Ugovor vesti vojaški dolžnosti in 16. člen Ustave
Avtor: Nejc Strašek*
Izvleček: Slovenija od leta 2003 ne izvaja vojaškega nabora, zato se ugovor vesti vojaški dolžnosti zdi pravno brezpredmeten. A prav okoliščine, v katerih bi lahko znova postal praktično relevanten (tj. v vojnem stanju) sovpadajo z razmerami, v katerih 16. člen Ustave dopušča začasno omejitev ali celo razveljavitev ustavnih pravic. Ali bi bila pravica do ugovora vesti prav tedaj, ko bi jo posamezniki najbolj potrebovali, dejansko ogrožena? Prispevek to vprašanje razišče skozi razmerje med 41. členom (svoboda vesti), 46. členom (splošna pravica do ugovora vesti) in drugim odstavkom 123. člena (njena konkretizacija za obrambo države) ter zakonsko ureditvijo ponovne uvedbe nabora ob grožnji vojne.
Ključne besede: ugovor vesti, vojaška dolžnost, 16. člen Ustave, izredno stanje, vojno stanje, svoboda vesti, obramba države.
Kategorija: ustavno pravo
Uvod
Pravica do ugovora vesti je eno izrazitejših stičišč med posameznikovo avtonomijo in pravnim redom: gre za primere, ko se posameznikova moralna odločitev vesti sme upreti sicer splošno zavezujoči pravni normi.[1] Najpogosteje jo srečamo na področjih zdravstva ter vojaških zadev.[2] V tem prispevku se bom osredotočil na slednje, saj je ustavnosodna praksa področje zdravstva z vidika pravice do ugovora vesti že jasno razdelala.[3] Vprašanje je danes sicer akademsko, saj je Slovenija leta 2003 s profesionalizacijo vojske opustila naborniški sistem, zaradi česar je ugovor vesti vojaški dolžnosti trenutno speč. Prav ta trenutna brezpredmetnost pa na prvi pogled odpira vprašanje (ne)logičnosti razmerja med posameznimi ustavnimi določbami: 16. člen Ustave namreč v vojnem ali izrednem stanju dopušča začasno omejitev oziroma razveljavitev ustavnih pravic – torej ravno v okoliščinah, v katerih bi ugovor vesti vojaški dolžnosti lahko postal znova praktično relevanten. Med taksativno naštetimi pravicami, ki jih Ustava tudi tedaj ne dopušča razveljaviti ali omejiti, namreč nista ne 46. člen Ustave ne drugi odstavek 123. člena Ustave - uvrščen je le 41. člen (svoboda vesti).
41. člen URS: svoboda vesti
41. člen Ustave v prvem odstavku zagotavlja svobodno izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju, v drugem odstavku pa določa, da se nihče ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja. Ustavno sodišče je vsebino te določbe pojasnilo v zadevi o Zakonu o verski svobodi: varstvo zajema tako teistična kot ateistična in neteistična etična ter moralna prepričanja, pri čemer morajo biti dovolj resna, tehtna, kohezivna in pomembna, da so vredna ustavnega varstva.[4] Odločba nadalje ločuje med notranjo razsežnostjo svobode vesti (forum internum), torej pravico imeti in svobodno oblikovati prepričanje, ki je absolutna in je ni mogoče omejiti, saj gre za notranje premisleke, ki jih po naravi stvari pravno ni mogoče niti urejati niti omejevati, ter njeno zunanjo razsežnostjo (forum externum), torej pravico prepričanje manifestirati navzven, ki je, drugače kot notranja razsežnost, lahko predmet zakonskih omejitev.[5]
46. člen URS: pravica do ugovora vesti
46. člen Ustave določa, da je ugovor vesti dopusten v primerih, ki jih določi zakon, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb. Pravica do ugovora vesti se pri tem lahko uveljavlja samo znotraj kroga prepričanj, ki jih varuje 41. člen, v razmerju do katerega je 46. člen lex specialis.[6] Taka zadržanost izhaja iz narave stvari: če bi lahko vsak posameznik kadarkoli iz osebno utemeljenih moralnih, filozofskih ali verskih razlogov odklonil spoštovanje katerekoli pravne norme, bi to ogrozilo temeljno funkcijo pravnega reda.[7] Da pravica ni absolutna in da jo je treba razlagati ozko, potrjuje tudi najnovejša ustavnosodna praksa: v zadevi, ki se sicer nanaša na ugovor vesti farmacevtov pri izdaji zdravil, je Ustavno sodišče poudarilo, da pravica varuje le prepričanja, ki so dovolj resna, tehtna in tesno povezana z vprašanji življenja, smrti in človekovega dostojanstva.[8]
2. odstavek 123. člena URS: pravica do ugovora vesti vojaški dolžnosti
Prvi odstavek 123. člena Ustave določa, da je obramba države za državljane obvezna v mejah in na način, ki ga določa zakon, drugi odstavek pa, da je državljanom, ki zaradi svojih religioznih, filozofskih ali humanitarnih nazorov niso pripravljeni sodelovati pri opravljanju vojaških obveznosti, treba omogočiti, da sodelujejo pri obrambi države na drug način. Ta določba po eni strani pomeni konkretizacijo pravice do ugovora vesti iz 46. člena v razmerju do ustavno določene obveznosti sodelovanja pri obrambi države, po drugi strani pa zakonodajalcu nalaga jasno in aktivno dolžnost, da takim državljanom drugo obliko sodelovanja pri obrambi dejansko omogoči. V razmerju do 46. člena je torej drugi odstavek 123. člena lex specialis.[9]
16. člen URS: začasna razveljavitev in omejitev pravic
16. člen Ustave v prvem odstavku določa, da je z ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine izjemoma dopustno začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem in izrednem stanju. Drugi odstavek za tako ravnanje postavlja stroge pogoje, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno: razveljavitve ali omejitve so dopustne le izjemoma, le začasno, le za čas trajanja vojnega ali izrednega stanja, le v obsegu, ki ga tako stanje zahteva, in le če sprejeti ukrepi ne povzročajo neenakopravnosti na podlagi rase, narodne pripadnosti, spola, jezika, vere, političnega ali drugega prepričanja, gmotnega stanja, rojstva, izobrazbe, družbenega položaja ali katerekoli druge osebne okoliščine. Tretji odstavek istega člena določa izjemo od izjeme - taksativno naštet krog nederogabilnih (absolutnih) pravic, ki jih ni dopustno omejiti niti v vojnem niti v izrednem stanju: pravice iz 17., 18., 21., 27., 28., 29. in 41. člena Ustave.
Izredno stanje 92. člen Ustave opredeljuje kot veliko in splošno nevarnost, ki ogroža obstoj države; vojnega stanja pa Ustava ne opredeljuje z nobeno določbo.[10]
Ustavno sodišče doslej ni imelo priložnosti neposredno presojati omejevanja 46. člena ali drugega odstavka 123. člena v vojnem ali izrednem stanju, saj do razglasitve takega stanja v samostojni Sloveniji še ni prišlo. Je pa v zvezi s tretjim odstavkom 16. člena jasno, da gre za taksativen seznam, ki vzpostavlja hierarhijo med ustavnimi pravicami in na vrh te hierarhije postavlja brezpogojno varovane pravice (tj. absolutne pravice).[11] Če bi 46. člen ali drugi odstavek 123. člena kdaj postala predmet omejitve po 16. členu, četudi nista del tega ožjega kroga, bi taka omejitev morala prestati stroge pogoje iz drugega odstavka istega člena.
62.e člen ZVojD v razmerju do 16. člena URS
Zakonska konkretizacija ugovora vesti vojaški dolžnosti je urejena v Zakonu o vojaški dolžnosti (ZVojD), ki v 38. členu nabornikom in vojaškim obveznikom, ki iz religioznih, filozofskih ali humanitarnih razlogov nasprotujejo uporabi orožja, omogoča, da vojaški rok služijo brez orožja ali opravijo nadomestno civilno službo[12] – zakon torej povzema isto trojico razlogov, ki jo uporablja tudi drugi odstavek 123. člena Ustave. Republika Slovenija je z novelo ZVojD-B iz leta 2002[13] določila roke, do katerih so se v miru prenehale izvajati posamezne sestavine vojaške dolžnosti, s čimer je nabor in obvezno služenje vojaškega roka do nadaljnjega opustila. Prav ZVojD pa v 62.e členu določa pogoje za morebitno ponovno uvedbo teh sestavin: odločitev sprejme Državni zbor na predlog Vlade, in sicer ob (1) povečani nevarnosti napada na državo oziroma (2) neposredni vojni nevarnosti ali ob (3) razglasitvi vojnega ali izrednega stanja. Zakonodajalec torej ponovne uvedbe obveznega nabora ni vezal izključno na formalno razglasitev vojnega ali izrednega stanja, temveč jo je dopustil že v zgodnejši fazi – ob povečani ali neposredni vojni nevarnosti.
Zaključek: Ali je razmerje med pravico ugovora vesti in 16. členom Ustave torej smiselno?
Odgovor je pritrdilen zaradi dveh med seboj povezanih okoliščin. To sta časovno razmerje med (ponovno) uvedbo nabora in formalna razglasitev vojnega ali izrednega stanja ter vsebinske omejitve, ki jih Ustava ohranja tudi tedaj, ko do take razglasitve dejansko pride.
Prednavedena časovna razlika ima za razmerje med obravnavanimi ustavnimi določbami, ki ga je nakazal uvod, pomembno praktično posledico: v realnosti bi posamezniki verjetno imeli priložnost uveljaviti ugovor vesti, še preden bi ta pravica sploh lahko postala predmet omejitve po 16. členu Ustave.
Poleg tega bi taka omejitev v vsakem primeru ostala omejena z nederogabilnim jedrom 41. člena. Notranja svoboda vesti (forum internum) namreč ostaja absolutno varovana tudi v vojnem in izrednem stanju: zakonodajalec bi zato v skrajnem primeru sicer smel omejiti dostop do alternativne oblike služenja, nikoli pa ne bi smel nikogar prisiliti, da svoje versko, filozofsko ali humanitarno prepričanje zataji ali opusti.[14] Naj še enkrat omenim, da tudi če bi do dejanske omejitve prišlo, ta ne bi smela preseči okvirov, ki jih za tovrstne posege postavlja drugi odstavek 16. člena Ustave. Morebitna omejitev njenega 46. člena ali drugega odstavka 123. člena bi torej morala prestati test sorazmernosti in ustrezati ostalim, že omenjenim pogojem iz drugega odstavka 16. člena.
Seznam literature
Blažič, Janez: Ugovor vesti - primerjalni pregled, Raziskovalno-dokumentacijski sektor Državnega zbora RS, URL: https://fotogalerija.dz-rs.si/datoteke/Publikacije/Zborniki_RN/2016/Ugovor_vesti.pdf (2016).
Cerar, Miro: Ugovor vesti - pravica ali dolžnost?, IUS-INFO, URL: https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/kolumne/10227 (17. 1. 2007).
E-KURS - Komentar Ustave Republike Slovenije: Komentar 16. člena, URL: https://e-kurs.si/komentar/komentar-2/ (9. 7. 2026).
E-KURS - Komentar Ustave Republike Slovenije: Opredelitev in razmerje do drugih ustavnih določb, URL: https://e-kurs.si/komentar/opredelitev-in-razmerje-do-drugih-ustavnih-dolocb-64/ (9. 7. 2026).
Opombe
*Študent 1. letnika Pravne fakultete Univerze v Ljubljani.
[1] Cerar, Ugovor vesti – pravica ali dolžnost?, IUS-INFO (2007).
[2] Blažič, Ugovor vesti – primerjalni pregled (2016).
[3] Glej npr. U-I-69/25.
[4] U-I-92/07, 15. april 2010.
[5] U-I-92/07, 15. april 2010.
[6] E-KURS, Opredelitev in razmerje do drugih ustavnih določb, URL: https://e-kurs.si/komentar/opredelitev-in-razmerje-do-drugih-ustavnih-dolocb-64/.
[7] Cerar, Ugovor vesti – pravica ali dolžnost?, IUS-INFO (2007).
[8] U-I-69/25.
[9] E-KURS, Opredelitev in razmerje do drugih ustavnih določb, URL: https://e-kurs.si/komentar/opredelitev-in- razmerje-do-drugih-ustavnih-dolocb-64/.
[10] Pojem vojnega stanja sicer opredeljuje 5. člen Zakona o obrambi (ZObr), po katerem se vojno stanje razglasi ob vojaškem napadu na državo ali na državo, s katero je Republika Slovenija v zavezništvu na podlagi mednarodnih pogodb.
[11] E-KURS, Komentar 16. člena, URL: https://e-kurs.si/komentar/komentar-2/.
[12] 38. člen ZVojD.
[13] Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o vojaški dolžnosti (ZVojD-B), Ur. l. RS, št. 108/2002.
[14] U-I-92/07, 15. april 2010.
