To write well, express yourself like the common people, but think like a wise man. - Aristotle

Intervju s prof. dr. Vasilko Sancin ob stoletnici Pravne fakultete v Ljubljani

Intervju s prof. dr. Vasilko Sancin ob stoletnici Pravne fakultete v Ljubljani

Spraševale so Kaja Gajšek, Šejla Gutič in Ana-Marija Rus

Dr. Vasilka Sancin je izredna profesorica za mednarodno pravo na Pravni fakulteti, Univerze v Ljubljani.

Veliko študentov pred vpisom na pravo razmišlja tudi o študiju drugih smeri. Zakaj ste se odločili prav za študij prava ter ali ste morda razmišljali tudi o kakšnem drugem študiju?

Za študij prava sem se odločila, ker me je že od začetka zanimalo mednarodno pravo in delo v diplomaciji. Seveda pa so me v času zaključevanja srednje šole zanimale tudi druge stvari. Če se prav spomnim sem imela na vpisnem listu kot drugo in tretjo izbiro napisano še umetnostno zgodovino in farmacijo. Ampak glede na to, da sem imela dobre ocene, nisem dvomila v to, da bom prišla na Pravno fakulteto.

O študiju na Pravni fakulteti kroži tudi veliko zabavnih anekdot. Vam je v spominu ostala kakšna zanimiva anekdota iz časa vašega študija, ki bi jo bili pripravljeni deliti?

Spomnim se ene smešne zgodbe, ki lepo ponazori, kako kot bruc poslušaš raznorazne zgodbice, kaj se dogaja na izpitu in seveda je večina, praktično vse, izmišljeno. Takrat je bil moj prvi izpit Ustavno pravo, na katerega sem se pripravlja skupaj s še dvema sošolkama iz srednje šole. Ker je bila ena od sošolk na začetku abecede, je imela tudi dan prej ustni izpit. Seveda smo se takoj po njenem izpitu tudi slišale, kako je šlo in kaj se je dogajalo. V luči vseh zgodbic, ki so krožile po Pravni fakulteti, se je tudi ona malce pošalila in rekla, da preprosto prideš v kabinet, profesor zaigra skladbo You can leave your hat on glasbenika Joe Cockerja in ti narediš svoje, nato pa dobiš oceno. (smeh) Za sekundo sem bila, v luči vseh drugih zgodb, ki krožijo, šokirana. (smeh) To je bila taka smešna prigoda, drugače pa poznam standardne zgodbice, kako profesorji mečejo indekse skozi okna in le tisti, ki ga ulovi preden pade na tla, naredi izpit, ali pa da profesorji vržejo izpitne pole v zrak in tiste, ki padejo na mizo so pozitivne, ostale pa negativne. Seveda so zgodbe le plod domišljije prvega letnika. To vem zlasti sedaj, ko vidim, kako si profesorji prizadevajo biti objektivni.

Kot ste omenili, je velika večina anekdot na tak ali drugačen način povezana s profesorji. Kateri profesor iz časa vašega študija pa vam je sicer ostal najbolj v spominu in zakaj?

Če pomislim, kdo mi je ostal v dobrem spominu, (smeh) moram reči, da so me posebej pritegnila predavanja prof. dr. Juharta. Prav tako pa sem imela izjemno dober občutek po opravljenem izpitu, ker se mi je zdelo, da je resnično preverjal ne samo znanje, ampak tudi razumevanje materije. Hkrati pa je bil prof. Juhart na izpitu tudi zelo konkreten, kar mi je kot študentki veliko pomenilo. Nekajkrat sem imela namreč pri določenih ustnih izpitih občutek, da so te profesorji sprva ocenili po videzu in si že na podlagi izgleda ustvarili določeno mnenje o tebi.

Drugače pa me je že od samega začetka zanimalo mednarodno pravo, zato sem se tudi vpisala na študij prava, ki se mi je zdel dobra podlaga tudi za kasnejše delo v npr. diplomaciji, v kateri sem si od vedno želela delati. Posledično sem začela zares uživati pri študiju šele v 4. letniku, ko je prišlo na vrsto mednarodno pravo in vsi mednarodnopravni izbirni predmeti.

Dejali ste, da vas je že od samega začetka zanimalo delo v diplomaciji. Kako je potekala vaša poklicna pot po zaključku študija ter zakaj ste se odločili za delo v akademskem okolju?

Kot že rečeno, sama nisem imela velikih dvomov, kaj bi si želela kasneje delati – tj. v diplomaciji. Seveda so se, kot vidite, moje želje uresničile na drugačen način od zamišljenega. (smeh) Po moji prvi  zaposlitvi po prejeti diplomi na Ministrstvu za zunanje zadeve, sem kasneje dobila povabilo, da se vrnem na fakulteto, saj je na katedri za mednarodno pravo nastala situacija, ko je takratni profesor odšel in so morali pravzaprav oživiti profesorja, ki je bil v pokoju in ki je bil tudi moj mentor magistrske naloge. Tako me je takrat fakulteta povabila, da bi prišla kot asistentka in sedaj sem še vedno tu. (smeh) V tem, kar počnem, res uživam, zato mi ni prav nič žal.

Kot strokovnjakinja za mednarodno pravo pogosto delujete tudi v mednarodnem okolju, trenutno pa ste članica Odbora Združenih narodov za človekove pravice. Zanima nas, v katerih mednarodnih organizacijah ste delovali ter kako Pravno fakulteto in Slovenijo dojemajo v teh mednarodnih organizacijah oz. na splošno tujini?

Imamo mednarodne vladne in nevladne organizacije. Če govorimo o medvladnih mednarodnih organizacijah, nisem bila v nobeni od njih stalno zaposlena, saj sem bila, kot rečeno, zaposlena najprej na ministrstvu in potem na fakulteti. Sem pa že z več organizacijami sodelovala v drugih oblikah npr. staž v pravni pisarni Meddržavnega sodišča v Haagu, za katerega so takrat izbrali samo dva študenta s celega sveta, tako da je bil postopek zelo kompetitiven. V okviru stažiranja delaš v sekretariatu na pravnem oddelku, kjer lahko sodeluješ s posameznimi sodniki, odvisno od tega, na katerem »case-u« delaš. To mi je bilo zelo zanimivo. Moram reči, da me je zelo lepo presenetilo, namreč leta 2005, če se ne motim, ko sva se s takratnim tajnikom sodišča konzultirala glede primera Bosne in Hercegovine proti Srbiji in Črni Gori. Zlasti sva se pogovarjala o vprašanju, ali mednarodnopravno pride tudi do nasledstva odgovornosti za mednarodne delikte. Postopek se je, kot veste, potem končal s sodbo proti Srbiji, Črna Gora pa je bila izpuščena. Zanimivo je, da, ko sva se septembra letos v Haagu na konferenci vseh združenj in društev za mednarodno pravo z vsega sveta, ki so se je udeležili sodniki, tajniki in drugi strokovnjaki za mednarodno pravo, zopet srečala, sva se v pogovoru spomnila tega primera in teh razprav, kljub temu, da so se zgodile vrsto let nazaj.

Poleg tega sem sodelovala tudi z EU na raznih projektih z različnimi institucijami EU, v okviru Sveta Evrope, z raznimi pisarnami Združenih narodov, sedaj pa sem članica Odbora Združenih narodov za človekove pravice, tako da imam trenutno največ stikov z Združenimi narodi. Čeprav Odbor ni organ ZN, saj je ustanovljen na podlagi Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pavicah in je v tem smislu samostojno telo, pa ga podpira Sekretariat Urada visoke komisarke ZN za človekove pravice. Omeniti moram še odlično sodelovanje z UNHCR, ki je prav tako del sistema ZN. Dolgo let sem bila tudi članica Slovenske nacionalne komisije za UNESCO. Že vse svoje profesionalno življenje pa sodelujem tudi na raznih projektih z Mednarodnim odborom Rdečega križa, ICRC, tako z njihovimi strokovnjaki na sedežu organizacije v Ženevi, kot tudi s posameznimi regionalnimi delegacijami. Naj še omenim, da redno sodelujem tudi z mednarodnimi nevladnimi organizacijami pri posamičnih projektih kot npr. z Amensty International, Human Rights Watch in podobnimi.

Glede drugega dela vprašanja pa menim, da je znanje, ki nam ga da naša Pravna fakulteta v Ljubljani, prepoznano kot kakovostno ne samo doma, temveč tudi po svetu. Nenazadnje o tem pričajo tudi vse uvrstitve naših ekip na mednarodnih študentskih tekmovanjih in prav s temi odličnimi uvrstitvami je tudi ime pravne fakultete postalo zelo prepoznavno. Zanimiv je primer v zvezi z največjim mednarodnim študentskim tekmovanjem Philip C. Jessup International Law Moot Court, ki se odvija vsako leto v Washingtonu (ZDA) in sem ga vodila 15 let. Leta 2005 so organizatorji na razglasitvi nagrad še imeli težave z izgovorjavo imena naše univerze, nato pa, ker smo bili na tekmovanju tradicionalno izjemno uspešni in so ga morali na podelitvi nagrad izgovarjati vsako leto, je to postala ena najpravilnejših izgovorjav imena univerze na celotnem tekmovanju, kjer sodeluje že preko 700 univerz. Druga stvar je tudi, da se na teh tekmovanjih ustvari neke vrste »renommée« in se tako ve, katere ekipe so tradicionalno dobre in takoj, ko izveš za nasprotnika, že dobiš nek občutek, kakšne možnosti imaš. Vem, da so v kasnejših letih naši nasprotniki vedno rekli: »Ojoj, ne, zakaj smo morali dobiti ravno Ljubljano?« Vedno so nas šteli kot eno bolj kakovostnih ekip. No, to velja tudi za druga tekmovanja, tako da mislim, da ima Pravna fakulteta zelo dobro ime.

Zaradi obveznosti v mednarodnih organizacijah zagotovo tudi pogosto potujete v tujino. Ali vam je kakšno potovanje oz. kraj ostal v še posebej lepem spominu?

Sem bolj morski tip človeka, zaradi česar me vedno privlačijo destinacije ob morju, tako da kakšni otoki, čeprav me tja delovne obveznosti bolj redko vodijo. (smeh) Profesionalno so glede na področje mojega dela v ospredju New York, Ženeva, Dunaj, London, Bruselj. Drugače sem bila pa vedno fascinirana nad Parizom in lahko bi tudi rekli, da je to moja najljubša destinacija. Spomnim se, da smo morali na koncu srednje šole pripraviti svojo sliko za almanah in pod njo zapisati, kaj si želimo postati. Zame je pisalo, da si želim postati veleposlanica v Parizu. To je zaenkrat še na to-do listi. (smeh)

Omenili ste tudi, da Pravna fakulteta v tujini že uživa določen renommée. Kako pa jo vidite čez sto let in kje je po vašem mnenju še prostor za izboljšave?

Menim, da je naša fakulteta že sedaj na zavidljivi stopnji kakovosti v primerjavi z drugimi fakultetami, ne le v Evropi, ampak tudi širše. Manjka nam predvsem, tj. poleg odličnega pedagoškega dela, nekaj več poudarka na raziskovalnem delu, za katerega pa enostavno ni časa, saj smo vsi pedagogi (pre)obremenjeni s samim pedagoškim delom, kar je posledica, po mojem mnenju, neustreznega načina nagrajevanja oziroma sistema plač, ki zahteva polni delovni čas tj. polno pedagoško obremenitev. Tako je zelo težko takšno delo kombinirati z raziskovalnim delom. Prav tako bi v primeru poudarka na raziskovalnem delu imeli od tega koristi tudi študentje, ki bi lahko sodelovali pri raziskovanju. Zato menim, da je potrebno najti ustrezne načine zagotovitve stalnega dotoka financ, ki bi spodbudile raziskovalno delo na zapostavljenem družboslovnem področju. To bi imelo posledice med drugim tudi v več objavah v mednarodnih glasilih, kar bi konec koncev povečalo ugled fakultete v tujini.

S kolegi se prav tako že nekaj časa pogovarjamo o ustanovitvi programa mednarodnega magisterija na naši fakulteti, ki bi ga ponujali v angleškem jeziku. Program ne bi bil namenjen le za naše študente, ampak tudi za tuje študente, ki bi želeli študij nadaljevati v Sloveniji, saj smo se že na več področjih izkazali za dobre pedagoge in menim, da bi bilo sedaj to potrebno prodati tudi na trgu. Zavedam pa se, da so tudi tu določene zakonske ovire, saj so pri nas ukinili znanstvene magisterije kot take, ampak vseeno mislim, da bi se dalo najti rešitev, ki bi bila zanimiva za širši mednarodni prostor.

Prav tako pa bo treba v prihodnje verjetno razmišljati tudi o podpori profesoric, ki bi bile pripravljene kandidirati za dekanje, saj so bile v 100. letni zgodovini fakultete le tri dekanje.

Za konec nas zanima še, katerih pet mednarodnih dogodkov je po vašem mnenju najbolj zaznamovalo razvoj sveta in mednarodne skupnosti v zadnjih tridesetih letih?

Veliko jih je. Zagotovo je na tem seznamu teroristični napad na ZDA, iz katerega je izšla marsikatera posledica. Med drugim tudi nepremišljen odziv ZDA z nezakonito uporabo sile v Iraku, ki je prinesel mnoge nove negativne posledice, vključno s tem, kar danes doživljamo v Siriji in še marsikje drugod. Vse to je povezano. Pred tem je bil zelo pomemben dogodek razpad velikih federacij v 90. letih prejšnjega stoletja – na tak način je nastala tudi naša država. To je precej spremenilo strukturo mednarodne skupnosti, kar je imelo za posledico tudi prerazporejanje moči, vključno z nezadržnim vzponom Kitajske. Potem bi rekla, na splošno razvoj tehnologij, kar je tako ali tako možno zasledovati skozi celo zgodovino, ampak ta prehod iz fizičnega v digitalni svet povzroča enormne spremembe v načinu, kako funkcioniramo kot globalna družba. Danes ni več mogoče govoriti o mejah v fizičnem smislu, verjetno pa bomo kmalu lahko s hologrami hodili po svetu. Na koncu je tu še razvoj umetne inteligence, ki že in še bolj bo izdatno vplival na naša življenja in delovanje držav.

Vloga pravnikov v družbi prihodnosti

Vloga pravnikov v družbi prihodnosti

Fotografije finalnega dela I. natečaja Pamfilovo pero

Fotografije finalnega dela I. natečaja Pamfilovo pero