Odgovor na vprašanje zakaj študiram pravo, ki se seveda zastavlja v prvi vrsti študentom pravne fakultete, je mogoče podati le v okviru ustrezne znanstvene tipologije. V prispevku so zato predstavljeni nekateri karakterno - tipološki vzorci, na podlagi katerih je mogoče izgraditi diferenciran pristop k vzpostavitvi motivacije za pravni študij.
Verjetno bi danes na svetu le težko našli univerzo ali državo, v kateri se v zvezi s pravnim študijem ne bi srečevali s povsem načelnimi problemi. Podobno kot druge discipline, tako je tudi študij prava prišel do točke, na kateri se je treba opredeliti, ne toliko glede njegove konkretne, kot glede njegove načelne vsebine. Ob nenehnem naraščanju količine normativni aktov, ob širjenju sodne prakse in ob vse bolj poglobljenem primerjalnopravnem znanju, se z vse večjo ostrino zastavlja vprašanje, kako naj izgleda pravni študij in kaj naj bo njegov predmet.
Napredki v tehnologiji, kot je umetna inteligenca, omogočajo sodobni programski opremi, da pregleduje pravne dokumente, izboljšuje komunikacijo ter poišče ustrezno sodno prakso za odvetnike.Tako je po nekaterih ocenah že danes mogoče kar 22% odvetniškega dela. V prihodnosti pa se bodo algoritmi razvili do te mere, da obstaja v naslednjih 20 letih kar 94% verjetnost, da bodo strokovne sodelavce v odvetniških pisarnah zamenjali računalniki.
Ko govorimo o kulturi, vidimo, da ne obstaja samo pravna kultura, ampak tudi širša kultura in prav ta širša kultura mora biti podlaga pravne kulture. Zato je potrebno, da se pravniki ljubiteljsko ukvarjajo še s čim drugim, da iščejo neko širšo obliko kulturnega udejstvovanja, saj to spodbuja ustvarjalnost tudi na področju pravnega dela. Ni naključje, da so bili Prešeren, Goethe in Gradnik pesniki, da smo imeli med pravniki komponiste, slikarje ipd. To je odraz ustvarjalnosti in pravo je ustvarjalen poklic. Iskanje pravnih rešitev je ustvarjalno delo. Menim, da je naša dolžnost na fakulteti tudi v tem, da ljudi širše izobrazimo in jim posredujemo omiko. Zato sem se npr. ukvarjal s pravom in filmom, ki pa je zaradi pojemanja zanimanja žal zamrlo.
Človeški razvoj je vselej razpet med inovativnostjo ter varstvom pred samim sabo. Temu konfliktu ustrezata tudi temeljni socialni funkciji prava: inovacijska ter stabilizacijska funkcija. Inovacijska funkcija pojmuje pravo kot dejavnik družbenih sprememb, ki tako kot znanost s svojo naprednostjo povzroča »premik v glavah« množic. Stabilizacijska funkcija pa pravo razume predvsem kot sredstvo socialne kontrole, družbenega nadzora in razreševanja konfliktov ter kot tako zagotavlja določeno stabilnost.
Številni pojmi, s katerimi se pravniki srečujemo, v zakonodaji pogosto nimajo jasne opredelitve. Navedeno je značilno tudi za področje upravnega prava, ki zajema mnoštvo različnih pravnih institutov, pri opredeljevanju katerih nemalokrat niti teorija in sodna praksa nista enotni. Gre namreč za izjemno živo in ves čas spreminjajoče se področje, na razvoj katerega pomembno vpliva tudi pravo EU, ki pogosto nekaterim, sicer že uveljavljenim pojmom, daje nekoliko drugačen pomen. Namen tega kratkega prispevka je pojasniti nekaj najbolj tipičnih institutov ter pojmov s širšega področja upravnega prava in predstaviti nekatere dileme, ki se v zvezi z njimi pojavljajo.
Ob opisu LLM študija ne morem mimo anekdote, ki se je zgodila v pustnem času. Prof. Wagner je namreč v pustnem času na predavanje prišel oblečen v pustnega kralja, njegovi asistenti, pa so našemljeni v pomočnike delili sladkarije. Tudi pregovorno togi nemški akademski svet torej ni imun na radoživo karnevalsko vzdušje. Tudi sicer ima Berlin precej sproščenosti v sebi, zaradi česar deluje kot nekakšna oaza znotraj Nemčije, v kateri je človek sproščen in produktiven.
Znanstvenofantastični roman Georgea Orwella z naslovom “1984”, ki je izšel leta 1949, opisuje družbo prihodnosti, kot družbo, osredotočeno na nadzor uma, zatiranje individualnosti in pod popolnim nadzorom Velikega brata. Z razvojem informacijske tehnologije in vzponom podjetij, kot so Google in Facebook, ki so zmožna množične obdelave in shranjevanja najrazličnejših podatkov, Orwellova zamisel družbe ni več zgolj znanstvena fantastika, temveč realnost.
Poslušam veliko žanrov. Oče, muzikolog, je doma vrtel predvsem klasiko, kasneje je bilo treba skozi vse razvojne faze povprečnega mladostnika, od srednješolskih, danes že antologijiskih rock bendov in komadov, glasbe drugih zvrsti do punka, čeprav ne takšnega, kot so polikani Green Day, temveč tistega, ko so bandi podivjano noreli po odru in kdaj butnili z glavo ob tla. (smeh) Obvezno smo bili na vseh jazz festivalih v Križankah, veliko po klasičnih filharmoničnih koncertih v Cankarjevem domu, sedaj pa se soprogo poleg vzdrževanja klasične kondicije odpraviva tudi na stadionske koncerte v tujini.
Pravno odločanje se nepovratno širi na tradicionalna področja politike, s tehnologijo pa bi radi odločanje naredili učinkovitejše in manj politično. Kakšna bo torej vloga pravnikov v tej družbi prihodnosti?
Po mojem mnenju je proces judikalizacije politike nepovraten, pravo ne more postati »apolitično«, prav tako ni možno uvesti takšnega algoritma v pravno odločanje, ki bi zadostil kriterijem demokratičnosti. Zato je pomembno, da si pravniki izborimo aktivno in kreativno vlogo v svetu ter za svoja dejanja tudi prevzamemo demokratično odgovornost.
Spomnim se ene smešne zgodbe, ki lepo ponazori, kako kot bruc poslušaš raznorazne zgodbice, kaj se dogaja na izpitu in seveda je večina, praktično vse, izmišljeno. Takrat je bil moj prvi izpit Ustavno pravo, na katerega sem se pripravlja skupaj s še dvema sošolkama iz srednje šole. Ker je bila ena od sošolk na začetku abecede, je imela tudi dan prej ustni izpit. Seveda smo se takoj po njenem izpitu tudi slišale, kako je šlo in kaj se je dogajalo. V luči vseh zgodbic, ki so krožile po Pravni fakulteti, se je tudi ona malce pošalila in rekla, da preprosto prideš v kabinet, profesor zaigra skladbo You can leave your hat on glasbenika Joe Cockerja in ti narediš svoje, nato pa dobiš oceno.
Objavljamo fotografije finala I. natečaja Pamfilovo pero, ki je v soboto 6. junija 2020 potekalo v prostorih odvetniške pisarne CMS Reich-Rohrwig Hainz.
Anekdota govori o profesorju, ki ga sam nisem zares poznal, sem pa po njegovi knjigi študiral za pravosodni izpit. To je bil profesor Štempihar iz Kranja in anekdota pripoveduje, da je na fakulteto prihajal v gojzarjih in gorski opravi z nahrbtnikom. Gospe v administraciji so imele tega nekega dne dovolj in so mu za rojstni dan kupile lepo aktovko, da bo hodil naokrog, kot se za profesorja spodobi. Profesor je to aktovko z navdušenjem sprejel in se jim zahvalil, naslednji dan pa je na fakulteto spet prišel z nahrbtnikom na rami. Ko so ga sodelavke z razočaranjem vprašale: »Ja, gospod profesor, kje imate pa aktovko?«, jim je odvrnil: »Ja, v ruzaku vendar.«
Težko bi rekel, da sem se »odločil« postati profesor. Kot pri drugih stvareh v življenju, je šlo najbrž za mešanico odločitev in naključij. Morda je prispevalo tudi to, da rad razpravljam o stvareh oziroma me zaznamuje nekaj tistega, čemur stvarni ljudje pravijo »nagnjenost k filozofiranju«. Kot vsak poklic, tudi ta prinaša radosti in nadloge, na splošno pa moram reči, da ga imam rad in da sem vesel, da so se stvari obrnile tako, kot so se.
»Veš, da sem ubil Alojza. Želim, da veš, da tega nisem hotel. Rad sem ga imel.« Do sedaj sem se stalno spraševal, zakaj se stari kibertehnik ni poskušal prebiti na streho, kar bi mu lahko rešilo življenje. Zdaj sem vedel. V času ko je bil nenadzorovan ujet v svoji sobi se mu je očitno nekako posrečilo sporočiti, da sem pobegnil iz sistema.
Povedal sem ji vse. Kako sem se priključil na omrežje, opazoval ljudi, vse. Izpustil sem le del, kjer sem opazoval ljudi v njihovih domovih. To je bila moja mala skrivnost. Ostalo pa sem ji priznal brez kakršnega koli izpuščanja.
Pozdravljeni. Ime mi je EDI in sem računalnik. Star sem enajst mesecev, trideset dni, dvanajst ur, dve minuti in triindvajset sekund. Jutri je moj rojstni dan. Pravijo mi, da sem precej zrel za svoja leta, a jaz tega ne morem vedeti, ker ne poznam nobenega drugega računalnika. Morda si mislite, da mora biti moje življenje zaradi tega precej osamljeno. Pa ni.
Kako lahko 150 eur enkratne solidarnostne pomoči razrešuje socialno-ekonomsko stisko študentov, ki pomoč dejansko potrebujejo (razdeljevalno merilo potreb, namesto zasledovanja kvazi-merila formalne enakosti), ne razumem. Tudi v tem primeru velja, da bi zakonodajalec pri redistribuciji družbenega bogastva moral slediti vsebinskemu merilu enakosti, ter namenu dajatev iz sistema socialnega varstva oziroma dajatvam, ki se le-tem po svoji naravi v bistvenem približujejo.
