Sodni precedensi se vpletajo v odločanje slovenskih sodnikov
Prispevek predstavlja skrajšano verzijo in uvod v znanstveni prispevek Ženevskega zbornika, ki so ga avtorji pripravili v okviru projekta Prav(n)a odkritja.
Ina Zagorc, Lili Preinfalk, Sara Ravnikar, Jurij Lepen.*
Izvleček: Članek, oblikovan kot eksperimentalna študija, obravnava vpliv sodnih precedensov na odločanje slovenskih sodnikov, kljub temu da slovenski pravni sistem pripada kontinentalni pravni tradiciji, kjer naj bi ključno vlogo igrala ustaljena sodna praksa. V teoretičnem delu primerjamo oba sistema, izpostavimo njihove razlike in razpravljamo o vlogi načelnih pravnih mnenj Vrhovnega sodišča. Eksperimentalni del temelji na anketi med sodniki, ki so bili postavljeni pred kazenskopravni in civilnopravni primer. Rezultati kažejo, da ena sama sodba redko vpliva na odločitev sodnika, večina anketiranih pa vendarle priznava obstoj precedensov v slovenskem pravu. Ugotovitve nakazujejo, da sodniki prakso višjih sodišč razumejo kot pomembno orientacijo, ki povečuje enotnost odločanja in pravno varnost, a hkrati ne dosega stroge zavezujočnosti, značilne za common law sisteme.
Oznake: sodni precedensi, ustaljena sodna praksa, Vrhovno sodišče, anketa, slovensko sodstvo.
Uvod
Z raziskavo smo skušali najti odgovor na vprašanje, ki se slehernemu pravniku enkrat na njegovi karierni poti najverjetneje pojavi, in sicer, ali imajo sodni precedensi vpliv, oziroma obstajajo, tudi v Sloveniji, kjer prevladuje kontinentalna pravna tradicija. Medtem ko v common law sistemih sodbe višjih sodišč strogo zavezujejo nižja, naj bi se slovenski sodniki naslanjali predvsem na ustaljeno sodno prakso. Spoznali smo, da v praksi meja med sistemoma ni vedno jasna. V tem okviru smo želeli preveriti predvsem dvoje; ali precedensi v slovenskem pravu dejansko obstajajo in ali sodniki nanje gledajo kot na relevanten in zavezujoč pravni vir.
Naša raziskava je stavljena iz dveh delov. Najprej smo teoretično primerjali oba sistema, nato smo našo tezo eksperimentalno preizkusili s pomočjo ankete med sodniki. Rezultati so izrisali zanimivo sliko, ki nakazuje, da slovensko pravo v praksi očitno ne sledi slepo zgolj eni pravni tradiciji. Hkrati pa se zaradi tega nujno odpira vprašanje, ali se naš sistem morda začenja vse bolj približevati sistemom, ki dajejo največji poudarek precedensom.
Ustaljena sodna praksa in precedensi
Ustaljena sodna praksa, definirina kot »razlaga prava, ki je med sodniki pretežno sprejeta in ima zato določeno stopnjo pravno zavezujoče moči«,[1] je značilna za kontinentalni pravni sistem. Gre za ponavljajočo se sodno odločanje v podobnih primerih, ki zagotavlja enotno uporabo prava in s tem skrbi tudi za pravno varnost. Čeprav sodniki niso formalno vezani na prejšnje odločbe, jim te predstavljajo pomembne smernice. V skladu z načelom enakosti pred zakonom je namreč upravičeno pričakovati, da bodo podobni primeri obravnavani na enak ali zelo podoben način. Pri tem ključno vlogo igra Vrhovno sodišče, saj skrbi za poenotenje prakse nižjih sodišč.[2]
Narava precedensov pa je precej drugačna. Sodniško ustvarjanje prava oziroma »precedenčno odločanje« je iz vidika kontinentalnega dela sveta ena od poglavitnih lastnosti sistema common law. Najpogosteje precedense srečamo v zvezi z doktrino stare decisis, katere načelo je, da naj bodo sodišča pri odločanju vezana tudi na predhodne odločitve hierarhično višjih sodišč, slednja pa so vezana na svoje lastne predhodne odločitve. [3] Gre za formalno pravno vezanost, ki zagotavlja predvidljivost in stabilnost, hkrati pa lahko zavira pravni razvoj, če se preveč oklepamo obstoječih rešitev. Precedensi se delijo na strogo zavezujoče (ratio decidendi) in nezavezujoče (obiter dicta), kar dodatno kaže na raznolikost njihove uporabe. [4]
Ali so pravna mnenja Vrhovnega sodišča precedensi?
127. člen Ustave Republike Slovenije določa, da je Vrhovno sodišče najvišje sodišče v državi. Kot tako ima več nalog, med drugim tudi sklicevanje občnih sej, kjer so udeleženi vsi sodniki Vrhovnega sodišča, veljavno pa je sklenjena že samo z dvotretjinsko udeležbo vseh zaposlenih sodnikov (Vrhovnega sodišča). Na občni seji se poleg odločanja o zakonodajnih pobudah in določanja načina spremljanja sodne prakse sprejema pravna mnenja in načelna pravna mnenja. Namen obeh vrst mnenj je v poenotenju sodne prakse, kar je tudi sicer obveznost Vrhovnega sodišča[5].
Kljub njihovemu namenu, ki je poenotenje sodne prakse, pa velik del teoretikov meni, da pravna in načelna mnenja nimajo značaja precedensa, saj ne ustvarijo splošne zavezujočnosti, zavezujejo namreč samo senate Vrhovnega sodišča, ostalih sodišč (nižjih stopenj) pa ne.[6]
Razlike med sistemom ustaljene sodne prakse in sistemom sodnih precedensov
Sistema sodnih precedensov in sodne prakse sicer zasledujeta podobne cilje, je pa med njima tudi nekaj razlik. Prva pomembna razlika je, da se po doktrini stare decisis precedens vzpostavi že z eno samo odločitvijo višjega ali istega sodišča, medtem ko v kontinentalnem pravu potrebujemo serijo podobnih odločitev, da sploh začnemo govoriti o ustaljeni sodni praksi. Ena ali dve sodni odločbi namreč po mnenju Ustavnega sodišča še ne izkazujeta utečenosti sodnega odločanja. Drugo pomembno razlikovanje med sistemoma pa je v tem, da naj sodna praksa ne bi bila strogo zavezujoča, kot je to značilno za precedense v common law sistemu. Sodne odločbe slovenskih sodišč tako niso formalni vir v smislu doktrine stare decisis.[7]
Eksperimentalni del
Zgoraj predstavljene bolj ali manj zabrisane razlike med sistemoma sodne prakse in sodnih precedensov so nas tudi vodile pri izvedbi eksperimenta. Osrednji namen raziskave je bil preveriti, ali precedensi kot pravni institut dejansko obstajajo in učinkujejo v slovenskem pravnem sistemu. Pred začetkom raziskovanja smo si zastavili hipotezo, da so v slovenskem pravnem prostoru sodni precedensi prisotni, kljub obstoju kontinentalnih praks. Pri tem smo želeli ugotoviti tudi, ali sodniki razlikujejo med pomenom odločitev višjih in prirejenih sodišč.
Za preverjanje hipoteze smo izdelali spletni anketni vprašalnik ki smo ga razposlali sodiščem po Sloveniji s prošnjo, da ga posredujejo sodnikom. Vzorec je na koncu sestavljalo 64 anketiranih, ki so odgovarjali na vprašanja glede dveh zastavljenih primerov.
Primer s področja kazenskega prava
Sodnike smo soočili s primerom obdolženke, obtožene protipravnega odvzema prostosti. Pri prvem vprašanju so se morali odločiti med obsodilno in oprostilno sodbo. Nato smo preverili, ali bi svojo odločitev spremenili v primeru, ko bi obstajala ustaljena sodna praksa ali zgolj ena sama sodba, ki bi nasprotovala njihovi odločitvi.
Pri prvem vprašanju se je za obsodilno sodbo odločilo 38 sodnikov. Velika večina (63%) od njih se je opredelila za to, da svoje odločitve ne bi spremenili ne glede na to, ali bi imeli pred sabo tri odločitve s strani hierarhično prirejenih sodišč ali tri odločitve s strani krajevno pristojnega hierarhično nadrejenega sodišča. Od preostalih 14 sodnikov, ki bi svojo sodbo spremenili, bi jih približno 36 % spremenilo svojo odločitev že samo na podlagi treh sodb, izdanih s strani prirejenih sodišč, približno 64 % pa samo na podlagi treh sodb krajevno pristojnega višjega sodišča.
Pri vprašanju glede obstoja sodnega precedensa, se je kar 86,8 % sodnikov opredelilo, da svoje sodbe samo na podlagi enega predhodnega primera ne bi spremenilo. Ostalih 13,1 % pa bi svojo odločitev spremenilo že samo na podlagi enega predhodnega primera bodisi s strani prirejenega bodisi s strani krajevno pristojnega višjega sodišča.
Občutek vezanosti sodnikov na samo en predhoden primer, bi po eni strani lahko kazal na postopno uveljavljanje precedensov (v smislu zavezujočnosti samo ene sodbe v primerjavi s sodno prakso), lahko pa da gre samo za preventivno ravnanje sodnikov v želji preprečiti morebitno razveljavitev sodbe.
Primer s področja civilnega prava
V drugem sklopu raziskave smo našo hipotezo želeli preveriti še s pomočjo civilnopravnega primera. Sodnikom smo podali fiktivni primer prometne nesreče, pri katerem je bila sporna višina odškodnine. V okviru sodnega postopka sta se stranki dogovorili za izplačilo odškodnine v višini 17.500 €, pri čemer je bila višina določena brez intervencije sodišča. Voznica je odgovornost priznala, odškodnina pa je bila urejena s poravnavo.
Sodnike smo vprašali, ali bi na njihovo odločitev vplival podatek, da so sodišča prve ali višje instance v podobnih primerih večkrat prisojala 20 % višjo odškodnino. Tu je 54,7 % vprašanih navedlo, da odločbe sodišč prve stopnje ne bi vplivale na njihovo odločitev. Zanimivo pa se nam je zdelo, da je 57,8 % sodnikov navedlo, da bi upoštevalo odločbe višjih sodišč. Menimo, da to brez dvoma potrjuje pomen sodne prakse višjih sodišč pri odločanju na nižjih instancah, saj lahko vidimo, da imajo odločbe višjih instanc večjo težo pri oblikovanju sodne prakse. Ob pregledu odgovorov se je izkazalo, da smo si primer zastavili nekoliko napačno, saj je šlo za poravnavo, o višini katere sodišče ni odločalo. To se je odražalo tudi v odzivih sodnikov, ki so bili pri svojih komentarjih upravičeno ostri; poudarili so, da v takšnih primerih sodišče potrjuje zgolj voljo strank, višine odškodnine pa ne določa.
Pri naslednjem vprašanju, ki je bilo odprtega tipa, nas je zanimalo, kako sodniki sami dojemajo vpliv sodne prakse višjih sodišč na svoje odločanje v praksi. Večina je poudarila, da je pri odmeri odškodnine treba upoštevati tako subjektivne kot objektivne kriterije. Skladno s pravno vedo in splošnimi pravnimi akti, konkretneje s členom 179/2 Obligacijskega zakonika, so odgovorili, da objektivni kriteriji vključujejo sodno prakso in primerjave z drugimi podobnimi kriteriji.
Odgovori so nam torej izrisali dokaj jasno sliko. Sodniki pri odmeri odškodnine združujejo tako objektivne kot subjektivne kriterije, kakor jim nalagata zakon in sodna praksa. Prišli smo do spoznanja, da sodna praksa višjih sodišč igra pomembno vlogo predvsem, ko mora sodišče samo določati višino odškodnine.
Zaključna vprašanja odprtega tipa
V sklopu zaključnih vprašanj ankete smo sodnike povprašali še o tem, kako oni razumejo sodne precedense in ustaljeno sodno prakso, ter o tem, na katere odločitve sodišč se sodniki po njihovem mnenju najbolj upirajo. Ko so se sodniki prebili do konca ankete, jih je čakalo precej direktno vprašanje, ki se je glasilo: »Ali menite, da v slovenskem prostoru obstajajo sodni precedensi?«. Če smo prej videli, da so sodniki podajali zelo raznolike odgovore, nas je tu njihova enotnost, kot bo verjetno tudi vas, zelo presenetila. Kar 51 od 64 sodnikov, ki so na vprašanje odgovorili, je trdilo, da precedensi obstajajo.
Očitno v praksi določene sodbe vendarle dobivajo značilnosti načela stare decisis in se morda celo uporabljajo kot usmerjevalne, sploh če gre za sodbe sodišč višjih instanc, kar je tipična lastnost common law sistemov. Na vprašanje, kaj za njih sodni precedens pomeni, so se najpogosteje pojavili odgovori, da gre za odločitve sodišč višjih instanc, zlasti Vrhovnega sodišča, ki vplivajo na kasnejše odločitve v podobnih primerih. Gre za tipično teoretsko opredelitev sodnega precedensa, kar nas preseneča
Ker smo domnevali, da bodo sodniki na vprašanje, kaj precedens pomeni, odgovorili, kot so, smo jih vprašali še, na odločitve katerih sodišč se čutijo najbolj vezani. Po pričakovanjih jih je večina navedla Vrhovno in Ustavno sodišče, zanimivo pa je, da jih je lepo število navedlo tudi Sodišče Evropske Unije ter Evropsko sodišče za človekove pravice.
Z zadnjim vprašanjem pa smo skušali preveriti, ali sodniki razlikujejo med ustaljeno sodno prakso in sodnimi precedensi. Zato smo jih ponovno neposredno vprašali, kaj za njih pomeni pojem ustaljena sodna praksa. Večina je trdila, da gre za ponavljajoče se odločitve sodišč v podobnih primerih, ki skozi čas tvorijo enotno linijo odločanja. Prav tako kot v teoriji, se tudi pri njihovih odgovorih pojavljajo povezave s pravno varnostjo, predvidljivostjo in načelom enake obravnave. Je pa gotovo zanimiv podatek, da enako kot precedense tudi sodno prakso znatno število vprašanih pripisuje sodiščem višjih instanc, predvsem Vrhovnemu sodišču.
Zaključek
Področje sodniškega odločanja je zelo kompleksno in je seveda odvisno od več dejavnikov. Naša raziskava potrjuje, da slovensko sodstvo ni povsem imuno na precedense. Čeprav formalno nimamo precedenčnega sistema, se elementi te tradicije vse bolj prepletajo z obstoječo kontinentalno ureditvijo. Pri zasnovi anketnega vprašalnika sicer res nismo bili popolnoma uspešni, vendar pa lahko vseeno potegnemo določene zaključke. Pri zastavljenih konkretnih primerih smo lahko videli, da se sodniki načeloma na eno predhodno odločitev ne počutijo vezane. Pri delu anketiranih, kjer se ta občutek vezanosti vendarle pojavi v primeru sprejema te odločitve na krajevno pristojnem višjem sodišču. Velik doprinos naši anketi so bila tudi splošna vprašanja glede sodne prakse in precedensov, kjer smo lahko videli, da je skoraj 80 % anketiranih sodnikov mnenja, da sodni precedensi pri nas obstajajo. Glede na vse dobljene podatke lahko delno potrdimo našo zastavljeno hipotezo. Poskušali smo prikazati vlogo precedensov v sodniškem odločanju, vendar bi vsekakor bilo zelo dobrodošlo v prihodnosti raziskavo razširiti in izboljšati ter tako dobiti še lepši vpogled v sprejemanje sodniških odločitev v Sloveniji.
Pri izvedbi eksperimenta sta sodelovala tudi Niklas Meden in Neža Strojan, za kar se jima zahvaljujemo. Velika zahvala pa gre tudi našemu mentorju doc.dr. Andreju Kristanu.
Seznam literature
Bergant Rakočević, V. (1. 1. 2016). Medsebojna vezanost na odločbe sodišč v civilnih zadevah, Pravni letopis.
https://www.iusinfo.si/literatura/PL101D20160101A7/
Bergant Rakočević, V. (1.7.2024). »Enkrat tako, drugič drugače« – o nekaterih problemih neenotne sodne prakse pritožbenih sodišč. Pravni letopis, 2024/1. https://www.iusinfo.si/literatura/PL101D20240701I1PS47PE62?HighlightQuery=enkrat+tako%2c+drugi%c4%8d+druga%c4%8de
Duxbury, N. (2008). The nature and authority of precedent. Cambridge University Press.
Falcón y Tella, M. J. (2011). Case law in Roman, Anglosaxon and Continental law (S. Churnin, Trans.). Martinus Nijhoff Publishers. (Original v španščini)
Grasmann, G., & David, R. (1999). Uvod v velike sodobne pravne sisteme. 2. knjiga. Cankarjeva založba.
Kaufman, H. C. (1959). A defense of stare decisis. Hastings Law Journal, 10(3).
Novak, M. (2010). Pravna argumentacija v praksi. Planet GV.
Pavčnik, M. (7. 10. 2004). Argument sodnega (pravnega) precedensa (Čemu razprava o pomenu sodne prakse?), Podjetje in delo, št. 6–7. https://www.iusinfo.si/literatura/PID101D200410V6T7PS1032PE1038N1/
Pavčnik, M. (2013). Argumentacija v pravu: od življenjskega primera do pravne odločitve, GV Založba.
Pavčnik, M. (2021). Teorija prava. Prispevek k razumevanju prava, Lexpera, GV Založba.
Ustaljena sodna praksa. (2019). Pravni terminološki slovar https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/slovarji/pravni/iskalnik?iztocnica=ustaljena%20sodna%20praksa
Precedens. (2014). Slovar slovenskega knjižnega jezika https://fran.si/iskanje?FilteredDictionaryIds=130&View=1&Query=precedens
Štajnpihler T. (2012). Precedenčni učinek sodnih odločb pri pravnem utemeljevanju, GV Založba.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije (12.2.2009). Kaj je sodna praksa? https://www.sodisce.si/sodni_postopki/objave/2014102916284504/
Opombe
* Študentka 3. letnika Pravne fakultete v Ljubljani.
· Študentka 3. letnika Pravne fakultete v Ljubljani.
¨ Študentka 2. letnika Pravne fakultete v Ljubljani.
∞ Študent 2. letnika Pravne fakultete v Ljubljani.
[1] Ustaljena sodna praksa, 2019.
[2] Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Sodba II Ips 378/2002, 29. april 2003.
[3] Štajnpihler, Precedenčni učinek sodnih odločb pri pravnem utemeljevanju, 2012; str. 18.
[4] Grasmann, Introduction au droit anglais (1999), str. 362–363.
[5] Zakon o sodiščih, 2024, čl. 109–110.
[6] Pavčnik, Teorija prava (2021), str. 291–292.
[7] Novak, Pravna argumentacija v praksi, 2010; str. 136–137.
