost, asertivnost, nizka konvencionalnost, agresivnost, anksioznost, nizka samokontrola in samospoštovanje, impulzivnost, negativen odnos do avtoritete, iskanje pozornosti in nizka empatija. Psihološke teorije poudarjajo pomen izoblikovanja osebnih značilnosti v otroštvu ter občutka čustvene varnosti in ljubezni.[13]
SOCIOLOŠKE TEORIJE
Sociološke teorije vzroke za nasilno vedenje iščejo v razmerju posameznika do okolja, odnosom do okolja in drugih ljudi ter v celotnem družbenem sistemu. Odnosi in konflikti na mikro nivoju so pogosto posledica odnosov na makro nivoju družbe, zato je za boljše razumevanje pojava in vzrokov medvrstniškega nasilja pomembno razumevanje različnih teoretskih okvirov na globalni ravni, odnosov med družbenimi skupinami in konkretnih odnosov med posamezniki.[14]
3.2. VPLIV SPOLA NA MEDVRSTNIŠKO NASILJE
V medvrstniškem nasilju je udeleženih več fantov, pogosteje se pojavljajo tako v vlogah povzročiteljev kot tudi žrtev. Fantje so pogosteje žrtev fizičnega nasilja, dekleta pa psihičnega. Razlog za to je povezan s spolnimi vlogami v družbi – agresivnost ima za fante pomembno vlogo, medtem ko se za dekleta to ne spodobi, posledično izražajo posredne oblike agresivnosti. Zaradi spolnih vlog v družbi fantje in dekleta uporabljajo različne oblike nasilja. Fantje so fizično bolj agresivni kot dekleta. Če je fant odraščal v nasilni družini, to poveča verjetnost, da bo tudi sam reagiral v vzorcih nasilja, ta verjetnost pa je pri dekletih manjša. Od deklet se pričakuje, da so prijazne, empatične, pametne, skrbne, urejene, od fantov pa, da so močni, skrivajo svoja čustva, pokažejo svojo jezo, a nikoli ne jokajo.[15]
Kulturne norme in vzgoja imata velik vpliv na razvoj medvrstniškega nasilja, saj fantom in dekletom dajeta različne napotke in možnosti za vedenje, samopotrjevanje in izražanje stisk. Spola se različno odzoveta na medvrstniško nasilje, fantje so pogosteje jezni, dekleta pa žalostna in se počutijo krivo.[16] Razlike izvirajo iz socializacije, saj se od fantov pričakuje, da se bodo znali ubraniti in si priboriti svoje mesto v družbi, za njih je agresivnost normalizirana oblika vedenja. Za dekleta pa se nasilje sploh ne spodobi, bolj se spodbuja vedenje odvisnosti od nekoga in kazanje čustev.[17]
Osebne in zunanje značilnosti žrtve kot razlog za nasilje pogosteje izpostavljajo dekleta, ki jim je videz pomembnejši od drugih značilnosti žrtve. Na to zagotovo vpliva družba sama, saj dekleta z videzom bolj obremenjuje, zaradi česar hitreje opazijo odstopanja in drugačnost, ter jo posledično zasmehujejo. Na drugi strani pa se fantje bolj opirajo na to, da je na nasilje vplivala družba, v kateri so odraščali. Skozi družbo so začutili sovraštvo do drugačnih od njih, predvsem do pripadnikov druge vere, etnične pripadnosti, rase in spolne usmerjenosti. Pri dekletih tovrstne drugačnosti ni moč zaznati, dekleta navajajo predvsem socialni status žrtve, kar pa se ponovno povezuje z zunanjim izgledom žrtve. Zaradi videza se zato do žrtve obnašajo zaničevalno, kar ima na žrtve lahko še slabši vpliv kot fizično nasilje. Oba spola pa kot razlog za nasilje navajata pozitivne posledice, ki jim jih nasilje prinese – z nasilnim vedenjem povzročitelji dosežejo, da jih drugi pustijo pri miru.[18]
Ženske in moški različno dojemajo nasilje – ženske ga zaznavajo mnogo širše, nasilna dejanja označujejo za veliko bolj resna kot moški, moški pa nasilje razumejo predvsem kot izvajanje fizičnega nasilja, ne pa tudi drugih oblik nasilja. Moški nasilneži svojega vedenja pogosto ne razumejo kot nasilno, vendar menijo, da uresničujejo svoje pravice in delujejo v skladu s prevladujočimi kulturnimi vzorci delovanja, ki le utrjujejo njihov dominanten položaj.[19]
3.3. DEJAVNIKI ODRAŠČANJA
Na pojav medvrstniškega nasilja pomembno vpliva okolje, v katerem posameznik odrašča. Še posebej pomembni pri tem so spol, družina, šola, vrstniki in mediji.
DRUŽINA
Družina vpliva na posameznikovo zaznavanje nasilja – če je v družini prisotno nasilje, uporabljeno za dosego cilja, se otrok nauči biti nasilen, da doseže svoje cilje. Če je povzročitelj nasilja žrtev nasilja v družini je pričakovano, da se njegova izkušnja prenaša na vrstnike, saj je to edini odnos, ki ga pozna, in služi temu, da se sam počuti močnejše in se mu drugi podrejajo.[20] Ravno družina je tista, ki naj bi otroka naučila določenih vrednot in stališč. Nasilnež je velikokrat tisti, ki je bil od staršev pogosto deležen nasilnih vzgojnih prijemov, prevelika strogost staršev in preveč kontrole lahko pri otroku razvijejo občutek negotovosti, nesposobnosti za sodelovanje, agresivnost ter ljubosumnost.[21] Raziskave kažejo, da obstaja povezava med stilom vzgoje in načini discipliniranja z medvrstniškim nasiljem. Če starši uporabljajo fizično nasilje, to poviša možnost, da otroci postanejo nasilneži, če pa starši izvajajo psihično nasilje, to povečuje verjetnost, da otroci postanejo žrtve. Mladostniki z avtoritarnimi starši menijo, da jih vrstniki ne sprejemajo, sami sebe dojemajo kot nezanesljive, imajo pogostejše težave pri reguliranju čustev in so bolj delinkventni.[22]
ŠOLA
Šola je poleg družine pomemben dejavnik, saj posega v otrokovo življenje in vpliva na njegov psihosocialni razvoj, oblikovanje ter vzdrževanje socialnih stikov. Zaradi tega je izredno pomembno, da strokovnjaki v šoli znajo ravnati z ranljivimi mladostniki, ki so vključeni v medvrstniško nasilje.[23] Večina nasilja se izvaja ravno v šolah, saj mladostniki tam preživijo večino svojega časa. Šola tudi vpliva na nasilno vedenje otrok z osebnostjo zaposlenih, (ne)ugodnim psihosocialnim ozračjem šole, preveliko storilnostno naravnanostjo šole, odnosi med otroki in nezmožnostjo gibanja.[24]
VRSTNIKI
Imajo pomembno vlogo pri pojavljanju medvrstniškega nasilja, saj imajo moč, da delujejo preventivno ali pa nasilje spodbujajo. Izvajalci imajo motiv, da pri izvajanju nasilja na svojo stran pridobijo sovrstnike, če pa večina družbe nasilja odobrava, izvajalec nima več moči za izvajanje nasilja.[25]
4. MOTIVI ZA NASILNO VEDENJE
Nasilneži si poiščejo takšne žrtve, ki so lažje tarče nasilja kot drugi posamezniki, kar pomeni, da imajo nad njimi premoč in da se niso sposobne ustrezno postaviti zase in se braniti, nasilje pa izvajajo v kontekstu, kjer imajo največjo premoč nad žrtvami. Pri mnogih nasilnežih je motiv za izvajanje nasilja moč in visok status v vrstniški skupini. Sovrstniki so namreč tisti, ki posamezniku pripišejo položaj v skupini. Možen motiv pa je tudi družinska situacija nasilnežev, ki lahko vodi do razvoja sovražnosti do okolja – impulzi sovražnosti lahko v posamezniku sprožijo zadovoljstvo ob povzročitvi poškodb in trpljenja drugih posameznikov. Pogosto pa se posamezniki poslužujejo nasilja tudi zaradi lastnih koristi, npr. zahtevajo denar od žrtev.[26]
Torej glavni motivi za izvajanje nasilja so potreba po moči in dominantnosti, sovražnost do okolja in korist.[27] To izvira iz potrebe povzročiteljev po podrejanju in nadzoru drugih, pomanjkanja ljubezni in spoštovanja do otroka s strani staršev in odraščanja v okolju, kjer se za reševanje konfliktov uporablja nasilje.[28]
5. ZNAČILNOSTI POVZROČITELJEV NASILJA
5.1. OSEBNOSTNE LASTNOSTI POVZROČITELJEV
Storilce najbolj opiše agresivnost, kombinirana s telesno močjo, vročekrvnost, impulzivnost in nizka frustracijska toleranca. Psihologi in psihiatri so mnenja, da v resnici trpijo za tesnobo in negotovostjo.[29] Imajo dobro socialno kognicijo in miselne sposobnosti, kar jim pomaga pri manipuliranju z žrtvami, saj pogosto trpljenje povzročijo na škodljiv, a prikrit način.[30]
Povzročitelji pogosto zaidejo v delinkventnost zato, ker v vrstniških interakcijah ne doživljajo sočutja, zaradi šibke povezanosti s šolo pa razvijejo občutek, da nimajo ničesar izgubiti.[31] V nasilju ne vidijo nič slabega, imajo nagle reakcije, potrebo po obvladovanju drugih in pomanjkanje občutka za krivdo. Nase gledajo kot na sposobne, močne in vplivne posameznike. Od takšnih pa se razlikujejo tako imenovani pasivni povzročitelji nasilja, ki pri trpinčenju sodelujejo, a ne prevzemajo pobude.[32]
Govorimo lahko o dveh vrstah nasilnežev – če je agresivnost posledica jeze in obrambna reakcija na frustracijo, gre za reaktivne nasilneže, če pa se agresivnost uporablja za dosego cilja, gre za proaktivne nasilneže.[33] Slednji za agresivnost ne potrebujejo spodbudnega dražljaja, saj agresijo uporabljajo kot instrument za dosego cilja. Deli se jih lahko tudi na agresivne in anksiozne. Agresivni pogosto dajejo pobudo za nasilno vedenje ter spodbujajo druge k sodelovanju, nimajo empatije do žrtev in se poslužujejo (in)direktnega verbalnega nasilja. Za anksiozne pa je značilna nizka samopodoba in slabo samozaupanje, pogosto sledijo agresivnim nasilnežem, saj si na tak način izboljšajo predstavo o sebi.[34]
5.2. POVZROČITELJ KOT ŽRTEV NASILJA
Večina povzročiteljev izpostavlja, da jih je ravno izkušnja, da so bili sami žrtve nasilja, pripeljala do tega, da so sami postali nasilni.[35] Pogosto so žrtve nasilja v družini, posledično se borijo s šibkostjo, sploh glede občutkov manjvrednosti, samopodobe in strahu, pogosto so tudi osamljeni.[36] Prihaja lahko do kroničnih ciklusov nasilja, kjer se izmenjujta doživljanje nasilja in nasilna povračilnost.[37]
Za takšne posameznike je značilno slabše psihosocialno funkcioniranje kot za samo nasilneže ali samo za žrtve nasilja, imajo tudi več vedenjskih težav npr. hiperaktivnostjo in impulzivnostjo, imajo tudi višje izraženo anksioznost in depresijo, ki ju pogosto spremljajo tudi druge psihosomatske težave. Med vrstniki so manj priljubljeni, so lažje izzvani in tudi bolj izzivajo druge.[38]
5.3. OBČUTKI V NASILNIH SITUACIJAH
Občutki povzročiteljev so med samim izvajanjem večinoma pozitivni, kasneje ob razmišljanju o dogodkih pa postajajo negativni. Med samim nasilnim dejanjem se mladostniki počutijo dobro, kar izhaja tudi iz naslednjih izjav - ˝Ni mi bilo težko, dobro sem se počutila˝, ˝Imaš občutek moči, nadzora, ego ti raste, počutiš se vsemogočnega˝. Z nasiljem pridobijo tudi občutek večvrednosti, ki jim v vsakdanjem življenju manjka, na tak način postanejo del družbe: ˝Bil sem tisti, ki so se ga drugi bali, bil sem del družbe, ki so se ji vsi umikali in na ta način sem dobil vse, kar sem hotel˝. Kot pozitiven občutek navajajo tudi vznemirjenje in adrenalin. Po večini so povzročitelji mladi, ki se ne znajo izražati na drug način, ker nasilje vidijo kot edino možnost za preživetje.[39]
Pri otrocih, ki izražajo nasilno vedenje do vrstnikov, sta pogosto prisotni dve tvegani prepričanji v zvezi s čustvi. Eno je, da je treba jezo ali bes do druge osebe napasti, drugo pa, da ob intenzivnih čustvih nismo več sposobni razmišljati. Zaradi notranje sprejetosti teh prepričanj otroci tudi ravnajo v skladu z njimi – kadar ne odobravajo vedenja vrstnika in ob tem doživljajo čustveno vznemirjenost, se odzovejo impulzivno in agresivno. Tak odziv je pogosto posledica pomanjkanja razvite sposobnosti za regulacijo čustev, zlasti jeze, ter nezmožnosti, da bi čustveno napetost izrazili na konstruktiven, nenasilen in premišljen način, kot na primer skozi jasno izraženo zahtevo po spremembi vedenja.[40]
6. KAKO OBRAVNAVATI POVZROČITELJE NASILJA
Mladostnik s svojimi nasilnimi dejanji sporoča, da se v njegovem svetu dogaja nekaj neprijetnega. Ljudje, ki delajo z njimi, morajo to razumeti in ustrezno reagirati, če reagirajo napačno, to predstavlja še dodaten dejavnik tveganja. Najpomembnejše pri delu z nasilneži je, da se upošteva njihov glas in da skozi osebni stik postanejo aktivni udeleženci pri reševanju svojih problemov. Njihovo pripoved je treba vzeti resno in izhajati iz njihove konstrukcije realnosti. Problem predstavlja izključitev oziroma pošiljanje mladostnika v druge šole ali vzgojne zavode, kjer lahko dobi še slabšo družbo in se nasilje le stopnjuje, saj pride v okolje, kjer se dogajajo hujše stvari in to ponotranji.[41]
Mladostniku je treba pustiti, da opiše svoj pogled na dogodek in spregovori o svojih občutkih – najpogosteje povedo, da je bilo njihovo vedenje reakcija na izzivanje drugega vrstnika. Tudi če je to res, mora razumeti, da bo za svoje nasilno vedenje nosil posledice npr. vzgojni ukrep ali vzgojni opomin. Pri razvijanju sočutja jim lahko pomagamo na način, da jim damo priložnost popraviti škodo in se vključiti v skrb za prizadetega vrstnika, saj jim bo to pomagalo pri razvijanju morale, zmožnosti za doživljanje krivde in odgovornosti.[42]
Ustrezno delo s povzročitelji je edini način, da spremenijo svoja neustrezna vedenja. Cilj pogovorov s strokovnimi delavci je, da sprejmejo odgovornost za storjeno nasilje, po potrebi se jih usmeri v zunanje strokovne institucije. Pri svetovanju je priporočljivo, da se uporablja vedenjski in vedenjsko-kognitivni pristop.[43]
V odnosu do storilcev je pomembno, da ostanemo spoštljivi in neodobravanje naslavljamo na njihovo vedenje, ne nanje kot na osebe. Takšnim mladostnikom je treba pomagati pri spreminjanju vedenja ter sprejemanju odgovornosti za nasilno vedenje in škodljive posledice. Potrebujejo takojšnjo podporo in jasnejšo strukturo domačega in šolskega vsakdana, vodenje in usmerjanje. Treba jim je postaviti meje in jih soočiti z neprijetnimi vzgojnimi posledicami za prestopanje meja dopustnega v medosebnih odnosih. Večinoma so povzročitelji mladostniki v stiski, ki še toliko bolj potrebujejo pomoč, predvsem v smislu učenja socialnih in emocionalnih veščin.[44]
Za preprečevanje medvrstniškega nasilja so pomembni celostni programi, ki vključujejo vse udeležence v vzgojno-izobraževalnem procesu in so praviloma uspešnejši.[45] V preventivne programe naj bo vključeno učenje vrednot in znanja, ki se jih otroci, ki izhajajo iz nasilnih družin, ne naučijo. Med te vrednote spada predvsem ničelna toleranca do nasilja, strategije reševanja konfliktov in čustveno opismenjevanje.[46] Preventivni programi delujejo predvsem na preprečevanju pojavljanja medvrstniškega nasilja in zmanjševanju rizičnih dejavnikov za to vrsto nasilja. Intervencijski programi so lahko celostni ali pa usmerjeni na celotno šolo ali pa na posamezne ciljne skupine.[47]
Tri večje skupine preventivnih modelov so modeli, v katerih se na različne načine otrokom poskuša predstaviti različne oblike nasilja, modeli, ki se usmerjajo v vzroke za izbiro nasilja v medosebnih odnosih in komunikaciji ter učenje vedenj, ki neposredno preprečujejo nasilna dejanja ter modeli, katerih cilj je preprečevati medvrstniško nasilje v njegovem družbenem in strukturnem izvoru.[48]
Torej načrt dela s povzročiteljem mora zajemati naslednje korake: identifikacija vedenja, ki predstavlja problem, ugotovitev, kdaj se to vedenje pojavlja in v katerem kontekstu ter poiskati druga ustreznejša vedenja ter evalvacija uspeha pomoči otroku.[49]
Pomemben je tudi odziv okolja na nasilje. Ničelna toleranca zasleduje logiko retributivnega sankcioniranja prekrškov, človekova dejanja razume kot posledico svobodne odločitve in s tem povezane odgovornosti – cilj je nadzorovanje in izolacija rizičnih skupin. Tretmajski programi prek individualnih pogovorov, skupinskih terapij ali treningov socialnih veščin povzročiteljem nudijo pomoč pri vključevanju v skupino, obravnavani so kot žrtve okoliščin, ki jim je treba pomagati, da bodo v prihodnje te okoliščine lahko obvladovali in se izognili kaznivim dejanjem. Restorativni sistem sankcioniranja pa si prizadeva za obnovitev stanja prizadetih pred samim nasilnim dejanjem, vzpostavlja razreševanje konfliktov na osnovi aktivnega vključevanja storilcev in žrtev.[50]
V Sloveniji je vzpostavljenih kar nekaj preventivnih programov – mreža učečih se šol: strategije za preprečevanje nasilja, nekomu je mar, delavnice o vrstniškem nasilju in mirnem reševanju sporov, preventivne delavnice o nasilju, predavanja za starše o nasilju in nasilje v šolah.[51]
7. ZAKLJUČEK
Medvrstniško nasilje je treba razumeti in se nanj odzvati na ravni čustvenih razlogov za izbiro in ponavljanje nasilnega ravnanja. Pri nasilnih otrocih pogosto pogrešamo nekatera čustva, kot so kesanje, obžalovanje in krivda. Pomembno je, da nasilnega vedenja nikoli ne odobravamo, vendar pa skušamo razumeti, da ima takšno vedenje svoje razloge – z nasiljem poskuša otrok nekaj doseči ali se čemu izogniti, skuša se razbremeniti neprijetnih čustev, se uveljaviti ali izraziti pripadnost vrstniški skupini. S funkcionalno analizo mladostnikovega vedenja ugotovimo, v kakšnih situacijah in zakaj izbere nasilno vedenje. Na osnovi tega lahko pravočasno ukrepamo ter spremenimo njegovo vedenje. Le razumevanje čustvene motiviranosti nasilnega ravnanja nam omogoča ustrezno in učinkovito pedagoško neodobravanje in nedopuščanje takšnega vedenja.[52]
Seznam literature
Amon A., Goličnik B. (2016). Individualni dejavniki medvrstniškega nasilja in viktimizacije. [Univerza v Mariboru – Filozofska fakulteta]
Baša J. (2024, 13. avgust). Kako so pa nasilneži? Prenos fokusa z žrtve na nasilneža za zmanjševanje medvrstniškega nasilja. Revija Panika.
Erjavec T. (2019). Perspektiva mladostnikov, ki izvajajo nasilje nad vrstniki [Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani – Fakulteta za socialno delo]
Filipčič, K., Bertok, E., Karajić, E., Klemenčič, I., & Muršič, M. (2017). Nasilje v družini kot dejavnik medvrstniškega nasilja. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 68(3)
Klemenčič I., Karajić E., Sitar S. (2016). Obravnavanje medvrstniškega nasilja v VIZ, priročnik št. 3. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani
Kmetič K. (2023). Vrstniško nasilje med učenci v osnovni šoli [Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani – Fakulteta za socialno delo]
Lešnik Mugnaioni D., Klemenčič I., Filipčič K., Rustja E., Novakovič T. (2023). Protokol za ravnanje ob zaznavi in obravnavi medvrstniškega nasilja v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Muršič M., Klemenčič I., Zabukovec Kerin K., Filipčič K., Karajić E., Berok E. (2016). Osnove sistemskega pristopa k medvrstniškemu nasilju in evalvacija projekta NasVIZ. Priročnik št. 1., Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani
Navodila s priročnikom za obravnavo medvrstniškega nasilja v vzgojno-izobraževalnih zavodih. (n.d.). https://www.zrss.si/digitalnaknjiznica/navodila-medvrstnisko-nasilje-viz-2016/files/assets/basic-html/index.html#, 5. 4. 2025
Potočan B. (2017). Stil vzgoje in načini kaznovanja otrok v povezavi z otrokovo izkušnjo medvrstniškega nasilja [Univerza v Mariboru – Pedagoška fakulteta]
Smole J. (2018). Percepcije možnih vzrokov in načinov razreševanja medvrstniškega nasilja z vidika različnih strokovnih delavk in delavcev v vzgojnem zavodu – študija primera. [Univerza v Ljubljani – Filozofska fakulteta]
Žovlje Ž. (2018). Medvrstniško nasilje in otroci z motnjo v duševnem razvoju v osnovnih šolah s prilagojenim programom. [Univerza v Mariboru – Pedagoška fakulteta]
Opombe
* Absolventka I. stopnje dodiplomskega študija.
[1] Filipčič, K., Bertok, E., Karajić, E., Klemenčič, I., & Muršič, M. (2017). Nasilje v družini kot dejavnik medvrstniškega nasilja. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 68(3),218.
[2] Kmetič K. (2023). Vrstniško nasilje med učenci v osnovni šoli [Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani – Fakulteta za socialno delo], 7.
[3] Erjavec T. (2019). Perspektiva mladostnikov, ki izvajajo nasilje nad vrstniki [Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani – Fakulteta za socialno delo], 7.
[4] Filipčič, Bertok, Karajić, Klemenčič, Muršič (2017). 219.
[5] Erjavec (2019). 3-5.
[6] Erjavec (2019). 5.
[7] Pušnik M. (1998). Trpinčenje med dijaki ljubljanskih srednjih šol [Univerza v Ljubljani – Filozofska fakulteta] navedeno v: Filipčič, Bertok, Karajić, Klemenčič, Muršič (2017). 220.
[8] Potočan B. (2017). Stil vzgoje in načini kaznovanja otrok v povezavi z otrokovo izkušnjo medvrstniškega nasilja [Univerza v Mariboru – Pedagoška fakulteta], 9-12,17-18,29,31-32.
[9] Erjavec (2019).6, 27-29.
[10] Filipčič, Bertok, Karajić, Klemenčič, Muršič (2017). 230.
[11]Smole J. (2018). Percepcije možnih vzrokov in načinov razreševanja medvrstniškega nasilja z vidika različnih strokovnih delavk in delavcev v vzgojnem zavodu – študija primera. [Univerza v Ljubljani – Filozofska fakulteta], 10-11.
[12] Smole (2018). 11-13.
[13] Smole (2018). 13-15.
[14] Smole (2018).15-23.
[15] Erjavec (2019). 6-7.
[16] Kmetič (2023). 9-10.
[17] Potočan (2017). 36.
[18] Erjavec (2019). 28-29.
[19] Smole (2018). 25.
[20] Erjavec (2019). 7-8.
[21] Žovlje Ž. (2018). Medvrstniško nasilje in otroci z motnjo v duševnem razvoju v osnovnih šolah s prilagojenim programom. [Univerza v Mariboru – Pedagoška fakulteta], 21.
[22] Potočan (2017).41.
[23] Erjavec (2019). 8.
[24] Žovlje (2018). 20-21.
[25] Žovlje (2018). 22.
[26] Amon A., Goličnik B. (2016). Individualni dejavniki medvrstniškega nasilja in viktimizacije. [Univerza v Mariboru – Filozofska fakulteta], 6-7.
[27] Baša J. (2024, 13. avgust). Kako so pa nasilneži? Prenos fokusa z žrtve na nasilneža za zmanjševanje medvrstniškega nasilja. Revija Panika.
[28] Kmetič (2023). 7-8.
[29] Žovlje (2018). 26.
[30] Amon, Goličnik (2016). 5.
[31] Filipčič, Bertok, Karajić, Klemenčič, Muršič, (2017). 219.
[32] Erjavec (2019). 5-6.
[33] Žovlje (2018). 27.
[34] Amon, Goličnik (2016). 5-6.
[35] Erjavec (2019). 30-31.
[36] Kmetič (2023). 8.
[37] Navodila s priročnikom za obravnavo medvrstniškega nasilja v vzgojno-izobraževalnih zavodih. (n.d.). https://www.zrss.si/digitalnaknjiznica/navodila-medvrstnisko-nasilje-viz-2016/files/assets/basic-html/index.html#, 5. 4. 2025.
[38] Amon, Goličnik (2016). 9-10.
[39] Erjavec (2019). 26-27.
[40] Muršič M., Klemenčič I., Zabukovec Kerin K., Filipčič K., Karajić E., Berok E. (2016). Osnove sistemskega pristopa k medvrstniškemu nasilju in evalvacija projekta NasVIZ. priročnik št. 1., Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 9.
[41] Erjavec (2019). 30-34.
[42] Klemenčič I., Karajić E., Sitar S. (2016). Obravnavanje medvrstniškega nasilja v VIZ, priročnik št. 3. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 12-13.
[43] Navodila s priročnikom za obravnavo medvrstniškega nasilja v vzgojno-izobraževalnih zavodih. (n.d.). https://www.zrss.si/digitalnaknjiznica/navodila-medvrstnisko-nasilje-viz-2016/files/assets/basic-html/index.html#, 5. 4. 2025.
[44] Muršič, Klemenčič, Zabukovec Kerin, Filipčič, Karajić, Berok (2016).12.
[45] Kmetič (2023). 13.
[46] Filipčič, Bertok, Karajić, Klemenčič, Muršič (2017). 230-231.
[47] Kmetič (2023). 14.
[48] Lešnik Mugnaioni D., Klemenčič I., Filipčič K., Rustja E., Novakovič T. (2023). Protokol za ravnanje ob zaznavi in obravnavi medvrstniškega nasilja v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Zavod Republike Slovenije za šolstvo. 35-37.
[49] Klemenčič, Karajić, Sitar (2016). 16.
[50] Smole (2018). 30-39.
[51] Žovlje (2018). 29-31.
[52] Muršič, Klemenčič, Zabukovec Kerin K, Filipčič, Karajić, Berok (2016). 8-10.
