Pozdrav mutantu!
Torej, dragi študent, kljub želji po čimprejšnjem diplomiranju (ali pa morda ravno iz strahu pred prehitrim koncem preživljanja časa na fakulteti) si se pogumno odločil, da za nekaj mesecev opustiš prostaški študij in se preizkusiš v nečem novem, česar v rednem predmetniku Pravne fakultete nisi bil deležen. Odločil si se za udeležbo na moot courtuin boš kot namišljeni odvetnik zagnano in iskreno zastopal interese ene stranke.
In nekaj ur za tem še – prav tako zagnano in iskreno – interese druge stranke.
Mimogrede – s pripadnostjo moot court ekipi ti pripada tudi nov in nadvse ljubek naziv: postal si mutant.1 Da ne gre le za prisrčno besedno igro, ampak bistvene antropološke spremembe tvojega telesa in uma, boš ugotovil kaj kmalu.
Ne glede na to, kateri fakultetni ekipi se boš pridružil, te najverjetneje čaka najprej študij primera in merodajnega prava, pisanje vlog za obe stranki ter okronanje z govornim nastopom pred naslovnim tribunalom. Prav mogoče je, da te bodo s srepimi pogledi prebadali izkušeni pravniki nekajkrat tvoje starosti, ki odločajo tudi v nezaigranih sporih. In še bolj gotovo je, da bo tvoj nastop mnogo kvalitetnejši od vsakdanjih nastopov “pravih” odvetnikov.
Za pultom ne stoj rigidno kot sekvoja.
Prosim?
Da. Za razliko od odvetnika boš imel za vsak korak nekoliko več časa. To je seveda odvisno od narave spora in porekla odvetnika, s katerim bi se primerjal.2 K temu boš prisiljen tudi zaradi pravil svojega moota: ta namreč čestokrat določajo ključ ocenjevanja ustnih nastopov. Medtem ko na nekaterih tekmovanjih sodniki ocenjujejo substanco in formo, so pri nekaterih (npr. arbitražnem Vis-u) izrecno omejeni zgolj na presojo samega nastopa – na formo.
Prav mogoče je, da te bodo s srepimi pogledi prebadali izkušeni pravniki nekajkrat tvoje starosti, ki odločajo tudi v nezaigranih sporih.
Ampak, oblika pa že ne more biti pomembnejša od vsebine!
Drži. Ampak ne pozabi,3 da vsebino posreduješ preko forme. Še tako dobremu argumentu boš naredil veliko krivico, ako ga nameravaš posredovati na neprepričljiv način.
Torej – naloga vsakega zagovornika pred katerimkoli tribunalom je, da naslovnika prepričaš o svojem stališču, da bo kar najbolj sledil interesom tvoje stranke. Sam sicer zastopam še radikalnejšo ubeseditev – panel je potrebno ne le prepričati, ampak zmanipulirati.4 In kako kaniš to storiti?
Seveda, najprej si boš pripravil govor!
Govor, kakopak!
Govor boš pričel pripravljati takoj, ko boš zagotovo vedel, da boš nastopil na ustnem delu tekmovanja. Na Pitamicu torej nekaj dni pred četrtfinali. Saj si pravnik, ki si je sposoben nekajstransko besedilo vzeti k srcu v nekaj urah, juhej!
Nikar. Priprava govora je bolj zapleteno opravilo od priprave pisnega izdelka. Ne pozabi – pisni izdelek si bralec lahko vselej, kadar se znajde v “razumevanjski” zagati, ponovno prebere. Pri poslušanju slušatelj take možnosti nima in mu preostaneta dve izbiri: (1) prosi te za ponovno pojasnilo že povedanega, kar te bo stalo dragocenega časa, ali (2) si prizna svojo kognitivno manjvrednost in računa na svojo nepristranost, da to psihološko negativno spoznanje ne bo vplivalo na končno oceno.5 Ali pa (tretja, vnaprej neizražena možnost) nejasno podan argument zavrne kot vsebinsko neutemeljenega. Prav nič ti ne pomaga, če ti meniš, da imaš prav, če tako ne misli tudi naslovnik.
Zato se boš najprej zavedel, da morajo biti povedi, ki jih boš izgovarjal, bistveno preprostejše od pisanih. Stopnjevana podredja mnogokrat po nepotrebnem (za)pletejo misel, ki bi jo bilo moč jasneje podati z razkosanjem na ločene povedi (beri: zamenjaj vejice s pikami).6
Da boš sledljiv, boš govoril počasi. Starejši kolegi so me opozorili na prispodobo, ki jo je menda uporabljal prof. Kranjc: “Govori tako počasi, da se zdiš že sam sebi neumen.” Spomnil se boš na določena predavanja iz kazenske materije in kakšno veselje jim je slediti, ko predavateljev jezik teče urneje od elektronov v tvoji betici. Praktično to pomeni, da boš svoj govor glede na začetni osnutek skrajšal približno na polovico. S tem boš tudi pripravljen na neizogibno časovno stisko. Skoraj ni bolj hecnega od mutanta, ki v drncu premaguje dvometrsko razdaljo med zagovorniško mizo in govorniškim pultom, da svoji ekipi prihrani dragocene (od)merjene sekunde. Pomni – tek nikoli ni eleganten. Vsaj v zategnjeni sodni dvorani ne.
Ali pravilno vidim, da hitiš k pultu s pisalom v roki? Zaupaj mi, tam ga ne boš potreboval. Boš pa z njim nevede počel vse možne traparije, ki bodo pri panelistih kradle pozornost tvojim besedam. Reciva ob tej priložnosti besedo ali dve o mimiki. Stvari v rokah (pisala, papirji, zapestnice, prstani ...) so nezaželene. Zaradi njihove privlačnosti se boš z njimi podzavestno igral in s tem hudo motil tiste, ki bodo želeli spremljati tvoje besede in ne reševanja Rubikove kocke.
Roke imej sproščene, na mizi oziroma pultu,7 občasno pa z njimi poudari (ilustriraj) najmočnejše točke oziroma ponazori svoj tek argumenta (roadmap). To naj spremlja tudi intonacija glasu. Za pultom ne stoj rigidno kot sekvoja. Toga telesna drža je psihološko precej zgovorna: kaže, da se z govorjenim morda ne strinjaš in vse svoje miselne napore usmerjaš v priklic besed ter pozabljaš na telo. Mnogokrat je togost zgornjega dela telesa eden od indicev prikrivanja (beri: laganja).
In če sem dva odstavka višje že nespretno omenil ekipo: ne pozabi, na mootu si odvetnik pred sodiščem. Nasproti tebi ne sedi “nasprotna ekipa”, ampak stranka, ki je seveda primerno zastopana. Ne gre za tvoje sovražnike, ampak poklicne kolege – izobražene pravnike, vredne (procesno!) ustreznega spoštovanja. Zato se pri morebitnem (in dobrodošlem!) sklicevanju na argumente druge strani sklicuj z ustreznim izrazom, ki po možnosti izraža njihovo postopkovno svojstvo. Lahko gre za nasprotno stranko, udeleženca, tožnika ali toženca, državo, državni zbor ali vlado … Tudi kadar se navezuješ na njih osebno (torej ne kot na stranko), jih ne nazivaš z ekipo, ampak vsaj s kolegi. Pri tem bodi pozoren na kulturno ozadje njih in še posebej članov tribunala. Medtem ko je leporečje v nekaterih deželah sveta (predvsem vzhodnih) dobrodošlo, neiskrena prijaznost skoraj neogiben (a ne tudi kategorično dobrodošel!) del protokola (predvsem v ZDA8), znamo biti starocelinci precej bolj konzervativni. Ocena je seveda zelo posplošena. Zato temeljito premisli o uporabi levih prilastkov. Sam osebno redno zastrižem z ušesi ob navezovanju na “learned colleague”, ki ob ponesrečenem nasmešku (bohnedaj asimetričnem!) na izrazu govorca prehitro poda povsem napačno sporočilo. Pokroviteljskega odnosa sodniki praviloma ne marajo, saj kaže na aroganco. Zgolj “kolega”, morebiti “spoštovani/cenjeni”, praviloma povsem zadostuje.
Kolegi ne sedijo le za nasprotno mizo, ampak tudi neposredno ob tebi. Kolega, ki trenutno nastopa in podaja argumente, vedno podpiraš – ne glede na to, kakšne traparije9 govori oziroma kako zelo meniš, da bi sam (od)govoril bolje. Za prebadajoče poglede, izvajanje očesnih akrobacij in pomenljivo vzdihovanje ali hihitanje v argumentirani in civilizirani diskusiji ni prostora. Ne oziraje se na to, ali ima besedo tvoja ali nasprotna stran. Občasno subtilno prikimavanje ob nosilnem argumentu je pričakovano.
Ah, presneta vprašanja!
Mnogi se jih bojé. Že zaradi tega poskušajo govoriti hitreje (da sodniki ne bi prišli do besede). Menijo, da postavljeno vprašanje pomeni nestrinjanje sodnika s pravkar povedanim.
Ne bo držalo – vedno. Če zanemariva možnost, da sodnik povedanega res ne razume, nikar ne pozabi, da je namen ustnega postopka razjasnitev dejanskega stanja ali pravnih stališč.10 Prav verjetno je, da se sodnik iskreno želi poučiti o dejstvih ali pravnih naziranjih. Sodnik se tudi zaveda, da zagovornik zastopa stališča stranke, ki niso nujno tudi njegova osebna stališča. Zato vprašanj, ki kažejo na sodnikovo nestrinjanje, ne jemlji preveč osebno.
Ne kregaj se s panelom!11 Nekatera vprašanja bodo (povsem) jasno provokativna: namenjena preizkušanju tvojega obnašanja pod pritiskom oziroma odzivanja na avtentično neumna vprašanja. A previdno – kar se tebi morebiti zdi samoumevno ali neumno, ne velja nujno za koga drugega, recimo sodnika. Zato se tudi ob takih priložnostih ne počuti napadenega, ampak odgovori mirne krvi. Ob neugodnih vprašanjih uporabi psihološke trike: sodniku pritrdi s pridržkom – njegovo stališče drži, vendar so dejstva tvojega primera drugačna. Ali pa iz njegovega stališča sledi ravno obratna posledica – tista, ki jo zagovarjaš ti.
Kolega, ki trenutno nastopa in podaja argumente, vedno podpiraš – ne glede na to, kakšne traparije govori ...
Ne pozabi: največja nevarnost, ki ti preti, je tiha porota – panel, ki ti ne postavlja vprašanj, saj nima pojma, o čem govoriš. Ali pa govor razume, a ti želi prihraniti spoznanje, da govoriš traparije. Ravno aktiven dialog je najboljša priložnost za govornika, da prikaže svoje sposobnosti in zares zablesti.
Sodnik ti je torej postavil prvo vprašanje.
Odgovor pričneš z zimzelenim …
“To je zelo dobro vprašanje.”
“Vem, dragi zagovornik. Zato sem ga tudi postavil.”12
Nikoli ne pohvali sodnikovega vprašanja. Sodnikova vprašanja so vedno dobra in usmerjena v srž problema. Ex officio!13 Kvalitetni sodniki praviloma tudi mrzijo igranje na njihova čustva in tak kompliment (ali omenjanje strank kot “vestnega davkoplačevalca, malega obrtnika tradicionalne domače obrti” ali “velike tuje megakorporacije”) hitro razumejo kot diverzantski poskus odvetnika, ki želi svoje šibko pravno stališče nadomestiti z leporečjem in nepravnimi argumenti.
Ampak – reciva, da potrebuješ trenutek (ali dva) za razmislek o odgovoru. Prav. Ti je morda kdo rekel, da moraš takojodgovoriti na vprašanje? ;-)
Mirno si vzemi trenutek in ne hiti v odgovor. Iz zaplezanega odgovora se boš brez helikopterja le stežka rešil. Klasičen govorniški manever je hlinjenje nejasnosti vprašanja, kar pride sicer še bolj v poštev na mednarodnih tekmovanjih, kjer mutantje ne odgovarjajo (sodniki pa ne sprašujejo) v svojem maternem jeziku. Ljudje razmišljamo različno. Nerazumevanje gre odpraviti oziroma izposlovati nekaj dodatnih sekund za razmislek, zato le pogumno prosi za preoblikovanje ali razjasnitev vprašanja oziroma povprašaj, če si vprašanje pravilno razumel. Le ne pretiravaj: to stori, a tega ne počni.
Mimogrede – zagovorniki ne postavljajo vprašanj sodišču. Ne glede na to, kako briljantno vprašanje si si zamislil. Prav tako v razpravni dvorani šale nikoli niso smešne – razen, če si jih privošči sodišče.14
Ad rem, torej!
Med govorom si se zavedal, da je tvoj nastop namenjen prepričevanju sodnikov, da ima tvoja stranka (utemeljen) case. Ker odločitve ne izda le en sodnik, pač pa celoten tribunal, si se spogledoval (ohranjal očesni stik) z vsemi sodniki v enaki meri. Pri tem si stik z vsakim suvereno ohranjal neprekinjeno vsaj nekaj sekund in nisi prestrašeno bezljal od enega do drugega. Medtem ko bi kakšnemu sodniku/sodnici lahko pretežen izplen pozornosti godil, bi se ostali lahko upravičeno počutili zapostavljene. Je odvetnik že obupal nad nami? Meni, da nas ni potrebno – ali, huje – vredno prepričevati v svoj prav?
Je odvetnik že obupal nad nami? Meni, da nas ni potrebno – ali, huje – vredno prepričevati v svoj prav?
Kaj pa pri odgovarjanju na vprašanja? Pri tem je najprej potrebno ugotoviti ne komu, ampak čemu je odgovor namenjen. Ne gre za (izpitno) odgovarjanje – ne pozabi, si na sodišču, kjer vprašanja niso namenjena preverjanju znanja15 – pač pa za napredovanje tvojega argumenta. In če se naveževa na prejšnji odstavek – ker moraš o svojem, v odgovoru podanem stališču, prepričati ne le izprašujočega sodnika, temveč celotni tribunal, boš tudi tokrat ohranjal stik z vsemi sodniki.16 Zgolj zato, ker niso postavili tega konkretnega vprašanja, njihov glas ni nič manj pomemben.17
Presneto vprašanje, ki ni usklajeno z mojim vrstnim redom!
“Na to vprašanje bom odgovoril(a) kasneje…”
Ne, ne boš. Vprašanje se je postavilo sedaj in panel želi odgovor.
“Na to vprašanje bi sicer odgovorila kasneje [v svojem govoru], a bom kar sedaj…”
Da, sedaj boš. A zakaj izgubljaš čas? Sedaj smo te vprašali zato, ker sedaj želimo odgovor. Metadebate oziroma “opažanja” o poteku dialoga ne predstavljajo argumentirane debate in jo nepotrebno mašijo. Ustni zagovor je dinamičen proces: si zagovornik, ne pijanec, in govor ni plot. Prilagodi se dogajanju! Mimogrede – (kontinentalna) sodišča ne marajo odvetnikov, ki prevzamejo vodenje postopka.
“To vprašanje se nanaša na tematiko, ki jo bo predstavila kolegica…”
… pa je pogost zaplet, ki terja izrecno pojasnilo. Vendar ne na tak odklonilen način: mutant, le pristop obrni! V primerih skupinskih nastopov načeloma velja, da mora kljub delitvi argumentov vsak član ekipe poznati argumente drugih – ravno zaradi takih primerov. Moj nasvet je, da na hitro povzameš navedbo oziroma stališče svoje stranke glede vprašanja, nakar opozoriš, da lahko na to vprašanje natančneje odgovori spoštovana kolegica. To pa lahko – po želji tribunala – stori tudi takoj, izza mize.
“Bi vam odgovoril na vprašanje, pa mi je zmanjkalo časa” [in zapusti govorniški pult ter se vrne za mizo].18
Odgovoril sem na vprašanje …
Na vprašanje si torej prepričljivo odgovoril. Zmanjkalo ti je besed in vrnil bi se k svoji tezi (govoru), a nisi povsem prepričan o zadostnosti svojega odgovora, niti tega ne zmoreš prebrati po telesni mimiki panelistov. Sva na spolzkem terenu. Svetoval bi ti, da sodnikov ne spodbujaš s predlogom, če imajo še kakšna vprašanja. (Če jih imajo, bodo zbrali pogum in te povprašali.) Morda bi preizkusil teren z navedbo, da upam, da sem razjasnil morebitne nejasnosti.19
Nato se boš vrnil k svojemu govoru – a tega ne povej izrecno! Ne pojasnjuj, da se vračaš k svojemu govoru oz. boš nadaljeval tam, kjer si bil pred vprašanjem. Sodnikom ne želiš zbuditi dveh občutkov:
- da poslušajo na pamet naučeni govor, ali
- da so z vprašanjem “zmotili” (prekinili) tvoj govor.
Najbolje bo, da preprosto nadaljuješ s svojim izvajanjem brez nepotrebnih (in časovno potratnih) vezil.
Kako naprej?
Površno sva preletela le delček nastopaškega znanja, ki ga boš premogel po preživetem moot- u. Ne delam si utvar – opozoril sem te le na tiste podrobnosti, ki mene pri ogledu nastopov najbolj zmotijo, a so hkrati take, da jih lahko kot govorec sam najbolje preveriš. Če si se tekmovanja lotil v zgodnjih letih na fakulteti in pravila tekmovanja ne dopuščajo, da bi pri delu ekipe sodeloval kak coach (npr. Pitamic), gre hkrati za take nasvete, ki jih boš lahko brez težav natreniral sam s svojo ekipo. K pripravi na nastop pristopi resno – vzemi si dovolj časa in ne čakaj na zadnji trenutek, ko boš zagotovo vedel, da si se uvrstil na ustni del tekmovanja. Ko boš vadil z ekipo, se ne obremenjuj preveč s korektnostjo: pohvale poskusnega nastopa so vedno dobrodošle, a od konstruktivne kritike (predlogov za izboljšanje nastopa) bosta ekipa in govorec imela še več koristi.
V prispevku se med drugim nisva dotaknila pisanja memorandumov, niti tehnike govorjenja in dihanja. O tem in še mnogočem drugem te bodo poučili morebitni vodje tvoje ekipe. Ker zaupam, da želiš še nadgraditi znanje, ti poleg mnogih knjig, ki se ukvarjajo s posameznimi tekmovanji, priporočam že v opombi navedeno delo Antonina Scalie in Bryana A. Garnerja – Making Your Case: The Art of Persuading Judges.
Za konec misel prof. Erica Bergstna, utemeljitelja gospodarsko-arbitražnega Vis moota-a: “Kdor gre na moot zaradi zmage, zagreši absolutno bistveno kršitev postopka.”20
Opombe:
1 Za vodje ekip, coache, ni predviden primerljivo simpatičen naziv.
2 Ob strani gre tudi omeniti žalostno navado, da odvetniki na vsakodnevne obravnave pred našimi sodišči praviloma ne prihajajo pretirano pripravljeni. Svetle izjeme sodišču vedno polepšajo dan (in olajšajo pisanje odločb).
3 Spomni se predavanj o (ne)dekelski naravi kazenskega procesnega prava ter ga primerjaj z odnosom med formo in substanco v okviru znanstvene metode pri filozofiji prava.
4 O pomenu izraza v tem kontekstu Martin Hunter: “If we mean the use of unscrupulous methods to take an unfair advantage of another person then this is plainly unethical. If, however, we mean the skillful deployment of the art of communication and persuasion, and appealing in an appropriate manner to other people’s predispositions to achieve a beneficial outcome for the client then, surely, this is not only ethical but squarely within our professional duty.”Reflections on Advocacy and the Art of Persuasion, The Litigator, 1995.
5 Za tiste, ki verjamejo v prisotnost romantike v sodnih dvoranah.
6 Zgolj kot zanimivost lahko priznam, da sem ob prebiranju študijskega gradiva nemalokrat naletel na povedi, ki jih niti po nekajkratnem branju nisem razumel na povsem osnovni – jezikovni ravni. Zagato sem praviloma rešil tako, da sem si zrisal stavčno S-strukturo. Ponavadi sem prišel do spoznanja, da take povedi niso nosile pretirane vsebinske vrednosti.
7 Púlt -a m (u) 2. navadno s prilastkom priprava s poševno (vrhnjo) ploskvijo, na katero se med branjem položi knjiga, list: dirigentski pult; govorniški, pisalni pult. (Slovar slovenskega knjižnega jezika, dostopno na spletni strani: http://bos.zrc sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_ testa&expression=pult&hs=1.)
8 Tamkajšnji tekmovalci ob uvodnem nagovoru precejkrat pozdravijo vse člane tribunala posebej, vsakega poimensko. Starocelinski – a tudi mnogi tamkajšnji – ocenjevalci jih po koncu pogosto opozorijo, da to ni potrebno.
9 Po tvojem mnenju.
10 Drži, pred rednimi sodišči je poudarek na dejanskem stanju, medtem ko je na tekmovanjih dejansko stanje večidel podano, argumentaciji pa je podrvžena njihova pravna opredelitev.
11 In ne kregaj se z nasprotnim udeležencem ali pričo.
12 Pisec tega prispevka se, kot arbiter na Vis-u, ob vsej svoji aroganci ob tretji opazki o “that is a very good question indeed!” nisem mogel več zadržati in sem mutantki predočil svoje strinjanje.
13 Antonin Scalia & Bryan A. Garner, Making Your Case: The Art of Persuading Judges, §106.
14 Tveganje neuspeha je vsekakor previsoko. Šolski primer propadle šale viri ponavadi pripisujejo Jayju Floydu, zagovorniku tožene stranke v zadevi Roe v. Wade. Svoj govor je pričel z besedami, ki so usodno zaznamovale nadaljevanje celotnega nastopa: “Mr. Chief Justice and may it please the Court. It’s an old joke, but when a man argues against two beautiful ladies like this, they are going to have the last word.” Za več o humorju pred Vrhovnim sodiščem ZDA gl.http://commlawreview.org/Archive s/CLRv10i2/The%20Function%20of%20Laughter%20 at%20the%20U.S.%20Supreme%20Court%20CLR%20 v10i2.pdf.
15 Ocenjevalci so praviloma tudi izrecno opozorjeni, naj ne postavljajo profesorskih vprašanj, ki merijo na preverjanje tekmovalčevega pravnega znanja.
16 Opozoriti gre na drugačno stališče ameriškega vrhovnega sodnika Scalie; meni, da gre pri odgovarjanju na vprašanje ohranjati stik le s konkretnim sodnikom, saj mu želiš vzbuditi občutek, da se resnično trudiš odgovoriti, kar ti ne bo uspelo, če se boš spogledoval tudi z ostalimi sodniki. Antonin Scalia & Bryan A. Garner, Making Your Case: The Art of Persuading Judges, §89.
17 Sodnik Myron H. Bright omenja zanimivo anekdoto: “Lawyer A, a fine attorney from a recognized Wall Street New York firm, didn’t look the court in the eye once but delivered his entire argument looking down at his notes. Unfortunately for him, the wooden podium casts no vote in the conference.”
18 Edinstveni trenutki III. Pitamičevega tekmovanja. Neponovljivi, upam da dobesedno. Časa ti lahko zmanjka pri govoru, nikoli pa pri vprašanjih tistega, ki izvršuje procesno vodstvo.
19 Ne pozabi: tvoj namen ni odgovarjanje na izpitna vprašanja, ampak razjasnitev problema.
20 “He who is in the moot to win, is in a fundamental breach.” Zaradi drugačnega pojmovanja bistvene kršitve pogodbe v slovenskem materialnem pravu in CISG dobeseden prevod ne bi bil najbolj smiseln.