Kolizija ZTuj-2 in zakonodaje Evropske unije z načelom otrokove koristi v poligamnih družinskih skupnostih tujcev
Avtorica: Klara Bajc
Izvleček: V članku analiziram slovensko pravno ureditev in pravno ureditev Evropske unije (v nadaljevanju: EU) vstopa in bivanja poligamnih družinskih skupnosti v Republiki Sloveniji ter obravnavam kolizijo omenjenih ureditev z načelom (največje) otrokove koristi pri mladoletnih otrocih tujcev v omenjenih skupnostih. Navdih za vsebino članka sem dobila v času opravljanja študentskega dela v pisarni, ki nudi pravno pomoč tujcem (pretežno) v postopkih pridobitve in podaljšanja dovoljenj za prebivanje v Republiki Sloveniji. Z ekipo smo obravnavali primer državljana tretje države, ki se je v Slovenijo želel preseliti s svojima dvema zakonskima partnerkama in njihovimi skupnimi mladoletnimi otroki. Osrednje vprašanje članka je, ali je stroga slovenska ureditev, ki več kot enemu zakoncu v poligamnih družinskih skupnostih preprečuje pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine, skladna tako z zakonodajo EU kot z načelom (največje) otrokove koristi.
Oznake: poligamne družinske skupnosti, ZTuj-2, Dirketiva 2003/86/ES, EKČŠ, ESČP, pravica do družinskega življenja.
Združitev družine je institut migracijskega prava EU, prenesen v slovensko pravno ureditev, ki je skladno z 2. členom Direktive 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine (v nadaljevanju: Direktiva) definiran kot »vstop v državo članico in bivanje družinskih članov državljana tretje države, ki zakonito biva v navedeni državi članici, z namenom, da se ohrani družinska enota, ne glede na to, ali je družinsko razmerje nastalo pred ali po vstopu rezidenta.«[1] Gre torej za poseben postopek, po katerem lahko državljani držav, ki niso članice Evropske unije, pripeljejo svoje družinske člane v državo članico EU, v kateri zakonito prebivajo.[2] Evropski zakonodajalec je zadevno Direktivo sprejel (predvsem) s ciljem ohraniti družinsko enoto in namenom olajšati vključevanje državljanov držav nečlanic v evropsko okolje.[3] V Direktivi je opredeljeno področje njene uporabe, definirani so ključni termini z relevantnega področja, obenem pa je urejen tudi postopek predložitve prošenj in pridobitve dovoljenj za prebivanje in delo, dovoljenj za združitev družine in drugih. Za konkretni prispevek je posebej pomembna ureditev pravic oziroma možnosti, ki jih Direktiva podeljuje in omogoča osebam v poligamnih družinskih skupnostih.
Slovar slovenskega knjižnega jezika (v nadaljevanju: SSKJ) poligamijo opredeljuje kot »zakon moža z več ženami ali žene z več možmi hkrati; mnogomoštvo, mnogoženstvo«;[4] nekateri drugi (tuji) slovarji pa jo definirajo predvsem kot dejstvo ali navado, da je oseba kateregakoli spola hkrati zakonito poročena z več kot eno osebo.[5]
Nasprotje poligamije je t. i. monogamija, tj. zakon moža z eno ženo, enoženstvo,[6] ki je v Sloveniji in EU sprejeta kot »pravilna« oziroma zakonita oblika zakonske zveze. Slovenska pravna ureditev temelji na načelu monogamije, kar je moč razbrati iz Družinskega zakonika (v nadaljevanju: DZ), Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2), Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) in drugih predpisov.[7] Institut zakonske zveze je definiran v 3. členu DZ, ki pravi, da je »zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb, katere sklenitev, pravne posledice in prenehanje ureja ta zakonik.«[8] Prepoved poligamije je nato izrecno določena v 26. členu DZ, v skladu s katerim oseba ne more skleniti nove zakonske zveze, dokler njena prej sklenjena zakonska zveza ne preneha. Če je druga zakonska zveza kljub tej prepovedi sklenjena, je le-ta skladno s 45. členom DZ neveljavna; dvojna zakonska zveza pa predstavlja tudi kaznivo dejanje po 188. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), po katerem se poročena oseba, ki sklene novo zakonsko zvezo, ali oseba, ki sklene zakonsko zvezo z osebo, za katero ve, da je že poročena, kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.[9] Iz omenjenih pravnih virov je mogoče razbrati, da slovenska pravna ureditev ščiti monogamen zakon ter prepoveduje oziroma kaznuje poligamnega.
Dopustnosti obstoja poligamnih družinskih skupnosti se v nekoliko drugačnem aspektu dotakne tudi ZTuj-2[10], ki primarno ureja pogoje in način vstopa, zapustitve ter prebivanja na območju Slovenije, ter je konglomerat implementiranih direktiv in drugih predpisov EU, med drugim tudi Direktive.
Analiza določb Direktive in ZTuj-2 o poligamiji
Direktiva v (nezavezujočih) recitalih preambule poudarja potrebo po varovanju družine in spoštovanju družinskega življenja ter prepoznava, da je za družinsko življenje ključna združitev družine. V 5. recitalu državam članicam nalaga izvajanje določb Direktive brez razlikovanja na podlagi naštetih osebnih okoliščin, med katerimi so omenjeni tudi vera, prepričanja in drugi nazori. Za konkretni prispevek sta nadalje pomembna 10. in 11. recital, ki določata, da lahko države članice v primeru poligamnih zakonskih zvez same odločijo, ali bodo na svojem ozemlju odobrile združitev družine za mladoletne potomce t. i. »sponzorja«[11] in sponzorjevih drugih zakoncev, pri čemer odločitve posameznih držav članic nikakor ne vplivajo na diskrecijo ostalih držav članic. Recitala poleg tega zapovedujeta uveljavljanje pravice do združitve družine v skladu z vrednotami in načeli, ki jih priznavajo države članice, zlasti v zvezi s pravicami žena in otrok, in dovoljujeta možnost sprejetja omejevalnih ukrepov za prošnje za združitev družine v poligamnih gospodinjstvih.
Upoštevaje rdečo nit preambule, Direktiva v nadaljevanju izrecno uredi vprašanje, komu lahko države članice omogočijo združitev družine na svojem teritoriju. Za razliko od mladoletnih skupnih potomcev sponzorja in drugih sponzorjevih zakoncev, glede katerih imajo ob upoštevanju interesov mladoletnih otrok[12] države članice diskrecijo odločiti, ali bodo njihovim prošnjam za združitev družine ugodile, ter lahko zanje skladno z drugim delom četrtega odstavka 4. člena Direktive prosto uvedejo omejitve glede združitve družine, pa Direktiva v prvem delu četrtega odstavka 4. člena drugim sponzorjevim zakoncem kategorično odklanja pravico do združitve družine, če sponzor v državi članici že ima zakonca, s katerim živi na ozemlju te države članice. Države članice lahko tako skladno s prvim odstavkom 16. člena Direktive iz razlogov že obstoječe zakonskega zveze ali trdnega dolgoročnega razmerja z drugo osebo zavrnejo prošnjo za vstop in bivanje zaradi združitve družine. Slovenski zakonodajalec je omenjeno prepoved implementiral v četrtem odstavku 47. člena, enajstem odstavku 47.a člena in enajstem odstavku 47.b člena ZTuj-2, po katerih se dovoljenje za (začasno oziroma stalno) prebivanje zaradi združitve družine v primeru poligamne zakonske zveze lahko izda in podaljšuje le enemu zakoncu.[13] Izrecna prepoved združitve družine oziroma možnost zavrnitve prošnje za vstop in bivanje za druge zakonce sponzorja sta utemeljeni z nezdružljivostjo poligamnih zvez s temeljnimi načeli pravnih redov držav članic.
Ozadje opisane ureditve je v svojem Predlogu[14], naslovljenem na Svet Evropske unije, predstavila Evropska komisija (v nadaljevanju: Komisija). V obrazložitvi k 5. členu Direktive je Komisija izpostavila, da je kljub temu, da poligamna zakonska zveza ni splošno združljiva s temeljnimi načeli pravnih redov držav članic, potrebno upoštevati nekatere učinke zakonskih zvez, zakonito sklenjenih v državah nečlanicah EU. Poudarila je, da bi imela absolutna prepoved združitve družine v primeru poligamnih družinskih skupnosti za posledico, da bi zakoncu, ki prebiva v državi članici, bila odvzeta možnost normalnega družinskega življenja. Komisija je zapisala, da je iz tega razloga združevanje sponzorja z več zakonci in njihovimi otroki prepovedano, združevanje sponzorja (samo) z njegovimi drugimi otroki pa sprejemljivo, vendar je odločitev o sprejemu odvisna od diskrecije držav članic, ki morajo pri presoji upoštevati otrokovo korist (Evropska komisija kot primer navede, če otrokova biološka mama umre).
Analiza sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice glede pravice do družinskega življenja v povezavi z institutom združitve družine
O tem, kaj pomeni in omogoča pravica do družinskega življenja, določena v 8. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP), se je v več zadevah izreklo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP). Tako je v zadevi Abdulaziz, Cabales in Balkandali proti Združenemu kraljestvu že leta 1985 izpostavilo, da »si je težko predstavljati, da pravica do družinskega življenja ne bi zajemala tudi pravice do skupnega življenja«, v zadevi Kutzner proti Nemčiji pa je poudarilo, da je »bistvena vsebina pravice do družinskega življenja pravica družinskih članov, da skupaj prebivajo oziroma ohranjajo neposredne stike.«[15]
V povezavi z migracijsko politiko se ESČP z 8. členom EKČP srečuje v situacijah izgona tujca iz države in vstopa tujca v državo z namenom prebivanja z družinskim članom. Pri slednjih ESČP 8. člen EKČP razlaga bolj restriktivno; kljub prej citiranim odsekom iz zadev Abdulaziz, Cabales in Balkandali proti Združenemu kraljestvu in Kutzner proti Nemčiji, je namreč izoblikovalo stališče, da pravica do zasebnega in družinskega življenja sama po sebi ne vzpostavlja pravice do združitve družine. ESČP v več sodbah poudari, da 8. člen EKČP državam ne nalaga splošne obveznosti dovoliti združitev družine na svojem ozemlju, temveč da je treba obseg (pozitivnih) obveznosti določiti s pomočjo okoliščin posameznega primera.[16]
Za presojo, ali je zavrnitev prošnje za združitev družine upravičena, je ESČP skozi sodno prakso izoblikovalo določene kriterije oz. pristope. V zadevah Gül proti Švici in Ahmut proti Nizozemski je ESČP razvilo t. i. elsewhere approach, pri katerem lahko zadevna država ugotavlja, ali bi vpletene osebe družinsko življenje lahko učinkovito uživale tudi v drugih državah; skladno z mnenjem ESČP v primeru pritrdilnega odgovora država praviloma ni dolžna zagotoviti vstopa družinskemu članu sponzorja in posledično ni dolžna zagotoviti skupnega prebivanja oseb na svojem ozemlju.[17] V kasnejši zadevi Sen proti Nizozemski, v kateri se je ESČP sicer sklicevalo na svoja stališča iz omenjenih zadev, je sodišče omililo svoj pristop, saj je štelo, da je v presojo potrebno vključiti tudi starost otrok, njihov položaj v izvorni državi ter stopnjo njihove odvisnosti od staršev. ESČP pri presoji dejanskih okoliščin nadalje daje nezanemarljivo težo tudi obstoju mladoletnosti pri otrocih, vendar v primeru mladoletnih otrok zanika avtomatičnost pravice do združitve družine. ESČP je večkrat poudarilo, da je »otrokova korist sicer res 'najpomembnejši' vidik presoje, a nikakor ne more biti odločilni element, ki bi zahteval, da država dovoli vstop in prebivanje otrok, za katere se izkaže, da bi bolje živeli v državi pogodbenici«. [18] Iz navedenega je moč razbrati, da se ESČP poslužuje presojanja okoliščin konkretnega primera in išče ravnovesje med nasprotujočimi si interesi.
Analiza sodne prakse Sodišča EU glede pravice do spoštovanja družinskega življenja v povezavi z institutom združitve družine
Sodišče EU (v nadaljevanju: SEU) je v zadevi Parlament proti Svetu izpostavilo, da Konvencija o otrokovih pravicah (v nadaljevanju: Konvencija) priznava načelo spoštovanja družinskega življenja, ki temelji na priznanju, da mora otrok za poln in skladen razvoj svoje osebnosti odraščati v družinskem okolju. V prvem odstavku 9. člena Konvencije je urejeno, da države jamčijo, da otrok ne bo proti volji staršev ločen od njih, na podlagi prvega odstavka 10. člena Konvencija pa iz te obveznosti izhaja, da morajo države pogodbenice zahteve otroka ali njegovih staršev za vstop v državo pogodbenico ali odhod iz nje z namenom ponovne združitve družine obravnavati pozitivno, humano in ekspeditivno.[19] Poleg Konvencije pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja zagotavlja tudi 7. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ki ga je potrebno brati v povezavi tako z obveznostjo upoštevati največjo korist otroka iz drugega odstavka 24. člena Listine kot tudi s potrebo, da otrok vzdržuje redne osebne stike z obema staršema iz tretjega odstavka 24. člena Listine.[20] Pozornost je potrebno nameniti dejstvu, da navedena pravna akta ne ustvarjata konkretne pravice do sprejema na ozemlje države članice, temveč služita le kot priporočilo, naj se pri presoji držav članic, ali bodo prošnjam za združitev družine ugodile, upošteva načelo otrokove koristi. SEU poudari, da je interpretacija omenjenih pravnih virov, po kateri države članice ne bi imele proste presoje pri obravnavanju prošenj za združitev družine, nepravilna.[21]
Združitev poligamnih družin v sodni praksi
Slovenska in tuja sodna praksa glede dopustnosti združitve poligamne družine sta skoraj neobstoječi. S primerom z dejanskim stanjem, podobnim dejanskemu stanju, s katerim sem se srečala v času študentskega dela, se je leta 1992 ukvarjala nekdanja Evropska komisija za človekove pravice. Gre za zadevo Bibi proti Združenemu kraljestvu, v kateri je pritožnica R.B. zatrjevala kršitev 8. člena EKČP, saj je Združeno kraljestvo zaradi dejstva, da je pritožničin oče v Združenem kraljestvu prebival s svojo drugo zakonsko partnerko in njunimi skupnimi otroki, pritožničini mami in hkrati prvi zakonski partnerki pritožničinega očeta zavrnilo prošnjo za vstop in prebivanje na podlagi določb Zakona o tujcih Združenega kraljestva iz leta 1988, ki je določal, da osebi, ki je v poligamni zakonski zvezi, ne bo podeljen t. i. certifikat o pravici do prebivanja, če je bila druga zakonska partnerka že sprejeta v Združeno kraljestvo kot zakonska partnerka istega zakonca. Evropska komisija za človekove pravice je glede na okoliščine primera ugotovila, da je zavrnitev certifikata o pravici do prebivanja pritožničine matere pomenila poseg v pravico R.B. do spoštovanja družinskega življenja v smislu prvega odstavka 8. člena EKČP, vendar pa je poseg označila za skladnega z Zakonom o tujcih Združenega kraljestva. Odločitev je utemeljila tudi na kulturni identiteti Združenega kraljestva ter na nameri preprečiti nastanek poligamnih gospodinjstev, saj je poligamija za večino tamkajšnjih prebivalcev nesprejemljiva. Evropska komisija za človekove pravice je zapisala, da je namen dotične določbe ohranitev krščanske monogamne kulture, ki prevladuje v družbi, ter da ta cilj spada v okvir varovanja morale oziroma pravic in svoboščin drugih v smislu drugega odstavka 8. člena EKČP, zato se ji zdi upravičen.[22]
Evropska komisija za človekove pravice je podobno odločitev glede domnevne kršitve 8. člena EKČP sprejela v zadevi E.A. in A.A. proti Nizozemski. V slednji sta pritožnika zatrjevala tudi kršitev 14. člena EKČP (Prepoved diskriminacije), in sicer drugačno obravnavanje na podlagi osebne okoliščine rojstva, ki naj bi bilo posledica nizozemske politike drugačnega obravnavanja otrok, rojenih v »sukcesivnih« zakonskih zvezah. Evropska komisija za človekove pravice je v odločitvi priznala, da to pravilo ustvarja različno obravnavanje na podlagi rojstva, vendar je poudarila, da zadevna politika zasleduje legitimen cilj in da ima razlika v obravnavanju objektivno in razumno utemeljitev.[23]
Kolizija pravnih ureditev z načelom otrokove (največje) koristi v primeru mladoletnih otrok v poligamnih družinskih skupnostih
Načelo otrokove koristi, ki ga določata 3. člen Konvencije o otrokovih pravicah in 24. člen Listine, v slovenski pravni ureditvi pa četrti odstavek 7. člena DZ, zahteva, da se v vseh postopkih, ki zadevajo otroke, v ospredje postavi njihova največja korist. Konvencija o otrokovih pravicah nadalje v prvem odstavku 9. člena prepoveduje ločitev otrok in njihovih staršev proti volji staršev, razen če je ločitev skladna z zakonom in nujna za otrokovo korist. Poleg zakonske ureditve načela otrokove koristi je le-to uveljavljeno tudi v sodni praksi; ESČP je namreč v zadevi Sen proti Nizozemski vzpostavilo pravilo, da mora biti otrokova korist eden izmed upoštevnih dejavnikov pri presoji sorazmernosti konkretnega posega.
Zaveza EU, da bo ščitila najboljše interese otrok, velja tudi na področju migracijskega in azilnega prava EU, kar je razvidno iz številnih dokumentov EU, med drugim iz Strategije EU o otrokovih pravicah,[24] ki poudarja, da „mora biti glavno vodilo pri vseh ukrepih ali odločitvah v zvezi z otroki načelo največje koristi otrok v migracijah“.[25]
V primeru poligamnih družinskih skupnosti je individualna presoja okoliščin konkretnega primera lahko posebej občutljiva, saj so otroci lahko navezani na oba starša, hkrati pa so lahko čustveno in življenjsko odvisni tudi od drugih (pol)bratov in (pol)sester ter njihovih staršev (tj. drugih zakoncev sponzorja, ki niso biološki starši teh otrok). Stroga prepoved združitve vseh družinskih članov poligamne družinske skupnosti zato predstavlja tveganje, da otroke pahne v situacijo, ko morajo živeti zgolj z enim staršem, ločeno od drugega dela svoje družine. Poleg tega lahko zadevna pravna ureditev prispeva k neugodnejšemu položaju otrok drugih sponzorjevih zakoncev, saj so, če jim država članica zavrne prošnjo za združitev družine, slabše obravnavani v primerjavi z otroki sponzorja in zakonca, s katerim sponzor že živi v državi članici.
Menim, da lahko absolutna prepoved združitve družine za druge sponzorjeve zakonce (lahko pa tudi njihove otroke) v nekaterih primerih povzroči hude posledice za celotno družinsko skupnost in posledično ni vedno skladna z načelom otrokove koristi. Namesto nadaljnjega abstraktnega varovanja evropskega monogamnega pravnega reda bi bilo zato smiselno razmisliti o spremembi trenutne stroge, brezizjemne ureditve in presojo o dopustnosti združitve poligamnih družin prepustiti individualizirani presoji sodišč oziroma drugih odločevalcev v vsakem konkretnem primeru posebej.
Seznam literature
Bardutzky, S. idr. (2023) Uvod v pravo migracij in mednarodne zaščite. Ljubljana: Pravna fakulteta, Založba Pravne fakultete.
Arnold, S. (2025) Children in Migration and International Family Law: The Child’s Best Interests Principle at the Interface of Migration Law and Family Law. Münster: Springer.
Pajmon, T. (2019) Pravna ureditev poligamije v primerjalnem pravu in njeno priznanje v Sloveniji: Magistrsko delo. Univerza v Mariboru.
Opombe
[1] Direktiva sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine.
[2] Family reunification: Legal framework [splet]. Dostopno na naslovu: https://home-affairs.ec.europa.eu/policies/migration-and-asylum/legal-migration-and-resettlement/family-reunification_en (Dostop: 2. september 2025).
[3] Združitev družine [splet]. Dostopno na naslovu: https://eur-lex.europa.eu/SL/legal-content/summary/family-reunification.html (Dostop: 2. september 2025).
[4] Poligamija [splet]. Dostopno na naslovu: https://fran.si/133/sskj2-slovar-slovenskega-knjiznega-jezika-2/4513197/poligamija?View=1&Query=poligamija (Dostop: 2. september 2025).
[5] Slovarji Cambridge Dictionary, Collins English Dictionary, Merriam-Webster in Britannica [splet]. Prevodi dostopni na naslovih: https://dictionary.cambridge.org/dictionary/english/polygamy , https://www.collinsdictionary.com/dictionary/english/polygamy#google_vignette , https://www.merriam-webster.com/dictionary/polygamy , https://www.britannica.com/topic/polygamy-marriage (Prevod: Klara Bajc). (Dostop: 2. september 2025).
[6] Monogamija [splet]. Dostopno na naslovu: https://fran.si/iskanje?FilteredDictionaryIds=130&View=1&Query=monogamija . (Dostop: 2. september 2025).
[7] Pajmon, 2019, str. 22.
[8] Družinski zakonik (Uradni list RS, št. 15/17, 21/18 – ZNOrg, 22/19, 67/19 – ZMatR-C, 200/20 – ZOOMTVI, 94/22 – odl. US, 94/22 – odl. US, 5/23 in 34/24 – odl. US).
[9] Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 54/15, 6/16 – popr., 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21, 105/22 – ZZNŠPP, 16/23 in 107/24 – odl. US).
[10] Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 46/25 – uradno prečiščeno besedilo).
[11] Skladno z 2. členom Direktive je sponzor »državljan tretje države, ki zakonito biva v državi članici in prosi za združitev družine s svojimi družinskimi člani, ali čigar družinski člani prosijo za združitev z njim/njo«.
[12] Urejeno v petem odstavku 5. člena Direktive sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine.
[13] Bardutzky idr., 2023, str. 260.
[14] Proposal for a Council Directive on the right to family reunification, COM/99/0638 final – CNS 99/0258 [splet]. Dostopno na naslovu: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX%3A51999PC0638. (Dostop: 10. september 2025).
[15] Bardutzky idr., 2023, str. 248.
[16] Ibid., str. 252.
[17] Ibid., str. 253.
[18] Ibid., str. 254.
[19] Sodba Sodišča EU v zadevi Parlament proti Svetu (C-540/03) z dne 27. julija 2006, tč. 57.
[20] Ibid., tč. 58.
[21] Ibid., tč. 59.
[22] Evropska komisija za človekove pravice Bibi proti Združenemu kraljestvu z dne 29. 6. 1992; ECLI:CE:ECHR:1992:0629DEC001962892.
[23] Evropska komisija za človekove pravice E.A. in A.A. proti Nizozemski z dne 6. 1. 1992.
[24] Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Strategija eu o otrokovih pravicah. COM(2021) 142 final. [splet]. Dostopno na naslovu: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=celex%3A52021DC0142. (Dostop: 24. september 2025).
[25] Arnold, 2025, str. 60.
