Glede na obširnost in izčrpnost ponudbe “moot-court” tekmovanj je najverjetneje odveč izpostavljati izredne prednosti tovrstnega širjenja znanja in soočanja z novimi izzivi. Zato namenimo nekaj besed le tistemu delu koristnih izkušenj, ki jih je moč pridobiti z “našim” moot-courtom, tekmovanjem, ki nosi ime velikega francoskega pravnika in politika, enega od avtorjev Splošne deklaracije o človekovih pravicah, nekdanjega predsednika Evropskega sodišča za človekove pravice in dobitnika Nobelove nagrade za mir, Concours européen des Droits de l'Homme René Cassin.
Concours européen des Droits de l’Homme René Cassin - Evropsko tekmovanje iz prava človekovih pravic René Cassin
Glede na obširnost in izčrpnost ponudbe “moot-court” tekmovanj je najverjetneje odveč izpostavljati izredne prednosti tovrstnega širjenja znanja in soočanja z novimi izzivi. Zato namenimo nekaj besed le tistemu delu koristnih izkušenj, ki jih je moč pridobiti z “našim” moot-courtom, tekmovanjem, ki nosi ime velikega francoskega pravnika in politika, enega od avtorjev Splošne deklaracije o človekovih pravicah, nekdanjega predsednika Evropskega sodišča za človekove pravice in dobitnika Nobelove nagrade za mir, Concours européen des Droits de l'Homme René Cassin.
Posebnost tekmovanja je v tem, da je edino izmed tekmovanj, na katerih sodeluje naša Pravna fakulteta, ki v celoti poteka v francoskem jeziku. Sposobnost izražanja v francoščini je več kot le koristna v mednarodnih dimenzijah pravniškega udejstvovanja, zato je pomembna prednost tega tekmovanja dejstvo, da gre za bolj intenziven in učinkovit tečaj nadaljevalne ter pravniške francoščine od tečajev raznoraznih jezikovnih šol (verjetno pa tudi najcenejši). Ne glede na njen velik pomen pa francoščina sama ni bistvo tekmovanja, temveč je to Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), ki je eden najpomembnejših mednarodnih pravnih aktov na tem področju. Gre za temeljni instrument Sveta Evrope za varovanje človekovih pravic, ki jim Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) s svojo sodno prakso – ta danes šteje že preko 14.000 sodb – določa meje in vsebino v skladu z družbenimi spremembami. Kljub temu, da osnovni tekst Konvencije že 60 let ostaja nespremenjen, sicer dopolnjen s številnimi protokoli, se EKČP označuje kot živ instrument, sposoben prilagajanja aktualnim dejanskim stanjem. Sodna praksa ESČP, katere preučevanje predstavlja največji del priprav na tekmovanje, je tako polna pravno zanimivih utemeljevanj, interpretacijskih elementov in poskusov širjenja ali oženja polja uporabe določenih členov in pravnih pravil. Vse to študentu prava omogoča, da se razvije v argumentacijsko veščega pravnika, k čemur vsi stremimo, hkrati pa se to od nas tudi pričakuje. Poleg nadgradnje francoščine in podrobnega poznavanja EKČP udeležba na t(ak) em tekmovanju študentu omogoči tudi vpogled v to, kako pravo deluje v praksi, kar nam je v času študija verjetno vse preredko dostopno.
Naš cas pratique1
Da bi potek tekmovanja opisali kar najbolj realistično, vam v nadaljevanju predstavljamo povzetek dela našega fiktivnega primera in krajšo razlago naših trditev v memorandumu, ki so seveda za potrebe tega prispevka ustrezno poenostavljene.
Protagonisti primera so člani družine Joujou, ki živi v mestu Strasmar, prestolnici države Gauterie. Starša, Pierre in Jeanne imata tri hčere: Lolo (15 let), Gino (22 let) in Rosito (27 let). V znak uporništva proti šoli in svojim staršem Lola zbeži od doma in se zateče k prijatelju Gaspardu. Tam spozna Sergea Monsija, Gaspardovega strica, za kogar pa ne ve, da je vpisan v register FiPerAS (Register oseb za nadzor), ker se zdi, da pripada organizirani združbi, ki jo sumijo pranja denarja. Obstajajo tudi indici, da se ta združba ukvarja s trgovino z belim blagom. Serge Monsi predlaga Loli, naj gre z njim v Syge, ozemlje, ki se je pred kratkim odcepilo od države Gauterie, in postane profesionalna plesalka. Lola je sprva navdušena, saj je nočno življenje v Sygeu zelo živahno. Serge Monsi priskrbi Loli ponarejene dokumente in jo vkrca v svoj osebni avtomobil. Na novo ustanovljeni meji med Gauterie in Syge policijske in carinske oblasti države Gauterie pogledajo osebne dokumente in spustijo avto brez težav mimo. Lola je bila medtem drogirana, saj jo je Serge Monsi omamil, da bi med potovanjem spala. V Sygeu je nastanjena z ostalimi dekleti v bližini kabareta in je kaj hitro razočarana. Prisiljena je plesati gola na odru med 18. in 3. uro zjutraj, 6 dni na teden.
Čez nekaj časa je sprožena preiskava in odrejeno preiskovalno dejanje hišne preiskave v kabaretu. Komisarka zasliši Lolo, ki pove svojo zgodbo in poda svoje podatke. Zanjo poskrbi center za socialno delo Colbourg in po kratki raziskavi je prepoznana in pripeljana staršem v Strasmar. Zastopana s strani svojih staršev, Lola toži državo Gauterie zaradi opustitve varovanja svojih državljanov v kneževini Syge. Sodišči 1. in 2. stopnje odločita enotno: tožbeni zahtevek se zavrne, ker so bila zatrjevana dejanja opustitve zaščite storjena s strani oblasti v Sygeu, nad katerim Gauterie nima več nobene oblasti. Navedena dejanja jim torej ne bi mogla biti očitana. V tem prvem delu gre za problematiko trgovine z belim blagom, ki jo je ESČP obravnavalo doslej zgolj v enem primeru (sodba Rantsev2), kjer jo je uvrstilo pod 4. člen EKČP, ki prepoveduje suženjstvo in prisilno delo. O tem torej še ni ustaljene sodne prakse in zato ne zadostuje zgolj sklicevanje na omenjen primer, temveč je potrebno poglobljeno argumentiranje, iskanje vzporednic s primerom, v pretežni meri pa tudi uporabo argumenta a contrario, saj v zadevi Rantsev tožena država Rusija, kjer je bila trgovinska mreža vzpostavljena, ni bila obtožena opustitve pozitivne obveznosti zaščititi pritožnico pred trgovino z ljudmi. Ugovore države Gauterie, da ni pristojna za varovanje svojih državljanov na tujem ozemlju, smo že vnaprej izključili tako, da smo izpostavili dejstvo, da definicija trgovine z belim blagom vključuje tako rekrutiranje žrtve in njen prevoz kot tudi prisilno delo. Ker je Lola postala žrtev trgovine z ljudmi že v Gauterie, poleg tega pa je bil Monsi tega kaznivega dejanja že osumljen, bi bilo torej od Gauterie upravičeno pričakovati, da zaščiti morebitne žrtve na svojem ozemlju. To je bila naša teza, saj smo bili pritožniki. V vlogi tožene države bi gotovo trdili, da kaznivega dejanja ni bilo mogoče preprečiti, da smo storili vse, kar je bilo mogoče storiti oziroma od nas razumno pričakovati.
Lolina sestra, Gina Joujou, je članica rockovske glasbene skupine The Zombies, ki uživajo znaten uspeh. Člani skupine in oboževalci so začeli z modo, ki je precej razširjena med mladimi v Gauterie. Oblačijo se v črna oblačila z dolgimi rokavi in kapuco, sprednji lasje pa popolnoma prekrivajo obraz do zgornje ustnice. Po enem od koncertov skupina oboževalcev oskruni nekaj grobov na občinskem pokopališču v Strasmarju. Mlade storilce se aretira in jim sodi. Zaradi teh skrb vzbujajočih dejanj se po nujnem postopku izglasuje Zakon o obnašanju na javnih mestih, ki prepoveduje pojavljanje na javnih prostorih s pokritim obrazom. Zagrožena kazen je 3500 gauterinskih enot.
Kot zastopniki Gine Joujou smo zatrjevali, da je država s sprejemom zakona, ki prepoveduje prekrivanje obraza, kršila 8. člen EKČP, ki zagotavlja pravico do spoštovanja zasebnega življenja, in 10. člen, ki varuje pravico do svobodnega izražanja. Trdili smo namreč, da je novi zakon prestrog, saj kljub temu, da ukrep sicer zasleduje legitimen cilj (to je preprečevanje in pregon kaznivih dejanj), za dosego tega cilja ni primeren. Ni bilo težko utemeljiti, da zakonsko urejanje načina oblačenja in posameznikovega videza ne preprečuje kaznivih dejanj, hkrati pa smo opozorili še na to, da je ukrep prestrog, saj v Evropi obstajajo ureditve, ki tovrstne prepovedi omejujejo kvečjemu na banke, urade, bencinske postaje ipd. za potrebe identifikacije oseb, nikakor pa ne kar vse povprek na vseh javnih površinah. Po naših stališčih je bil ukrep povsem nepotreben, da bi se kot cilj dosegel pregon kaznivih dejanj, saj iz primera jasno izhaja, da so bili skrunitelji grobov identificirani in obsojeni, kar kaže na to, da pristojne oblasti že razpolagajo z zadostnimi ukrepi za pregon tovrstnih kaznivih dejanj. Država je svoje ravnanje utemeljevala s splošno potrebo po identifikaciji oseb in poskušala dokazati, da je bil sprejeti ukrep potreben za dosego cilja. Kot vemo, gre v končni fazi pri načelu sorazmernosti za tehtanje, ali bi bil morebitni milejši ukrep možen in učinkovit. Vnaprej smo bili pripravljeni na argumente države, ki bi upravičevali tovrstni ukrep s sodno prakso, ki dovoljuje prepoved nošenja islamskih naglavnih rut, kot npr. v sodbi Sahin proti Turčiji3.
Serge Monsi priskrbi Loli ponarejene dokumente, jo omami in vkrca v svoj osebni avtomobil.
V primeru Leyle Sahin je šlo za prepoved nošenja naglavnih rut na univerzi, ki kot javna ustanova spada v področje, kjer država uživa široko polje presoje in tako razpolaga s širšim manevrskim prostorom za določanje ukrepov, ki zasledujejo legitimen cilj. Ker gre za verski simbol v povezavi s pravico do pridobivanja izobrazbe, sta v ospredju 9. člen, ki zagotavlja versko svobodo, in 2. člen Protokola št. 1, ki varuje pravico do izobraževanja. V primerjavi z našim primerom so torej zatrjevane kršitve različnih členov, zasledovani različni cilji, relevantni pa različni obsegi polja proste presoje s strani države. Tako se pokaže, da se primer Leyle Sahin kot tudi drugi podobni primeri iz sodne prakse (Dogru proti Franciji4, Kervanci proti Franciji5) od našega razlikujejo v tolikšni meri, da v njih vzpostavljena pravna pravila ne morejo biti uporabljena pri Gini.
Načelo milejšega ukrepa v danem primeru nalaga, da se umetnike sprva pozove na odstranitev trupel in šele v kolikor na to ne bi pristali, bi bila prepoved koncerta upravičena.
En mesec kasneje občina Glicheville prepove koncert skupine The Zombies, ker naj bi skupina nameravala okrasiti sceno z plastiniranimi trupli6. Odločitev občinskega sveta temelji na členu L-638-7 Civilnega zakonika Gauterie, ki se glasi: “Čast umrlega je varovana z zakonom. Nihče ne sme ogroziti integritete trupla, razen v primerih, ki jih določa zakon”. The Zombies, ki jih zastopa Gina, vložijo tožbo na civilnem sodišču na priznanje njihove svobode umetniškega izražanja. Sodniki na 1. stopnji, v pritožbenem postopku in na Vrhovnem sodišču potrdijo zakonitost prepovedi. Priznajo sicer uporabo 10. člena EKČP, vendar presodijo, da je bil poseg v pravico predviden z zakonom, da je zasledoval upravičen cilj (zaščita morale in pravic drugih) in je bil potreben v demokratični družbi.
Tu je naša strategija temeljila na tem, da je prepoved koncerta prekomeren ukrep za dosego upravičenega cilja zaščite morale in pravic drugih. Če naj bi bila morala ogrožena zaradi trupel, kot so trdile oblasti, bi bila zaščitena tudi s prepovedjo omenjene scene in trupel, ne pa kar celotnega koncerta. Načelo milejšega ukrepa v danem primeru tako nalaga, da se umetnike sprva pozove na odstranitev trupel in šele v kolikor na to ne bi pristali, bi bila prepoved koncerta upravičena (kot po analogiji izhaja iz sodbe Wingrove7).
Potek tekmovanja
Časovni okvir tekmovanja René Cassin sega od začetka decembra, ko je objavljen primer, do nekje druge polovice aprila, ko poteka ustna faza na ESČP v Strasbourgu, v kolikor se ekipa uvrsti v polfinale. Sredi januarja je objavljeno, katero stran bo posamezna ekipa zastopala (pritožnika ali toženo državo), kmalu zatem pa je rok za “postavitev vprašanj”.
Vsaka ekipa ima namreč pravico zastaviti pet vprašanj v zvezi s primerom, glede katerih pa tudi veljajo stroga pravila. Nekatera vprašanja bodo ostala brez odgovora bodisi zaradi neupoštevanja pravil bodisi pa zato, ker komisija vedno pusti določen manevrski prostor za svobodno razlago in argumentacijo. Po prejetih odgovorih konec januarja pride obdobje najbolj intenzivnega pisanja memoranduma, ki traja do začetka marca, ko je končni rok za oddajo. Sledi dolgo in težko pričakovan, a kratek čas za počitek in upanje na najboljše – na ustni del se namreč uvrsti le 16 ekip, ki so se v pisnem delu odrezale najbolje. Konec marca je objavljen seznam ekip, ki so se uvrstile v polfinale, in s tem zelena luč za pripravo ustnega nastopa.
Zanimivo je to, da se vsaki ekipi z žrebom določi stran, ki jo bo v svojem memorandumu in kasneje v (morebitni) ustni fazi zastopala pred ESČP v Strasbourgu, v našem primeru bi torej lahko bili bodisi družina Joujou kot pritožniki bodisi država Gauterie, ki se brani pred obtožbami. Pisni izdelek, ki ga mora ekipa pripraviti, je tako v prvem primeru pritožba, v drugem primeru pa odgovor na tožbo, ki je težji že zato, ker ekipa pravzaprav ne ve, na kaj odgovarja, saj je memorandume obeh strani potrebno oddati istočasno.
Ker imajo torej pritožniki v tem smislu rahlo prednost, komisija to vzame v obzir pri ocenjevanju. Katero stran bo določena ekipa zastopala, se objavi precej kasneje kot fiktivni primer, kar pomeni, da je potrebno v času priprav iskati argumente za obe strani. To se izkaže za zelo koristno, saj je strukturo svojega argumenta potrebno graditi prav na morebitnih protiargumentih nasprotne strani in imeti zanje pripravljene odgovore. Predvidevanje trditev nasprotne strani pusti dober vtis že v pisnem memorandumu, še bolj pa je to dragoceno na ustnem delu, kjer takšne priprave omogočijo samozavestne reakcije na neugodne trditve nasprotnikov. Ustni del poteka tako, da se vsaka ekipa v t.i. plaidoiries pomeri z dvema nasprotnima ekipama, in sicer pred komisijo štirih sodnikov. Vsaka stran ima 40 minut za predstavitev svojih argumentov, potem pa še pet minut za repliko oz. dupliko (duplique = odgovor države na repliko pritožnikov). Izrednega pomena pri tem je sprotna časovna organizacija, saj lahko sodniki s postavljanjem vprašanj vzamejo veliko časa, zato mora biti govornik v preostanku nastopa sposoben povedati vsebinsko enako, kot bi sicer, če ne bi bil prekinjen s sodniškimi vprašanji. V ekipi sta dva govornika, ki si po lastni volji razdelita razpoložljivih 45 minut, ostali člani ekipe pa imajo odgovorno vlogo pravnih svetovalcev, ki govorniku s svojim znanjem pomagajo iz morebitne zagate ob nepričakovanem vprašanju sodnika, kar je pogosto ključnega pomena. V letu 2011, ko sem se udeležila tekmovanja, smo se z ekipo uvrstili v polfinale, kjer smo se merili s kolegi iz skoraj izključno frankofonskih univerz, kar že samo po sebi predstavlja določen uspeh, na koncu pa smo dosegli 12. mesto.
Težko je, če ne nemogoče, opisati več kot štiri mesece vloženega napora, pridobivanja znanja, preizkušanja in premikanja meja samodiscipline, skupinskega dela, kolumbovskega navdušenja ob odkritju ugodne sodne prakse, še manj pa občutke, ko se trud v celoti obrestuje. To nikakor ne pride samo od sebe, temveč s trdim delom, ki terja veliko odpovedovanja.
Prav gotovo ni lahko in v času pred oddajo memoranduma se (kot jaz) marsikdo sprašuje, če je vredno toliko stvari žrtvovati in če ni bila morda odločitev za sodelovanje napačna. Seveda se na koncu izkaže, da temu ni tako in vsi dvomi izginejo. Sama sem se po zaključku polfinala René Cassin v Strasbourgu že odločila, da se v naslednjem letu preizkusim še na kakšnem moot courtu, česar se že pošteno veselim. Naj se čim več študentov odloči sprejeti ta izziv, vložiti svoj trud in energijo ter pridobiti to edinstveno izkušnjo. Vsem aktualnim in bodočim “mutantom” želim veliko uspeha!
2 Rantsev v. Cyprus and Russia z dne 7.1.2010, št. 25965/04.
3 Leyla Sahin v. Turkey z dne 10.11.2005, št. 44774/98.
4 Dogru v. France z dne 4.12.2008, št. 27058/05.
5 Kervanci v. France z dne 4.12.2008, št. 31645/04.
7 Wingrove v. United Kingdom z dne 25.11.1996, št. 17419/90.