Feb 24

Feb 24 Konklave kot odmik od (nekaterih) načel volilnega prava

Avtor: Max Jerovčnik *

Izvleček: Članek analizira konklave, specifičen postopek izbire suverena mestne države Vatikan, z vidika sodobnega volilnega prava. Avtor raziskuje, ali so v tem tradicionalnem procesu prisotna temeljna demokratična načela, kot so splošna in enaka volilna pravica, svoboda in tajnost glasovanja ter periodičnost volitev. Članek ugotavlja, da se v konklavu ne zrcalijo vsa nesporna načela sodobnega volilnega prava, saj aktivna volilna pravica ni vezana na državljanstvo, temveč na elitni krog kardinalov elektorjev, kar izključuje splošnost volilne pravice. Prav tako zaradi dosmrtnega mandata papeža ni mogoče govoriti o periodičnosti volitev, ki je značilna za sodobne volilne sisteme. Kritična analiza tako razkriva, da konklave predstavlja specifičen ustavnopravni unikum, kjer teološki temelji in monarhična tradicija oblikujejo avtonomen sistem, ki legitimnost oblasti namesto v klasičnih demokratičnih procesih išče v božjepravni tradiciji.

Ključne besede: konklave, Vatikan, papež, volilno pravo, splošna volilna pravica, periodičnost volitev, kardinali elektorji, volilna monarhija.

Povzetek

Predmet razprave prispevka je postopek izbire suverena mestne države Vatikan s pravnega vidika. Se v postopku izbire papeža, imenovanem konklave, odražajo vsa nesporna načela sodobnega volilnega prava? Ni mogoče trditi, da se v konklavu zrcalijo vsa nesporna načela sodobnih volitev in volilnih sistemov. Volilnega telesa na konklavu namreč ne sestavljajo državljani Vatikana, temveč elitna skupina s strani papeža skrbno izbranih kardinalov elektorjev, katerih glas sicer ima enako težo in glasujejo tajno, po lastni in »Božji« volji, volitve pa se odvijejo zgolj tedaj, ko dotedanji papež umre ali pa odstopi – o splošni volilni pravici in periodičnosti volitev zato nikakor ni mogoče govoriti, je pa zaznavna enaka volilna pravica, ki skupaj s svobodo in tajnostjo volitev v pretežni meri odseva tudi izza zaprtih vrat Sikstinske kapele.

Uvod

Pod ključem (lat. cum clave) in za zaprtimi vrati Sikstinske kapele so meseca maja 2025 kardinali elektorji izbrali novega papeža, Leona XIV., ameriškega kardinala Roberta Prevosta. Pravna ureditev konklava je tema članka, ki sicer odpira več vprašanj o tem tradicionalnem, a še vedno skrivnostnem postopku. Članek bo vpetost nespornih volilnih načel sodobnega volilnega prava v postopek izbire šefa vatikanske države, hkrati tudi najvišjega cerkvenega dostojanstvenika, analiziral zgolj z volilnopravnega vidika, čeprav bi bilo mogoče na vprašanje odgovarjati tudi s pravnozgodovinskega in primerjalnopravnega vidika.[1] Prisotnost nespornih načel sodobnega volilnega prava v konklavu je glavno vprašanje, na katero se osredotoča in poskuša odgovoriti članek. Gre za načela splošne in enake volilne pravice ter svobode in tajnosti glasovanja, ki jih skupaj s periodičnostjo volitev tako ustavnopravni strokovnjaki kot mednarodnopravna volilna teorija priznavajo kot podstat demokratičnih volilnih sistemov.[2] Zaradi specifičnosti in obsežnosti obravnavane problematike se bom v članku osredotočil zgolj na volilnopravna načela, ki se v konklavu ne odražajo, kljub temu pa velja poudariti, da so načela enakosti volilne pravice ter svobode in tajnosti glasovanja v konklavu spoštovana.[3] Med seboj ločena argumenta z vidika dveh nespornih načel volilnega prava – splošnosti volilne pravice in periodičnosti volitev – tako podpirata tezo, da vsa nesporna volilna načela sodobnega volilnega prava v konklavu niso zaznavna.

Volilna pravica kot privilegij elite

Predmet razprave v prvem delu članka je splošnost volilne pravice na konklavu. Del članka bo tako obravnaval splošno volilno pravico v nespornem volilnopravnem vidiku, torej kot volilno pravico, ki pripada vsakemu državljanu, ne glede na spol, etnično pripadnost in ostale osebne okoliščine, izvzemši mladoletnost.[4] Ali volilna pravica na konklavu res pripada vsakemu državljanu Vatikana in je posledično na konklavu moč zaznati izraz splošnosti volilne pravice?[5]

Kratko o splošnosti volilne pravice

Da je splošnost volilne pravice eno temeljnih in nespornih volilnopravnih načel, ni dvoma. Med temeljna načela volilne pravice jo uvrščajo tako slovenski ustavnopravni strokovnjaki, kot tudi mednarodni pravni akti, ki obravnavajo volilno pravo.[6] Pravna teorija dopušča tudi možnost, da je volilna pravica omejena, načelo splošnosti volilne pravice pa kljub temu ni kršeno. Gre predvsem za primere, ko so določeni državljani od volilne pravice izključeni zaradi osebne nesposobnosti ali neprimernosti, kar v praksi predstavlja predvsem državljane, ki jim je volilna pravica omejena zaradi poslovne nesposobnosti ali pa še nedopolnjene polnoletnosti.[7] Ker pa so v konklavu od volilne pravice izključene določene kategorije državljanov, pri katerih ni podanih takšnih ali podobnih posebnih osebnih okoliščin in bi sicer lahko to pravico uživali, ne gre za omejitve, ki na načelo splošnosti volilne pravice ne bi vplivale, pač pa za konkretno izključitev večine vatikanskih državljanov od uveljavljanja volilne pravice, s tem pa tudi za dejansko kršitev načela splošnosti volilne pravice. Nesporno je tudi dejstvo, da se splošnost volilne pravice zrcali tako v aktivni kot v pasivni volilni pravici. Da je zagotovljena splošnost aktivne volilne pravice, morajo imeti na volitvah možnost glasovati vsi državljani, ne glede na osebne okoliščine posameznika – vsakemu državljanu mora biti zagotovljena pravica voliti. Prav tako mora biti vsakemu državljanu, ne glede na osebne okoliščine, priznana možnost kandidiranja, pravica biti izvoljen, da je zagotovljena tudi splošnost pasivne volilne pravice.[8] Medtem ko v zrelih demokracijah bazen aktivnih in pasivnih volilnih upravičencev večinoma sovpada, je za konklave značilen velik razkorak med tistimi, ki lahko volijo, in tistimi, ki so lahko izvoljeni.

Splošnost volilne pravice na konklavu

Papeške volitve celostno obravnava apostolska konstitucija Universi Dominici Gregis (v nadaljevanju: UDG), ki jo je leta 1996 izdal papež Janez Pavel II., leta 2013 pa z Normas Nonnullas dopolnil papež Benedikt XVI.[9] Universi Dominici Gregis v 33. členu določa, da imajo pravico voliti papeža kardinali Rimokatoliške cerkve, ki pred dnevom smrti oz. odstopa nekdanjega papeža še niso dopolnili 80 let. Isti člen nadalje določa, da je popolnoma izključena volilna pravica kogarkoli drugega, ne glede na njegov cerkveni položaj.[10] Apostolska konstitucija torej jasno določa način, na katerega je omejena aktivna volilna pravica na konklavu. Ta ni vezana na državljanstvo, njena omejenost pa ne temelji neposredno na osebnih okoliščinah potencialnih volivcev, pač pa je strogo vezana na funkcijo oz. položaj, ki ga posamezni volivec zaseda znotraj cerkvenopravne hierarhije. Pravico voliti imajo samo člani kardinalskega zbora, ki znotraj rimske kurije predstavlja eno najpomembnejših kolegijskih cerkvenih teles, in ki jih na njihovo mesto umesti papež, ki ga pri sprejemu odločitve veže zgolj pravilo, da mora bodoči kardinal zasedati vsaj mesto duhovnika.[11] Nikakor torej ne gre za obliko posredne demokracije, v kateri bi kardinali elektorji predstavljali volilne može, izbrane s strani volivcev, pač pa gre za skupino posameznikov, ki jim je pravica izbire cerkvenega poglavarja podeljena s strani prav tega. Ker pa so lahko na mesto kardinala imenovani samo neporočeni moški, je volilna pravica posredno odvzeta prav vsem ženskam, poročenim in vezanim moškim, zaradi določbe 33. člena UDG pa tudi tistim, ki so na dan izpraznitve Svetega sedeža starejši od 80 let. Ratio legis omejitve aktivne volilne pravice na elitno skupino posameznikov, izbranih neposredno s strani papeža, namesto na vse državljane Vatikana, je v dejstvu, da papež predstavlja tako šefa vatikanske države kot tudi vrhovnega poglavarja Svetega sedeža. Sveti sedež je mednarodnopravno priznana pravna oseba, ki predstavlja Rimokatoliško cerkev in njeno oblast ter je kot takšen središče papeškega delovanja, lociran v suvereni in mednarodnopravno priznani mestni državi Vatikan.[12] Ker papež kot cerkveni poglavar v kontekstu kanonskega prava predstavlja pomembnejšo vlogo kot papež v smislu šefa vatikanske države, je njegova izbira prilagojena funkciji cerkvenega poglavarja, ki hkrati sovpada tudi z vodenjem države, v kateri je središče delovanja rimske kurije. Državljanstvo Vatikana tako ne predstavlja kriterija, na katerem bi temeljila volilna pravica za šefa države in pri upravičenosti voliti in biti voljen v okviru vatikanske države pravzaprav ne igra nobene vloge. Državljanstvo Vatikana je namreč funkcionalno in časovno omejeno, imajo pa ga le tisti posamezniki, ki na vatikanskem ozemlju dejansko prebivajo in delajo ali pa opravljajo pomembno službo znotraj rimske kurije.[13] Pojma vatikanskega državljana, ki je lahko tudi ženska ali pa poročen moški, lahko tudi starejši od 80 let, ter kardinala elektorja, se pokrivata zgolj v ozkem delu, saj ni vsak kardinal elektor tudi vatikanski državljan, še manj pa je vsak vatikanski državljan tudi kardinal elektor. O splošnosti aktivne volilne pravice v konklavu torej ne moremo govoriti, saj je volilna pravica na papeških volitvah odvisna od starosti, spola in pripadnosti elitni skupini cerkvenih dostojanstvenikov in kot takšna ni vezana na državljanstvo Vatikana, pravzaprav je od njega v celoti neodvisna. Povsem drugače pa je določena pasivna volilna pravica – kanon 332 Zakonika cerkvenega prava namreč določa, da mora biti posameznik, ki je izvoljen za papeža, pa še ni prejel škofovskega posvečenja, takoj posvečen v škofa, posvetitev pa, tako določa kanon 1024, lahko prejme le krščen moški.[14] Tako številni avtorji zagovarjajo stališče, da je teoretično za papeža lahko izbran vsak krščen moški, pri čemer potrebe po kardinalskem, škofovskem ali duhovniškem položaju in vseh ostalih pogojih, potrebnih za redno posvetitev v škofovski naziv, ni.[15] Zatorej je jasno, da je v nasprotju z bazenom aktivnih volilnih upravičencev, bazen pasivnih volilnih upravičencev mnogo širši, omejen je zgolj na spol in prejeti zakrament svetega krsta. Državljanstvo Vatikana ponovno ne predstavlja pogoja za pridobitev pasivnega volilnega upravičenja, ki je vseeno omejeno z osebno okoliščino spola in (logično) cerkvene pripadnosti, zato o popolni splošnosti volilne pravice ni moč govoriti tudi v smislu pravice biti voljen. Zaključiti je torej mogoče, da se splošnost volilne pravice v konklavu ne odraža. Pravica voliti in biti voljen namreč ne pripada državljanom Vatikana, kot je to značilno za sodobne demokracije, pač pa so kriteriji zanjo povsem drugačni – papeža lahko voli zgolj skupina kardinalov, ki jim volilna pravica pritiče na podlagi funkcije cerkvenega dostojanstvenika, ki izključuje vse ženske in poročene moške ter se le izjemoma ujema s položajem vatikanskega državljana, izključeni pa so tudi vsi, starejši od 80 let. Mnogo manjših omejitev je deležna pravica biti voljen, vendar tudi v primeru pasivne volilne pravice ta ni vezana na državljanstvo, temelječa je namreč zgolj na spolu in prejemu zakramenta svetega krsta. Nedvomno je torej mogoče trditi, da splošnost volilne pravice v konklavu ni zagotovljena.

Volitve brez periodičnosti

Drugi del članka se bo osredotočil na periodičnost volitev v kontekstu konklava. Analiza vprašanja periodičnosti volilnih postopkov bo strnjena na pomen rednega in kontinuiranega ponavljanja volilnih postopkov kot enega izmed temeljnih elementov sodobnega volilnega prava in njegovo prisotnost v okviru papeških volitev. Je v konklavu mogoče zaznati elemente periodičnosti volilnih postopkov v smislu nenehnega ponavljanja slednjih ali vsaj njihove obrise?

Kratko o periodičnosti volitev

Periodičnost volitev se je kot eno temeljnih načel volilnega prava začela uveljavljati kasneje kot ostala, že desetletja nesporna načela volilnega prava, ki so splošnost in enakost volilne pravice ter neposrednost, svoboda in tajnost glasovanja.[16] Avtorji periodičnost volitev opisujejo kot možnost volivcev, da svoje predstavnike volijo v vnaprej določenih časovnih intervalih in jim mandate tako podeljujejo za čas vnaprej določenih obdobij, ki si sledijo v navadno časovno enakomernih oz. periodičnih intervalih.[17] Bistvo periodičnosti volitev, ki mora biti zagotovljena na zakonski ravni, je v (časovni) omejitvi oblasti izvoljenih, ki legitimacijo pridobijo tako, da jih na položaj vsakič znova umesti ljudstvo, s čimer izvrševanje oblasti tudi dejansko pomeni izvajanje volje ljudstva.[18] Gre torej za neke vrste varovalko pred zlorabo oblasti s strani vladajočih, saj se ti zavedajo dejstva, da njihovo vladanje ni časovno neomejeno in bodo za ponovno izvolitev potrebovali podporo ljudstva, ki bo »neposlušne« in nekredibilne voditelje prej ali slej kaznovalo z neizvolitvijo. Hkrati pa periodičnost volitev zagotavlja tudi neprestano obnavljajočo se legitimacijo nosilcev oblasti, ki izvira iz ljudstva in je kot takšna nujno potrebna za vzdržnost sodobnih demokratičnih ureditev.[19] Načelo periodičnosti volitev pa ni konsenzualno sprejeto zgolj na nacionalni ravni, pač pa je kot temeljno volilno načelo priznano tudi mednarodno. Zakonik dobre prakse v volilnih zadevah, ki je vodilni evropski pravni akt na volilnopravnem področju, kot gradnike evropske volilne dediščine določa splošnost in enakost volilne pravice ter neposredno, tajno in svobodno glasovanje, temu pa dodaja še zahtevo po izvedbi volitev v vnaprej določenih časovnih intervalih.[20]

Periodičnost papeških volitev

Latinski izraz sede vacante označuje obdobje sedisvakance, torej čas nezasedenosti papeškega sedeža. Gre za dobo, ki se začne s trenutkom papeževe smrti ali njegovega odstopa in traja vse do izvolitve novega poglavarja Rimokatoliške cerkve. Universi Dominici Gregis v prvem delu natančno ureja obdobje sedisvakance, v katerem je vodenje Cerkve zaupano kardinalskemu zboru.[21] Splošne določbe, ki bi neposredno določala, kdaj točno nastopi obdobje sedisvakance, v kanonskih pravnih virih ni mogoče zaslediti. Iz celotnega konteksta in besedila UDG, ki med drugim ureja papežev pogreb še pred določbami o izvedbi papeških volitev, je mogoče zanesljivo sklepati, da se sede vacante začne s trenutkom papeževe smrti, kar je bilo sicer običajno tudi skozi zgodovino. Že sam UDG pa dopušča tudi možnost izpraznitve Svetega sedeža kot posledice odstopa papeža, za kar v 77. členu napotuje na kanon 332 Zakonika cerkvenega prava, hkrati pa zapoveduje, da se vse določbe, ki veljajo za čas nezasedenosti Svetega sedeža, uporabljajo tudi v primeru odstopa še živečega papeža.[22] Zakonik cerkvenega prava v kanonu 332 tako nadalje dopušča tudi možnost papeževega odstopa in določa, kdaj je njegov odstop veljaven.[23] Zaključek obdobja sedisvakance torej sovpada s koncem konklava, ki na čelo Rimokatoliške cerkve in Vatikana postavi novega papeža. Da je običajen način konca papeževanja papeževa smrt, potrjuje tudi zgodovina - zgodovinarji namreč ocenjujejo, da je od skupno 267 papežev, vključujoč Leona XIV., odstopilo največ 10 papežev.[24] Kljub temu, da ni neposredne določbe, ki bi papežev mandat časovno omejevala, je iz konteksta cerkvenopravnih aktov in zgodovinske perspektive popolnoma jasno, da papežev mandat na čelu Vatikana in Svetega sedeža ni časovno omejen. Konklave se tako izvede zgolj v primeru papeževe smrti ali njegovega odstopa, kakršnakoli možnost predčasnega odpoklica papeža ali zahteva po njegovi reelekciji pa ni mogoča. Nedvomno torej drži, da je papežev mandat takorekoč dosmrten (z možnostjo odstopa), kar je glede na dejstvo, da je za Vatikan značilna monarhična oblika vladavine, v kateri je funkcija monarha dosmrtna, povsem smiselno.[25] Periodičnost volitev se tako v konklavu ne odraža, saj konec obdobja papeževanja ni vezan na vnaprej določen trenutek, pač pa se zaključi s papeževo smrtjo ali njegovim odstopom, konklave pa se ne izvaja v enakomernih in vnaprej določenih časovnih presledkih, kot to zahtevajo volilnopravna načela sodobnih demokratičnih sistemov.

Zaključek

Konklave je izjemno tradicionalen postopek, še vedno zavit v tančico skrivnosti, ki v sebi ne nosi vseh nespornih volilnopravnih načel sodobnega časa, je pa v njem zagotovo moč zaznati vsaj nekatere elemente, značilne za sodobne volilne sisteme, temelječe na dosežkih demokracije. Splošna volilna pravica in periodičnost volitev, ki nesporno predstavljata podstat sodobnih volilnih sistemov, v konklavu, kot izhaja iz analize, nista prisotni, niti zaznavni. Pravico voliti novega papeža po smrti ali odstopu prejšnjega ima namreč zgolj elitni kolegij izbranih kardinalov, ki glasujejo svobodno, po lastni in »Božji volji« ter tako ne predstavljajo volje ostalih vatikanskih državljanov. Iskanje legitimnosti papeške vladavine v vnovičnem izrazu volje njegovih volivcev, še manj pa vatikanskih državljanov, upoštevajoč naravo papeške oblasti, ni potrebno, niti smiselno.

Seznam literature

Benedikt XVI.: Normas nonnullas, Libreria Editrice Vaticana, Vatikan 2013. URL: https://www.vatican.va/content/benedict-xvi/pt/motu_proprio/documents/hf_ben-xvi_motu-proprio_20130222_normas-nonnullas.html (dostopano dne: 28. 11. 2025).

Grad, Franc: Volitve in volilni sistemi, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana 1996.

Grad, Franc: Volitve in volilni sistemi, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2006.

Grad, Franc: Načela volitev, v: Komentar Ustave Republike Slovenije (ur. Šturm, Lovro), Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Kranj 2011. URL: http://e-kurs.si/komentar/nacela-volitev/ (dostopano dne: 28. 11. 2025).

Grad, Franc; Zagorc, Saša; Sovdat, Jadranka: Volilno pravo, Litteralis, Ljubljana 2020.

Heinlein, Michael R.: What are the qualifications needed to be elected pope? URL: https://www.simplycatholic.com/qualifications-for-a-pope/ (dostopano dne: 28. 11. 2025).

Janez Pavel II.: Universi Dominici Gregis, Apostolska konstitucija, Vatikan, 22. februar 1996. URL: https://www.vatican.va/content/john-paul-ii/en/apost_constitutions/documents/hf_jp-ii_apc_22021996_universi-dominici-gregis.html (dostopano dne: 28. 11. 2025).

Janez Pavel II.: Zakonik cerkvenega prava (Codex iuris canonici), Družina, Ljubljana 1999.

Košir, Borut: Spremembe v izvedbi konklava ob odstopu papeža Benedikta XVI., v: Bogoslovni vestnik 73 (2013), št. 1, str. 77–84.

Mackenzie, Andrew: An axiomatic analysis of the papal conclave, v: Economic Theory 69 (2020), št. 1, str. 714–731. https://link.springer.com/article/10.1007/s00199-019-01180-0 (dostopano dne: 28. 11. 2025).

Obstberg, Richard: Holy See, Roman Catholic government, URL: https://www.britannica.com/topic/Holy-See (dostopano dne: 4. 12. 2025).

Peters, Edward: Who can be pope? URL: https://www.ewtn.com/catholicism/library/who-can-be-pope-13803 (dostopano dne: 5. 12. 2025).

Reese, Thomas: Can a pope resign? URL: https://www.ncronline.org/news/vatican/can-pope-resign (dostopano dne: 28. 11. 2025).

Reljič, Gregor: Analiza organiziranosti združbe Malteški red, Magistrsko delo, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2010. http://www.cek.ef.uni-lj.si/magister/reljic497-B.pdf (dostopano dne: 28. 11. 2025).

Zengarini, Lisa: The conclave from the Middle Ages to the present day, URL: https://www.vaticannews.va/en/pope/news/2025-05/the-conclave-from-the-middle-ages-to-our-days.html (dostopano dne: 5. 12. 2025).

Opombe

* Študent 3. letnika EMŠ na PF UL.

[1] Zengarini, The conclave from the Middle Ages to the present day, URL: https://www.vaticannews.va/en/pope/news/2025-05/the-conclave-from-the-middle-ages-to-our-days.html in Mackenzie, An axiomatic analysis of the papal conclave (2020), str. 714-716, 730-731.

[2] Grad, Načela volitev (2011); Universal Declaration of Human Rights 1948 in Code of good practice in electoral matters 2002.

[3] Janez Pavel II., Universi Dominici Gregis (1996).

[4] Grad, Zagorc, Sovdat, Volilno pravo (2020), str. 118.

[5] Zaradi narave sodobnih volilnopravnih načel, ki so vezana na volitve v okviru državnih oblastnih struktur, se bom v članku omejil na konklave kot volitve šefa Vatikanske države in ne poglavarja Rimokatoliške cerkve.

[6] O slovenskih virih, ki govorijo o splošnosti volilne pravice, več v Grad, Volitve in volilni sistemi (1996); Grad, Načela volitev (2011) in Grad, Zagorc, Sovdat, Volilno pravo (2020), o mednarodnih pa v Code of good practice in electoral matters 2002.

[7] Grad, Volitve in volilni sistemi (1996), str. 47.

[8] U-I-106/95, 25. januar 1996.

[9] Košir, Spremembe v izvedbi konklava ob odstopu papeža Benedikta XVI (2013), str. 78, in Benedikt XVI., Normas Nonnullas (2013).

[10] Janez Pavel II., Universi Dominici Gregis (1996).

[11] Janez Pavel II., Zakonik cerkvenega prava (1999), str. 171.

[12] Obstberg, Holy See, URL: https://www.britannica.com/topic/Holy-See.

[13] Stato della Città del Vaticano 2011.

[14] Janez Pavel II., Zakonik cerkvenega prava (1999), str. 163 in 417.

[15]Heinlein, What are the qualifications needed to be elected pope? URL: https://www.simplycatholic.com/qualifications-for-a-pope/ in Peters, Who can be pope? URL: https://www.ewtn.com/catholicism/library/who-can-be-pope-13803.

[16] Grad, Volitve in volilni sistemi (2006), str. 37, in Grad, Zagorc, Sovdat, Volilno pravo (2020), str. 117.

[17] Grad, Zagorc, Sovdat, Volilno pravo (2020), str. 127.

[18] U-I-137/10, 26. november 2010.