Sistem socialnega varstva, kot ga poznamo, je nevzdržen. Kljub zakonski ureditvi in nekaterim mehkim metodam, ki prehod skušajo ublažiti, obstajajo pomanjkljivosti. Trenutno upokojena generacija se sooča predvsem s stigmatizacijo in izgubo prihodka. Aktivno prebivalstvo se bo verjetno v prihodnosti soočalo z izzivi, saj napovedi kažejo, da bo trenutni istem že do leta 2030 neuporaben. Potrebne so temeljite reforme, s katerimi države odlašajo, kar še pogloblja edgeneracijski razkorak.
Kljub temu da se romskemu vprašanju posveča veliko pozornosti in je ekonomsko-socialni status Romov, živečih v Republiki Sloveniji, v povprečju še vedno izrazito slabši od večinskega slovenskega prebivalstva, to ne pomeni, da stanje ni rešljivo in da je pozitivna dolžnost države, prebivalce varovati pred revščino in socialno izključenostjo, izpolnjena. V članku navedeni izzivi, s katerimi se Romi vsakodnevno spopadajo, njihovi vzroki in konkretni predlogi za ukrepanje razkrivajo, da je tako prostora kot nuje za izboljšave še, vendar je potrebno k težavi pristopiti celovito in sistematično, ob poznavanju dejavnikov, ki na to stanje vplivajo ter preseči »splošno prepričanje, da je 'romska problematika' izključno stvar Romov, in da jo izključno Romi sami tudi generirajo«.
V prispevku je obravnavano vprašanje, ali je za spolne delavce in družbo kot celoto bolje, da je prostitucija kriminalizirana ali dekriminalizirana. Članek osvetljuje različne pravne vidike prostitucije, pri čemer se opira tako na nacionalno kot tudi na primerjalno (mednarodno) pravo. Poseben poudarek je na vprašanju, ali je za spolne delavce bolje, da delujejo v okviru delovnega razmerja ali samozaposlitve, pri tem pa so poudarjene najbolj pomembne razlike med obema oblikama opravljanja dela.
V slovenskem arbitražnem okolju zasledimo pravila institucij, zapise v učbenikih in celo izdano sodno prakso o obveznosti lihega števila arbitrov. Liha števila v matematičnem svetu naravnih števil nikoli ne prinesejo izenačenega rezultata. Vseeno obstajajo pravni sistemi, ki sodo število arbitrov dovoljujejo. Ti tvegajo, da se zgodi nekaj nenavadnega – izenačen rezultat kot posledica nestrinjanja dveh arbitrov, ki presojata v arbitražnem postopku. To je zagotovo lahko velika blamaža tudi za arbitražno institucijo, ki je servirala takšen postopek in sta stranki iz njega izšli tako, kot da sta se zapletli v Gordijski vozel. Omenjeni prispevek obravnava vprašanje sodega števila arbitrov v slovenskem in mednarodnem arbitražnem prostoru.
Prvi in tretji odstavek 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije predstavljata prepoved in izjemo od prepovedi različnih aktivnosti podjetij in podjetniških združenj, katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu. Kljub relativni enostavnosti zapisa člena, sodna praksa Sodišča Evropske Unije nejasno razmejuje obravnavo pozitivnih posledic aktivnosti podjetij med obema odstavkoma. V zadevah Generics, Superblok inBooking Sodišče Evropske Unije izpelje rešitev primera na povsem drugačen način. V sodbi Generics tretji odstavek 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije sploh ni omenjen. Zadeva Superblok označi prvi odstavek za tistega, po katerem se lahko dejanje podjetij opraviči, kljub dejstvu, da je tretji odstavek namenjen izjemi od prepovedi. Nazadnje, zadeva Booking vzpostavi nejasno razlago, ki (neuspešno) pojasni, kako presojati pozitivne posledice v prvem in kako v tretjem odstavku 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije. Kako torej med zmedo sodne prakse razlagati oba člena? Ali trenutno sploh imamo odgovor na to?
V praksi poenostavljeno poimenovanje agencijskega dela je v slovenski zakonodaji naslovljeno kot pogodba o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku. Med delavcem, agencijo in uporabnikom se vzpostavi tristransko pravno razmerje, kar je značilno za nestandardno obliko zaposlitve. Delež agencijskega dela pri nas narašča. V primerjavi z ostalimi članicami Evropske unije smo celo pri vrhu. Takšna vrsta zaposlitve je zaznana predvsem v slabše plačanih dejavnostih, na primer v gradbeništvu, predelovalni industriji in gostinstvu. Inšpektorat Republike Slovenije za delo se zaveda problema pomanjkanja inšpektorjev in teži k nujni kadrovski krepitvi. Mednarodna organizacija dela je v eni od svojih raziskav ugotovila, da tovrstno delo predstavlja visoko stopnjo tveganja za prekarnost, predvsem na področju poklicnih poškodb in varnosti pri delu, pravici do izobraževanja ter mehanizmov kolektivnega pogajanja.
Stavka je institut delovnega prava, ki je v zakonodaji opredeljen kot organizirana prekinitev dela delavcev za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela. Da je zakonita, mora ves čas izvedbe potekati v skladu z določbami Zakona o stavki. Ustavno sodišče je za 3. januar 2024 določilo rok, do katerega mora zakonodajalec ustrezno odreagirati in odpraviti ugotovljeno protiustavnost. V ustavni odločbi je bilo namreč prepoznano neskladje z načelom sodniške neodvisnosti, ker naj bi bilo plačilo sodnikov glede na naravo njihove funkcije, določeno prenizko, in neskladje z načelom delitve oblasti, ker plače sodnikov niso primerljivo urejene s plačami predstavnikov drugih dveh vej oblasti. Ker do tega ni prišlo, so se sodniki držali svoje obljube in pričeli s stavko.
V današnji družbi je še vedno pogosto, da se ženske znajdejo pod pritiskom kaj naj izberejo – kariero ali družino. Dosežki na področju enakopravnosti spolov so opazni, vendar se številne ženske kljub temu znajdejo v vrtincu dvoma in občutku krivde. Evropska Unija je predlagala več načinov, kako bi lahko države članice pripomogle k temu, najpomembnejša sta zagotavljanje vrtcev in dolgotrajne oskrbe. Na tem področju je tudi Slovenija sprejela ustrezno zakonodajo. Na žalost pa je iz sodne prakse razvidno, da imajo taki ukrepi lahko negativen vpliv na položaj žensk na trgu dela. Pomembno je omeniti, da bi popolna ukinitev posebne zaščite, res da pripomogla k izenačitvi žensk na trgu dela, vendar bi hkrati pomenila tudi poseg v človekove pravice.
Varstvo osebnih podatkov je bilo v zadnjem desetletju večkrat predmet zakonodajne aktivnosti, med drugim tudi s strani evropskega zakonodajalca, ki je z GDPR področje uredil celovito in splošno. Vprašljivo pa je, ali je dejansko dosegel cilj učinkovitega varstva osebnih podatkov na področjih, kakršno je delovno pravo, ki bi morda zahtevala bolj specialno ureditev. Je sploh mogoče aplicirati splošna pravila GDPR na obdelavo podatkov v delovnem razmerju tako, da delavčeva pravica do varstva osebnih podatkov ne bo okrnjena? Poleg tega bliskovit razvoj novih tehnologij umetne inteligence postavlja povsem nova delovnopravna vprašanja, ki obstoječo ureditev potiskajo na rob zmožnosti učinkovitega varstva. Kot »panaceja« se v javnem diskurzu omenja Akt o UI, toda ali gre res za obljubljeno rešitev?
Za delovne spore bi sprva lahko rekli, da so spori med Davidom in Goljatom. Subordinirani delavec (ali skupina njih) v (individualnem) delovnem sporu ni v popolnoma enakem položaju kot delodajalec. Slednji je ekonomsko močnejši in pravzaprav je usoda delavca velikokrat dana v njegovih rokah (npr. odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov). Delodajalec lahko zato izkoristi delavčevo šibkost in njegovo nepoznavanje delovnopravnih zakonitosti (ignorantia iuris nocet posledično še toliko drži). Z zlorabami tako poskuša zaobiti delovnopravno zakonodajo, ki je sicer v bistvenem kogentne narave.[1] Delavec lahko zaradi zavarovanja svojih kratenih delavskih pravic poskuša po mirni ali sodni poti, pa tudi arbitraža se lahko kdaj izkaže za koristno. Kako in koliko naj bo delavec (ali skupina njih) previden v samem arbitražnem postopku in kako do vzpostavitve takšnega postopka sploh pride ter drugih oblikah alternativnega reševanja sporov, ponazarjava v omenjenem članku.
Recenzija knjige predstavi na kratko najpomembnejše teme, obravnavane v novoizdani knjigi Spolno kazensko pravo. Knjiga na skoraj 900 straneh obravnava človekovo spolnost in njegovo kazenskopravno ureditev, tako skozi zgodovino kot tudi po drugih pravnih ureditvah in na različnih pravnih nivojih, to je na narodnem, evropskem in svetovnem, prav tako pa slikovito predstavi najznamenitejše sodne primere in omeni najsodobnejše izvršitvene oblike spolnih deliktov.
Manca Kramar je študentka 5. letnika Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, ki študentsko delo pri odvetniški pisarni Grlica Law opravlja že dobro leto. Novinarji Revije Pamfil smo se z Manco srečali na kavici, da nam opiše svojo izkušnjo z opravljanjem študentske prakse v odvetniški pisarni ter jo vprašali, kakšne nasvete ima za študente, ki jih opravljanje odvetniške prakse zanima.
Ničnost v materialnem pravu razumemo kot samodejno nemožnost izpolnitve določenih pogodbenih in drugih obveznosti. Predvsem se pri tem poudarja njegova trdna narava, ki preprečuje nastanek določenih obveznosti, saj so le-te nastale pod nesprejemljivimi okoliščinami (npr. zmota, prevara, grožnja). Arbitražni postopek in njegova podlaga za začetek (tj. arbitražni sporazum) pa institut ničnosti nekoliko drugače razumeta. Ker je arbitražni postopek vendarle del procesnega prava, se zdi, da so procesnopravna pravila tudi v tem primeru mogoče odmaknjena od siceršnjih materialnopravnih. Omenjeni prispevek odpira vprašanje obstoja in uporabe instituta ničnosti v arbitražnem postopku.
Vloga predsednika kot državnega poglavarja v republiški obliki vladavine je pogojena zlasti z organizacijo oblasti. Po klasični ustavnopravni teoriji naj bi obseg pristojnosti predsednika republike določal način njegove izvolitve, vendar pa zaradi načelnih usmeritev, izhajajočih iz oblike države, kot tudi povsem političnih interesov ali celo logističnih vprašanj v ustavotvornem procesu, simetrija med iz izvolitve izvirajočo stopnjo legitimnosti in pristojnostmi pogosto ni podana. Posrednost volitev pogosto tudi sistemsko nasprotuje načelu enake volilne pravice, zaželenem v sodobni demokratični družbi.
Delavci v gospodinjstvu so osebe, ki opravljajo delo za zaprtimi vrati, kjer se lahko zgodi marsikaj. Izpostavljeni so fizičnemu, psihičnemu, spolnemu nasilju, prav tako so tudi izolirani od ostale okolice. Vendar vseeno predstavljajo del delovne sile, ki je pogosto spregledan in premalo cenjen. Članek se ukvarja z vprašanjem pomanjkanja in neustreznosti zakonodaje, ki omogoča delodajalcem, da izvajajo nad svojim delavcem prekomeren nadzor, ki je v nekaterih primerih lahko podoben že kar suženjstvu. Skozi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice predstavljam, kaj pomeni za takšnega delavca suženjsko razmerje.
Plačilo za poslovno uspešnost, poznano tudi kot trinajsta plača ali božičnica, je odraz poslovnega upeha družbe v preteklem letu in pripada vsem zaposlenim. Ureditev, prepuščena avtonomnemu kolektivnemu urejanju, tradicionalno sledi poslovni logiki delodajalcev ter nagrajuje in spodbuja prisotnost na delovnem mestu, pri tem pa izključuje tiste, ki s svojo odsotnostjo z delovnega mesta ne prispevajo k realizaciji letnega poslovnega načrta. O posredni diskriminatornosti kriterija prisotnosti so odločala tako slovenska sodišča kot Sodišče Evropske unije, katerih razlogovanje ponuja različno argumentacijo tako v prid delodajalcem kot na drugi strani delavcem.
Članek obravnava vprašanja delovnega prava, predvsem glede pravne opredelitve delovnega časa in njegove razmejitve s prostim časom. Sodišče EU ima pomembno vlogo pri interpretaciji pojma delovni čas, saj pogosto rešuje zapletene primere, kot so obdobja stalne pripravljenosti in dežurstva. Spodnje besedilo izpostavlja težave binarne klasifikacije delovnega in prostega časa ter izzive, ki jih to prinaša za delodajalce in delavce. Članek analizira vpliv sodne prakse in pomen pravilne interpretacije za zaščito pravic delavcev.
Z globalizacijo prihaja do porasta hitre mode, ki ima vedno večje nezaželene posledice na okolje, delovnopravne in človekove pravice. Direktiva EU CSDDD je zasnovana za minimizacijo teh vplivov, vendar bo samo čas pokazal ali bo res imela želeni učinek.
