Je kar vsak lahko vsakdo? Kdo so naslovniki ustavnih pravic in temeljnih svoboščin po Ustavi?
Avtor: Benjamin Marenče, dipl. prav.
Izvleček: Kdo točno so nosilci ustavnih pravic? S tem vprašanjem se ne soočimo prav pogosto, saj se odgovor zdi na prvi pogled očiten – vsi. Ustava jasno pove, da pravice podeljuje »vsakomur«. A natančno razumevanje kaj vse zajema ta besedica »vsakdo« je lahko bolj zapleteno in bolj odločilno kot se morda zdi. V prispevku bomo raziskali nekaj možnih odgovorov na vprašanje »kdo je vsakdo?«, ter obdelali dileme, ki se tu lahko pojavijo; od pravic pravnih oseb, pa vse do pravic mrtvih in še ne rojenih. Gre za temo, kjer povsem pozitivnopravna ureditev trči v kar najgloblja vprašanja filozofije, etike in morale. Vsaka še najmanjša napaka pa ima lahko daljnosežne posledice za pravni red in za dostojanstvo slehernega človeka.
Oznake: Ustavne pravice, pravna teorija, filozofija prava, razlaga Ustave
Kategorija: pravna teorija
Kdo točno so nosilci ustavnih pravic? S tem vprašanjem se ne soočimo prav pogosto, saj se odgovor zdi na prvi pogled očiten – vsi. A prav v tej navidezni preprostosti se skriva nevarnost, da naše razumevanje tega nadvse pomembnega vprašanja postane preveč poenostavljeno, če ne kar napačno.
Ustava sama se niti ne trudi definirati kroga naslovnikov ustavnih pravic. Bralec se mora prebiti skozi kar 12 členov, preden je o naslovnikih sploh kaj govora. 13. člen določa, da tujci načeloma uživajo enake pravice[1] kot državljani. V prvem odstavku 14. člena pa dobimo najbližji približek odgovoru na naše vprašanje:
V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.
Z eno samo besedo – vsakomur – naša Ustava definira krog naslovnikov svojih najbolj temeljnih določb, nato pa našteje cel kup izjem, ki to niso, da bi preprečila kakšno izključevanje. Tudi v praksi si najpogosteje belimo glavo z vprašanji izključevanja, medtem ko se redko, če sploh, poglabljamo v vprašanje vključevanja – koga vse obsega ta nosilna beseda »vsakomur«? Ali je mogoče oblikovati definicijo te besede »vsakdo«, ki bi nam zanesljivo razodela, kdo vse je nosilec ustavnih pravic in kdo (ali kaj) ni?
Odgovor, s katerim bi se (povsem upravičeno) zadovoljil marsikateri praktik, je klasični pozitivistični instinkt – vsakdo se nanaša na vse osebe, ki jih pravni red kot take priznava. Žal takšen odgovor odpre več vprašanj, kot jih odgovori. Najprej se seveda postavi vprašanje pravnih oseb. Ustavno sodišče, ki se je s tem vprašanjem že ukvarjalo, je jedrnato zaključilo, da »so nosilci ustavnih pravic tudi pravne osebe, kolikor se posamezne pravice glede na svojo naravo nanašajo tudi nanje«.[2] K temu se vrnemo kasneje. Naslednji problem izhaja iz hierarhije pravnih aktov. Pravnim osebam njihovo subjektiviteto podeljuje zakon.[3] Nevzdržno bi bilo trditi, da lahko zakon, kot pravni akt podrejen Ustavi, širi (in, kar je bistveno bolj zaskrbljujoče, oži) obseg ustavno priznanih pravic. Če pripeljemo zadevo do ekstrema, si lahko zamislimo zakon, ki določeni skupini fizičnih oseb odvzame pravno subjektiviteto. Po strogo pozitivistični teoriji bi jih s tem izključil iz nabora naslovnikov ustavnih pravic in jih tako pustil povsem brez zaščite zoper tako eklatantno diskriminacijo. To ni le hipotetična nevarnost. Zgodovina je prepolna primerov zanikanja osebnosti določenih ljudi, da bi jim ne bilo treba priznati pravic. Takšno ravnanje nam je najbolj znano iz Nürnberških zakonov in sužnjelastniških ZDA.[4] Kot tretje se tu odpira še problem pol-priznanih oseb. Določeni procesni zakoni dopuščajo, da se za potrebe sodnega postopka prizna položaj stranke tudi skupinam ljudi,[5] ki po veljavni zakonodaji nimajo pravne osebnosti.[6] Takšna tvorba ima torej vsako možnost zahtevati pravice in zlasti glede procesnih jamstev je do njih nesporno upravičena, a po pozitivistični teoriji izostane iz nabora nosilcev ustavnih pravic. Strogo pozitivistična teorija torej ne more zadovoljivo odgovoriti na naše naslovno vprašanje.
Malce bolj filozofsko naravnan idealist (ali pa le nekdo, ki je že naveličan te razprave) bi lahko po drugi strani (povsem upravičeno) zavrnil celotno vprašanje. Če Ustava pravi »vsakdo«, se o krogu upravičencev sploh ne smemo spraševati – kdorkoli se zglasi in zahteva svoje pravice, temu jih je treba tudi priznati! A žal nam tudi tak pogled zastavi dilemo iz katere ni dobre rešitve: ali pod to pojmovanje pripustimo zastopanje ali ne? Če ga ne, pustimo legije oseb brez njihovih ustavnih pravic: zelo mlade in zelo stare, duševno bolne, vse pravne osebe in še marsikoga. To nikakor ni vzdržno. A nič boljša ni druga alternativa. Če je zastopanje dopustno brez vsakršnih omejitev, se bo zlahka našel zastopnik za vsako drevo, kamen, žabo in nebesno telo. Takšna situacija, absurdna kot je, ima kljub temu kar nekaj privržencev tudi med pravniki, zlasti ko gre za razširitev ustavnih pravic na vse živali. Zato je še toliko bolj pomembno poudariti, v kakšne absurde bi taka poteza vodila. Obvezno veganstvo za vse je le prva posledica. Vsak sprehod po gozdu se lahko spremeni v množični poboj, dezinsekcija hiše pa kar v genocid. Koga bi živali volile raje sploh ne pomislim. Šalo na stran – menim, da je več kot očitno, da tak idealistični pogled prav tako ne zadosti naši naslovni radovednosti. Še vedno potrebujemo definicijo.
Da izpeljemo definicijo te nosilne besede »vsakomur« oz. »vsakdo«, moramo seveda začeti pri jezikovni razlagi. SSKJ nam pove, da beseda vsakdo označuje vse posameznike v neki skupini. Če pa se beseda uporablja brez kake definirane skupine,[7] se domneva, da je govora o vseh ljudeh. To potrjuje tudi dejstvo, da Ustava konsistentno govori o človekovih pravicah. Definicijo lahko torej postavimo tako: Ustava zagotavlja pravice vsakomur, tj. vsakemu pripadniku človeške vrste.
Tresla se je gora in rodila se je miš, si bo mislil cenjeni bralec. Resnično – to spoznanje ni nekaj revolucionarnega. Zanesljivo vsak laik, kaj šele pravnik ve, da človekove pravice uživamo ljudje. A vendar je zelo pomembno, da operiramo z natančno definicijo, ker tudi ta, čeprav verjamem, da je pravilna, ni brez problemov.
Problem pravnih oseb
Vrnimo se, kot obljubljeno, na stališče Ustavnega sodišča, da »so nosilci ustavnih pravic tudi pravne osebe, kolikor se posamezne pravice glede na svojo naravo nanašajo tudi nanje«. Na prvi pogled se zdi, da je takšna odločitev popolnoma nezdružljiva z definicijo, ki se nam je še pred enim odstavkom zdela povsem samoumevna. Kako lahko omejimo ustavne pravice na pripadnike človeške vrste, če jih uživajo tudi pravne osebe. A vendar je ta gordijski vozel mogoče razvezati. V ta namen se moramo spustiti v teorije o naravi pravnih oseb. Teh je več, a za potrebe naše razprave jih razdelimo na dva pola: na prvem prevladujejo teorije fikcije, na drugem pa teorije o realnosti pravnih oseb. Slednje dojemajo pravne osebe kot resnične družbene pojave, ki jim je pravna subjektiviteta podeljena le zato, da morejo nastopati v pravni sferi. Sama podelitev pa pravne osebe nikakor ne 'ustvari'. Na drugi strani teorija fikcije trdi, da so pravne osebe le maske, za katerimi se vedno skrivajo osebe, ki prek pravne osebe izvršujejo lastne (kolektivne) interese. Ko torej pravni red podeli subjektiviteto, ustvari pravno osebo ex nihilo kot masko, ki jo nato fizične osebe nosijo v nekaterih pravnih razmerjih. Med tema teorijama ne moremo izbrati ene, ki je pravilna in druge zavreči kot napačne, saj obe osvetlita del stvarnosti pravnih oseb: te resnično so obstoječi dejanski pojavi, a so hkrati res tudi 'zgolj' skupki interesov njihovih članov, brez neke samonikle volje. Resnica torej leži nekje med obema teorijama, oz. jo osvetljuje zdaj ena, zdaj druga teorija. Našo problematiko najbolje osvetljuje teorija fikcije. Pravne osebe moramo razumeti ne kot neodvisne pojave, ki obstojijo v dihotomiji s fizičnimi osebami, pač pa kot orodja, ki jih pravo daje na voljo ljudem za uresničevanje njihovih interesov. Šele tedaj lahko resnično razumemo pomen dikcije Ustavnega sodišča »kolikor se posamezne pravice glede na svojo naravo nanašajo tudi nanje«. Pravice so po svoji naravi namenjene ljudem, zato se nanašajo na pravne osebe le kolikor preko le-teh koristijo ljudem. Pravica do življenja na primer ne velja za pravne osebe (slovensko pravo celo pozna »smrtno kazen« za pravne osebe)[8], saj bi taka pravica varovala neko abstraktno tvorbo, tudi če bi vse vpletene fizične osebe želele to tvorbo spraviti s sveta. Zato lahko rečemo, da so pravice sicer formalno podeljene tudi pravnim osebam, a njihovi končni destinatarji smo vedno samo ljudje.
Problem pravic umrlih
Kot rečeno, nobena definicija ni brez svojih pomanjkljivosti. Tudi ta je takšna. Kot smo pravkar ugotavljali, obstaja nevarnost pretiranega oženja kroga naslovnikov, a prav tako obstaja obratna nevarnost – nevarnost pretiranega širjenja takistega kroga. Ko smo na vprašanje »kdo je naslovnik ustavnih pravic?« odgovorili z »vsak človek«, smo nekaj pozabili. Pozabili smo na filozofovega najboljšega prijatelja. Bit. Ni je besede, čez katero je bilo prelitega več črnila. Bit, bivanje, biti – skratka eksistenca – je bistveno vprašanje v filozofiji. Velevažno vprašanje obstoja se v vsakdanjem govoru navadno domneva, a ko govorimo o tako temeljnih definicijah se moramo tudi do tega opredeliti. Zategadelj bi se bolj natančen odgovor glasil »vsak, ki je človek« oz. še bolj eksplicitno »vsak človek, ki je«. Seveda to odpira novo vprašanje, kdaj človek preneha »biti«? Da se ne spuščamo v pregloboke razmisleke, poudarimo že na začetku, da se država in z njo pravo ukvarja s pojavi na tem svetu in skrb za ostalo prepušča za to pristojnim. Naš obstoj na tem svetu preneha s trenutkom smrti. Kdaj točno nastopi ta trenutek je kompleksno vprašanje, na katerega kot človeštvo še nismo podali nedvoumnega odgovora. Mnogi se radi zadovoljijo z odgovorom, da je to vprašanje za medicinsko stroko ne za pravo, a to ni povsem res. Medicina nam lahko pove katere funkcije odpovedo v kateri fazi, na nas kot pravnikih (oz. na zakonodaji) pa je, da takšne informacije vrednotimo z vidika, ali nepovratna odsotnost določenih funkcij že pomeni odsotnost življenja kot nedeljive celote. To je globoko filozofsko in moralno vprašanje, ki presega meje tega kratkega sestavka, zato se za naše potrebe zadovoljimo s tem, da ločimo med očitno živimi in očitno mrtvimi. Zanimivo je, da se je s pravicami mrtvih že ukvarjalo Ustavno sodišče, ki je mrtvim celo priznalo določene pravice. Odločilo je namreč, da lahko svojci nastopijo v imenu pokojnega, da zaščitijo njegovo osebnost, dostojanstvo in želje, ki jih je bil izrazil začasa življenja.[9] Treba je poudariti, da so tu priznane pravice mrtvega še vedno vezane na pravice, ki jih je umrli užival začasa življenja in utemeljeno pričakoval, da bodo spoštovane tudi po njegovi smrti. Ustavno sodišče s tem mojstrsko ohranja strog prepad med živimi in mrtvimi, ki smo ga definirali zgoraj, medtem ko hodi prav po njegovem robu. S tem omogoči kar najvišje možno varstvo pietete, ne da bi zapadlo v absurd, kjer bi pravice ne ugasnile s smrtjo in bi se vse več upravičenj kopičilo v rokah umrlih, ki z njimi nimajo kaj početi.
Problem nasciturus-a
Nasciturus – otrok, ki je že spočet, ne pa še rojen – v našem pravnem redu nima pravne osebnosti. To ni nikjer določeno izrecno, je le nakazano, da je pogoj za pravno sposobnost rojstvo. To je najbolj izrecno izraženo v določbi drugega odstavka 125. člena Zakona o dedovanju, ki vzpostavlja fikcijo rojstva, da podeli nasciturusu dedno sposobnost. Takšna formulacija ni nič novega. Zasledimo jo lahko že pri juristu Pavlu kot znano maksimo »Nasciturus pro iam nato habetur, quotiens de commodis eius agitur«.[10] Ta miselnost je bila v kontekstu rimskega civilnega prava smiselna, saj človek pred rojstvom načeloma ni mogel nastopati v pravnih razmerjih in zato ni bilo smiselno, da bi mu podeljevali pravno osebnost. Ko pa govorimo o ustavnih pravicah, imamo pred očmi več kot le pragmatizem civilnega prava. Celotna osebnost in človečnost posameznika v očeh pravnega reda je odvisna od tega, ali je nosilec ustavnih pravic ali ne.
Vrnimo se k definiciji, do katere smo se dokopali zgoraj. Ta se glasi: »naslovnik ustavnih pravic je vsak človek, ki je«. Nasciturus nesporno je. Pravzaprav je prav to, da je, tisto, kar ga ločuje od še ne spočetega otroka. Prav tako je človek. To je v biologiji povsem nesporno.[11] S spočetjem nastane zigota, ki je nov človek in ne del materinega telesa, saj ima lasten genski zapis, lasten spol, ki je seveda lahko različen od materinega, svojo krvno skupino in svoje življenje. Ker smo ugotovili, da nasciturus je človek, ter da je edina vzdržna definicija naslovnika ustavnih pravic »vsak, ki je človek«, se zdi, da nam ne more uiti zaključek, da nasciturus uživa vse iste ustavne pravice, kot jih imamo vsi ostali.
Pa je temu res tako? Po eni strani je očitno, da manko pravne subjektivitete še ne pomeni, da pravo ne ščiti nasciturusovih pravic. To je lepo razvidno iz zgoraj citirane določbe Zakona o dedovanju, ki obstaja prav za namen varovanja pravic nekoga, ki pravne subjektivitete nima. V tem primeru gre za ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave), ki se jo je zakonodajalec čutil dolžnega varovati tudi še ne rojenemu.
A potem je tu še druga plat te zgodbe – vprašanje splava. Splav je v Sloveniji dovoljen in urejen v Zakonu o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Ta v 17. členu dopušča splav do desetega tedna nosečnosti neglede na okoliščine, v 18. pa ga dopušča po tem roku v vseh primerih, razen v primeru, da bi splav negativno vplival na zdravje mame. Otrokova pravica do življenja ni nikjer naslovljena.
Kako je to mogoče? Kako lahko na enem področju varujemo premoženjske pravice nasciturusa, na drugem pa popolnoma zanemarimo še bolj temeljno pravico do življenja? Zagovorniki takšne ureditve se načeloma poslužujejo enega od dveh argumentov:
1. Argument zanikanja človečnosti
Če želimo na široko odpreti vrata splavu, je najlažje, da zanikamo, da bi nerojeni otrok imel kakršnekoli pravice po Ustavi. Na ta način se izognemo vsakršnim pomislekom v korist nasciturusa, ki bi lahko omejevali splošno dostopnost splava. Na katerikoli strani debate o splavu se znajdemo, je zdaj očitno, da je razprava o tem, kdo natančno so naslovniki ustavnih pravic, nadvse pomembna in vse prej kot zgolj teoretična. Argument, da nerojen človek ni nosilec ustavnih pravic se pogosto opira na že prej omenjeno pozitivistično teorijo (ustavne pravice so priznane le osebam s pravno subjektiviteto), ali pa kar na zanikanje biološke človečnosti nasciturusa. Oba ta argumenta padeta iz že omenjenih razlogov – ni mogoče trditi, da lahko zakon, ki podeljuje pravno subjektiviteto, določa krog naslovnikov hierarhično višjega akta (Ustave) in prav tako ni mogoče trditi, da nasciturus ne bi bil človek. Takšni poskusi pravzaprav spominjajo na skrajno situacijo, ki jo omenjam na začetku, ko skuša bodisi zakon bodisi razlaga Ustave določeni skupini ljudi odvzeti ustavne pravice, tako da jim odvzame bodisi pravno subjektiviteto, bodisi jim odreka članstvo v človeški družini. Noben tak poskus pa ne more biti uspešen, saj sta tako zakon kot tudi razlaga Ustave podrejena Ustavi. Ustava pa je jasna – vsakdo.
2. Argument lex specialis
Druga možnost je, da sicer priznamo ustavne pravice nasciturusa, a zatrjujemo, da določba 55. člena Ustave predstavlja lex specialis od pravice do življenja, ki jo nasciturus uživa po 17. členu. A tudi ta argument ni povsem prepričljiv. Omejitve pravic so jasno določene v 15. členu Ustave: omejene so samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta Ustava. Imamo torej samo dve možni omejitvi: pravice drugih in primere, ki jih določa Ustava. Zagovorniki argumenta lex specialis bodo trdili, da gre v konfliktu 17. in 55. člena za slednje – za primer, ko že Ustava omeji pravico iz 17. člena, da omogoči izvrševanje 55. člena. Toda 55. člen nikakor ne omenja pravice do življenja, ali česarkoli podobnega. Določa le svobodno odločanje o rojstvih otrok, kar je mogoče v polnosti doseči tudi brez posegov v življenje že spočetega otroka. Ta člen zlasti prepoveduje državi, da bi uvedla omejitve ali kvote za rojstva otrok, prav tako pa ji nalaga, da varuje državljane pred tem, da bi se jim kako drugače vsilila odločitev glede rojstev otrok. S temi ukrepi je zahtevam iz 55. člena razumno zadoščeno, ne da bi se sploh morali spuščati v vprašanje pravice do življenja. Odločanje o rojstvu po spočetju, pa predstavlja klasičen primer konflikta pravic, ne pa odnosa lex specialis, zato se moramo vprašati o tem, kako uravnotežiti obe pravici. Kot smo že ugotovili, se da pravico iz 55. člena v pretežni meri izvrševati tudi brez posegov v življenje nerojenega otroka. Nasprotno, splav pravico do življenja ne le omeji, pač pa izniči. Dalje lahko opazimo, da je v pravici do življenja tudi v celoti zajeta pravica do svobodnega odločanja o rojstvih otrok. Da bi še malo bolj razširili pravico do svobodnega odločanja o rojstvih otrok mami, ki je imela vso možnost to pravico izvrševati prej – z vzdržnostjo, kontracepcijo ipd. – bomo to isto pravico v celoti odvzeli njenemu otroku. Ta ne bo nikdar vprašan, koliko potomcev bi si sam želel imeti. Odločitev je bila že sprejeta namesto njega: nič. Iz tega je tudi jasno razviden poseben položaj pravice do življenja, kot kraljice med pravicami, saj brez nje ne moremo izvrševati nobene druge pravice. Iz tega razloga jo moramo obravnavati posebno previdno in omejevati v kar najmanjši možni meri. Na to kaže že sama ubeseditev 17. člena. Čeprav Ustava najpogosteje govori »pravici do« ali »varovano je«, v 17. členu edinstveno uporabi besedo »nedotakljivo«. Človeško življenje je nedotakljivo. Že ta beseda nam je lahko kar dober napotek, kako naj rešujemo konflikt med to in katerokoli pravico.
Sklepno se lahko vprašamo, ali je pri nas res vsak lahko vsakdo? Smo res tako širokogrudni, kot priča naša Ustava, ali pa morda naziv »vsakdo« priznavamo le nekaterim?
Seznam literature:
- Digestae 1.5.7, Paulus.
- Slovar slovenskega knjižnega jezika, Elektronska objava, Spletna izdaja na www.fran.si; © 1970–1991, 1994, 1997, 1998, 2000, 2008, 2010, 2014, Inštitut za slovenski jezik Frana; Ramovša ZRC SAZU in avtorji.
- Steven Andrew Jacobs; The Scientific Consensus on When a Human's Life Begins, pridobljeno s spletne strani: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/36629778/, dne 28. 7. 2025.
Opombe
[1] Razen tistih, ki jih imajo po Ustavi ali zakonu samo državljani.
[2] Odločba U-I-283/99-28, z dne 20. marca 2003, tč. 11.
[3] 4. In 5. Člen Zakona o gospodarskih družbah, ter področni zakoni za ostale pravne osebe.
[4] Glej zlasti Dred Scott v. Sandford (1857).
[5] Natančneje, ZUP omenja “skupino oseb, itd.” – analogija intra legem tako odpira vrata v nezačrtane vode.
[6] 3. Odstavek 76. Člena ZPP in 2. Odstavek 42. Člena ZUP.
[7] V SSKJ zlasti v rabi oblike “vsakomur” (npr. “vsakomur ni dano” – vsak človek nima možnosti).
[8] 12. In 15. člen Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja.
[9] Odločba Ustavnega sodišča Up-2155/08, z dne 1. 10. 2009, tč. 5.
[10] Digestae 1.5.7, Paulus; V neskrajšani obliki: “Quae liberis damnatorum conceduntur. qui in utero est, perinde ac si in rebus humanis esset custoditur, quotiens de commodis ipsius partus quaeritur: quamquam alii antequam nascatur nequaquam prosit.”
[11] Raziskava je med več kot 5000 biologi z vsega sveta odkrila 96% konsenz glede tega dejstva: Steven Andrew Jacobs; The Scientific Consensus on When a Human's Life Begins, pridobljeno s spletne strani: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/36629778/, dne 28. 7. 2025.
