Pravo človekovih pravic kot varuh kulturnih dobrin: gostujoče predavanje dr. Alye do Vale Alves
Avtor: Žiga Murn Lindič; Uredništvo Pamfila
Izvleček: V četrtek, 11. junija 2026, je na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani v so-organizaciji Inštituta za mednarodno pravo in mednarodne odnose in Društva za mednarodno pravo za Slovenijo gostovala dr. Alye do Vale Alves z Univerze v Adelaidi. Gostujoča predavateljica je predstavila izsledke svojega raziskovalnega dela na področju varstva kulturnih dobrin, zlasti pa mednarodnopravne vidike odzivanja na prisvajanje kulturnih dobrin staroselskih ljudstev.
Udeležence gostujočega predavanja je uvodoma nagovorila predsednica Društva za mednarodno pravo za Slovenijo, prof. dr. Vasilka Sancin, ter kot sodnica Evropskega sodišča za človekove pravice poudarila pomen in relevantnost teme ter pomen prava človekovih pravic pri zapolnjevanju vrzeli mednarodnopravne zaščite varstva kulturnih dobrin.
Dr. do Vale Alves je najprej predstavila pomen varstva kulturnih dobrin pred prisvajanjem. Do Vale Alves ugotavlja, da je vzajemno privzemanje, dopolnjevanje in s tem zabrisovanje značilnih kulturnih potez posameznih skupin v sodobnem globaliziranem svetu morda naravna posledica družbenega razvoja, a opozarja, da tovrstno privzemanje hkrati odraža in nadalje krepi prevlado dominantnih (t. i. zahodnih) kultur. Z njim manjšinske kulturne skupine izgubljajo nadzor nad lastno kulturno dediščino, ki je pogosto predmet napačne razlage in senzacionalizacije ter kot takšna gonilo popačenih predstav oziroma predsodkov. Prav pogosto tovrstna ravnanja niso namerna oziroma merijo celo na koristno ohranjanje oziroma spodbujanje prepoznavnosti manjšinskih kultur, kar je obenem lahko tudi predmet pozitivnih pravnih obveznosti. Razmejitev med obema položajema je po mnenju gostujoče predavateljice sodelovanje pripadnikov neke skupnosti v izvajanju politik zaščite njihove kulture. Pri razpolaganju s kulturnimi dobrinami je izjemnega pomena tudi prostovoljno, predhodno in obveščeno soglasje skupnosti, ki je primarni nosilec teh dobrin. Gre za eno temeljnih načel varovanja avtohtonih ljudstev v mednarodnem pravu, ki je zajeto v Deklaraciji OZN o pravicah avtohtonih ljudstev (A/RES/61/295), a je njegovo uresničevanje v praksi, posebej z vidika predhodnosti soglasja k ravnanjem, ki predstavljajo dolgotrajno prisvajanje, pogosto zahtevno.
V nadaljevanju je dr. do Vale Alves predstavila tradicionalni vidik varovanja kulturne dediščine, ki ga primarno urejata pravo varstva intelektualne lastnine in pravo varstva kulturne dediščine. Ta pravna režima zagotavljata pomembno, a hkrati zelo ozko usmerjeno pravno zaščito kulturnih dobrin, ali pa vsebujeta ne-zavezujoča priporočila mehkega prava, kar v praksi vodi do pravnih vrzeli. Predavateljica ugotavlja, da mednarodno pravo človekovih pravic lahko zapolni te vrzeli in nudi celovito zaščito kulturnih dobrin, saj varuje tako njihovo inherentno vrednost kot tudi zunanje ekonomske, politične in bivanjske izraze uživanja kulturnih dobrin. S tem je preseženo zgolj posredno varstvo prek institutov intelektualne lastnine, po naravi omejenih na nesnovno kulturno dediščino oziroma neekonomske vidike snovne kulturne dediščine. Obenem pravo človekovih pravic preusmerja na države osredinjeno varstvo kulturne dediščine k skupnosti kot nosilcu kulturnih dobrin, kar je zlasti pomembno v primeru skupnostno naravnanih staroselskih ljudstev.
Dr. do Vale Alves kot tri bistvene temelje zaščite kulturnih dobrin v sistemu mednarodnega prava človekovih pravic navaja varstvo manjšin po 27. členu Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP), pravico do uživanja dosežkov napredka in koristi iz avtorskih del po 15. členu Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter pravico do premoženja po 21. členu Medameriške konvencije o človekovih pravicah. Ob tem se strinja z ugotovitvijo prof. dr. Sancin, da precejšnje možnosti za dodatno zaščito kulturnih dobrin ponujajo tudi nekatere temeljne državljanske in politične pravice, ki pa se (pre)pogosto razlagajo ozko.[1] Obstoječa shema varstva na podlagi mednarodnega prava človekovih pravic ter zlasti prepletena uporaba posameznih pravic[2] je dobrodošla, a po mnenju dr. do Vale Alves še vedno nezadostna glede na potrebe zaščite pred privzemanjem dobrin, ki jih vse bolj ogroža tudi tehnološki napredek.
O slednjem je bilo precej govora tudi tekom živahne razprave, ki se je razvila pod vodstvom predstojnice Inštituta za mednarodno pravo in mednarodne odnose, doc. dr. Maruše Tekavčič Veber. Kot tveganja za uničenje in prisvajanje snovnih in nesnovnih kulturnih dobrin so bile namreč izpostavljene nove tehnologije, vključno z vesoljsko tehnologijo in umetno inteligenco, ki na primer zajema razmeroma malo podatkovnih baz kulturnih značilnosti skupnosti in jih tako izriva iz spektra splošnega poznavanja. Na nekakšen prezir oziroma vsaj nepoznavanje področja po mnenju doc. dr. Maše Kovič Dine sicer kaže tudi slaba seznanjenost javnosti s pravnim okvirjem varstva kulturnih dobrin, na primer UNESCO-ve Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine.
Gostujoče predavanje dr. Alye do Vale Alves nas ne usmerja le k razpravi o tem, kako ščititi kulturne dobrine, pač pa premisleku, kaj oziroma koga s temi dobrinami ščitimo. Vsi varovani predmeti, navade in kulturni vzorci so pravzaprav le podaljšek varovanega osebnega dostojanstva in identitete tistih, katerih preteklost in sedanjost je povezana z njimi. Njihova prihodnost in prihodnost varstva kulturnih dobrin pa je odvisna zlasti od nadaljnjega razvoja in dosledne uporabe pravnih sredstev za njihovo zaščito, ki jih ponuja mednarodno pravo človekovih pravic.
Opombe
[1] Kot primer Sancin navaja zadevo Billy proti Avstraliji (UNHRC, Communication No. 3624/2019, Billy et. al. v Australia, CCPR/C/135/D/3624/2019), kjer Odbor ZN za človekove pravice neodzivanja na podnebne spremembe, ki prizadenejo značilen način življenja lokalnih staroselcev, ni prepoznal kot kršitve pravice do življenja (6. člen MPDPP), saj obravnavane podnebne razmere v času odločanja še niso povzročale neposredne ogroženosti življenju in dostojanstvu pri uživanju pravice do življenja (8.7 točka mnenja). Sancin je kot članica Odbora podala delno odklonilno ločeno mnenje, kjer izraža nasprotovanje tej ugotovitvi. Nadaljnje poslabšanje bivanjskih razmer, tako Sancin, je predvidljivo in s tem ustreza zahtevanemu standardu uresničenja kršitev pravice do življenja (1. in 2. točka ločenega mnenja), obenem pa je že nastala škoda uživanju pravice z dostojanstvom (5. točka ločenega mnenja).
[2] Kot primer de Vale Alves navaja zadevo M. E. V. proti Finski (CRC, Communication No. 172/2022, M.E.V et al. v Finland, CRC/C/97/D/172/2022) kjer je Odbor ZN za otrokove pravice ob pritožba zaradi posegov v okolje na območju tradicionalnega lova severnih jelenov v koherentno celoto povezal pravico do zdravega življenjskega okolja, pravice otrok in zaščito kulturne dediščine.
