Tragedija koroško-slovenskega sodstva ali zakaj pravice niso rešitev

Izvleček: S prvim majem 2026 odhaja v pokoj Franz Boschitz – edini dvojezični sodnik na avstrijskem Koroškem. Nasledil ga bo – nihče. Skladno z zakonodajo je bil objavljen razpis za novega dvojezičnega sodnika, a nanj se ni nihče niti prijavil. Poleg očitne škode, ki jo s tem trpe naši čezkaravanški bratje, je tu zelo jasno viden problem, ki se ga moramo zavedati pravniki. Koroški Slovenci imajo po 3. točki 7. člena Avstrijske državne pogodbe pravico do uporabe slovenščine kot uradnega jezika, kar vključuje njegovo uporabo v sodnih postopkih in s tem tudi pravico, da je na avstrijska sodišča imenovana vsaj ena oseba, ki zna govoriti slovensko. Omenjena pravica pa je vedno temeljila na tihi predpostavki…

Ključne besede: Koroški Slovenci, človekove pravice, teorija prava, manjšine.

S prvim majem 2026 odhaja v pokoj Franz Boschitz – edini dvojezični sodnik na avstrijskem Koroškem. Nasledil ga bo – nihče. Skladno z zakonodajo je bil objavljen razpis za novega dvojezičnega sodnika, a nanj se ni nihče niti prijavil.

To je seveda velik udarec za slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem, ki bi ji brez dvoma močno koristilo imeti dvojezičnega sodnika. Kot izpostavlja tudi g. Boschitz sam, ni isto, če postopek poteka prek tolmača iz Gradca ali če sodnik sam razume slovensko oziroma razume celo določeno narečje.[1] Takšna izguba je preprosto nenadomestljiva.

Poleg očitne škode, ki jo s tem trpe naši čezkaravanški bratje, je tu zelo jasno viden problem, ki se ga moramo zavedati pravniki. Koroški Slovenci imajo po 3. točki 7. člena Avstrijske državne pogodbe pravico do uporabe slovenščine kot uradnega jezika, kar vključuje njegovo uporabo v sodnih postopkih in s tem tudi pravico, da je na avstrijska sodišča imenovana vsaj ena oseba, ki zna govoriti slovensko. Sojenje s tolmačem sicer zadosti tej pravici, vendar je za Slovence manj ugodno in odpira enak problem: zmanjka lahko tudi tolmačev.

Omenjena pravica pa je vedno temeljila na tihi predpostavki, da bo slovenska manjšina sposobna ustvariti ljudi, sposobne in voljane to pravico izvrševati. Žal ji to ni uspelo. Seveda to ni edini primer. Že dalj časa z žalostjo spremljam vesti o koroško-slovenski skupnosti, ki toži po pomanjkanju slovenskih šol, učiteljev, uradnikov, kulturnih prireditev in podobnem, a jim s težkim srcem odgovorim po resnici: to ni posledica kake velike represije (ne da bi se na tem mestu opredeljeval do ravnanj Avstrijske republike, ali trdil, da je vse, kar počne, primerno – daleč od tega). Ne, v prvi vrsti gre njihov položaj pripisati dejstvu, da kot narod, kot manjšina niso ohranjali svoje demografije in svoje kulture, pač pa je njih število vse od naše žalostne ločitve zgolj usihalo in usihalo.[2]

Opisani problem seveda ni lasten samo koroškim Slovencem. Tudi matični narod pestijo iste težave z nataliteto. Kot so izpostavili gospod nadškof Zore v eni svojih pridig: “Vse več je pravic, ozračje kar brni od pravic, vse manj pa je tistih, ki bi bili nosilci pravic.” Resnično, preveč smo se navadili na idejo, da če imamo neko pravico, je to zahtevek, ki ga lahko naslovimo na vsemogočni, brezoblični državni aparat, ki naj nam pravico izročijo zagotovi. Takšno razumevanje je povsem zmotno.

Ideja pravic ima dve genezi. Prva je civilnopravna, kjer pravica predstavlja materijo zahtevka do druge stranke. Druga je javnopravna, ki sega globoko v srednji vek, ko so vladarji različnim skupnostim – mestom, vasem, samostanom, plemičem oz. njihovim gospostvom – podeljevali “svoboščine”. Že beseda sama nam pove, da tu ne gre za nekaj, kar naj bi upravičenec pasivno prejel, marveč za podelitev nekakšnega prostega polja, ki naj ga nosilec svoboščine zapolni z lastnim delovanjem. Prav pravica do lastnega sodstva je bila ena najpogostejših svoboščin.

Velika zmota naše dobe je prav to vnašanje civilistične koncepcije pravice v koncept javnopravnih pravic. Čeprav v Ustavi Republike Slovenije govorimo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, o slednjih v praksi ni zaslediti ne duha ne sluha. Zanimivo je, da je prav liberalizem, ki je želel ustvariti kar najširše polje tovrstne svobode – svobode, ki bi jo s svojo aktivnostjo zapolnili svobodni ljudje, ki bi se svobodno združevali – na koncu ustvaril državo obsega, kakršnega si srednjeveški človek ne bi mogel niti zamisliti. Naš odnos s to državo pa je popolnoma opustil ideal svobode in se izrodil v patetičen “država da, država vzame” odnos. Tako smo se znašli v bizarni situaciji, kjer človek skoraj ničesar ne sme storiti sam, lahko pa zahteva od države, da to stori namesto njega. Omeniti velja na primer skoraj popolno omejitev samoobrambe, zlasti kar zadeva preventivne ukrepe (nošenje orožja in obrambne naprave), vzgojo in izobraževanje otrok, ki jo čedalje bolj – ne samo v izvedbi, pač pa tudi po vsebini – prevzema država, zdravstvo, kjer javno zdravstvo ni le vrednota, pač pa je vsakršna oblika zdravljenja izven tega sistema predstavljena kot velik greh, in še bi lahko naštevali. Morda najbolj očiten simptom pa so davki. Ti so seveda nujni za delovanje države, toda davki in prispevki, ki bremenijo predvsem tiste, ki v družbi ustvarjajo, dajejo jasen signal: ustvarjanje je sekundarno potrebam države. Država, ki več kot pol zaslužene plače pobere za potrebe svojega delovanja in delovanja svojih programov, daje jasno sporočilo, da tisti, ki dela, dela primarno za državo in šele kar nenasitni državi ostane, pripade njemu.

Vse to nam morda celo zveni privlačno, kot da bi imeli lastnega služabnika z močjo državne prisile. V resnici pa to pomeni, da država živi naša življenja namesto nas, mi pa smo, namesto da bi bili subjekti njenega delovanja, le objekti, ki veselo polnimo okenca v velikih državnih excel tabelah – in bognedaj, da bi kaj počeli po svoje, da ne bi s tem rušili Sistema. V Doktrini fašizma sta Gentile in Mussolini zapisala, da je “država najvišji izraz človeške družbe in posameznik obstaja le v kolikor je [njegova aktivnost, opomba B. M.] znotraj države.” Nikakor nisem pristaš tega, da se karkoli, kar kritiziraš, opredeljuje za fašizem zgolj z namenom diskreditacije, se mi pa zdi pomembno izpostaviti, da v sodobni družbi živimo enega najbolj temeljnih postulatov fašizma, ne da bi nam ga kdorkoli vsilil – sami smo si ga izbrali in proglašamo ga za dobro, celo za civilizacijsko pridobitev.

Moj namen v pisanju tega članka je dvojen. Prvič, opozoriti, da smo zabredli v napačno razumevanje pravic in pomešali civilnopravno koncepcijo z javnopravno, kjer civilistika nima kaj iskati. Drugič – in morda bolj bistveno – želim poudariti, kar se v družbi, ki temelji na pravicah in jih domala že časti, prepogosto pozablja: obstajajo stvari, ki so pomembnejše od pravic. Čeprav zlasti pravniki radi absolutiziramo pravice, moramo sprejeti, da so stvari, kot so ohranitev naroda, rodnost, osnovna varnost in tudi neka ekonomska preživetvena podlaga nujen temelj za to, da človekove pravice sploh lahko obstajajo. Samo dejstvo, da smo slepi za možnost, da bi bile te predpostavke, ki jih jemljemo za samoumevne, kdaj postavljene pod vprašaj, še ne pomeni, da smo pred tem varni. Bralcu prepuščam v presojo, ali se morda kateri od teh temeljev že grozeče maje.

Za konec moram nasloviti še miselnost, ki jo vidim kot kontrapunkt povedanemu. Gre namreč za miselnost pravih vernikov v pravice, za nazor ljudi, ki bodo odločno zagovarjali stališče, da so varnost, ekonomska obstojnost in sam obstoj narodov (ali dotičnega naroda) same po sebi neodtujljive pravice, misleč, da so s tem nekako rešili problem. Tu se pravna zmota razteza v že naravnost vrtoglave višave, v višave, kjer ima pravo veto celo na stvarnost samo. Takšno po božje čaščenje prava in z njim države, kaže na šokantno ignoranco ali ignoriranje dejstva, da so človeške institucije (bodisi država ali naddržavne tvorbe) odvisne od naravnih danosti. Da država lahko da in s tem ohranja svoj infantilni odnos z ljudmi, ki ji služijo, mora najprej imeti. Ima pa samo, če je zmožna vzeti. Zmožnost države pa ne izhaja iz teže njene birokracije ali števila predpisov, niti iz dolžine katalogov pravic, temveč iz moči in vrline njenih državljanov. Sistem, ki državljane infanitlizira in nam aktivno onemogoča, da bi ustvarjali, gradili in se razmnoževali, kmalu tudi ne bo zmožen deliti vseh silnih pravic, ki jih ima tako polna usta.

Tu nastopi še en nevšečen problem. Lahko pride do tega, da varovanje človekovih pravic na ravni, kakršno smo do sedaj privzeli, začne predstavljati oviro zagotavljanju tistih temeljnih interesov, ki sem jih opredelil za predpogoj obstoja pravic. Takšne ovire so lahko nekatere naravnost absurdne razlage človekovih pravic (v različnih trenutkih so razna sodišča po svetu kot človekovo pravico štela reden odvoz smeti,[3] hranjenje golobov v parku,[4] jahanje v gozdu[5] in celo rekreativno kajenje marihuane[6]), kot tudi povsem legitimne aplikacije človekovih pravic. Lahko si zamislimo primer, ko močne mafijske združbe resno ogrožajo sam obstoj države, kazenskoprocesne kavtele pa onemogočajo njihov učinkovit pregon. Cenjeni bralec naj sam presodi, kakšne implikacije izhajajo iz takšnega scenarija spričo našega ZKP in dogodkov, ki so se že stekli v El Salvadorju.

Pravniki smo doslej imeli dokaj preprost odgovor na takšne izzive: »Človekove pravice so svete, nič ne more utemeljiti njihovega kršenja.« Še celo izredna omejitev pravic v vojnem stanju pozna toliko izjem, da že izvotlijo njeno bistvo. A če pripoznamo, da človekovih pravic samih ne bo več mogoče zagotavljati prav zato, ker nam te pravice same vežejo roke, bomo morda prisiljeni še enkrat razmisliti o našem odgovoru. Bolje, da se pripravimo zdaj, ko so ta vprašanja po večini še teoretična.

Seznam literature

Minority Rights Group International. (b. d.). Slovenes of Carinthia and Styria. Pridobljeno s https://minorityrights.org/communities/slovenes-of-carinthia-and-styria/ (Dostopano dne: 16. april 2026).

RTV Slovenija. (2026, 11. april). Dvojezični sodišči v Pliberku in Železni Kapli ostali brez dvojezičnega sodnika. Pridobljeno s https://www.rtvslo.si/rojaki/avstrija/dvojezicni-sodisci-v-pliberku-in-zelezni-kapli-ostali-brez-dvojezicnega-sodnika/779104 (Dostopano dne: 16. april 2026).

Opombe

[1] RTV Slovenija, Dvojezični sodišči v Pliberku in Železni Kapli ostali brez dvojezičnega sodnika, 11. 4. 2026, dostopno na: https://www.rtvslo.si/rojaki/avstrija/dvojezicni-sodisci-v-pliberku-in-zelezni-kapli-ostali-brez-dvojezicnega-sodnika/779104.

[2] Minority Rights Group International, Slovenes of Carinthia and Styria, brez datuma, dostopno na: https://minorityrights.org/communities/slovenes-of-carinthia-and-styria/.

[3] Di Sarno in drugi proti Italiji, št. 30765/08, sodba z dne 10. 1. 2012.

[4] BVerfG, 2 BvR 854/79, sklep z dne 23. 5. 1980.

[5] BVerfG, 1 BvR 921/85, sklep z dne 6. 6. 1989.

[6] Kdo drug kot Ustavno sodišče Mehike, zadeva št. 1/2018, odločba z dne 28. 6. 2021 (navedeno po predstavitvi doc. dr. Novaka z dne 6. 1. 2026).