Intervju s prof. dr. Petrom Grilcem ob stoletnici Pravne fakultete v Ljubljani

Dr. Peter Grilc je redni profesor za gospodarsko pravo na Pravni fakulteti, Univerze v Ljubljani.

Spraševali so Hana Gabrijelčič, Gal Gračanin, Monika Gradišnik in Lucija Tacer.

Za začetek nas kot trenutne študente zanima, zakaj ste se odločili za študij prava ter ali ste morda razmišljali tudi o kakšnem drugem študiju?

Da sem se odločil za pravo, je bila posledica marsičesa, a zagotovo ne mladostniške zaljubljenosti vanj ali tega, da bi tedaj želel biti elementarno pravičen in spremeniti svet. Odločitev je bila precej povezana s tem, da nas je takoj po maturi doletela enoletna odsotnost zaradi služenja vojaškega roka. Ko sem s to življenjsko epizodo zaključil, sem pod predpostavko, da je enoletni suspenz uporabe glave pustil posledice, kljub temu, da sem ves čas prenašal knjige s filozofsko vsebino, ki sem jih v trenutkih, ko so drugi zabijali čas s kajenjem, samoobrambno prebiral, menil, da se je iz previdnosti najboljše lotiti ravno prava, poleg tega pa sem najbrž upošteval tudi splošno razširjeno modrost med študentarijo, da si domala diplomiral, le še Rimsko pravo in Politično ekonomijo je treba narediti, pa še veljalo je, da lahko izpite ponavljaš domala do nezavesti. (smeh) Za medicino se je zdelo, da imam po enoletni odsotnosti malce preveč raztreščeno glavo, muziko sem začel dojemati bolj kot prostočasno dejavnost. Morda, bolj tako iz ozadja, je nekaj odigralo to, da so bili po mamini strani v kar nekaj generacijah pravniki, svoje je storilo spoštovanje deda, uglednega sodnika, ki je bil moj edini neposredni stik s pravom. Spominjam se, da sem med brskanjem po njegovi knjižnici naletel na Uvod v kriminalistiko profesorja Avgusta Munde, ki me je kar prevzela, saj so bili v njej opisi in slike vlomov, jemanja prstnih odtisov, kriminalističnih tehnik in podobno, knjiga pa se je brala skoraj kot kriminalka. To in najbrž še kaj, kar mi je že ušlo iz spomina, se je pa v tipično neurejenih in begajočih mislih motalo v glavi osemnajstletnika, me je pripeljalo v predavalnice na Kongresnem trgu.

Omenili ste, da vas je že v osnovni šoli navdušila knjiga profesorja Avgusta Munde. Kaj pa profesorji, ki so vam predavali na fakulteti, ali vam je kateri od njih še posebej ostal v spominu in zakaj?

Kar precej jih je bilo. Highlight prvega letnika sta bila nedvomno legendarni profesor Bajt, ki je, vedno poln zgodb iz prakse, predaval politično ekonomijo in profesor Kržišnik, ki nas je posvečal v rimsko pravo, do katerega sem imel poseben odnos, morda tudi zato, ker sem se že na osnovni šoli učil latinsko in če si bil sposoben vplesti v odgovor na izpitu kak latinski izrek, si bil domala na konju. Drugo leto je bil svojevrsten profesor Sajovic, ki je poučeval predmete, katerim bi danes rekli stvarno pravo, čeprav je bilo tedaj to klasično pravo slutiti bolj v ozadju. Bil je neverjetno razgledan, zelo zanimiv človek, ki ga je zanimalo marsikaj. Predaval je zgodaj zjutraj, še bolj zgodaj pa je imel izpite, ki jih praviloma zaključil že do pol osmih, zato si moral biti na fakulteti že okoli pol šestih in če si želel pristopiti, so bile za to pomembne zveze s hišnikom, ki je odklenil fakulteto, da si se postavil v vrsto. Je pa imel profesor še druga »predavanja«, ki so se precej spontano dogajala v ožjem krogu v Platani, tedaj kultnem pravniškem in filharmoničnem lokalu na Kongresnem trgu v Ljubljani, ko si iz tistih njegovih izsekov šele dojel, kaj je v resnici povedal na predavanjih. Tako je bilo moč, v pretežni meri šele na magisteriju, tiste kamenčke s predavanj zložiti skupaj in zaslutiti njihov pomen. Spomin iz tretjega letnika napolnjuje profesor Cigoj, z vedno popolno izdelanim nastopom, domala predstavo, ko je hodeč po predavalnici z rokama za hrbtom nizal slikovite primerjave in vzporednice. Uživanje v vseh pogledih. Nikakor ne morem mimo profesorja Zabela, kasneje mentorja pri doktoratu, ki je bil moj pravi Doktorvater. Danes bi njegovemu predmetu sicer rekli korporacijsko pravo in gospodarsko pravo. Čeprav tedanji sistem vrste institutov in gospodarskih poslov ter prava konkurence, kot jih poznamo danes, ni poznal, je problematiko pretvoril in navezal na tržnopravne sisteme in institute ter univerzaliziral naše znanje. Slišali smo lahko precej klasičnega korporacijskega prava in prava nelojalne konkurence ter omejevanja konkurence. Skupna lastnost vseh treh profesorjev je bila, da so kljub temu, da so predavali v obdobju, ko sta bila klasična civilistika in klasično gospodarsko pravo potisnjena v ozadje, uspeli spredavati tudi to, kar naj zna spodobno klasično izobraženi pravnik. Iz četrtega letnika sta mi v spominu najbolj ostala profesorja Bohte in Türk, ki sta predavala mednarodno pravo, najbrž tudi zato, ker sem iz tega, tedaj zelo svetovljanskega področja, pisal diplomsko nalogo. Za izpit smo študirali po zanimivem, a sila obsežnem učbeniku profesorja Andrassyja, pravi bibliji mednarodnega prava. Spominjam se, da sem bil vprašan neko filozofsko dojemanje določbe Ustanovne listine OZN, o katerem je razpravljal v precej debeli opombi. Ker sem pri profesorju pisal diplomo, sem hotel na izpitu zablesteti in imel sem občutek, da se je to zgodilo, po mnenju profesorja pa ni bilo čisto tako, je pa vrnitev indeksa z vpisano oceno pospremil s priznanjem, da sva se viteško krvavo udarila. (smeh) Ja, veliko je bilo odličnih profesorjev in gotovo sem marsikomu naredil krivico, s tem, ko ga nisem omenil.

Nekatere anekdote iz časa študija ste že omenili. Ali se morda spomnite še kakšne anekdote iz časa študija, ki se vam je še posebej vtisnila v spomin in bi jo bili pripravljeni deliti z nami?

Verjetno nisem ravno tisti, ki bi bil referenca za to, da bi to kredibilno povedal, ker nisem bil najbolj redni obiskovalec predavanj, ker sem zime preživel bolj ob poučevanju smučanja in potem po vrnitvi s smučišča študiral sam. To je bila tudi posledica vizije mojih staršev, ki so menili, da je ob vsem ostalem, kar lahko storijo zame, zelo pomembno, da me v življenju ne ovirajo. Sicer so dovolj ostro zahtevali, da je treba vse narediti v roku, po možnosti v prvem. Tedaj seveda ni bilo interneta in datotek s PowerPoint predstavitvami, zato se je študiralo iz knjig in zapiskov. Imel sem precej sreče, saj smo imeli nekaj sošolk še iz gimnazije, ki so bile na pravu v višjem letniku zato, ker smo bili fantje eno leto v vojski,  pa sem od njih dobil krasne izpiske in že podčrtane knjige. Nekje v prvih tednih marca sem se potem zaprl v NUK, odklopil ostalo in študiral, tako da mi je letnike uspelo narediti do konca maja, najkasneje v začetku junija. To mi je omogočalo, da sem na študentskem servisu za poletna potovanja dobil najboljša in najbolj plačana dela, ker so konkurenti zanje še študirali in bili globoko v izpitnih rokih. Sam gledam na študij tako, da ti da metodologijo in format za razmišljanje, da ti odpre mentalne registre, zato, to dobro veste, sem nasprotnik učenja na pamet. No, po drugi plati pa vendarle drži, da so stvari, ki jih je treba znati opolnoči, a tudi ugotovitev, katere so te, naj bi bilo spoznanje, do katerega se dokoplješ prav s študijem.

Kam pa vas je poklicna pot vodila po zaključku študija na Pravni fakulteti ter zakaj ste se odločili za vstop v akademske vode? Ali bi se sedaj odločili drugače, če je odgovor pritrdilen, kaj bi počeli?

Marsikaj se je zgodilo bolj po naključju, ne zaradi planiranja. Ko smo mi zaključevali študij, z zaposlitvijo ni bilo težav. Na začetku četrtega letnika sem opazil razpis za štipendijo, ki jo je ponujala Gospodarska zbornica in ker me je zanimalo gospodarsko pravo, sem si rekel, zakaj ne bi tam začel. Kasneje sem šel delat v Bruselj, kjer sem se okužil z evropskim pravom, potem pa me je doseglo obvestilo tedanje dekanice profesorice Šelihove, da se na fakulteti odpira mesto za mladega raziskovalca. Tako sem pristal na fakulteti, doktoriral ter ostal. Ob tem sem veliko delal za prakso, kar mi je omogočilo stik z realnimi problemi in vnašanje prakse v vaje in predavanja. Menim, da bi bil brez teh spoznanj in izkušenj v letniku precej dolgočasen, nezanimiv in odlepljen od realnosti. V življenju sprejmeš kdaj dobro odločitev kdaj slabo in ko na hitro preletim svojega, menim, da so bile odločitve kar dobre.

Med leti 2010 in 2014 ste opravljali tudi funkcijo dekana Pravne fakultete. Kakšne so vaše izkušnje kot dekan Pravne fakultete ter kakšno vlogo in moč ima dekan v resnici?

Preden sem postal dekan, sem bil vrsto let prodekan za gospodarske zadeve, zato sem lahko precej vplival na vzdržno, občasno sem bil zaradi tega deležen očitkov, da bi lahko malo manj varčevali, precej restriktivno finančno poslovanje. Precej nas je prizadela gospodarska in finančna kriza, a zaradi prejšnje restriktivnosti, ne tako hudo kot vrsto drugih fakultet. Prav kriza je obdobje dekanstva posebej označila. Povsod je bilo potrebno varčevati, se držati nazaj, rezati in preselil sem se v poslovne številke in bilance. Pomembno je bilo zadržati dober kader, ki je hrbtenica za delo in razvoj fakultete. Žal se ni bilo mogoče izogniti zmanjševanju tudi sredstev za študente, je pa zaradi tršega gospodarjenja fakulteta na vseh področjih iz krize izšla precej nepoškodovana in vstopila v nov ciklus. Vloga dekana je precej odvisna od obdobja, v katerem je tisti čas fakulteta, sta pa njegova moč in vloga zlasti v tem, da se zna pogovarjati in sodelovati navznoter in z Univerzo in da dobro poskrbi za svojo fakulteto, še posebej v težkih obdobjih. To pomeni dati ali odvzeti, če je to potrebno, ter ohranjati in investirati v dober kader, ki bo v prihodnjih letih nosil fakulteto. Dekan je vedno tisti, ki mora imeti vizijo, ki po definiciji sega preko njegovega mandata, se navezuje na predhodnike in omogoča manevrski prostor nasledniku.

Dejali ste, da ima dekan pomembo vlogo pri nadaljnjem razvoju in delovanju fakultete. Kako pa vidite Pravno fakulteto čez 100 let in kje je po vašem mnenju še prostor za izboljšave?

Res ne vem, kaj bo tedaj. Vprašanje je že, kaj se bo zgodilo čez 10 let, kakšno bo naše okolje, spremenljivk, na katere ne moremo vplivati oziroma si vseh sploh zamisliti, je veliko, vrsta je takih, za katere danes enostavno niti ne vemo. Pravna fakulteta bo morala, tako kot do sedaj, v prihodnosti okolje in družbo po eni strani podpirati, po drugi strani pa biti nosilec in kredibilen reprezentant resničnih vrednot ter tako izobraževati, raziskovati, se oglašati. Zagotovo bo odgovarjala na izzive, ki jih prinaša visokotehnološka družba, sploh, ker se tehnologije razvijajo s tempom, ki prekaša, včasih dramatično prekaša, tempo razvoja v družboslovju, pravu, humanistiki. Sam na te spremembe odgovarjam tako, da študijski program pri določenih, zlasti izbirnih predmetih, prilagajam tem spremembam in trendom, novim tehnologijam, konkretno tako, da vsako leto v kurikulum vključim kakšnih 20% novih vsebin, kar omogoča, da v petih ali šestih letih na glavo obrnem celoten predmet. Seveda to ne gre pri predmetih, ki predstavljajo hrbtenico pravnega študija in na tak način ni mogoče spreminjati predavanj klasičnih sklopov, npr. ustavnega, kazenskega, civilnega prava in drugih. Tudi če si pogledate študijski program izpred 100 let in aktualni študijski program, boste videli, da študij prava ves čas ohranja hrbtenični, klasični del, po drugi strani so se zlasti obrobni predmeti dodajali in spreminjali skozi čas. Res ne vem, kaj se bo zgodilo čez 100 let, celo tisto, kar bo čez 10 let, je vsaj malo zavito v tančico. Bilo bi tudi prepotentno, da bi si sploh upal konkretneje odgovoriti na to vprašanje.

Med študenti ste poznani tudi kot velik športni navdušenec. S katerimi športi vse ste se in se še ukvarjate in na katere športne dosežke ste najbolj ponosni?

V otroštvu sem treniral smučanje in ga kasneje tudi poučeval. Kasneje sem preklopil na tek, a precej rekreativno. Tek je namreč časovno ena najbolj ekonomičnih in učinkovitih aktivnosti, obuješ copate, odpreš vrata in opraviš, potem pa si na voljo družini. Z njim sem se začel resneje ukvarjati kasneje, ko so mi to omogočali premori med prevažanjem otrok z dejavnosti na dejavnost. Tedaj sem v obdobju, ko sem hčerko vozil na treninge v Šentvid, tekel do Šmarne gore, nanjo in okoli, vse dovolj hitro, da sem se pravočasno vrnil. Zadal sem si, da bom v petdesetem letu pod tremi urami pretekel maraton, potem pa sva v naslednjih letih s soprogo potovala po nekaterih velikih svetovnih maratonih. Na triatlonce sem naletel po naključju, z njimi sem tekel, ne vedoč, da se ukvarjajo še s plavanjem in kolesarjenjem in šele čez čas ugotovil, da hodijo na malce drugačne tekme. Iz radovednosti sem se prijavil ter, čeprav sem imel za priprave na plavalni del na voljo le nekaj mesecev, prišel do cilja. Postalo mi je všeč, pa še, starejši kot si, bolj opažaš, da vedno več konkurentov dobiva umetne kolke ali kolena, sam pa nimaš še nič takega. (smeh) Dvakrat sem se kvalificiral na svetovno prvenstvo v polovičnem ironmanu, enkrat sem se zrinil do osmega mesta na svetu. Uživam v gibanju, včasih tudi v fizičnem trpljenju, prebijem urico z ljudmi z neko pozitivno energijo in odnosom do življenja, a iz mladosti mi je ostalo, da v trenutku, ko poči štartna pištola, zadeva ni več zabavni happening, pač pa dirka, na kateri daš vse od sebe.

Nam lahko na tem mestu zaupate še, za katere druge profesorje veste, da se športno udejstvujejo in s katerimi športi se ukvarjajo?

Mislim, da se vsakdo ukvarja z nečim, šport pa je med vsemi možnostmi najbrž malce preveč poudarjan. Je pa najbrž res, da le še v klasični literaturi, drugje pač ne več,  obstajajo liki, ki bi po predavanjih počasi in preudarno odšli domov, kjer bi si po kosilu privoščili popoldanski počitek, potem pa bi v svojem slonokoščenem stolpu raziskovali do večera, ko bi si privoščili polič vina in enkrat ali dvakrat na mesec vrgli partijo kart. Ljudje počnejo marsikaj, tečejo, igrajo nogomet, plavajo, se razgibavajo, odigrajo tenis, dekan Strban za ekipo fakultete v univerzitetni ligi igra košarko s študenti. Vsak človek na svoj način v življenju išče ravnovesje in fizična aktivnost je, včasih pretirano poudarjena, zgolj eden, nikakor ne edini način za dosego tega.

Za konec pa še vprašanje s področja kulture. Na koncertu Pravne fakultete ste namreč pokazali tudi znanje igranja prečne flavte, zato nas zanima, kako to, da ste se odločili ravno za igranje tega instrumenta in kakšno glasbo sicer poslušate v prostem času?

Prihajam iz precej glasbene družine. Praded je bil skladatelj, doma se je poslušalo dobro glasbo, v otroštvu so me redno vozili na matinejske koncerte v filharmonijo in to se te nekako prime. Jasno je, da je bilo treba v glasbeno šolo in ko smo jo zaključili, smo jo trije sošolci želeli še kar naprej obiskovati, pa si je tedanji ravnatelj le za nas izmislil neke dodatne, komorne razrede, da nas je lahko formalno vpisal. Potegnili smo in nabralo se je enajst let institucionalnega šolanja in bolj sproščenega ukvarjanja z muziko. Odtlej je bil instrument v omari in simbolični korak v obuditev pred leti je bila njegova obnova, potem pa smo se s prijateljema, prvi je profesor na Fakulteti za računalništvo in informatiko, drugi pa je bil nekaj časa šef Big Benda, vrnili v glasbeno mladost. Naše vaje niso klasične, tudi zelo učinkovite ne, obujamo spomine, debatiramo, občasno pozabimo, zakaj za vraga, smo se zbrali, a na koncu zagrabimo in igramo. Koncert Pravne fakultete? Prišlo je vabilo in smo šli, pomembno je, da se zabavamo. Oktobra in novembra povadimo za koncert in smo do razmišljanja o tem, kaj izbrati za naslednjega, za nekaj mesecev dobri. Poslušam veliko žanrov. Oče, muzikolog, je doma vrtel predvsem klasiko, kasneje je bilo treba skozi vse razvojne faze povprečnega mladostnika, od srednješolskih, danes že antologijiskih rock bendov in komadov, glasbe drugih zvrsti do punka, čeprav ne takšnega, kot so polikani Green Day, temveč tistega, ko so bandi podivjano noreli po odru in kdaj butnili z glavo ob tla. (smeh) Obvezno smo bili na vseh jazz festivalih v Križankah, veliko po klasičnih filharmoničnih koncertih v Cankarjevem domu, sedaj pa se soprogo poleg vzdrževanja klasične kondicije odpraviva tudi na stadionske koncerte v tujini.