Most na reki Kolpi: Kratka razprava o (ne)naravnosti (rečnih) meja

Avtor: Žiga Murn Lindič

Izvleček: Naravna meja je izvedeni politični koncept, ki teoretsko sloni pretežno na geografskem determinizmu. Nekoliko podrobnejša analiza na primeru rečnih meja razkrije konceptualne nedoslednosti fenomena, izvirajoče iz naravoslovno dokaj vprašljive premise segmentacije zemeljskega površja, predvsem pa nekritično aplicirane v družbeni prostor. Države v svojih medsebojnih odnosih posledično niso pristale na doktrine rečnih kot naravnih meja v svoji primarni, determinativni obliki, kar najjasneje odkazuje mednarodno običajno pravo. Tako pri urejanju vprašanja delineacije na rečnem pasu, kakor tudi ob lateralnem gibanju reke, se ideja inherentne naravnosti v praksi vse bolj umika relevantnim družbenopolitičnim potrebam, kot so optimalna gospodarska izraba prostora, stabilnost pravnega statusa ozemlja ter težnja po ohranitvi zadovoljivih meddržavnih odnosov.

Ključne besede: naravna meja, rečna meja, geografski determinizem, mednarodno običajno pravo, avulzija, akrecija, sredinska črta, thalweg.

Abstract: The natural boundary is a derived political concept, founded primarily in the theory of geographical determinism. Further analysis regarding the river borders, however, unveils some conceptual inconsistencies of the phenomenon, rooted in the scientifically questionable premise of the landform segmentation, and further exacerbated by the blind application to the social space. Consequently, in their relations, states have not embraced the doctrine of rivers being natural boundaries in their primary, determinative sense, as best indicated by international customary law. Addressing the issue of some precise delineation in the river belt, as well as cases of the lateral movements of rivers, the idea of inherent naturalness is increasingly giving in to the relevant sociopolitical needs, such as economically optimal use of space, the stability of the legal status of the territory and the desire to maintain satisfactory interstate relations.

Keywords: natural boundary, river boundary, geographical determinism, international customary law, avulsion, acretion, medium filum acquae, thalweg.

Medtem ko se večina potnikov ob prečenju mostu med nekdanjima mejnima prehodoma Vinica in Pribanjci najverjetneje sprašuje, ali je ta sploh še varen za avtomobilski promet, sem se sam vprašal, zakaj rečno mejo samoumevno opredeljujemo kot naravno, in morda pomembneje, ali – kakor nesrečni dotrajani most – tudi teorem naravne meje nasploh in posebej, kolikor se nanaša na rečne meje, ne drži vode.

Meja naj bi bila po svojem bistvu medčloveški dogovor s svojo politično, v obravnavanem kontekstu pa zlasti potencialno pravno razsežnostjo, katera ima, kakor to velja za domala vsak predmet pravnega urejanja, svojo vsebinsko in procesno plat. Tako se zdi, da sta na eni strani ključni vprašanji, kje se meja nahaja ter kakšne so posledice njene vzpostavitve, s pravnega vidika pa ni nič manj pomemben način določitve meja.[1] Ideja naravne meje, nekakšne naravne ločnice, ki obstaja sama na sebi, in terja le še družbeno pripoznanje – deklaratorni pravni akt – očitno zajeda v prej navedeno tezo. Meja potemtakem namreč ni konstituirana (vsaj ne izključno) z družbenim dogovorom, temveč je predpostavljena. Je gorski greben, je vodotok, stoječa voda ali katera druga razmeroma rigidna naravna tvorba. Pa je res? Nikakor ni naključje hotelo, da vznik pravnega koncepta naravnih (državnih) meja natanko sovpada z znatnim izboljšanjem topografskih kart v zgodnjem 18. stoletju. Prevleči na teh že zarisano linijo ni bilo le enostavneje, temveč tudi politično prikladneje, saj je vladar po božji volji svoje makiavelijansko poslanstvo ekspanzije precej lažje racionaliziral v zaokroženem teritorialnem krogu, v okvirjih, ki kar sami nakazujejo enobitnost.[2] A tu je še druga stran kovanca. Volatilnost pojmovanja naravnega, ki nenehno niha med svojo naravoslovno in sociološko razsežnostjo,  kaže naslavljanje etnično, kulturno ali drugače nezaključenih držav za umetne. Z jezikovnega vidika, ki naj odraža miselno konstrukcijo o pojmu za posameznim izrazom, se zdi paradoksalno ozemeljsko tvorbo, očrtano z naravnimi mejami, primerno imenovati za umetno, torej nenaravno. Naravne ali ne, študije kažejo, da tovrstne države praviloma ne izkoriščajo optimalno svojega gospodarskega potenciala, se pogosteje vrtijo v krogih notranjepolitične nestabilnosti in konflikte s sosedami ter nasploh dosegajo nižjo življenjsko raven prebivalstva.[3]

Dobro poznana je anekdota o tem, kako so veliki trije na Jalti levo in desno po zemljevidu Srednje Evrope pomikali vžigalice, na koncu pa so zahodno poljsko mejo določili natanko na Odri in Nisi, kjer je še danes.[4] A Odra in Nisa danes več nista, kjer sta bili takrat. Nekakšno disonanco med pravnim in dejanskim, med potrebo po jasnosti, natančnosti, zanesljivosti in stabilnosti pravnih pravil – določitev ozemeljskih meja je gotovo eno temeljnih pravnih pravil, in živo naravo, reko, ki se dviga in usiha, ki meandrira, erodira in akumulira,[5] najjasneje ilustrira več desetletij trajajoč spor o reki Rio Grande (zadeva je znana zlasti pod imenom Chamizal dispute), katere sredinska črta njenega najglobljega kanala po pogodbi iz leta 1884 razmejuje Združene države in Mehiko. Poplave so tu preoblikovale zemeljsko površje, s tem pa utrle pot novi strugi, ki se je sčasoma utekla in ustvarila globlji kanal ter odrezala kos ameriškega ozemlja. Državi sta pristopili k arbitraži, ki je na primer elegantno aplicirala domnevno ustaljeno (primarno stvarnopravno) doktrino razlikovanja med avulzijo in akrecijo, vendar pa se do konkluzivnega odgovora, za katerega od obeh pojavov je šlo, ni prebila. Kontinuirana a postopna akrecija neprenehoma, razmeroma neopazno, pomika rečno mejo. Avulzija, na drugi strani, pa pomeni nenadno spremembo vodnega toka in s tem zemeljske mase, ki ne trpi pomika meje.[6] Torej ob izpolnitvi relevantnih geografskih parametrov, ki bi to narekovali, fingira njihov neobstoj, s tem pa se odmika od bistvene premise naravne meje, da bi upravičila zahtevo po mejam inherentni rigidnosti. ­­Ob tem, ali prav spričo tega, je potrebno poudariti vztrajno in celo naraščajočo zadržanost Meddržavnega sodišča do priznavanja pravnih posledic avulzije iz naslova običajnega mednarodnega prava. Tako je v mejnem sporu med Beninom in Nigrom sodišče povsem zaobšlo relevantno vprašanje rečnih pomikov, ter se ga lotilo – in ga nato zaradi zatrjevano minimalnega gibanja toka ocenilo kot irelevantno – šele ob izrecni intervenciji strank. Tovrstna ambigviteta po mnenju nekaterih avtorjev odseva razmeroma redko in še tu inkonsistentno naslavljanje vprašanja v meddržavnih pogodbah, katero preprečuje nastop objektivnega pogoja običajnega prava, s čimer bi paradigma »skozi zadnja vrata« vstopila med vire mednarodnega prava. Toda, že ko je Vattel v Pravu narodov razpravljal o akrecijskih pomikih meja, se je naslanjal na avtonomno, od človeškega ravnanja neodvisno naravo sprememb, ki povzročijo te pomike, in s tem očitno posredno indiciral nenaravnost fenomena avulzije z nasprotnimi pravnimi posledicami. V praksi se je, nasprotno, vsaj po večinskem prepričanju ustalila praksa, ki pravni pojem avulzije razlaga skladno z geografsko resnico, kot lateralno gibanje vodotoka, neodvisno od narave vzrokov.[7] Tudi znotraj paradigme naravne meje torej naravnost po sebi ne konstituira meje, pač pa to velja le, dokler naravna dejstva ne pridejo v navzkrižje s težnjo po ohranitvi mirnih meddržavnih odnosov. Na dlani je zato vprašanje, ali akrecijska gibanja meja doktrina pravzaprav priznava le zaradi njihove relativne neopaznosti, skritosti očem javnosti, ki ne bi zlahka pristala na izgubo državnega ozemlja in s tem enega vidikov bistva svoje državnosti.

Da naravna rečna meja nikakor ni imuna na dejavnike, ki presegajo delo narave, nakazuje tudi potreba po funkcionalni delineaciji meje nekje na pasu, katerega reka predstavlja. Tako v luči prometne izrabe reke, katera je sicer resda pogojena z reliefnimi predpostavkami, neplovne vodotoke po mednarodnem pravu razmejimo preprosto po sredinski črti, plovne reke pa terjajo obravnavo, prilagojeno gospodarskim interesom. Tu se naravna enakost umakne suvereni enakosti, katera mejo zariše v najgloblji točki plovne struge (thalweg) ter s tem obema državama omogoči enakovredno izrabo družbene funkcije reke. Še več, v mednarodnem običajnem pravu je ideja naravne enakosti, torej sorazmernosti, v kateri Pufendorf utemelji razmejitev po sredinski črti, očitno povsem poniknila v ozadje. Tudi kadar plovba namreč ni ekskluzivna ali dominantna družbena funkcija reke, doktrina thalweg ostaja primarna rešitev. Vrnitev na sredinsko črto bo tu zopet relevantna šele, kadar bo za to izražen izrecni družbeni (verjetno najpogosteje turistični ali ribolovni) interes mejnih držav.[8]

Tekom zgodovine človeštva so reke igrale izrazito integrativno vlogo. Ob njih so se ustalile prve visoke civilizacije in razvila velemesta, po njih, z mostovi pa tudi preko njih, pa je stekel živahen promet.[9] S tem so postale naravna vez kultur in gospodarstev, zatorej se je na simbolni ravni sila težko poistovetiti z naziranjem, da gre pravzaprav za ločilni element, za pristno mejo, kakor to denimo velja za nenaseljena pogorja. Nenazadnje literatura, kljub dejstvu, da prečenje reke za vojsko nedvomno predstavlja precejšen logistični zalogaj, ne opeva Hanibalove poti preko Ebra ali Rone, temveč preko Alp. Celo trditev, da je reka naravna ločnica v geografskem smislu, drži precej manj, kot bi morda pričakovali. Pravzaprav prej velja nasprotno; reke so krvožilje povodja, po kriteriju vode zaokrožene ozemeljske celote, katere skrajne točke definira razvodnica, umišljena črta na reliefni tvorbi. A če reka ni naravna ločnica v geografskem in niti ne v sociološkem, posledično pa le stežka dosledno tudi v pravnem smislu, je očitno lahko le bolj ali manj posrečen relikt družbenega soglasja, ki se je porodilo v nekem drugem času. Kaj torej sploh še osmišlja fenomen rečnih meja, kadar se poglavarjem več ni treba naslanjati na božjo avtoriteto, novodobni zavojevalci pa lahko brez večjih težav Kolpo prečijo, četudi se ubogi viniški most nekoč res sesede? No, morda pa ga reši Sporazum o graditvi, upravljanju in vzdrževanju obstoječih premostitvenih objektov na meji med državama, ki sta ga junija letos sprejeli Republika Slovenija in Republika Hrvaška.[10]

Seznam literature

Amilhat Szary, Anne-Laure. “Boundaries and Borders”. Handbook of Political Geography, 2015. https://www.researchgate.net/publication/326244200_Boundaries_and_borders (pridobljeno 11. junij 2024).

Bastable, Jonathan in drugi. Velike skrivnosti zgodovine [Great secrets of History]. Prevod Mojca Vodušek. Ljubljana: Mladinska Knjiga, 2013.

[1]Biger, Gogdeon. “Physical Geography and Law: The Case of International River Boundaries”. GeoJournal, Vol. 17, No. 3 (1988). https://www.jstor.org/stable/41144321 (pridobljeno 12. junij 2024).

Bouchez, L.J. The Fixing of Boundaries In International Boundry Rivers.  The International and Comparative Law Quarterly, Vol. 12, No. 3 (1963) https://www.jstor.org/stable/756290?seq=1 (pridobljeno 12. junij 2024).

Donaldson, John W. “Paradox of the Moving Boundary: Legal Heredity of River Accretion and Avulsion”. Water Alternatives, Vol. 4, No. 2 (2011). https://www.water-alternatives.org/index.php/allabs/137-a4-2-4/file  (pridobljeno 19. julij 2024).

Fall, Juliet J. “Artificial states? On the enduring geographical myth of natural borders. ” Political Geography, Vol. 29, Issue 3 (2010). https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0962629810000533 (pridobljeno 9. julij 2024).

Report on International Arbitral Awards: The Chamizal Case (Mexico, United States). United Nations, 1911. https://internationalwaterlaw.org/cases/Chamizal_Arbitration.pdf (pridobljeno 12. junij 2024).

STA novice. »Slovenski in hrvaški premier podpisala sporazum o mostovih na meji« Tax-Fin-Lex https://www.tax-fin-lex.si/Home/Novica/33138 (pridobljeno 15. december 2025).

Škrubej, Katja. Razvoj zemljiške knjige in katastra: predavanje (3. januar 2023).

Opombe

[1] Škrubej, 2023.

[2] Amilhat Szary, 2015.

[3] Fall, 2010.

[4] Bastable, 2013.

[5] Biger, 1988.

[6] Report on International Arbitral Awards.

[7] Donaldson, 2011.

[8] Bouchez, 1963.

[9] Biger, 1988.

[10] STA novice, 2025.