Svoboda izražanja in sovražni govor skozi prakso ESČP

Avtor: Luka Kričej

Izvleček: Svoboda izražanja velja za temelj demokracije, toda kaj se zgodi, ko besede žalijo, razburjajo ali celo spodbujajo sovraštvo? Članek skozi odmevne primere pred Evropskim sodiščem za človekove pravice prikaže različne pristope za razmejitev pojmov svobode izražanja in sovražnega govora.

Oznake: Svoboda izražanja, EKČP, sovražni govor, tehtanje pravic, ESČP.

Kategorija: Evropsko pravo človekovih pravic

Sodobni družbeni sistemi temeljijo na ljudstvu in njihovi svobodni volji, ta volja pa se predvsem kaže skozi pogovor, izražanje misli in mnenj posameznikov. Prav zaradi tega je ena izmed najpomembnejših človekovih pravic svoboda izražanja, ki v svoji polnosti prinaša pluralizem kot temeljni element demokratičnosti.[1] »Polnost« svobode izražanja pa ni mogoče razumeti kot njeno neomejenost ali absolutnost, ampak kot iskanje ravnovesja med pravico posameznika izražati svoje misli in dolžnostjo vzdržati se nedopustnih posegov v pravice drugih oseb.

Zlorabo svobode izražanja predstavlja sovražni govor, ki je v današnjem, zlasti digitalnem, svetu vse bolj prisoten,[2] a je žal večkrat uporabljen kot sredstvo politizacije. Kljub temu so ga državne oblasti dolžne preganjati. Pri tem se odpira zahtevno vprašanje kje potegniti mejnik med zlorabo in legitimnim uresničevanjem pravice, ki morda na prvi pogled razburja, žali ali kakorkoli drugače vzbuja negativne emocije.

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP oz. Sodišče) je skozi svoje delovanje jasno razvilo različne pristope k razmejitvi teh dveh pojmov. Avtor bo v prispevku predstavil tri primere, ki jih je obravnavalo Sodišče, in pri vsakem izpostavil pristop, ki je bil izbran za razmejitev pojmov svobode izražanja in sovražnega govora. V navedenih primerih je bilo zatrjevanih več kršitev, a se je avtor osredotočil zgolj na tiste dele pritožb, ki zatrjujejo kršitev svobode izražanja, ki jo predvideva 10. člen Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic (EKČP oz. Konvencija).

10. člen EKČP in očitno neutemeljene pritožbe - Šimunić proti Hrvaški

Pritožnik Josip Šimunić je bil dolgoletni hrvaški nogometni reprezentant. Po koncu ene izmed reprezentančnih tekem leta 2013 je vzel v roke mikrofon in pred polnim stadionom navijačev trikrat izrekel zloglasno krilatico “Za dom” pri čemer je publika vsakič na ves glas odgovorila “spremni”.[3] Izvorno gre za ustaški pozdrav, ki so ga uporabljali pripadniki fašistične Neodvisne države Hrvaške zlasti med drugo svetovno vojno. Pozdrav je ponovno oživel med Hrvaško domovinsko vojno, ko si ga je prisvojila paravojaška enota Hrvatske obrambene snage - HOS, pozdrav pa je tako za vojne veterane in nekatere posameznike pridobil simbolni pomen domoljubja in upora zoper Jugoslovansko ljudsko armado. Kljub temu ga širša hrvaška in evropska skupnost zaradi nedvomne povezave s fašističnim režimom umešča med sovražne simbole, nezdružljive s temeljnimi vrednotami hrvaške ustave.[4] Šimunič je tako s svojim ravnanjem kršil 4. člen Zakona o preprečevanju nereda na športnih prireditvah, ker je na športni prireditvi vzklikal sporočilo, ki vzpodbuja sovraštvo na podlagi rasne, narodne ali verske pripadnosti ter je bil kaznovan za približno 650 EUR. Po Šimunićevi pritožbi je Višje prekrškovno sodišče prvostopenjsko sodbo potrdilo, kazen pa zvišalo na okoli 3300 EUR.[5]

Za obravnavo zatrjevane kršitve pred Sodiščem, mora pritožnik najprej izkazati dopustnost pritožbe. Eden izmed pogojev dopustnosti je tudi neobstoj očitne neutemeljenosti pritožbe. Z izrazom »očitna neutemeljenost« označujemo pritožbo, ki sicer izpolnjuje vse formalne pogoje dopustnosti (status žrtve, izčrpanost domačih pravnih sredstev, pritožba v roku),  a predhodna preučitev vsebine pritožbe ne razkrije nobene kršitve Konvencije, čemur sledi razglasitev njene nedopustnosti brez potrebe po formalni presoji utemeljenosti.[6]

V obravnavni zadevi je Sodišče najprej izpostavilo svojo subsidiarno vlogo v sistemu varstva človekovih pravic in poudarilo, da ni namen nadzora nadomestitev nacionalnih organov, ampak zgolj presojanje sprejetih odločitev ob upoštevanju polja proste presoje države podpisnice. Senat je po predhodni preučitvi pritožbe ugotovil, da je imelo ravnanje hrvaških oblasti podlago v zakonu, ukrep je zasledoval legitimen cilj preprečevati sovražni govor, sprejeti ukrep pa je bil nujen. Sodišče kot ključen argument nujnosti izpostavlja sorazmernost med naravo in težo sankcije ter ukrepom. Pritožnik je bil za svoje ravnanje kaznovan z globo približno 3300 EUR, za katero Sodišče meni, da je sorazmerna glede na zasledovani legitimni cilj. Sodišče je tako pritožbo označilo kot očitno neutemeljeno po 3. odstavku 35. člena Konvencije ter jo skladno s 34. členom Konvencije zavrnilo.[7]

Zloraba svobode izražanja – Garaudy proti Franciji

Roger Garaudy je bil francoski filozof, pisatelj in politik, ki je tekom svojega življenja napisal več knjig in esejev na temo zgodovine, religije in filozofije, pri čemer je največ pozornosti posvečal marksističnim idejam. Leta 1995 je izdal knjigo »The Founding Myths of Israeli Politics« v kateri je zanikal nacistične zločine nad judovskim prebivalstvom. Garaudy v knjigi zanika naravo t.i. »Končne rešitve« kot idejo dokončnega uničenja judovskega prebivalstva, ampak zgolj kot njihovo deportacijo iz Evrope. V poglavju z naslovom »Mit o holokavstu« navaja, da je holokavst konstrukt ustvarjen za opravičevanje ustanovitve države Izrael ter diskriminatorno obravnavanje Palestincev s strani izraelske države. V istem poglavju zagovarja idejo, da plinskih celic v taboriščih nikoli ni bilo, vendar je bilo treba še naprej vztrajati pri trditvah o njihovem nespornem obstoju, hkrati pa zatrjuje, da je število žrtev pretirano in predstavlja največ desetino uradno poročanih. Zoper pritožnika je po izidu knjige steklo več kazenskih postopkov po zaključku katerih je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja zanikanja obstoja zločinov proti človečnosti, javnega obrekovanja skupine ljudi ter spodbujanja k diskriminaciji in rasnemu sovraštvu. Izrečenih mu je bilo več pogojnih zapornih kaznih, globe v višini 25.900 EUR, prav tako pa je moral plačati odškodnine civilnim strankam v višini 33.500 EUR.[8]

Pritožnik je pred Sodiščem zatrjeval kršitev svobode izražanja po 10. členu Konvencije. V svoji obrambi je navedel, da so francoska sodišča napačno razumela bistvo njegove knjige, ki ne poskuša zanikati zločine proti Judom, ampak je zgolj politično delo usmerjeno v kritiziranje države Izrael. Trdil je, da ga zato ni mogoče šteti za revizionista.[9]

Sodišče je uvodoma poudarilo svobodo izražanja kot prevladujočo in bistveno lastnost demokratične družbe, ki pa ima jasno določene meje. Sklicujoč se na prepoved zlorabe pravice, ki jo predvideva 17. člen Konvencije je navedlo, da noben posameznik ne sme izrabljati določb EKČP za dejanja, katerih cilj je kršenje pravic in svoboščin drugih. V nadaljevanju ESČP ugotavlja, da so domača sodišča pravilno ocenila naravo dela, ki ne predstavlja politične ali ideološke kritike sionizma, ampak sistematično zanika zločine proti človečnosti. Kot ključno Sodišče izpostavlja, da zanikanje jasno uveljavljenih zgodovinski dejstev, kot je holokavst, ne pomeni znanstvenega raziskovanja ali »iskanja resnice«, ampak služi kot obujanje nacističnih idej. Takšna dejanja predstavljajo spodbujanje sovraštva do Judov. Zgodovinski revizionizem je v nasprotju z vrednotami Konvencije in je na podlagi 17. člena izključen iz varstva, ki ga sicer zagotavlja 10. člen. Zato je Sodišče pritožbo zavrnilo kot nedopustno na podlagi tretjega odstavka 35. člena Konvencije, ker je bila glede na predmet zadeve (ratione materiae) neskladna z določbami Konvencije.[10]

Narava političnega govora – Perinçek proti Švici

Doğu Perinçek, turški državljan, pravnik in politik, je bil leta 2005 gost na večih dogodkih v Švici, kjer je ob treh različnih priložnostih javno demantiral obstoj armenskega genocida iz leta 1915. Izjavil je, da so obtožbe o armenskem genocidu mednarodna laž, skovane s strani imperialistični sil, zlasti Carske Rusije, z namenom ošibitve Osmanskega cesarstva. Njegovi nastopi so sprožili kazensko ovadbo švicarsko-armenskega združenja, nato pa tudi kazenski postopek, v katerem je bil obsojen za kaznivo dejanje rasne diskriminacije. Sodišče mu je naložilo denarno kazen in dodatno pogojno denarno kazen s preizkusno dobo dveh let.[11]

Po pritožbi na Sodišče je v svoji obrambi poudaril, da njegove izjave niso bile namenjene spodbujanju sovraštva ali nasilja proti Armencem, ampak so bile del širše politične razprave o zgodovinskih dogodkih in vlogi imperialnih sil. Kot je zatrjeval, je želel kritično osvetliti  zgodovinski diskurz, ne pa žaliti armenske skupnosti. Zato je menil, da so švicarska sodišča neupravičeno posegla v njegovo pravico do svobode izražanja.[12]

Veliki senat ESČP je moral odgovoriti na vprašanje, ali je bila omejitev svobode izražanja v tem primeru skladna z drugim odstavkom 10. člena EKČP.[13] Za presojo je bil uporabljen tristopenjski test, ki ga mora omejitev prestati, da bi bila po Konvenciji upravičena. Tako mora biti omejitev 1) predpisana z zakonom 2) zasledovati legitimni cilj 3) biti nujna v demokratični družbi.[14]

Sodišče je najprej presojalo predpisanost v zakonu, kjer se ni osredotočalo na nomotehnično določenost zakona, ampak na vprašanje ali se je pritožnik ob izjavah, za katere je bil obsojen, vedel ali bi moral vedeti, da bi lahko izjave povzročile njegovo kazensko odgovornost. Sodišče je presodilo, da je bil ukrep predpisan v zakonu, saj je Perinçek pravnik in politik prav tako pa je pred tožilstvom priznal, da pozna stališče Švicarskega narodnega sveta, ki dogodke iz leta 1915 priznava kot genocid nad Armenci.[15]

Sledilo je presojanje legitimnega cilja, ki ga zasleduje ukrep. Švicarska vlada je trdila, da je bil poseg namenjen zaščiti identitete in dostojanstva Armencev ter preprečevanju javnih nemirov. Sodišče je sprejelo legitimni cilj varovanja dostojanstva Armencev, ki del svoje identitete gradijo okoli zaznave, da je bila njihova skupnost žrtev genocida, preprečevanje javnih nemirov pa je Sodišče zaradi nepredložitve dokazov švicarske vlade zavrnilo kot legitimni cilj.[16] 

Najobširnejši del presoje se je nanašal na vprašanje nujnosti takega ukrepa v demokratični družbi. Sodišče je tehtalo med svobodo izražanja Perinçeka in varstvom dostojanstva Armencev, ki ga ščiti pravica do zasebnega in družinskega življenja osmega člena EKČP. Sodišče je poudarilo, da je politični govor že po naravi kontroverzen in oster. Čeprav so bile izjave ostre in izzivalne, niso vsebovale sovražnega govora, žalitev ali pozivov k nasilju. Sodišče je upoštevalo tudi časovno oddaljenost med izjavami in dogodki iz leta 1915 ter ugotovilo, da se nujnost kazenskopravne intervencije s potekom časa zmanjšuje. Čeprav je priznalo velik pomen teh zgodovinskih dogodkov in bolečino, ki jo čuti armenska skupnost, ni ocenilo, da so bile pritožnikove izjave tako žaljive, da bi upravičevale kazenskopravne sankcije.[17]

Sodišče je tako presodilo, da je bila pritožnikova kazenska obsodba, ki je vključevala pogojno zaporno kazen, nesorazmeren poseg, saj bi Švica lahko uporabila tudi milejše, zlasti civilne, sankcije. Ob upoštevanju vseh okoliščin je razsodilo, da poseg švicarske vlade v Perinçekovo pravico do svobode izražanja ni bil nujen v demokratični družbi in je zato ugotovilo kršitev 10. člena EKČP.[18]

Zaključek

V prvem primeru Sodišče poudari svojo subsidiarno vlogo, ki pomeni zagotavljanje minimalnega varstva pravic, ne pa prevzemanje vloge vrhovnega razsodnika nad organi države podpisnice. Tako pušča državam široko polje proste presoje, kadar so ti ukrepi zakoniti, zasledujejo legitimen cilj in so sorazmerni.[19]

V drugem primeru ESČP zavzame stališče, da svobode izražanja ni dopustno zlorabljati za širjenje sovraštva. Zanikanje jasno uveljavljenih zgodovinskih dejstev, kot je holokavst, ne pomeni znanstveno-raziskovalnega dela, ampak obujanje nacističnih idej, ki so v nasprotju z vrednotami Konvencije in so zato nujno izključena iz varstva 10. člena.[20]

V tretjem primeru Sodišče izpostavi, da je politični govor že po naravi oster in kontroverzen ter tudi kot tak uživa varstvo 10. člena Konvencije. Potreba po kazenskopravni intervenciji se s časovno oddaljenostjo dogodka zmanjšuje, prav tako pa glede dogodkov iz leta 1915 ne obstaja širši evropski konsenz, kot ta obstaja za holokavst, ki bi lahko upravičil kazensko obsodbo.[21]

Jasen sklep vseh predstavljenih primerov je, da svoboda izražanja predstavlja steber demokratične družbe. Sodišče s svojimi dinamičnimi pristopi varuje ta steber in hkrati postavlja jasne meje. Avtor poudarja, da se ne smemo zanašati le na delo Sodišča, temveč da tudi sami nosimo odgovornost pri prepoznavanju sovražnega govora. Hkrati moramo paziti, da beseda »sovražni govor« ne postane orodje za prikrito cenzuro. Naj predstavljeni primeri služijo prav temu!

Seznam literature

• Casarosa, Federica: Svoboda izražanja in preprečevanje sovražnega govora, URL: https://cjc.eui.eu/wp-content/uploads/2020/05/eNACT_Handbook_Slovenian-version_Freedom-of-expression-compresso.pdf, dostopano dne: 24.9.2025.

• Husejinović, Karmelina: »Sovražni govor na spletu je vidni vrh ledene gore nestrpnosti in etnocentrizma«, URL: https://www.24ur.com/novice/slovenija/sovrazni-govor-na-spletu-je-vidni-vrh-ledene-gore-nestrpnosti-in-etnocentrizma.html (12. november. 2023), dostopano dne: 24.9.2025.

• Lampe, Rok: PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC (1. izdaja), Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2010.

• Svet Evrope/Evropsko sodišče za človekove pravice: Praktični vodnik po merilih dopustnosti, URL: https://www.echr.coe.int/documents/d/echr/Admissibility_guide_SLV (31. 8. 2023), dostopano dne: 24.9.2025.

Opombe

[1] Lampe, Pravo človekovih pravic(2010), str. 323.

[2] Husejniović, Sovražni govor na spletu URL: https://www.24ur.com/novice/slovenija/sovrazni-govor-na-spletu-je-vidni-vrh-ledene-gore-nestrpnosti-in-etnocentrizma.html.

[3] ESČP, 20373/17 Šimunić proti Hrvaški z dne 22. 1. 2019.

[4] Jašić, Balancing Freedom URL: https://www.oegfe.at/en/policy_briefs-en/balancing-freedom-of-expression-and-democracy-the-case-of-the-za-dom-spremni-greeting-in-croatia/.

[5] ESČP, 20373/17 Šimunić proti Hrvaški z dne 22. 1. 2019.

[6] Svet Evrope, Praktični vodnik po merilih dopustnosti, URL: https://www.echr.coe.int/documents/d/echr/Admissibility_guide_SLV, str. 73.

[7] ESČP, 20373/17 Šimunić proti Hrvaški z dne 22. 1. 2019.

[8] ESČP, Garaudy proti Franciji z dne 24. 6. 2003.

[9] Prav tam.

[10] Prav tam.

[11] ESČP, Perincek proti Švici z dne 15. 10. 2015.

[12] Prav tam.

[13] Prav tam.

[14] Casarosa, Svoboda izražanja URL: https://cjc.eui.eu/wp-content/uploads/2020/05/eNACT_Handbook_Slovenian-version_Freedom-of-expression-compresso.pdf.

[15] ESČP, Garaudy proti Franciji z dne 24. 6. 2003.

[16] Prav tam.

[17] Prav tam.

[18] Prav tam.

[19] ESČP, 20373/17 Šimunić proti Hrvaški z dne 22. 1. 2019.

[20] ESČP, 20373/17 Šimunić proti Hrvaški z dne 22. 1. 2019.

[21] ESČP, Garaudy proti Franciji z dne 24. 6. 2003.