Načelo iskanja materialne resnice: razvoj in kritika načela v slovenskem kazenskem postopku

Avtorica: Nives Košnjek[1]

Izvleček: Prispevek obravnava načelo iskanja materialne resnice v slovenskem kazenskem procesnem pravu, njegovo zgodovinsko izhodišče, normativno ureditev in omejitve ter opozarja na njegovo spremenjeno vlogo v sodobnem kazenskem postopku, kjer se tradicionalni ideal (inkvizitorne) resnice umika varstvu človekovih pravic in zahtevam poštenega postopka.

Ključne besede: Načelo iskanja materialne resnice, 17. člen ZKP, instrukcijska maksima, inkvizitorni postopek, temeljna načela kazenskega postopka.

Kategorija: Kazensko procesno pravo

 Uvodoma 

“Целью уголовного процесса может и должна быть только истина, ибо она одна служит основой законного, обоснованного и справедливого расследования, рассмотрения и разрешения уголовного дела.“[2]

Brez sodnikovega iskanja pravno relevantnih dejstev o historičnem dogodku si težko zamislimo legitimno sodno odločitev. A prav iskanje resnice se je skozi zgodovino kazenskega prava izkazalo za dvorezni meč – kako je lahko na dolgi rok pravičen na prvi pogled sicer učinkovit sistem, ki v želji po popolnem dognanju o resničnosti dejstev krši osebnostne pravice obdolženca?

Načelo iskanja materialne resnice predstavlja eno izmed najtrdneje zasidranih izročil kontinentalnih kazenskih sistemov. Načelo je uzakonjeno v 17. členu Zakona o kazenskem postopku. Navkljub, ali pa ravno zaradi svoje dolge tradicije, je že desetletja predmet burnih razprav v teoriji in praksi. Vloga materialne resnice je tekom zgodovinskega razvoja v sodobnih kazenskih sistemih postopno sestopila v ozadje. Jo sploh še potrebujemo?

Normativna ureditev načela v Zakonu o kazenskem postopku

Zakon o kazenskem postopku (dalje: ZKP) uvršča načelo iskanja (materialne) resnice med temeljna načela slovenskega kazenskega postopka. Materialna resnica domuje v 17. členu ZKP, kjer 1. odstavek veleva sodišču in drugim državnim organom, ki sodelujejo v kazenskem postopku, naj po resnici in popolnoma ugotovijo dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite odločbe.[3] V 2. odstavku 17. člena ZKP najdemo t. i. instrukcijsko maksimo, ki nalaga organom v postopku, naj enako pazljivo preizkusijo in ugotovijo za obdolženca tako obremenilna kot razbremenilna dejstva.[4]  

Čeprav gre za eno ključnih vprašanj v kazenskem postopku, po katerih merilih se presoja resničnost pravno relevantnih dejstev (Šepec, 2023, str. 177), zakon pojma resnice, zanimivo, nikjer izrecno ne opredeljuje (prav tam, str. 185).

Inkvizitorni postopek in odkrivanje formalne resnice

Angoscia grande, pronta confessione eviterà!

(Giacomo Puccini: Tosca, II. dejanje, 1. prizor)[5]

Za razumevanje zadržanosti do načela iskanja resnice v sodobnih kazenskopravnih sistemih demokratičnih držav, je potrebno poznavanje položaja tega načela v zloglasnem srednjeveškem kazenskem postopku, kot njegove temeljne procesne vrednote.

Tekom srednjega veka se je pričel na stari celini postopno uveljavljati preiskovalni oz. invkizitorni postopek. Kot čisto nasprotje obtožnega (akuzatornega) postopka se je do konca 15. stoletja dokončno zasidral v evropskem prostoru, kjer je postal prevladujoč tip kazenskega postopka (Dežman in Erbežnik, 2003, str.73).

Če za akuzatorni postopek velja, da sodišče pasivno in nepristransko spremlja spor med enakopravnima strankama, je v njegovem mlajšem nasledniku najbolj opazna prav odsotnost strank. Obdolžencu (inkvizitu) se odvzame vsakršna procesna funkcija, še več, zameji se ga na zgolj objekt postopka. Obrambo inkvizita je v redkih primerih in po lastnem preudarku izvajalo sodišče. V duhu inkvizitornega postopka je ta predstavljala formalno nepotrebnost in procesno oviro na poti do učinkovitega odkrivanja resničnosti dejanskega stanja (Dežman in Erbežnik, 2003, str. 91 – 93).

Uvodno dejanje in samo težišče inkvizitornega postopka je predstavljala sodniška preiskava, ki jo je v tajnosti in po uradni dolžnosti pričel preiskovalec (inkvirent). Vse temeljne procesne funkcije – obtožba, obramba in sojenje – počivajo v rokah sodišča. Sodišče je po uradni dolžnosti izvajalo zgolj tiste dokaze, ki jih je smatralo za potrebne. Za edini “korektiv“ in hkrati brzdo morebitni nepristranskosti sodišča ter za nadzor višje instance nad zanesljivostjo razsodbe so skrbela abstraktna in z zakonom vnaprej določena formalna dokazna pravila,[6] utelešenje načela formalne resnice. Inkvizitorni postopek torej ni poznal sodnikove proste presoje dokazov – ocena le-teh je bila vezana na zakonska dokazna pravila, ki so določala pogoje za obstoj nekega pravno relevantnega dejstva (prav tam).

V sistemu, ki se je napajal na domnevi krivde in poznal institut začasne odpustitve od sojenja,[7] je bilo obdolženčevo priznanje nedvomno najbolj zaželen dokaz.[8] Nemalokrat je inkvirent priznanje izsilil s pomočjo torture (prav tam).

Sodobna kazenskopravna teorija poskuša s pridevnikom materialna načelo razlikovati od za srednjeveški inkvizitorni postopek značilne zloglasne formalne resnice (Dežman in Erbežnik, 2003, str. 262). A kljub drugačnem poimenovanju in povezovanju materialne resnice z načelom proste presoje dokazov se zdi, da se le-ta ne more otresti neslavnega slovesa svoje sestre dvojčice.

Ali je resnica v kazenskem postopku še vedno absolutna?

Načeli iskanja resnice in proste presoje dokazov predstavljata odločilni prispevek k sodnikovemu zasledovanju resnice o dejanskem stanju zadevanega dogodka. Domet sodniškega delovanja pri pretresanju dokazov pa ne sme ostati neomejen (Šugman Stubbs idr., 2020, str. 126).

V sodobnih kazenskih sistemih resnica več ni absolutna in kot taka več ne predstavlja končnega cilja, ki naj bi se dosegel za vsako ceno (Erbežnik, 2005, str. 286).

Zgodovinsko gledano prinašajo pomembni prelom s čistim inkvizitornim modelom ravno omejitve načela iskanja resnice.

Ob preučitvi slovenske ureditve lahko strnjeno govorimo o naslednjih omejitvah: zahteva po objektivni identiteti med obtožbo in sodbo, kjer se slednja lahko nanaša le na dejanje (tj. na predmet obtožbe), zajeto v obtožnici (354/I ZKP), prepoved reformatio in peius (385/I ZKP), pravica privilegiranih prič, da se opravičijo dolžnosti pričevanja, če so z obdolžencem v takšnem odnosu, kot ga določa zakon, čeprav bi njihove izpovedbe pomembno pripomogle k dognanju resnice o pravno relevantnih dejstvih.[9]

Materialno resnico pomembno omejujejo dokazne prepovedi (18/II ZKP), pravica obdolženca do molka (5/III ZKP in 227/II ZKP) (Šepec, 2023, str. 186) in akuzatorno načelo, kjer vsebina obtožnice določa predmet obravnavanja sodišča (Šugman Stubbs idr., 2020, str. 119).

Četudi omejitve tega načela zmanjšujejo možnosti, da bi sodba temeljila na popolno in nezmotno ugotovljenem dejanskem stanju, kot je to sicer še vedno uzakonjeno v 17/I ZKP (Jelenič Novak, 2004, str. 1547), bodo sodobni kazenski sistemi na sodniški tehtnici popolne razjasnitve pravno relevantnih dejstev in na drugi strani zaščite ter varstva pravic strank v postopku, vsaj tako upam, vselej dali prednost slednjim. Nenazadnje je eden od poglavitnih namenov kazenskega postopka zaščita posameznika pred represivnim aparatom države.

Kritike in ustavna (ne)skladnost 17. člena ZKP

Zaradi svoje inkvizitorne narave in ob trendovskih premikih mešanih kazenskih postopkov nasproti adversarnemu modelu – tudi pri nas – se v teoriji in praksi pojavljajo številne kritike načela materialne resnice in pomisleki, ali je to v sodobnih in demokratičnih kazenskih sistemih sploh še potrebno – in zaželjeno.

Do instituta je npr. izjemno kritičen hrvaški sistem.[10] Z novelo Zakona o kaznenom postupku leta 2008 so načelo popolnoma opustili, a so ga leta 2013 (čeprav ne izrecno) restavrirali.[11] Zanimivo pa vidijo resnico, kot pomembno merilo legitimnosti, nekateri drugi evropski pravni sistemi[12] in kljub svoji skrajni akuzatornosti kazenskega postopka celo ZDA[13] (Šepec, 2023, str. 178).

Tekom let je stroko burilo vprašanje skladnosti 17. člena ZKP z Ustavo.[14] Omenjeni člen naj bi bil z njo v neskladju,[15] saj ne predpostavlja zakonskih omejitev načela resnice. Dikcija naj bi ubesedovala materialno resnico kot absolutno (sic!), saj glede sodniškega ugotavljanja dejanskega stanja ne vzpostavlja nikakršnih omejitev, nikjer ne določa, da je sodnikova funkcija zamejena z načelom akuzatornosti in domnevo nedolžnosti, ki sodniku nalaga posebno skrbnost pri presoji razbremenilnih dokazov obrambe. Ustrezneje oblikovan zakonski opis bi zgolj policiji in tožilstvu nalagal dolžnost, naj se enako skrbno ugotovijo tako obremenilne kot razbremenilne okoliščine. Kolikor za to z zadostno skrbnostjo ne poskrbita ne omenjena organa in ne obramba, naj se šele takrat aktivira sodišče (Erbežnik, 2007, str. 22).

Po drugi strani pa del stroke zagovarja nujnost materialne resnice v kazenskem postopku, saj naj bi prav to načelo omogočalo sodišču ključni (aktivni) prispevek k enakosti strank v postopku, zagotavljanju pravic obrambe in vzpostavitvi ravnotežja na sodniški tehtnici (Zupančič, 1990, str. 84–90). Nedvomno je pomanjkljivost akuzatornega postopka v preveč pasivni vlogi sodnika, saj vedno preži nevarnost, da postane skozi zbiranje dokaznega gradiva, ki je izključno v rokah strank, postopek preveč enostranski oziroma celo pristranski (Dežman, 2004, str. 1581).

Sklepno

Čeprav načelo iskanja materialne resnice glede na svojo inkvizitorno preteklost močno izstopa v  katalogu temeljnih načel slovenskega kazenskega postopka, težko govorimo, da še vedno predstavlja  temeljno procesno vrednoto in gonilo sodobnega mešanega postopka. Ravno obratno- številne zakonske omejitve, kot so npr. dokazne prepovedi, privilegij zoper samoobtožbo in ustavno varovane človekove pravice pomembno omejujejo domet tega načela.  

Menim, da ima načelo kljub svoji zgodovinski preteklosti še kako pomembno mesto v sodobnih kontinentalnih kazenskih sistemih in se ga kot takega ne bi smelo kar tako odpraviti – nenazadnje spada v katalog temeljnih načel slovenskega kazenskega postopka. Pridružujem se mnenju, da aktivna vloga sodnika v kazenskem postopku prispeva k vsaj približni enakosti strank v postopku. V mešanih kazenskih sistemih je to načelo pravzaprav nujna protiutež načelom adversarnega postopka.

Seznam literature

·       Dežman, Z. (2004). Nekaj kritičnih pogledov na novi model slovenskega kazenskega postopka, str. 1575–1589.

·       Dežman, Z. In Erbežnik, A. (2003). Kazensko procesno pravo Republike Slovenije (1. natis, p. 1077). GV založba.

·       Đurđević, Z. (2013). Rekonstrukcija, judicijalizacija, konstitucionalizacija, europeizacija hrvatskog kaznenog postupka v. novelom ZKP/08: prvi dio?. Hrvatski ljetopis za kazneno pravo i praksu, 20(2), str. 315–362, dostopno na: https://hrcak.srce.hr/143531 (dostopano dne: 24.9.2025).

·       Erbežnik, A. (2005). Dialektični ugovor zoper temeljna izhodišča predloga popolne prenove ZKP. Pravnik, 60(4–6), str. 277–293.

·       Erbežnik, A. (2007). Vprašanje skladnosti 17. člena ZKP z Ustavo. Pravna Praksa, 26(49/50), str. 21–22.

·       Horvat, Š. (2004). Zakon o kazenskem postopku s komentarjem. GV Založba, d.o.o., dostopno na: https://www.iusinfo.si/literatura/COM101Y2004N8670613530A355N1/ (dostopano dne: 24.9.2025)

·       Jelenič Novak, M. (2004). Adversarni model proti inkvizitornemu: ali gre v kazenskem postopku za resnico? str. 1540–1549.

·       Makarova, Z. V. (2018). Что есть истина в уголовном процессе. Юридическая Истина в Уголовном Праве и Процессе. IUAJ, М. А. С. П., str. 127. (Schto yest' istina v ugolovnom processe. Yuridicheskaya Istina v Ugolovnom Prave i Processe.)

·       Martinović, I. in Parenta, I. (2023). Materijalna istina i istražno (inkvizitorno) načelo: zle utvare iz prošlosti ili nosivi stupovi kaznenog postupka?. Hrvatski ljetopis za kaznene znanosti i praksu, 30(2), str. 401–432, dostopno na: https://doi.org/10.54070/hljk.30.2.7 (dostopano dne: 24.9.2025).

·       Šepec, M. (ur.). (2023). Zakon o kazenskem postopku (ZKP) : s komentarjem. Lexpera, GV založba.

·       Šugman Stubbs, K., Gorkič, P. in Fišer, Z. (2020). Temelji kazenskega procesnega prava. Lexpera, GV Založba.

·       Zupančič, B. M. (1990). Pravo in prav: eseji o pravni državi (str. 252). Cankarjeva založba, str. 84–90.

Opombe

[1] Študentka 3. letnika enovitega magistrskega študija Pravne fakultete Univerze v Ljubljani.

[2] “Cilj kazenskega postopka je lahko in mora biti samo resnica, saj je zgolj resnica podlaga za zakonito, utemeljeno in pošteno preiskavo, obravnavo in rešitev kazenske zadeve.“ (Makarova, 2018, str. 127).

[3] “Pri 17. členu ZKP gre za dejanski standard kot pogoj za izdajo zakonite odločbe. Če standard ni bil dosežen, pomeni, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno.“ Dalje glej sodbo Višjega sodišča Maribor I Ips 436/2008.

[4] Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 190/2001.

[5] “Le s priznanjem se lahko izognete hudim mukam.“

[6] ZKP formalnih dokaznih prepovedi zaradi načela proste presoje dokazov ne pozna. Sodišče je v dokaznem postopku vezano na dokazne prepovedi, določene v 18/II ZKP.

[7] Absolutio ab instantia. Ob odsotnosti pravil in dubio pro reo in ne bis in idem, je obdolženi živel v konstantnem primežu nerazrešene kazenske odgovornosti in morebitnega ponovnega odprtja tajne preiskave.

[8] Confessio est regina probationum – priznanje je kraljica dokazov.

[9] Glej člene 235, 236 in 237 ZKP.

[10] Glej npr. VSRH, III Kr-10/14: „načelo materijalne istine napušteno (...) i izbrisano iz hrvatskog kaznenoprocesnog sustava“ in VSRH, I Kž-152/16: „načelo traženja materijalne istine, za koje optuženi (...) tvrdi da je narušeno, ZKP/08 ne poznaje“.

[11] Dalje glej Đurđević, Z. (2013). Rekonstrukcija, judicijalizacija, konstitucionalizacija, europeizacija hrvatskog kaznenog postupka v. novelom ZKP/08: prvi dio? in Martinović, I. in Parenta, I. (2023). Materijalna istina i istražno (inkvizitorno) načelo: zle utvare iz prošlosti ili nosivi stupovi kaznenog postupka?.

[12] npr. francoski, nemški in avstrijski.

[13] Glej James v. Illinois, 493 U.S. 307 (1990) in United States v. Havens, 446 U.S. 620 (1980).

[14] Glej npr. U-I-173/05 (zadeva Perič), zlasti pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Fišerja.

[15] V členih 22, 23, 25, 27 in 29 URS.